Morda je bila pandemija vsaj za nekaj dobra. Nekateri glasbeniki so si vzeli čas za razmislek, kaj in kako naprej. Francoski multiinštrumentalist Don Nino je, na primer, doma za lastno zabavo začel igrati pesmi svoje mladosti, in ker sam ni pevec, se je spomnil na pevko Françoiz Breut , s katero je večkrat nastopal in drugače sodeloval, nikoli pa nista skupaj posnela albuma. Beseda je dala besedo in Don je v domačem studiu pripravil zametke posnetkov. Rad dela po starem; začne z enostavno ritem mašino in starinskimi bobni, nasname bas in električno kitaro, šele kasneje pridejo podrobnosti v aranžmajih oziroma popravki v skladu s pripombami Francoiz Breut, kaj pač najbolje ustreza njeni interpretaciji.
Izbor na albumu Cover Songs In Inferno je širok, sega daleč nazaj, še najraje v šestdeseta, in žanrsko vsepovsod, od Black Sabbath do Shoking Blue, od The Cramps so Binnieja Princea Billyja. Pa vendarle se skozi njuno izvedbo marsikje zakrije izvirna izvedba. Če ne bi poznali izvirnih verzij, bi kaj težko uganili avtorja. Še več, žanrsko sta večino teh pesmi poenotila oziroma si jih prisvojila.
Obenem, njun namen zagotovo ni bilo posneti brezhibnih verzij. Raje sta dopustila, da izvedbe „dihajo", daleč od tehnične popolnosti so, prej približek koncertnemu nastopu. Natančno sprogramirane glasbe je že tako preveč.

Podobno so razmišljali še vsaj Immaterial Possession. Njihov debitanski album izpred dveh let je šel skoraj neopazno mimo, a nikoli ne veš. Njihov potencial so opazili pri agilni angleški založbi Fire in pod njihovim okriljem je sedaj izšel drugi album ameriških boemov z naslovom Mercy Of The Crane Folk.
Vse je relativno. Po eni strani je slišati „napredek", po drugi so še vedno izven vseh sodobnih smernic v pop glasbi. Vsi njihovi „pogledi" so usmerjeni v preteklost in daleč naokrog. Morda jim je še najbližje zlato obdobje psihadeličnega rocka, kar se lepo sliši v rabi retro klaviatur, medtem ko pevka povezuje „vse" od srednjeveških napevov, angleškega mističnega folka, zlahka se spogleduje s mediteranskim melosom in najbliže v sodobnost stopi z zasanjanim „dream popom". Ostali v zasedbi nič ne zaostajajo z retro principom. Uigranost šepa, a prej namenoma kot posledica neznanja. Raje ohranjajo živ špil, dopuščajo razhajanja in dohajanja, za „profesionalizacijo" bo že še čas.

Tudi Colin Stetson dela hitro in učinkovito. Ampak, da je prišel do te ravni, je bilo potrebno veliko vaje in potrpljenja. Že pri 15 letih je s saksofonom izvajal t.i. krožno dihanje, športno udejstvovanje (wrestling) pa mu je pomagalo pri vzdrževanju discipline in telesne kondicije. Nekaj je k ustvarjalni viziji pripomoglo tudi njegovo nagnjenje do slikarstva, nazadnje pa je uspešen še pri pisanju in snemanju filmske glasbe (The Menu, Chimaera I, Among The Stars...). Aktualni album When We Were That What Wept for the Sea je nastal s posebnim razlogom; nedavno mu je na hitro in nepričakovano umrl oče. Posvetil mu je suito razdeljeno na 16 poglavij. Svoj del je Stetson posnel brez nasnemavanja oziroma brez nasnetih zank, nekaj malega so prispevali gostujoči glasbeniki in irski pevec Iarla Ó Lionáird, ki poje v starem slogu sean-nos s podaljšanimi zlogi, večinoma so to žalostinke in uspavanke.
Še vedno je v ospredju Stetsonovo krožno mrmranje s saksofonom, ki mu dodaja globoko vokaliziranje, vse to pa vzbuja občutja nelagodja in pričakovanje izbruha jeze. Kar se proti koncu 70 minutnega albuma tudi zgodi, a sklene v pomiritvi, za katero slutimo, da je zgolj trenutna. Potovanje se nadaljuje.

