Leta naredijo svoje in s tem povezane tegobe in težave vsak rešuje po svoje. Barry Adamson je mnogo tega eksplicitno izpovedal pred tremi leti v knjižni biografiji Up Above The City Down Beneath The Stars. Tu je zapisano vse tisto, kar je tako ali drugače uglasbljeno na njegovih desetih albumih, še najbolj celovito prav na aktualnem Cut To Black.
Vsaj na začetku je kazalo, da bo njegova glasbena pot usmerjena v glasbo za film. Njegov prvi album iz leta 1989, Moss Side Story, je večinoma inštrumentalen in je glasba za umišljen film noir. Tudi kasneje je na albume rad uvrščal „filmske“ odlomke, ki so učinkovito povezovali vokalne pesmi. Kasneje je to dvoje ločil; še vedno je ustvarjal glasbo za film, a redni albumi so bili izključno vokalni. Nenazadnje je glasbeno pot začel v novovalovskih Visage in kasneje še v The Bad Seeds.
Cut To Black nadaljuje to vokalno linijo. Na tem področju se ni spremenilo nič bistvenega. Še vedno je podlaga poudarjeno plesno-funky, spremlja jo odrezava orkestracija in sugestivno petje samega Barryja Adamsona. Tudi v besedilih in sporočilih vse „po starem“; umori iz strasti, boj med dobrim in zlim, verska vprašanja, dvomi, zaklinjanja... pa vendale se zdi, čeprav je mnogokrat dvoumen, da se teh vprašanj ne loteva več z vso resnostjo, ampak z zdravo distanco, nekako pomirjen in zadovoljen je.
Osebno bi si želel nekaj „starih“ odklonov, izletov v tista srhljiva filmska doživetja, več suspenza, drame... Tako pa imamo 10 solidnih pesmi, brez izrazitih „hitov“, a tudi brez balasta. Nekatere so kot da smo jih že nekje slišali, kar je po vseh teh letih ni presenetljivo. Barry dela po svoje.

Še en nekdanji član The Bad Seeds je po dolgih letih objavil svež album. Vendar Mick Harvey vmes ni le počival, tudi on je pisal glasbo za film, lani je pomagal mehiški pevki in režiserki Amandi Acevedo na albumu Phantasmagoria in Blue, marsikje je vskočil kot producent... A uradno velja, da je Five Ways to Say Goodbye njegov prvi samostojni album po sedmih letih, pa še tisti je bil četrti del serije tribute to Serge Gainsbourg. Tudi Five Ways To Say Goodbye vsebuje predvsem priredbe, čeprav Harvey sam temu oporeka. To niso "dobesedni" prepisi izvirnikov, ampak jim je Mick vtisnil močan osebni pečat. Dejansko vseh 12 pesmi zveni "enakovredno", vse preveva žalobni ton ob skoraj komorni orkestraciji, nevsiljivimi potegi po kitarskih strunah in racionalni igri klavirja. "Koncept" pravzaprav razkrivajo njegove pesmi; v When We Were Beautiful & Young se poetično spominja starih dobrih časov brezskrbnosti, v video posnetku pa naniza fotografije iz svoje mladosti in jih križa s fotografijami svojih že preminulih prijateljev, znancev in glasbenih kolegov. Tistih, ki se niso znali ali hoteli prilagoditi in so raje izbrali nomadsko življenje glasbenika. Večinoma so se njihova življenja končala mnogo prezgodaj.
Mick je namenoma izbral manj znane, manj razvpite pesmi, ki se kakorkoli dotikajo koncepta "poslavljanja". Nekaj jih je avtorstvo njegovih preminulih avstralskih prijateljev (Bruno Adams iz Fatal Shore, Chris Bailey iz The Saints, David McCombs iz The Triffids...), prav za sklepno pa je le izbral nekaj bolj razvpito Like A Hurricane, ki pa ravno zato toliko bolj kaže na razliko v interpretaciji. Mick Harvey jo je speljal Neilu Youngu in si jo v celoti prisvojil.

