Ko so The Dream Syndicate leta 2020 izvedli nepričakovano uspešen eksperiment z albumom The Universe Inside, so podoben jam session poskušali izvesti še v drugo. Ni se izšlo. Vrnili so se k „običajni“ obliki pesmi, resda pa v aranžerskih rešitvah še vedno slišimo odmev psihadeličnega tripanja brez začetka in konca. Na albumu Ultraviolet Battle Hymns and True Confessions najdemo deset novih pesmi, ki so v bistvu povzetek njihovega dosedanjega zvoka. Zasnova je torej klasični kitarski rock; nekaj vešče zaigranih akordov in ritem sekcija brez pretenzij. Steve Wynn še vedno streže s solidnimi refreni, le petje je nekoliko bolj ležerno. Morda je temu prilagojen tudi razpored pesmi, ki je nekoliko skregan z nepisanimi pravili. Namreč, šele v drugi polovici albuma se The Dream Syndicate razživijo, vžgejo skoraj po punkovsko, ko bi vendarle morali udariti že takoj v uvodu, da pritegnejo.
Novih ljubiteljev s tem ne bodo pridobili. Vložki na klaviaturah so le okraski brez teže, inštrumentalno so daleč najbolj zanimivi kitarski dueli, ki jih žal na albumu primanjkuje. V ospredju so kitarske linije, za katere bi si posebno zahvalo na navdih zaslužil Neil Young. Stari ljubitelji pa bi morali biti vseeno zadovoljni. The Dream Syndicate so zavrgli kičasto moderni pristop, ki so se mu uklonili sredi osemdesetih (in nekaj kasneje tudi razpadli) in se vrnili z bolj retro zvokom. Vsekakor je njihova vrnitev, predvsem glede na stanje kitarskega rocka nasploh, več kot dobrodošla.

Pascal Bideau se je po letih skladanja filmske glasbe odločil za samostojni projekt Akusmi, k temu pa ga je pritegnilo potovanje po Indoneziji. Navdahnjen z neobičajno tonsko lestvico gamelanov je počasi in s pomočjo treh gostujočih glasbenikov nastajal album Fleeting Future.
Vsak od osmih zapisov je mini potovanje po geografski in časovni osi. Med tem potovanjem se spreminja pokrajina, spreminja se hitrost sicer lagodne vožnje. Posamezni elementi so sicer skladni, medsebojno prilagojeni, a stalno v krožnem gibanju, kar ustvarja hipnotičen učinek. Dobro je, da Pascal ne podlega cenenemu približevanju plesnim podijem, glassovska repeticija je le preveč kompleksna in razpotegnjeno dinamična. Še vložki saksofona in trobente so usklajeni z ritmično predlogo, a njihova vloga je z naraščajočo intenzivnostjo in popuščanjem vsaj enakovredna drugemu polu. Tisti, ki so bili lani navdušeni nad skupnim albumom Floating Points in Pharaoha Sandersa, bi skoraj morali preveriti še Fleeting Future.

Kazahtanska pianistka Angelina Yershova ima resda klasično izobrazbo, a kasneje je v Rimu študirala tudi elektronsko glasbo. Kar je kmalu izkazala skozi samostojne albume neo-klasične usmeritve. Še dlje je šla sedaj v sodelovanju z italijanskim elektroničarjem Ynakterom, simbioza klasične igra klavirja in sodobnih elektronskih prijemov je na albumu Time For Change v popolnem sozvočju. Kje se lahkotne klavirske linije kar potopijo v šumenju elektronskih efektov. Naslov jasno napeljuje na naravovarstveni angažma, na zaščito pitne vode, ki postaja pereč svetovni problem. Resda je album zgolj inštrumentalen, a oblikovanje zvoka in sploh glasbene asociacije so zelo blizu pretakanju vode, od potoka do oceana. Le da se mestoma med naravno zlitje vmešajo moteči elementi, škrtanje in topotanje, kot stalno prisoten opomin našega vmešavanja v naravno okolje.

