Vedno znova se čudim, od kje mu ta moč. Da vztraja in vztraja na svojem, neupogljiv je, neustavljiv, sledi le svoji viziji, a obenem hvaležen za pozornost in za sodelovanja pri vajah v očiščevanju duha.
Nekateri so že napačno interpretirali besedilo pesmi Michael Is Done s prejšnjega albuma The Beggar, Michael bo končal šele, ko se bo pojavil kakšen drug, nov Michael. In ker tega ni na horizontu, Michael Gira vztraja. Vsaj še ta, ponovno dvojni CD ali trojni vinil Birthing, je Michael pod imenom Swans objavil v „starem“ huronskem slogu, potem naj bi se umiril, kot se je že enkrat z The Angel Of Light. Ampak pri njemu nikoli ne veš...
Kot običajno so tudi tokrat Swans večino materiala z albuma predhodno pošteno uigrali na dveh svetovnih turnejah (tega večina ne počne) in snemanje albuma financirali s prodajo teh koncertnih posnetkov na albumu pod naslovom Live Rope. Kasneje so te pesmi prearanžirali v studijske verzije, ki pa spet lahko dobijo nove oblike v naslednjih koncertnih izvedbah.
Na nekaterih prejšnjih albumih so se nekatere kompozicije raztezale tudi v dolžino dobre pol ure, preveč, da bi jih v enem kosu zabeležili na eno stran vinilne plošče. Tokrat že hiter prelet dolžin skladb kaže na to, da so se Swans prilagodili prav vinilki. Nobena skladba ne traja več kot 23 minut in kar pet jih prekrivajo celo stran vinila, skupaj s „singlom“ I Am a Tower s svojimi 19 minutami. Kar ni nujno slabo. Omejitev jih je prisilila k racionalizaciji, tudi okleščenju tistih „neskončnih“ pasusov dronanja in zvončkljanja, več je „neto“ vsebine. Obenem se praktično vse daljše skladbe večkrat prelomijo po logiki, ki jo razume in diktira le Michael sam. Iz meditativnega, mantričnega zaklinjanja zlahka preskoči v tisti pulzirajoč, masiven udar vseh, ki so ga Swans „patentirali“ že v zgodnjih 80. letih. Pravzaprav je Birthing povzetek praktično vsega, kar so že ponudili, malenkostna razlika se kaže širši rabi spremljevalnega zborovskega petja, ki še poudarja „veličastnost“ njihovega izraza. Vmes zlahka povzamejo nekakšen industrijski dub ali skoraj jazzovski ambient, nenazadnje ja Michael velik ljubitelj avstralskih The Necks. Na drugi strani skladbo The Merge uvede elektronski kaos, a na koncu vedno absolutno in nedvoumno označuje njihov slog vokalna interpretacija, ta globoki, markantni glas in krik, da zaleteni kri v žilah.
Morda bomo ponovno napačno razumeli namig (kot v omenjeni Michael Is Gone), a tudi sklepni verzi albuma Birthing napovedujejo prelom: „Premešal bom zvezde, da nahranijo tvoje oči. Nocoj bomo odtavali v sanjah,
stran stran stran stran stran,
in izginil.