Tudi Beth Gibbons se nikamor ne mudi. Portishead bolj ali manj mirujejo, že dobrih 20 let je od njenega sodelovanja z Paulom Webbom (aka Rustin Man, ex Talk Talk), nazadnje je objavila album s Poljskim državnim simfoničnim orkestrom, še ta posnet kar v živo, šlo je za prirejeno slovito 3. simfonijo Henryja Goreckega, in vmes je počasi pripravljala prvi samostojni album. Pravzaprav je za deset pesmi na albumu Lives Outgrown potrebovala dobrih 10 let, že zato smo bili toliko bolj na trnih
Sama je izjavila, da se bo na plošči spopadala z resnimi temami odraščanja, toliko bolj, ker so se ena za drugo vrstila poslavljanja njenih najbližjih. Z leti se njena interpretacija ni bistveno spremenila. Že ko je začela v Portishead pred 30 leti, je bilo njeno petje vedno prežeto z melanholičnim, žalostnim prizvokom. Če bi temu sledila še glasbena spremljava, bi dobili hudo depresivno kombinacijo, česar si očitno Beth Gibbons le ni želela. Vpoklicala je producenta Jamesa Forda, ki je delal že z „velikimi“ imeni (Blur, Depeche Mode, Pet Shop Boys...), priskočil je še Lee Harris, še en nekdanji član Talk Talk, in skupaj so ustvarili ena bolj okusno ranžiranih plošč zadnjega obdobja. Oziroma, za vsako pesem posebej je aranžma tehtno premišljen, sega vse od bogate orkestracije, nežnega tipanja klaviatur do navdahnejnih tolkalskih vaj v rokah Leeja Harrisa. Ker je že razpored pesmi natanko premišljen, se razpoloženje gladko preliva od bolj introspektivnih stanj do živahnih, skoraj optimističnih vibracij. S tem, da so predvsem pazili, da ne bi šli čez rob dobrega okusa oziroma da bi eno prevladalo nad drugim. Podobno kot so The Smile potolažili ljubitelje Radiohead, ki sedaj lažje prenašajo njihovo odsotnost, bo tudi samostojni album Beth Gibbons skoraj moral zadovoljiti vse ljubitelje Portishead. Izginile so sicer vse sledi t.i. trip-hopa, a Beth Gibbons je v odlični formi. Zadošča.

V tančico skrivnosti je zavito vprašanje, zakaj Portishead (še) niso objavili četrtega albuma, čeprav je njihov glavni avtor glasbe Geoff Barrow ves čas aktiven s projektom Beak>? Morda zato, ker se prav Geoff želel odmakniti od pritiskov glasbene industrije in raje deluje po svojih načelih. Prav zato je četrti album Beak> izšel brez predhodne najave, brez promocijskega načrta, brez „singla“, ki bi najavljal album >>>>.
Obenem so se Beak> odločili, da se vrnejo k prvotnemu načinu dela. Po neskončnih koncertnih nastopih so izpopolnili telepatske sposobnosti in zatorej lahko snemajo hitro in učinkovito. Vsak prinese nekaj osnovnih zamisli in gremo.
Osnovne premise so hitro jasne. Geoff kot bobnar se je mnogotega naučil pri Jakiju Liebezeitu iz CAN, in če je položen dober temelj, je tudi nadgradnja hitra in preprosta. Tu ne gre zmanjšati vpliva basista Billyja Fullerja in še manj klaviaturista Willa Younga, še posebej, ko se Geoff osredotoči na petje in je ritmična podlaga manj sinkopirana. Potem se izkaže, da trio igra kot entiteta, da ni vodilne sile, ampak se vsi prilagajajo vsem in se odzivajo na posamezne pobude. Muzika zato lahko teče v repetitivnem načinu, a lahko tudi preskoči, se izmuzne pričakovanjem, a nikoli ne zdrsne v ceneno priliževanje širšemu okusu. Ja, Beak> so dober primer eksperimentalne zasedbe za lahkotno poslušanje.