Bil je celo v igri, da konec šestdesetih let zamenja Briana Jonesa v Rolling Stones. Verjetno se ne bi izšlo. Mike Cooper se je iz blues in country miljeja hitro preobrazil v vse druge glasbene oblike oziroma še najraje take brez vnaprej določene oblike, jih raziskoval, pa čeprav na kitari lap steel, ki v jazzovskih krogih ne velja za najbolj značilno glasbilo. In ko bi človek pričakoval, da se bo pri svojih osemdesetih Mike le umiril, morda vrnil h koreninam, kar se rado zgodi, ampak ne. Še bolj zavzeto preizprašuje zmožnosti šestih strun, njihov zategli zven pelje skozi vse mogoče efekte, udarja po njih, jih razteguje, škrta, praska... In to še niti najmanj ni dovolj. Za aktualni album Black Flamingo je v sodelovanja zvabil vrsto glasbenikov, s katerimi morda sploh še ni imel konkretnega stika, z nekaterimi pa se pozna in prijateljuje že 60 let. Večina teh je „doma" v improvizaciji, ki je po sili razmer nastala na daljavo. Podajanje posameznih zamisli prek spleta sicer ni isto kot sočasno muziciranje, a rezultat vsaj na zunaj ni nič manj pretehtan. Končni vtis je še vedno izjemno živa interakcija med glasbeniki, kar tekmujejo, kdo bo še bolj zakrivil že tako izkrivljeno obliko. Ta se namreč pojavlja v šestih delih pod skupnim naslovom Sun Ra Socks, and a B Flat Hat, to je izhodišče, od koder je vsakič vse mogoče.

Nekje med svobodno improvizacijo in „skladanjem na licu mesta" se giblje poljski trio Otwinowski / Sikorski / Witkowski. In še takrat, ko njihova igra postane vsaj parcialno koncizna, ko bi se lahko razvila v oprijemljivejše oblike, jo sami spreobrnejo, zavržejo, porušijo in začnejo na novo. To jim uspeva tudi zaradi dolgoletnih izkušenj delovanja v različnih poljih, ne nujno strogo glasbenih.
Z albumom Spalona ziemia se poslušalec spopade na več ravneh. Najprej smo soočeni z žanrskimi preskoki, ki iz pritlehnega ambienta pade neposredno v napol metalsko razsulo. Le da mu manjka vsaj nažgana kitara in tudi boben leti vse naokrog v neparnih udarcih; torej tak amputiran metal ne učinkuje povsem po pričakovanjih. In po neki nerazumni logiki se tudi konča oziroma razvije v jazzovski hrup in naprej v zavijanje sintetizatorjev ob ritmično povsem razpadli formi. Trio takoj zatem ponovno išče skupno pot, spet se lovi, usklajuje, razhaja... Predvsem pa se trojica posluša in v hipu odreagira na vsak skrit namig.
Otwinowski, Sikorski in Witkowski so zavrgli idejo „koncepta" oziroma je ta kvečjemu antikoncept. Spustili so se v sam srž skupne igre, v „vse je mogoče", ki pa je omejen z njihovimi strogimi estetskimi merami. Umetna inteligenca ima še veliko dela.

Eden od pionirjev t.i. glitch elektronike, Markus Pop alias Oval vedno znova postavlja svoj ustvarjalni princip v svež kontekst. Po 30 letih delovanja in skoraj nepregledni diskografiji mu kaj drugega ne ostane, tudi v neskončnih variacijah elektronskega škrtanja se kmalu pokažejo zametki ponavljanja.
Tokrat je izkoristil skupno povabilo, da z Robertom Siedlom pripravita audio-video inštalacijo otvoritvi velikega muzeja romantike v Frankfurtu. Robert je projeciral računalniško generirane slike in animacije, Markus je pripravil glasbeno ozadje. Iz teh osnutkov je kasneje razvil bolj zaključene glasbene kose, vsakega je navezal na določen vidik „romantike", ki jih je lahko spoznaval in odkrival v muzeju. V samih elektronskih popačenjih je malo „romantike", zato je proces navezal na analogne izvore, a jih je skozi obdelavo zvoka večinoma popolnoma zakril oziroma si jih je prisvojil. Do te mere, da je Romantiq absolutno prepoznavno delo. Se pravi, še vedno povsem neprimerno za, na primer, romantični večer v dvoje.