Angleško-francoska naveza Stereolab je v prvih 20 letih naredila nekakšen lok. Začetki so sloneli na nadvse preprostih temeljih, nedvomno so se napajali pri nemškem duu NEU! oziroma so prevzeli ta „motoričen“ ritem, nanj položili odrezavo kitaro in prepoznavne analogne klaviature in vse skupaj je s francosko naglašenim petjem okrasila pevka Laetitia Sadier. Krasila jih je tudi odprtost duha in neverjetna ustvarjalna sila, kar jih je pripeljalo do sodelovanja z čikaškimi glasbeniki iz kroga Tortoise in na drugi strani z nemškim elektronskim duom Mouse On Mars. Albumi in številni singli izdani v tistem, srednjem obdobju, še danes štejejo za njihove ključne (Emperor Tomato Ketchup, Dots And Loops, Cobra and Phases Group Play Voltage in the Milky Night), kasneje pa so se vrnili k „sebi“ in počasi tudi izpraznili ustvarjalni naboj. Nekaj tega je prinesla nenadna smrt pevke Mary Hansen in konec ljubezni med kitaristom Timom Ganeom in Laetitjo. Stereolab so se do leta 2010 enostavno izpeli, že zadnji album Not Music je bil pravzaprav posnet na „zalogo“, sočasno s Chemical Chord iz leta 2008. Čas je bil, da gre vsak svojo pot...
Dokaj presenetljiva je bila že njihova skupna vrnitev na koncertne odre leta 2019, ki se je raztegnila še v leto 2020. Ciniki bi porekli, da je vsakemu posebej šlo dokaj slabo in že zato. Tim Gane je v vmesnem času v Berlinu vodil instrumentalno zasedbo Cavern Of Anti-Matter, Laetitia je sestavila lastno zasedbo Monade in kasneje delovala pod svojim imenom. In potem nas je kot strela z jasnega letos 8. aprila doletela novica, da Stereolab izdajajo povsem svež studijski album.
Po slišanem na albumu Instant Holograms on Metal Film Stereolab „nadaljujejo“ tam, kjer so končali v svojem „srednjem“ obdobju, ko so na veliko srkali in prevzemali številne vplive, a vedno tako, da ti niso prevladovali, ampak so se lepo usidrali v njihov zvok in slog. Naj si bo to odmev sambe, krautrocka, celo nekaj podobnega tehnu, lahkotnega francoskega pop iz šestdesetih, orkestracije in pihal, po novem tudi moških spremljevalnih vokalov a la Beach Boys, vse v vsakem trenutku zveni kot Stereolab. Kaj šele, ko zapoje Laetitia Sadier, še vedno s šarmantnim, francosko naglašenim petjem.
Skoraj zagotovo album ni nastal čez noč. Vanj so vložili preveč truda in izkušenj, tudi razmisleka. Morda posamezne pesmi ne dosegajo njihovih najboljših, a album stoji v celoti. Ima premišljen lok skozi slogovne odklone in dinamiko posameznih pesmi, skupaj s kratkim elektro uvodom in taktično na sredino postavljenim plesnim inštrumentalom. V celoti vzeto tu ni nič prelomno drugačnega kot že poznamo, a še enkrat vse narejeno z okusom in eleganco. Da ne govorimo, da je oblikovanje ovitka in sam naslov popolnoma v slogu. Stereolab, dobrodošli nazaj.

Švedski trio Death & Vanilla je že snemal filmsko glasbo, najprej leta 2017 za vampirsko črno-belo klasiko Vampyr iz leta 1932 in kasneje še za Podnajemnika Romana Polanskega. Kazalo je že, da so se Marleen Nilsson, Anders Hansson in Magnus Bodin le preusmerili v „običajno“ nizanje rednih plošč v slogu t.i. dream-popa, a so se letos vrnili k soundtracku. Tokrat so na piko vzeli epizodo iz dolgoletne serije Omnibus, ki se je predvajala na BBC-ju vse od leta 1967 do 2002. Izbrana epizoda iz leta 1968 je Whistle And I'll Come To You, je izziv k znanstvenemu pristopu do razumevanja sveta, ko racionalni um znanstvenika s pihom v piščal obudi duhove, v katere absolutne ne verjame.
Death And Vanilla „duhove preteklosti“ zbujajo z glasbenimi sredstvi, s previdnim niansiranjem analognih elektronskih naprav in „pravih“ glasbil. Glasba dejansko zveni, kot da je namenjena zgolj ozadju, zgolj poudarja igro črno-belih senc, ne sili v ospredje. Predvsem ritmični del je nadvse preprost, običajno zgrajen na pulzivnem basu (ki je morda ustvarjen kar s klaviaturo) in osnovnem vzorcu ritem mašine. V ozadju „mrmrajo“ starinske klaviature in odmevajo nedefinirani zvoki, ki odslikavajo mrakobno in skrivnostno vzdušje filma. Sama glasba se nujno ne nanaša na točno to filmsko pripoved, funkcionira precej širše, prilega se praktično vsaki strašljivi epizodi starejšega datuma. Da, zveni starodobno, a ravno zato toliko bolj univerzalno in vsečasno. Pravzaprav bi ta glasba lahko nastala kadarkoli v zadnjih 50 letih. Uspešna je le zato, ker je narejena s stilom in okusom. Death and Vanilla znajo.