Vse bolj v čisto elektroniko se potaplja tudi Yann Tiersen. Čeprav se je je v začetkih povsem izogibal. Igral je vse kaj drugega; tolkala, harmoniko, violino, klavir... in speljal francoski valček v glassovsko repeticijo. In ko je prišel nenadejan uspeh z glasbo za film Amelie, se je Yann naveličal igranja v krogu, izstopil je z novovalovskim rockom in nadaljeval s solo klavirjem. Ko je lani tega spojil z igro sodobne elektronike, je bil to le korak do večinsko elektronskega albuma zakodiranega naslova 11 5 18 2 5 18. Vsaka številka v naslovu predstavlja črko v abecedi, torej Kerber, tudi vse skladbe so naslovljene enako kot na tem albumu. Logično bi sklepali, da gre za elektronske predelave, a te so tako predrugačene, da bi zaslužile samostojne naslove.
Vseeno je bil lanskoletni album Kerber „sodobnejši“, tudi drznejši. Bil je pravi izlet v neznano, vsaj zanj. Album, ki ga niti približno še ni izdal. Simbiozo „naravnega“ zvena klavirskih strun in sintetičnega škrtanja in zavijanja je prignal do skrajnosti. Sedaj je pravzaprav stopil korak nazaj, še posebej, ko sintetizatorske linije podpre dokaj preprost ritmični udarec. Tedaj se zdi, da je Tiersen zadnje čase preveč poslušal Depeche Mode, nekaj tega bi zlahka podpisal Alan Gore, na primer. Čeprav Tiersen rad odplava po svoje in kdo ve, kam ga bo odneslo v prihodnje.
Navkljub retro pristopu je jasno, da ima Yann Tiersen sposobnost skladanja privlačnih, a še vedno izvirnih skladb. Občutek za melodijo ga ni zapustil, osnovne linije so čiste in ko zapoje Emilie Tiersen, njegova žena, sklepna skladba zveni naravnost nebeško. Kaj bi še radi?

V ruralnem okolju se nadvse dobro počuti Glenn Jones, kitarist, ki je skozi devetdeseta vodil vsestransko zasedbo Cul De Sac. Že takrat je med elektrificiran avant-rock vpletal motive „ameriške primitivne kitare“, kot jo je poosebljal John Fahey. Takoj, ko so se Cul De Sac razšli, je Jones preklopil na akustično kitaro in večinoma v solistični izvedbi izdal že 10 albumov. Dovolj, da relativno ozek izrazni okvir postane dejansko omejujoč, tako za izvajalca kot za poslušalca.
Težava namreč nastane, ko med albumi ni več slišne razlike. Oziroma jo slišijo le še specializirani ljubitelji, osredotočeni na podrobnosti, ki ločujejo solidne od izjemnih. Glenn Jones se giblje nekje vmes; po daljšem času so posamezne skladbe bolj prepoznavne, imajo povezovalno nit med osnovno melodijo in finim prepletom obiranja strun s prsti. Le produkcija posnetkov namiguje, da je album Vade Mecum posnet enkrat v tem stoletju.
Težko bi presodil, kateri od teh desetih albumov je boljši od drugih. Vse krasi tako tehniška vrlina kot čustvena vsebina prenesena skozi prastare folk motive. Kdor bi se prvič srečal z njegovo glasbo, z Vade Mecum ne bo dosti zgrešil.