Dirk Dresselhaus alias Schneider TM je tudi zgodaj opozoril nase. Že prvi album Moist iz leta 1998 je za evropsko tržišče izdala založba City Slang, za angleško pa Mute Records. Muzika je bila všečna, ne ravno tehno, ampak okusno narejena elektronika z dopadljivim izborom zvokov in mikro melodij. Zatem je šel Dirk, korak za korakom, dlje v eksperiment. Sproti je nabiral prevratniške ideje s strani svojih kompanjonov, s katerimi je sodeloval na različnih ravneh; to so bili Ilpo Väisänen iz PanSonic, Reinhold Friedl (Zeitkratzer), Oren Ambarchi, Hildur Gu?nadóttir, Damo Suzuki (ex-CAN), Jochen Arbeit in Andrew Unruh iz Einstürzende Neubauten in nazadnje je tvorno deloval pri nastajanju albuma „Daumenbruch" frakcije fausta v režiji Zappija W. Diermaierja. Vse to mu je dalo dobra izhodišča za lastna snovanja, nazadnje realizirano na epskem, dvojnem albumu Ereignishorizont.
Vsak zapis ima jasno zasnovo, ki jo Dirk počasi razvija in raziskuje. Za to si vzame čas; posamezni eksperiment traja točno toliko, dokler se ne obdela vsak obrat zvočnih učinkov. Tako uvodna (obenem naslovna) Ereignishorizont traja celih 20 minut, saj se v prepletu drobnih elektronsko obdelanih koščkov rojevajo nove in nove kombinacije, ki jih je nemogoče natančno nadzorovati, zato se mnogokdaj zdi, da se glasba razvija kar sama od sebe. Drugje Dirk operira z bolj prečiščenimi droni, jih modulira v dolgih valovanjih... Mestoma uvede celo električno kitaro, seveda mu služi le kot dodatni vir za obdelavo, nima nobene običajne popularno-glasbene funkcije. Karierni obrat, kakor ga je izvedel Dirk, ni prav pogost, zato pa vreden vse hvale že sam po sebi, kaj šele, če je tudi njegov raziskovalni duh kar naprej na preži.

Povsem na drugo strani eksperimenta se nagiba Hanno Leichtmann, berlinski producent in glasbenik, ki je projekt Chromacolor zasnoval po tem, ko so mu v roke prišla vibrafon in električni klavir. Sam ne preveč zverziran v igranju teh glasbil, je pristopil modularno. Torej je za osnovo vzel preprost ritmični vzorec, ki ga je le počasi variiral in nadgrajeval. Tu je vpoklical še nekaj glasbenih kolegov in pevkoAnnie Garlid, ki je dodala večkrat nasneto vokaliziranje in popeljala Chromacolor nekam med eterične Stereolab in zadržanega Philipa Glassa.
Navkljub minimalističnemu pristopu še vedno ostaja dovolj prostora za vzbujanje notranje dinamike, da nas glasba sploh lahko zapelje in ne uspava. V to nevsiljivo vajo iz minimalizma vstopajo različna glasbila, ki le sublimno vplivajo na glavni tok. Tudi Brian Eno bi si lahko, takole posredno, pripisal nekaj zaslug.
Nekoliko odstopa sklepeni zapis Beautiful Day z nekaj več svobodne igre in prav mogoče, da kaže v smer razvoja za naprej.

Foto/Photos:
Françoiz Breut (francoizbreut.be)
Immaterial Possession (bandcamp)
Colin Stetson (bandcamp)
Mike Cooper (Greg Clovelly )
Otwinowski / Sikorski / Witkowski (youtube)
Oval (bandcamp)
Schneider TM (bandcamp)
Chromacolor (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. junij 2023)

Janez Golič