Philippe Auclair že dobrih 40 let deluje v različnih glasbenih poljih in čez, namreč občasno komentira športne dogodke, še posebej je specialist za nogomet. Na tem mestu nas bo zanimala njegova avtorska muzika, ki jo sicer objavlja pod imenom Louis Philippe oziroma nazadnje mu pomaga spremljevalna zasedba The Night Mail.
Najprej je objavljal pri priznani belgijski neodvisni založbi LTM, kasneje se je preselil na Japonsko in sodeloval s tamkajšnjim pop genijem Corneliusom, vmes je produciral, sodeloval, navezal stike po vsem svetu in sploh postal malodane kultna figura t.i. indie popa. Tako ne čudi, da je sodeloval tudi s Stuartom Moxhamom iz Young Marble Giants in Seanom O'Haganom iz High Llamas. Slednji je pred tremi leti izbral najbolj reprezentativne pesmi Louisa Philippeja v odmevno kompilacijo The Sunshine World Of Louis Philippe. In še enkrat je Louise naredil nekakšen „prerez“ dosedanjega dela na aktualnem albumu The Road To The Sea oziroma se je novih pesmi slogovno lotil na vse svoje dosedanje načine.
Glede na to, koliko pop pesmi je že napisanih, je vsakični poskus pisanja svežih melodij, ki bi se prijele in ostale, hvalevreden korak. Louise Philippe se trudi točno v tej smeri, le pristopi so različni. Lahko se jih loti po šansonjersko, drugje se približa novemu valu in močan zgled so High Llamas skupaj z okusnimi aranžmaji in večglasnimi harmonijami. Vedno pa je ospredju melodija francosko naglašenega petja, tudi, ko Louise poje angleško. Teh privlačnih linij mu ni zmanjkalo in izpelje jih z izkušnjami starega glasbenega mačka. Pomaga tudi okusna orkestracija in s sambo navdahnjena ritmika. Album je taktično objavljen malo pred poletjem, takrat bo sploh naletel na plodna tla.

Skoraj moralo se je zgoditi, da sta ustvarjalne sile združila bobnar Andi Haberl in mojster modularnega sintetizatorja Florian Zimmer, nenazadnja oba rada sodelujeta oziroma se preizkušata v različnih postavitvah. Obenem je bil Zimmer, doma sicer v Berlinu, že davno tega član indie pop zasedbe Lali Puna, ta pa je bila povezana z The Notwist iz Munchena. Andi Haberl pa ravno obratno; najprej je bil vključen v projekte blizu Munchena in kasneje širil sodelovanja gor proti Berlinu. Oba sta odprtega duha, tudi do neke mere prilagodljiva, in vse to odlično sliši na njunem prvem skupnem albumu izdanem pod imenom Bella Wakame.
Andi je večinoma poskrbel za ritmične vaje, ki segajo od sub-tehno variacij do dubovskih vibracij, vse začinjeno z dobro mero sinkop in rabo efektov. Kar je odlična podlaga za sintetizatorske vpade in izpade Floriana Zimmerja, nenazadnje je kot član elektro-dub zasedbe Driftmachine dobro izurjen v studijskih manipulacijah. Deloma je album posnet kar v živo na festivalu Donau v Berlinu leta 2024, kasneje so šli posnetki le še skozi nadgradnjo oziroma sta Andi in Florian dodala polno novih zvokov in nasploh obogatila zvočno sliko. Ta postopek je dodal organsko živo dimenzijo tej navidez skromni postavitvi, a videz vara, oba rokujeta s širokim arzenalom glasbil, pa tudi dinamični lok albuma je zagotovo premišljen in domišljen. Od bolj energičnih skladb na prvo se počasi spustita v bolj eksperimentalne vode in naprej potoneta skoraj v ambient. V vsakem primeru pa ponujata poslušalsko izkušnjo, ki kliče po ponovitvah oziroma bo poslušalec vedno lahko odkrival nove plasti interakcij in zvočnih ukan.