GUSSTAFF RECORDS
Poseben razdelek si tokrat zasluži agilna poljska založba Gusstaff, ki ne kaže znakov stagnacije in prilagajanja. Ne, v njhovem katalogu se še kar vrstijo drzne izdaje poljskih glasbenikov, nekaterih tudi v mednarodnih navezah.
Z dolgoletnim muziciranjem v različnih žanrskih poljih, si je kitarist Patryk Zakrocki s triom Polski Piach drznil spojiti oblike, ki na videz težko shajajo ena z drugo. Globok puščavski blues je s pomočjo klarinetista Piotra Melecha in Piotra Domagalskega s basolijo (ukrajinsko oz. poljsko glasbilo podobno čelu) speljal gor, med poljske ravnice, kjer se leno vije Visla. Zategli kitarski zvoki enako učinkovito izrisujejo saharsko planoto, ameriški jug ali v njihovem primeru, poljsko ruralno okolje. Že sam zven klarineta dodaja komorni pridih in muziko vleče na sever. Potem je tu folkovsko naravnan basolijon, ki mestoma poživi sicer ležerno muziciranje, že vabi na ples, a se trio temu hitro izmakne. Kot da nam želi sporočiti; „Saj bi lahko vžgali po lahkih notah, a to ni naš namen“. Ne, ta muzika na albumu Polnoc je „razmišljujoča“, skoraj meditativna, če ne bi bila obenem tudi nadvse „živa“, stalno v gibanju oziroma v interakciji treh glasbil. Škoda le, da bo po vsej verjetnosti ostala ujeta v delti reke Visle.

Še bolj na široko zajema anonimni RSS BOY 1, prej polovica dua RSS BOYS. Ne le, da ne izda imena, tudi narodnosti in spola ne poznamo. Nastopa zamaskiran z čipkasto burko, intervjuji so zgolj pisni. Iz imena „projekta“ lahko zgolj predpostavimo, da je moški.V vsakem primeru izpostavlja svoja dela pred umetnika.
Albuma Mythology vseeno ni posnel sam. Prej sta si BOYS pomagala s sempli, ki so nadomeščali petje, sedaj so na daljavo priskočili na pomoč pevci oziroma vokalisti iz vseh vetrov. Osnovna zamisel je rudimentarna in cilj nedosegljiv; ustvarjati glasbo izven vseh okvirjev. Če ni uspelo Sunu Raju, Captainu Beefheartu, The Residents, Zappi in Einstürzende Neubauten, kako bi RSS BOY 1? Posebej, ko se je vmes nabralo neskončno poskusov križanj in spajanj. Ampak poskusil je, in rezultat je vsaj zanimiv, če ne intriganten in vznemirljiv.
Vsekakor se Rss Boy 1 trudi ostati izven določenega žanra, izogiba se tipičnemu tehnu, hiphopu, orkestracija nepritiče filmski glasbi, kaj šele, ko čez to iranski umetnik recitira. Vseeno zadaj tiči občutek za dobro mero, v premišljenih razmakih se izmenjujejo pasusi „svobodne“ muzike in nečesa, kar kliče na plesni podij.
Trio Kurws prav tako ostaja na svojem. Fantje vztrajajo pri inštrumentalni verziji ameriškega post hardcorea z možnimo odkloni in vztrajajo na osnovni rockovski postavitvi – kitara, bas, bobni. Omejitve pa so tudi svojevrstni izziv. Kako iz relativno ozkega okvira iztisniti še kaj svežine?
Zdi se, da se trio ne ubada z vprašanji kako in kaj, preprosto igrajo, kar pride izpod prstov. Nekatere zasnove so napol improvizirane, končno imajo Kurws že nekaj kilometrine in se iz praktično vsake predloge izvlečejo z gibkimi prehodi. Potreben je samo namig, in že drvijo v drugo smer. Tudi zato se dolžine skladb na albumu Powiež / Fascia raztezajo vse od slabe minute do četrt ure. Znotraj tega pa režejo po hardcorovsko, drugje zapadejo v sonične disonance ali v nekaj, kar bi lahko bil belski funk, če ga ne bi sproti spodrezali. Ker je glasba striktno inštrumentalna, je še toliko bolj odprta, brez obveze do vnaprej določene oblike.
Še svobodneje muzicira jazzovski kvartet Trzaska / Vrba / Tokar / Pandi. Če vemo, da je poljski saksofonist Mikolaj Trzaska med drugimi delal s Petrom Brotzmannom in Kenom Vandermarkom, in da je madžarski bobnar Balazs Pandi posnel vrsto albumom z japonskim hrupnežem Merzbowom ob pomoči Matsa Gustafssona, potem tu ne bo šale. Zastopstvo štirih držav zaokrožujeta češki trobentač Petr Vrba in ukrajinski basist Mark Tokar, prav tako že izkušena mačka na improvizacijski sceni.
Lani jeseni so v divjem tempu posneli dovolj gradiva, da je nekaj tega že izšlo v mali nakladi na malih singlih, večina pa na pričujočem albumu Mala Pardubicka vol. 4 (naslov je povzet po kraju na Češkem, kjer je album posnet). Glavna vloga pripada Mikolaju Trzaski, on vodi igro, usmerja tok muzike. Zvesto mu sledi bobnar Pandi, mestoma tudi namigne spremembo tempa in intenzitete. Ostala dva se priključujeta nekako s strani, skoraj boječe vključujeta igro trobente, elektronike in bas komaj kdaj prevzame vodilno vlogo. Ker se zvočni tok ne prilagaja pričakovanjem, neki običajni dinamiki, je poslušalec prepuščen tuji roki, da ga vodi. Tile se res ne udinjajo.