Podobno velja za Aquaserge. Zapeljivo francosko petje Audrey Gineste hitro zavede, pomislimo, da so njihova glavna oporna točka Stereolab. Ampak po tem z vsako naslednjo pesmijo na albumu La Fin de l'Economie kažejo, da je njihov domet širši in globji. Če so njihove pesmi na površini resda spevne, spodaj kar žubori od raznorodnih vplivov in pristopov. Že z naslovom albuma sporočajo, da njihovo početje nima ničesar skupnega z logiko ekonomije, čeprav se zdi, da bi z lahkoto nekatere te pesmi speljali bližje sredinskemu okusu. To tudi na sedmem albumu ni njihov namen ne v užitek.
Njihov glavni skladatelj je kitarist, pevec in klaviaturist Benjamin Glibert, ki se nikakor ne pusti ujeti v enoznačno zanko. Na domiselne ritmične vzorce nalaga kitarske bravure, ki se napajajo po eni strani na bolj kreativnih poljih progresivnega rocka ali zaidejo celo v rock v opoziciji, nenazadnje Aquaserge delijo domovanje pri založbi Crammed z zasedbo Aksak Maboul. V nekaj pesmih je prevzel še petje in še dodatno zapletel primerjave z že uveljavljenimi izvajalci. Kaj šele, ko vstopijo pihala in odnesejo Aquaserge svobodni glasbi nasproti...
Dodatni poriv v neznano je bila lokacija snemanja. Aquaserge so mobilni snemalni studio postavili v divjino, kjer bi jih v najmanjši možni meri motili „sodobni“ prijemi. Ko so se odrekli trenutnim smernicam v glasbi, so toliko bolj nadčasni oziroma bi ta album lahko nastal kadarkoli v zadnjih 60 letih.

Ko sta se Aidan Moffat in Malcolm Middleton leta 2006 po desetih burnih letih razšla kot Arab Strap, sta obenem izjavila, da nikoli več ne bomo dobili nove glasbe pod tem imenom. Da so bile to pesmi o težavnem obdobju odraščanja, da sta to prerasla, sedaj so tu druge tegobe in vsak zase bo pač imel svojo glasbeno pot. In ker njune posamične glasbene poti niso bile posebej uspešne, ne komercialno ne kritiško, sta popustila. Najprej sta potipala teren s povratniško koncertno turnejo, pred tremi leti še s povratniškim albumom As Days Get Dark. Ta album je pokazal, da tegobe ostajajo, le narava teh se spreminja. Aidan Moffat se jih loteva z isto mero cinizma in prezirljivih opazk, pa tudi resignirano, ponižno, z razočaranjem. Tudi na aktualnem albumu I'm Totally Fine With It Don't Give a Fuck Anymore se ni prav dosti spremenil, čeprav trdi, da so Arab Strap sedaj nekaj povsem drugega. Ohranja poudarjen škotski naglas, ohranja obliko pesmi, z recitacijo verzov in sladko zapeljivim refrenom. In podobno kot Beth Gibbons bi sam hitro zapadel v kalup, če ga ne bi podpiral Malcolm Middleton s fascinantnim arzenalom glasbenih rešitev. Uvodna Allatonceness je izvedena v slogu polnokrvne rockovske skupine, že naslednja Bliss je amputirani tehno, Sociometer Blues nabrit funky groove, še akustična balada se najde vmes. In nikoli, prav nikoli ni občutka, da je glasba narejena izven vokalne interpretacije. Moffat in Malcolm sta kot rit in srajca; Moffat je rad malce nespodoben, Malcolm to kdaj prikriva, kdaj odkriva. Po potrebi. Še posebej v času vsesplošne korektnosti.

„Svaki čovjek ima svoj blues“, je že davno tega pel Marko Brecelj. Svojo različico zgolj igrajo tudi Polski Piach, poljska zasedba, ki ga predvodi kitarist Patryk ‘Wydmo’ Zakrocki. Trilogijo, ki sta jo začela albuma Poludnie in Polnoc, sedaj zaokrožuje album Anomalia. Zemljepisni in časovni termin gresta še bolj v abstrakcijo, njihov blues, ki se napaja tako iz podsaharske Afrike, Delta bluesa in nenazadnje črpa iz poljskih ravnic, je sedaj zminimiziran na trio. Ob Patryku Zakrockem sta še Piotr Melech na basovskem klarinetu in Piotr Domagalski na ljudskem čelu. Brez tolkal in praktično inštrumentalno je njihovo izvajanje še bolj raziskovalno, iz bluesa brez težav zavijejo v moderno komorno klasiko ali improvizirajo na robu tišine. Igrajo bolj zase, le sami vedo, kam jih bo vsakič odpeljalo muziciranje.
Tokrat so Polski Piach v največji možni meri na posnetkih ohranili naravni zven glasbil. Dandanašnji se komaj kdaj še zgodi, da zasedbe snemajo v povsem analogni tehniki. Patryk Zakrocki je šel še dlje. Analogne posnetke na šestih kanalih magnetofona v domačem studiu je analogno tudi zmiksal in nazadnje so pri založbi Gusstaff to neposredno vtisnili v vinil. Mimogrede, tudi CD se sliši izvrstno, brez „moderne“ kompresije, obveznega spremljevalca sodobne produkcije.
Vse seveda v želji, da se ohrani toplina akustičnih glasbil. Da se tudi v domačih poslušalnicah slišijo kot v snemalnem studiu. Brez elektronskih produkcijskih posegov. Da se ohranijo vsi odtenki bluesa kot stanje duha.