Ime Peter Baumann bo verjetno vedno povezano s Tangerine Dream, čeprav je bil njihov član zgolj v letih 1971 do 1977. Kajti ravno v tem obdobju so TD posneli in objavili albume, ki so postali in ostali sinonim vsaj za „berlinsko šolo elektronske“ glasbe, če ne tudi širše. Predvsem Phaedra iz začetka leta 1974 je prelomen, prvi „elektronski“ album v polju „popularne“ glasbe, ki je prišel med 15 najbolje prodajanih plošč v Angliji. Tudi Rubycon, Stratosfear in koncertni Encore ostajajo temeljni dosežki skupine.
Peter Baumann je še preden jih je zapustil, že objavil prvi samostojni album, ki pa zveni bolj kot okrnjena verzija TD. Kasneje, v začetku 80. let, se je poskusil celo v tedaj popularnem sinth-popu, a tako v artističnem kot komercialnem smislu sta bila dva albuma sprejeta dokaj slabo in Baumann je ustvarjanju glasbe obrnil hrbet. Sicer je ustanovil založbo Privat Music, nekaj produciral, a skladanja se ni več lotil, dokler... Prelomno je bilo ponovno srečanje z ustanovnim članom TD, Edgarjem Froeserjem konec leta 2014, naj bi nekaj snovala skupaj, morda celo v okviru TD, a Froese je januarja leta 2015 nenadoma umrl (oziroma zgolj zamenjal kozmični naslov). Ugibamo, da je imel Baumann že takrat nekaj svežih zamisli, kajti kmalu zatem je dejansko objavil samostojni album Machines Of Desire in nekaj kasneje še skupni album s Paulom Haslingerjem, ki je prav tako nekaj let deloval v TD.
In spet je minilo nekaj let, da je Peter Baumann zasnoval novih osem skladb uvrščenih na aktualni album Nightfall. Takoj je očitno, da je Peter Baumann v položaju, ko se mu ni potrebno več dokazovati, nima več potrebe po „skakanju“ na vlak všečnosti in sodobnosti. Zlahka bi v svoj srhljivi ambient vpletel več plesnih elementov, tudi kak všečni newagerski kos bi prišel prav. A ne, zdi se, da se Peter namenoma izogiba tem „pastem“. Ko se že na daleč samo približa nekim uveljavljenim vzorcem, na primer vzhodnjaški mistiki, se hitro oddalji in poslušalca nekako tudi izziva... Njegov pristop je dokaj minimalističen, a na koncu z izkušeno roko na mešalni mizi se odpre širok prostor, ki ga polnijo umetni orkestrirani in konkretni zvoki. Le da je ta prostor zamejen, dokaj hladen, kot zapuščena proizvodna hala v času, ko „pada noč“. V tej zatemnjeni hali zgolj slutimo dogajanje, tako abstraktno in nedoločljivo je. Tudi glasba je praktično inštrumentalna, vsako petje bi pokvarilo to transcedentno izkušnjo. Z nekaj domišljije bi lahko celo potegnili vzporednice z albumom Phaedra izpred dobrih petdesetih let. Le da Nightfall definitivno odzvanja v 21. stoletju.

