Junij 2020

Junijsko inventuro uvedejo dekleta. Poskrbela so za nekaj odmevnih objav albumov, in niti nimajo veliko skupnega. Vsaka ima svoj glas. Sledi nekaj napol improviziranih izletov v neznano, in skoraj po pravilu preletimo še kaj zmorej veterani.

Z vsakim naslednjim albumom Nadine Shah naredi korak naprej k širši pozornosti. Še posebej s prejšnjim albumom Holiday Destination, ki je bil leta 2018 nominiran za nagrado Mercury. In to navkljub ostrim družbenim komentarjem, namenjenih sirski krizi, trumpizmu, brexitu, naraščajočemu nacionalizmu in pomanjkanju empatije vsepovsod. Kar nekaj tega je kot norveško-pakistanske krvi občutila na lastni koži. To verjetno ne bi bilo dovolj za nominacijo. Nadine zna napisati domiselne pesmi, praktično vsaka vsebuje prepoznaven kavelj, okoli katerega zgradi vse ostalo. Že nekaj mesecev pred izidom albuma Kitchen Sink nas je pripravljala nanj, t.i. singli so se namreč nizali v preračunanih razmakih. Je tokrat upravičila visoka pričakovanja?
Deloma. Kot se radi zgodi, je tudi Nadine postala previdna, igra na vse bolj zanesljivo karto. Prevzela je nekaj poliritmike kasnejših Talking Heads, ki jim priznava vpliv, in nasploh je produkcija albuma za korak bližje sredini. Bolj poln, zaobljen, prijazen. Obenem ji počasi zmanjkuje izrazitih pesmi, na omenjenem prejšnjem albumu imajo praktično vse pesmi prepoznavno noto. Tokrat je izstrelila vse naboje že z vnaprej objavljenimi „singli“, predvsem Ladies For Babies močno izstopa (zaradi pretirane rotacije na BBC Radio 6 bi jo najraje preskočil, je ena tistih pesmi, ki se ti zacikla v možganih in postane močno nadležna). Po drugi strani ni izgubila ostrine besede, ki sega od hudomušne do bridke kritike spolnih razlik, čemur je dodala še komentar o starizmu (Trad) in rasizmu. Že zato je spogledovanje s širšim poslušalstvom opravičljivo, morda njeni komentarji le pridejo še do ušes neprepričanih.

Tudi Jehnny Beth je bila (posredno) že nominirana za britansko nagrado mercury, leta 2013 za prvi album skupine Savages, kjer je pela. Še pred tem je s svojim partnerjem Johnom Hostileom po kabarejsko nastopala predvsem po rodni Franciji, po selitvi v London in s Savages pa je postala prepoznavna angažirana pevka, ki so jo radi vabili k sodelovanju razno razni glasbeniki. Očitno ji tak, svobodnejši okvir ustvarjanja glasbe bolj ustreza. Savages so pristale na stranskem tiru, Jehnny pa je počasi in zanesljivo sestavljala pesmi za solistični prvenec To Love Is To Live. Že površinski posluh razkrije, da so zanjo Savages le še oddaljen odmev. V snemalnih studiih so se kitare bolj ali manj prašile v kotu oziroma je za vsako pesem posebej iskala pravi nabor glasbil, ustrezne glasbenike, primeren snemalni kraj. Sprogramirana podlaga poudarja novodobno odtujenost, ki se ji Jehnny zoperstavlja tako z baladnim petjem ob spremljavi klavirja kot tudi z industrijsko nabitim elektronskim udarcem ob pomoči Atticusa Rossa (NIN), ki je ob Floodu pomagal pri produkciji. Ta je še toliko bolj pomembna, ker bi se eklektičen pristop lahko hitro izrodil v zbrko različnih razpoloženj, a jih sedaj povezuje „isti“ zvok. Vseeno ne bi škodila kakšna prepoznavna pesem več.

Irska pevka Brigid Mae Power je na aktualnem, tretjem albumu Head Above The Water izmojstrila svoje pevske sposobnosti in se strumno postavila v vrsto cenjenih folk in country pevk kot so Sandy Denny, Jacqui McShee (Pentangle), Paula Frazer in druge. Poje z lahkoto, in sočasno je njen zvonki glas dovolj prodoren in izstopajoč, da pokriva širok čustven razpon. V osnovi so pesmi preproste, hitro bi zapadle v ponavljanje, a jih rešujejo gibki aranžmaji. Petje je torej vpeto v karseda različne slogovne prijeme; lahko ga spremlja akustična kitara ob lirični violini, drugje ga jokajoč klavir potisne v baladno razpoloženje, spodaj skoraj obvezno brnijo orgle, ne manjkajo niti flavta, majhni produkcijski triki pa vse skupaj začinijo s psihadeličnih prizvokom. V pomoč je še vsestranski Alasdair Roberts, tokrat v vlogi producenta, skupaj z Brigid in njenim možem Peterom Broderickom. Sodobnost se jih skoraj ne dotakne, posnetki so namreč nastali v analognem studiu in potemtakem kličejo po poslušanju z vinila (audiofilska logika govori o nesmislu objavljanja digitalno obdelanih posnetkov na vinilu).