Znana krilatica pravi, da ima avtor za prvi album na voljo 20 let časa, za drugega pa komaj leto dni. Kanadska umetnica Kee Avil ni šla tako daleč, je pa priznala, da je album prvenec Crease iz leta 2022 resda pripravljala tri leta. V to je vštela temeljito studijsko delo, nenazadnje je producentsvo njena druga "služba". In če je že imela na voljo ves čas v snemalnem studiu, zakaj ga ne bi izkoristila?
S takim premišljenim delom pa se v glasbi tudi marsikaj izgubi. V drugo je šlo hitreje in z manj razmisleka. Tehnične vidike izvedbe snemanja je že osvojila oziroma ga je na albumu Spine nadgradila z uvedbo dodatnih glasbil in elektronskih tekstur. Tudi petje je speljala stran od predvidljivih pop smeri, in tako smo dobili divjo ježo v neznano. Nič na albumu ni vnaprej določeno, pravila so izgubila vse pravice. Še nekaj kitarskih vložkov je nadvse disonantnih in navidez v navzkrižju s petjem oziroma bolj šepetanjem, ki ga Kee Avil večinoma podvaja in s tem dobi globino. Kaj šele, ko se vmeša škrtanje in škripanje, bobnenje in topotanje, vedno na drugem mestu, vedno v drugačni funkciji. Ne, na to glasbo ne boste ne plesali ne peli.

Že precej dlje je glasbeno aktiven Eric Chenaux. Vpet je bil že v mnoge glasbene zasedbe, nazadnje se je ustalil v lastnem triu, ki ga dopolnjujeta še njegov dolgoletni sodelavec, klaviaturist Ryan Driver in Philippe Melanson, mojster elektronskih tolkal. V tej postavitvi so nedavno izdali drugi album Delights Of My Life, še kar za založbo Constellation.
Na prvi posluh se zdi, da glasba nastaja kar sproti. Eric sam poje z otožnim glasom, ki marsikaj dolguje Robertu Wyattu, vsi skupaj pa karseda ohlapno muzicirajo okoli tega osnovnega motiva. Že uvodna pesem This Ain't Life se iz običajne pop oblike razleze na 10 minut, predvsem po zaslugi improvizacijskega podaljška, ki bi lahko še kar trajal. Trio mestoma povsem zapusti začetno smer, skoraj ponikne v tišino in se počasi vrne v tirnice. Zdi se celo, da sproti preizkušajo, kako daleč še lahko zaidejo, da še najdejo pot nazaj.
Če bi ostali v okviru pop pesmi, bi kaj hitro zašli v kalup. Eric pač vedno poje v enakem razpoloženju, ne zna ali noče se izviti iz te melanholije, kar na dolgi rok postane mučno tudi za poslušalca. Tako pa nikoli ne vemo, kako jih bo kombinacije kitare, klaviatur in (dokaj nenavadno) elektronskih tolkal še odpeljala.