Na odmev Tangerine Dream se ne odzivajo zgolj nekdanji člani (zanimivo je, da v sedanji zasedbi ni nobenega izvornega člana, najstarejši Thorsten Quaeschning se je TD pridružil šele leta 2005), njihov vpliv je čutiti tudi med mladimi silami. In to v prostorih, ki jim tega ne bi takoj pripisal. Globalizacija je že davno tega naredila svoje.
Iz Turčije v London je pred leti že prebegnila Sine Buyuka, ki je najprej postavila na noge založbo Injazero, kasneje pa se je še sama poskusila v polju elektronske glasbe. Po albumu Dua je aktualni Farewell torej njen drugi album, oba je podpisala kot Sinemis.
Vmes se je položaj ne le v Turčiji, ampak kar globalno, radikalno spremenil, in Sinemis kot občutljiva umetniška duša je ta vprašanja izpostavila skozi naslove skladb, namreč vsa glasba na albumu Farewell je inštrumentalna. Bolj eksplicitno pa je naslove pojasnila v spremnem besedilu.
Ob potresu iz leta 2022, ki je prizadel Turčijo in Sirijo, so »navadni državljani so pomagali ljudem z golimi rokami; kopali so v ruševine, da bi rešili svoje sorodnike in sosede,« piše Buyuka. Turška vlada je zavrnila pošiljanje pomoči občinam pod oblastjo njihove politične opozicije. »To je bila usoda, to je bila Božja volja,« so sporočali turškemu ljudstvu. V odgovor na nepredstavljivo brezsrčnost, ki so jo pokazali tisti na oblasti, je Buyuka najprej usmerila svoj šok, ogorčenje, jezo in žalost v eno samo skladbo »It's Not Fate, It's You« – ki je zdaj uvodna pesem albuma. Ta elektronska elegija vzbuja tako srhljive razsežnosti tragedije kot tudi upanje, ki so ga sprožili nesebični prostovoljci. Ta dvojnost se vije skozi vseh osem skladb, in čeprav je slišen vpliv kozmičnega lebdenja kakih Tangerine Dream, je Sinemis uspela ta občutja prizemljiti, jih preslikati v realnost tega časa in planetarnega prostora. Ob pulziranju sintetizatorjev se mestoma spusti v sodobnost s tršimi, tehnoidnimi udarci, skladbe kot so Exit Democracy, Us Vs Them ali How To Lose A Country takšno odtujeno obdelavo skoraj zahtevajo.

Norveški multiištrumentalist Geir Sundstol se v okrilju domače založbe Hubro očitno dobro počuti. Aktualni album Sakte film je njegov šesti za Hubro in tudi najbolj ambiciozen. Pri tem mu pomaga mala četa gostujočih glasbenic in glasbenikov, predvsem z godali, ki predstavljajo osrednji odmik od njegovih prejšnjih albumov. Zraven je še bobnar Erland Dahlen, še en zvest član „družine“ Hubro, ki je dovolj odprt in pripravljen na izzive, ki jih zahteva Geir. Namreč, glavni namen te glasbe naj bi bil izmikanje klasifikacijam, kar je bolj ali manj skupna točka vsem članom založbe Hubro.
Vseeno obstajajo neka osnovna izhodišča. Na eni strani naklonjenost do tradicije, do ljudskega izročila, ki jo vsi radi speljejo v napol improvizirane, jazzovske vode. Ne manjka elektronske obdelave in Geir Sundstol zagotovo ne more mimo scenske glasbe, „prave“ ali take, umišljene. Ko poprime za kitaro, iz nje izvabi zategle zvoke, ki poslušalca takoj „odpeljejo“ v filmska prostranstva (nagonsko kar tja proti Parizu v Teksasu). Včasih mu zadošča zgolj strunanje, ki odmeva v daljavo, drugje zvabi v skupinsko igro malo jazzovsko zasedbo, drugje začuti, da skladba potrebuje nekaj več pogona in se spremljevalna zasedba razživi v mali funk ekskurziji. Proti koncu je razkril še eno novost, povabil je pevko Sanne Rambags, da prispeva vokale v pesmi Snille spokelse (prijazen duh), a zato sporočilnost ni nič manj abstraktna. Še vedno je na poslušalcu, da si zavrti svoj film.