Praktično improvizirana je glasba na skupnem albumu finske pevke Cucine Povera (Maria Rossi) in angleškega sintesajzerista Edwarda Simpsona (ELS). Posnetki za album The Oystercatcher so nastali v dveh dneh v Helsinkih, zatem sta Maria in Edwards iz 15 ur posnetega gradiva v Londonu izrezala šest bolj konsistentnih kosov, končno obliko je album dobil v Roterdamu. Hiter proces priprav in samega snemanja je dvorezen meč; resda se ohranja spontanost, a obenem se postavlja vprašanje konsistence, še posebej, če gre za spoj temačne atmosferike in eteričnega popa. Tako se prispevki obeh protagonistov mestoma skladajo, še večkrat razhajajo in to ustvarja notranjo napetost oziroma dramatično vzdušje, pri katerem nikoli ne vemo, kam nas zapelje.

Že Acid Mother Temple so hiperaktivni, a kitaristu Makotu Kawabati to ni dovolj. Prejšnji mesec je objavil album v eni improvizirani postavitvi, že je tu v navezi s francoskim elektronikom RG Roughom. Dva celostranska posnetka sta objavljena na vinilnem albumu ob dnevu ploščarn (20.junij). Če kaj ostane, bo na voljo le preko spletne strani založbe Bambalam.
Glede na frekvenco objavljanja novih posnetkov je jasno, da je glasba praktično improvizirana. Omejuje jo le priporočena dolžina trajanja vinilne plošče, zdi pa se, da bi lahko trajala mnogo dlje. Variacije kitarskega dronanja in elektronskega brbotanja so pač neomejene, le na daleč se oba pristopa srečata, in se ponovno oddaljita. Skozi kolaž nekajminutnih odlomkov vseeno razkrijeta mnogotere pristope; lahko izvajata preproste ritmične vaje, nekaj je celo pridušenega petja ob temačni atmosferiki, približata se krautrockovskim eksperimentom. Uspešno se izogibata le sredinski produkciji. Prav mogoče, da bo Kawabati že prihodnji mesec ponovno nekje prisoten.

Po intenzivni in ultra psihadelični eskapadi v Spacemen 3, je Pete Kemper (alias Sonic Boom) zavil v raziskovanje gole zvočnosti s Spectrum in Experimental Audio Research, medtem ko je drugi ustanovitelj Spacemen 3, Jason Pierce, raje zaplul proti sredini s Spiritualized. Sonic Boom je kljub položaju na obrobju ostal pojem, takorekoč referenca in stalnica, ki vztraja na izhodiščih, ohranja analogni zven sintetizatorjev in drugih izvorov zvočnih, ki vzbujajo stanje zamaknjenosti. Zato so ga radi vabili v goste glasbeniki, ki so želeli pritakniti njegov pečat. Svoj prvi „samostojni“ album je posnel še s člani Spacemen 3, ki so bili že v razhajanju, in tako je minilo dobrih 30 let do aktualnega, drugega albuma All Things Being Equal. Zdi se, da se je zanj čas kar ustavil, nič modernega ni slišati tule, nič, kar ne bi moglo nastati že pred tremi desetletji. Ostaja to razpotegnjeno petje, ki nas sčasoma hipnotizira, le da sedaj poleg ne brnijo distorzirane kitare, ampak je vse potopljeno v žvižganje in zavijanje sintetizatorjev, ponekod z nedvomnim poklonom pionirjem elektro popa, Kraftwerk. Če je Jason Pierce v zadnjih letih kar nekam poniknil, je v izpraznjeno mesto vskočil Sonic Boom. Paše vsake toliko, in k „sreči“ je njegov ustvarjalni tempo temu primeren.

Avant komorni ansambel z jedrom v Berlinu in članstvom po vsej Evropi, Zeitkratzer, običajno svoj repertoar gradi na obskurnih skladbah, četudi so te avtorstvo znanih mojstrov. Na primer, iz širokega izbora diskografije Louja Reeda so izbrali Metal Machine Music. Ko so na piko vzeli same Kraftwerke, so šli v preigravanje njihovih prvih dveh albumov. Pri Keijiju Hainoju pa je itak obskurno vse.
Tokrat je izziv prav nasproten. Skupaj s pevko Mariam Wallentin (ki se je že kalila v jazzovskih vodah z ansamblom Fire!) so leta 2018 na Poljskem izvedli koncert, v repertoar pa vključili nekaj znanih jazzovskih balad in nekaj nujnih odstopanj od tradicije. Že naslov je drzen, The Shape of Jazz to Come (prosto po Ornettu Colemanu, ki sicer ni zastopan), in Zeitkratzer so pogumno uvedli koncert s skladbo Bird Song Richarda Muhala Abramsa, enega od ustanoviteljev kolektiva AACM. Skladba izstopa že zaradi uporabe elektronike v jazzu in tu se Zeitkratzer počutijo najbolj doma. Nenazadnje je kar nekaj ključnih članov po „šolski“ izobrazbi pravzaprav jazzistov.
Enako prepričljivo se Zeitkratzer tudi razigrajo v Armstrongovi Struttin' with some Barbecue in potem nastopi Mariam s serijo treh pesmi – Cry Me A River, Jelly Roll Blues in Strange Fruit, pripada ji tudi finale z My Funny Valentine. Naložila si je veliko breme, ki ga ob vsej tehnični odličnosti le ne zmore nositi. Zmanjka tiste bolečine v izvedbi, ki so jo zmožne le izvirne pevke teh žalostink.