RETROMANIJA

Še v kreativnih sferah se je udomačila zavajajoča propaganda. Pred nekaj meseci nas je založba Drag City bombastično obvestila, da je po 25 letih tišine na vidiku nov album projektne skupine Gastr Del Sol. Kaj? Je mogoče, da sta se David Grubbs in Jim O'Rourke po vseh teh letih pobotala in pripravila skupno muziko? Ne, prehitro smo upali. Sploh ne gre za novo gradivo, na dvojnem albumu We Have Dozens of Titles je zbranih vrsta redkih posnetkov, sicer posejanih po singlih in kompilacijah širom sveta, vmes pa imamo za dobro mero še doslej neobjavljen koncertni posnetek s prav zadnjega živega nastopa v Quebecu leta 1996. Glede na vrsti red, bi sklepal, da je zbirko urejal Jim O'Rourke, ki rad preseneča in nas napeljuje na praskanje po glavi. Zakaj so koncertni posnetki posejani brez očitne logike med studijskimi? Zakaj ne studijski skupaj, koncertni skupaj? V digitalnem svetu je sedaj lažje, hitro si razporedimo posnetke po lastni želji.
Dokaj očitno je, da tukaj zbrane skladbe večinoma ne sodijo na redne albume "skupine". Še bolj eksperimentalne, nepredvidljive so. David Grubbs komaj kdaj odpoje kak verz, tako da ostane več prostora za izlete v neznano. Že tako atonalne igre kitar mnogokrat prepustijo mesto gostujočim čikaškim kolegom, ki z veseljem prevzamejo vodilno vlogo in orkestrirajo po svoje. Ali pa padejo v komorno tišino.
Koncertni posnetki so narejeni minimalistično, večinoma le z dvema kitarama ali v postavitvi kitare in sintetizatorja. Vse tisto bogastvo aranžmajev z, na primer, albuma Camoufleur, je izginilo v prid koncertni izvedbi brez posegov. Še več, sploh ni slišati niti občinstva, kot da gre za posnetke z vaje. V vsakem primeru kompilacija ni namenjena tistim, ki bi si šele začeli spoznavati z njihovo/njuno zapuščino. Najprej je potrebno poseči po rednih albumih, potem naprej...

Že praktično od začetka sedemdesetih prejšnjega stoleta sta po newyorških placih strašila Suicide; Martin Rev – klaviature, Alan Vega – vokal. V tej zasedbi se nista vklopila v nobeno sceno, šele po objavi albuma leta 1977 so se odprli določeni kanali, vrstile so se kritiške hvale in pokloni s strani glasbenikov iz obrobja. K temu nista pripomogli zgolj njuna edinstvena sporočilnost in forma, temveč sta z leti igranja oblikovala nekaj pesmi, ki so postale takorekoč „novovalovske“ klasike – Ghost Rider, Cheree, Girl, Frankie Teardrop... S premori sta Suicide objavila še nekaj albumov, a skoncentrirane vsebine prvenca nista več dosegla. Alan Vega se je vmes poskusil samostojno, bolj v slogu elektro rockabillyja, nenazadnje je bil velik ljubitelj Elvisa, a več kot hipnega uspeha s pesmijo Jukebox Babe mu ni uspelo. Počasi in zanesljivo je drsel v obskurnost.
Bolj ali manj po zaslugi starih dobrih Suicide se je obdržal kot kultni pevec, njegovo dobro ime so ohranjali tudi mnogi izvajalci s priredbami, in to „vsi“ od Springsteena do Lydije Lunch in Sun O))).
To je bilo vseeno premalo. Ko je leta 2016 umrl, se je izkazalo, da v arhivih obstaja vrsta posnetkov, ki mu jih ni uspelo izdati. Aktualni album Insurrection je tako že tretji „posthumni“ album, s katerim se je Alan poskušal vrniti v stare tirnice, a založniki niso delili navdušenja.
Posnetki so nastali v letih 1996 do 1998 ob pomoči njegove žene, tudi glasbenice Liz Lamere. Stanje popolnega razsula v spodnjem Manhattnu s konca 70. let je prenesel na globalno raven in ga glasbeno tudi ustrezno ilustriral. Namesto uglajenega rockabillyja je v ospredje postavil industrijski elektronski trušč, na katerega je prosto naložil svoje značilne krike in šepetanja. Krike, ob katerih zaledeni kri v žilah, šepetanja, ob katerih veš, da ne prinašajo nič dobrega oziroma so kvečjemu znanilci bližnjega izpada urbane paranoje. Izkaže se sicer, da je oblika pesmi podvržena vsebini, na albumu ne bomo našli pesmi, ki bi postala novovalovska klasika, a nedvomno je Insurrection album, ki brezkompromisno in vse bolj natančno izrisuje stanje današnjega sveta.

Foto/Photos:
Barry Adamson (bandcamp)
Mick Harvey (bandcamp)
Beth Gibbons - Lives Outgrown (naslovnica)
Beak> (bandcamp)
Aquaserge (bandcamp)
Arab Strap (bandcamp)
Patryk ‘Wydmo’ Zakrocki (Polski Piach) (bandcamp)
Kee Avil (bandcamp)
Eric Chenaux (bandcamp) Gastr Del Sol (bandcamp)
Alan Vega - Insurrection (naslovnica)

(Rock Obrobje, 10. junij 2024)

Janez Golič