Hugo Race ne pozna počitka. Po dobrih 40 letih stalnega in raznoraznega udejstvovanja bi se že lahko malce ustavil, ampak ne. V različnih postavitvah snema, koncentrira, potuje in raziskuje. Komaj je dokončal, kar je bilo treba dokončati s svojo staro zasedbo The Wreckery, in opravil s promocijo kozmičnega bluesa s kompanjonom Michelangelom Russojem, že je tu nova naveza, tokrat z italijanskim skladateljem, producentom in basistom Giannijem Maroccolom, morda še vedno najbolj znanim po članstvu v skupini Litfiba. Glede na to, da sta začela delo na tematskem albumu The Vigil ravno pred korono, se je ustvarjanje razvleklo na več let oziroma je Hugo Race prinašal svoje zamisli ob postankih na svojih koncertnih poteh po Italiji, nekaj pa je dodal kar sam doma v Melbournu.
Že zato, ker je oddaljen šepet večinoma prispeval Hugo Race, The Vigil zveni kot njegov album. Ostaja tudi njegova prepoznavna „kozmična“ komponenta, plavajoče klaviature in sploh skozi odmev posneta glasbila. Vseeno je Gianni Marocco s prijatelji prispeval kar nekaj tega, njihov prispevek je morda bolj v ozadju, a ravno to skoraj filmsko ozadje je nadvse bogato in razgibano. Hugo in Gianni kot producenta nista dopustila, da bi aranžmaji podlegli enostavnim ali preveč logičnim rešitvam. Raje sta dodajala in odvzemala v razpuščenem slogu, in tudi sam izbor glasbil in raba le teh je široka in prilagojena kvečjemu sporočilnosti vsake pesmi posebej. Bolj intimne so okrašene špartansko, morda zgolj s klavirjem in pomirjajočim tonom kitare, drugje se glasbila „borijo“ za svoj prostor v tem kozmičnem siju. Dobro je, da je Gianni „pozabil“ na svojo pozersko “rockovsko“ držo v času Litfibe in da se je povsem prilagodil skupni viziji tematskega potovanja skozi prostor in čas.

Brata dvojčka Jack in George Barnett delujeta v svojem tempu. Šele, ko se nabere dovolj zamisli, jih prelijeta v glasbo. Potem se tudi gostujoči glasbeniki precej menjajo, zraven so v skladu z posamično usmeritvijo njunega „projekta“ These New Puritans.
Še enkrat je minilo šest let do aktualnega albuma Crooked Wing in preteklo delo bi nas težko pripravilo na svežo izkušnjo. Če je bilo na prejšnjem albumu Inside The Rose kar nekaj odlomkov, ki so pritegnili na prvo, je tokrat drugače. Splošno razpoloženje je skoraj liturgično, že zaradi obilne rabe cerkvenih orgel, a obenem je večina gradiva posneta v studiu, postavljen sredi zapuščenega industrijskega kompleksa, kar se posredno tudi sliši. Nekaj petja je tokrat prispevala Caroline Polachek, ki se popolnoma prilega zasanjanemu begu iz realnosti. V „tu in zdaj“ nas These New Puritans prebudijo v redkih izletih v „industrijski“ zven odtujenih bobnov. Takrat Portished niso prav daleč, drugje, kjer je nekaj aranžerskih rešitev prispeval producent Graham Sutton (ex Bark Psychosis) se These New Puritans približajo trpki bolečini poznih Talk Talk. V povzdignjenih obrednih trenutkih se hitro prikrade primerjava z Dead Can Dance, za širitev izven postavljenih okvirjev pa skrbi jazzovski veteran, basist Chris Laurence. In kot velja za vse izvajalce s karakterjem, so to le oddaljene primerjave, v vsakem trenutku These New Puritans stojijo zase.
Na neki višji ravni so tokrat pesmi bolj zaokrožene, a še vedno daleč od približevanju večinskemu okusu. Navdahnjene so tudi z globalno situacijo, ki proži ustvarjalne impulze v glavah občutljivih umetnikov. Kdo bi jim zameril idealiziranje sveta, ko ga vsake toliko prestrelijo z rafalom realnosti?

Foto/Photos:
Swans (bandcamp)
Stereolab (stereolab.co.uk)
Death & Vanilla (bandcamp)
Louis Philippe (bandcamp)
Bella Wakame (bandcamp)
Peter Baumann (Jane Richey)
Norman Westberg (bandcamp)
Sinemis (bandcamp)
Geir Sundstol (bandcamp)
Hugo Race & Gianni Maroccolo (hugoracemusic.com)
These New Puritans (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. junij 2025)

Janez Golič