Pred desetimi leti so v mestecu Olomuc pripravili razstavo o The Residents, še eni avantgardni zasedbi, ki je imela na Češkoslovaškem poseben status, podobno kot na primer Frank Zappa ali The Velvet Underground. V sklopu razstave so v Moravskem gledališču nastopili tudi češki opozicijski veterani Už Jsme Doma. Kot se je spodobilo za tako priložnost, so priredili 13 pesmi samih The Residents, presenečenje večera pa je bil poseben gost, sam (tedaj še anonimni pevec Residentsov) Randy. Skupaj z Už Jsme Doma je odpel nekaj svojih komadov. Vse to je sedaj le izšlo na nosilcu zvoka pri avstrijski založbi Klanggalerie, ki se je malodane specializirala za objavo plošč povezanih z The Residents.
Už Jsme Doma so se izvirnikov lotili spoštljivo, a obenem izvedbah vdahnili rockovsko navihanost. Praktično brez uporabe elektronike (na katero so se kar pretirano naslonili sami The Residents) so žgali v klasični rockovski zasedbi in vmes zarezali s pihali. Previdni so bili pri petju. Če bi zgolj oponašali kričavo hropenje, bi izpadli kot slaba karikatura. Še vedno pa je bilo njihovo petje dovolj odbito, da se prilega duhu The Residents. Kot se mu povsem prilega glas samega Randyja. Redko se zgodi, ampak tole je bolje od samih The Residents. Vsaj kar se koncertnih posnetkov tiče.

Bolj spravljivo zvenita Mark T. Smith in Matthew Robert Cooper, skupaj kot Inventions. Prvi je tukaj v dokaj drugačni vlogi kot kitarist v Explosions In The Sky, ki zadnja leta večinoma počivajo. Matthew Cooper pa je z Eluvium že bližje ambientalnim eksperimentom na aktualnem albumu Continous Portrait.
Za stranski projekt običajno velja, da se tam uresničuje višek idej, ki iz kakršnega koli razloga že ne najde mesta v „matični“ zasedbi. Komaj kaj tega, kar se sliši na albumu Continous Portrait, bi lahko uporabil Mark T. Smith v Explosions In The Sky. Morda le kot uvodno ogrevanje v njihovo značilno vrtinčenje. Tem vrhuncem, dinamičnim zasukov se Inventions izogibata. Raje raziskujeta lagodno plat Eluvium, in se k sreči ne ustavita na preigravanju znanih obrazcev, ampak s številnimi glasbili skrbita za stalno gibanje zvočnih plasti.

Bolj zvočno okrnjen je dvourni soundtrack berlinskega tria Cavern Of Anti-Matter za film In Fabric. Na „rednih“ albumih je še zaznati odmev Stereolab, končno sta zraven kar dva člana teh, Tim Gane in bobnar Joe Dilworth. Vendar se zdi, da je imel tokrat največ dela tretji član, elektroničar Holger Zapf, saj je večina glasbe za film narejena na sintetizatorjih oziroma klaviaturah. Soundtrack zajema kar 39 zapisov, večina teh je minimalističnih vaj iz brnenja in zavijanja sinthov, oddaljenih zvenov klaviatur, le nekje na sredini nas preseneti izlet v plesno elektroniko, a ponovno dokaj retro, lahko bi nastala celo v sedemdesetih.
Verjamem, da se soundtrack prilega filmu, ki je bil posnet in postavljen na ogled že leta 2018. Nekje takrat se je zgodila tudi ponovna združitev Stereolab in obširna turneja, in objava filmske glasbe v samostojni obliki se je zavlekla. In če smo iskreni, večji del služi bolj ali manj za ozadje. S kritiškim rezom te odvečne obloge bi lahko dobili soliden album, ki bi se ga dalo poslušati tudi samostojno in aktivno. Posebej če bi Cavern Of Anti-Matter te „osnutke“ (večina zveni kot poskusni posnetki) razvili v bolj zaokrožene, izdelane zapise. Pa drugič, navdiha jim očitno ne manjka.

Inventura junij 2020

Foto/Photos:
Nadine Shah (bandcamp)
Jehnny Beth (facebook)
Brigid Mae Powers (bandcamp)
Makato Kawabati (http://acidmothers.com/kawabata-makoto/pictures)
Sonic Boom (bandcamp)
Zeitkratzer (Johan Coudoux)
Už Jsme Doma & Randy
Inventions (bandcamp)
Cavern Of Anti-Matter (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.julij 2020)

Janez Golič