RETROMANIJA
Ko je Markus Acher sestavil plehgodbeni ansambel Hochzeitskapelle z namenom odskočiti od zakoličenega zvoka in sloga matičnih The Notwist, se je soočil s pristopom, ki mu ni bil najbolj domač. Kako pravzaprav vključiti pihala in trobila v avtorsko muziko? Najbolje, da se pogleda in posluša, kako to delajo drugi in drugje. Presenečen je bil, da na japonskem obstaja vrsta skupin in posameznikov, ki v preprosto obliko indie popa vrivajo vsa mogoča pihala in trobila. Imel je pač to srečo, da se je z mnogimi temi srečal takorekoč v živo, v okviru turneje Alien Parade Japan leta 2019. Ker svoje navdušenje rad deli z drugimi in ima za to tudi konkretno možnost (beri lastno glasbeno založbo) je nedavno v dvojni album zbral 22 posnetkov japonskih glasbenikov in glasbenic, skupna jim je ravno raba pihal in trobil.
Fascinantno je že to, da praktično vsi zastopani zvenijo zelo enotno. In da jim je na slepo težko določiti zemljepisno lego in časovno okno. Dokler pač ne zapojejo, strikto v japonščini, večina muzike pa je itak inštrumentalne in tako še bolj odprte. Vplive bi lahko iskali praktično po vseh kotičkih zemeljske oble, a si jih znajo prisvojiti in vdahniti dovolj lastne mentalitete, da dosežejo dobro razmerje „domačih“ zvokov in privlačne „eksotike“. Če je pop glasba še kje hranila nedolžnost, jo je pri teh izvajalcih.
Morda je Markus Acher celo malo ljubosumen na „svojo“ zbirko japonskih, večinoma manj znanih izvajalcev. seveda so zraven tudi njegovi prijatelji Tenniscoats in Maher Shalal Hash Baz, Dvojni album Alien Parade Japan je izšen striktno na vinilni plošči, torej ni in n ne bo CD-ja, ne bo strimanja, ne bo digitalnega dolpotega. Pohitite, izdaja je za povrh še omejene naklade.

Foto/Photos:
The Dream Syndicate (bandcamp)
Pascal Bideau (Akusmi) (bandcamp)
Angelina Yershova (angelinayershova.com)
Yann Tiersen (bandcamp)
Glenn Jones (bandcamp)
Patryk Zakrocki (Polski Piach) (bandcamp)
Kurws (bandcamp)
Tenniscoats (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. julij 2022)

Janez Golič