Ne da bi zares načrtoval, junijska inventura zajema večinoma sveže izdaje veteranov. Swans so zagotovo eni teh. Nesporni vodja in edini stalni član Michael Gira jih je postavil noge že daljnega leta 1982. Vmes jih je sicer za 15 let postavil na stranski tir in jih ponovno obudil leta 2010. Od takrat je nenavadno aktiven in kreativen, razen prvega povratniškega albuma so vsi naslednji vsaj dvojni ali trojni, če ostajamo pri vinilnem štetju. Tudi aktualni The Beggar bi bil trojni vinil, če ne bi zvočni kolaž The Beggar (Three) zaradi dolžine skoraj 44 minut pristal le na digitalnih platformah oziroma na CD. Zaradi odstopanja od ostalih zapisov na albumu ga zlahka smatramo za bonus.
Tokrat so v ospredju predvsem njegov bariton, dokaj trpke vsebine in preprosti potegi po kitari. Ostali člani imajo manjšo vlogo, zgolj spremljajo in počasi nadgrajujeo osnovno repeticijo. Skoraj da ne gredo več v skrajnosti, v vrtinčasti hrup ali ambientalno tipanje. Vseeno je Michael uspešen pri skladanju, pesmi imajo svoj karakter, neko zapomljivo linijo, čeprav se mnogokrat spogledujejo s „starejšimi" Swans, predvsem s tistimi s prve polovice devetdesetih let ali z Angels Of Light. Zdi se celo, da je počasi zaokrožuje svoj opus (Michael Is Done), na to kaže že omenjen zvočni kolaž, ki bi lahko bil sklepni del trilogije, ki jo je začel s projektom The Body Lovers in albumom Number One Of The Three! Drugi del bi lahko bil inštrumentalni miks albuma My Father Will Guide Me up a Rope to the Sky dodan deluxe izdaji istega, in tretji prav The Beggar (Three). Nima vnaprej določene strukture, je rekonfiguracija odlomkov aktualnega albuma in prejšnjih dveh oziroma predstavlja za rezime vsega, kar so in so bili Swans. Je dronanje, so pridušeni monologi, celo industrijski marš... Proti koncu je zadnjih 10 minut rezerviranih za meditativni trip v slogu The Necks, ki se jim Michael tudi zahvaluje v priloženi knjižici. Možnosti so še vedno odprte.

Še nekaj starejši so Pere Ubu. Tudi pri njih je alfa in omega ustanovni in edini stalni član David Thomas. Tudi on je vmes matično zasedbo postavil na stranski tir in večkrat ponovno obudil. Če ne drugače, je praktično vse pripravil kar sam na računalniku, kot je bil to prejšnji album The Long Goodbye. Ta bi res lahko bil poslovilni, Thomas je takrat, leta 2019 resno zbolel, a prebolel. Delovanje je ustavila še pandemija, a sedaj so očitno Pere Ubu v stari formi. Aktualni album Trouble On The Beat Street so posneli po „starem", na hitro, praktično v živo brez nasnemavanja. Tak princip so Pere Ubu ohranjali na zgodnjih ploščah, le polovico pesmi so imeli izdelanih, ostalo so skončali na licu mesta, v studiu. To se tudi pozna. Pesmi zvenijo nedokončano, aranžmaji napol improvizirani, kaj šele petje in besedila samega Davida Thomasa. Marsikje jih interpretira kar sproti. Kar je del tega, kar Pere Ubu so. Posneli so kar 17 pesmi, za izdajo na vinilno ploščo pa stežka izbrali deset. Za ostalih sedem je Thomas vztrajal, da bodo objavljene le na CD plošči, nenazadnje je velik zagovornik tega formata in ne preveč navdušen nad omejitvami vinilne plošče. Zaradi tega Pere Ubu ne bodo nič prispevali k splošni vrnitvi CD plošče, še ko so se z nekaj albumi približali sredinskemu toku, so ostali na obrobju.

Še bolj na hitro, takorekoč „z danes na jutri", sta Lee Ranaldo in Pascal Comelade pripravila koncertni program kot poklon kultni newyorški zasedbi The Velvet Underground. „Kriv" je španski novinar Ignacio Juliá, ki je lani objavil zajetno knjigo intervjujev z vsemi člani The Velvet Underground pod naslovom Linger On. Kot nekakšna vzporedna promocija knjige je prišel na zamisel o ad hoc koncertu, ki se je dejansko zgodil v mestecu Banyoles v Kataloniji, kjer domuje multiinštrumentalist Pascal Comelade, znan po igranju na otroška glasbila. Dan pred koncertom sta z Ranaldom uskladila skice, pridružil se jima je še bobnar Ramon Prats in gremo.
Na albumu Velvet Serenade najdemo šest izvedb, ki se močno razlikujejo od izvirnikov. All Tomorrow's Parties je minimalističen instrumental, od What Goes On je ostal le refren. Pascal in Lee se res nista želela spoprijeti z izvirniki v čisti obliki, prej jima predstavljajo osnovo za lastno interpretacijo in improvizacijo. Le srhljiva Ocean je obdržala celotno besedilo, a vmes še vedno ostaja dovolj prostora za kitarske invencije in dinamične preskoke vseh. Poklon, na katerega bi bil Lou Reed ponosen, saj ohranja duha in se ne dobrika izvirnikom.

Ko so Cowboy Junkies začeli vaditi v domači garaži, so se sosedje pritožili zaradi hrupa. Stišali so glasbila, pevka Margo je pela komaj slišno, le šepetala je v mikrofon in rodil se je njihov značilni zvok. Dokaj hitro so uspeli v eno zajeti raznovrstne vplive, če ne bi bili Kanadčani, bi jih verjetno hitro začeli označevati za „amerikano". Še danes velja za najboljšega njihov drugi album The Trinity Session (leto 1988), posnet v cerkvi z enim mikrofonom. Nikoli zatem jim ni več uspel tak met, a obenem so vseskozi držali visoko raven avtorskega izraza. Podobno velja tudi za njihov 20. album Such Ferocious Beauty.
Cowboy Junkies že dolgo tega ne vadijo več v garaži, kjer bi motili sosede, s tem je tudi njihova glasba pridobila na teži in širini. Obenem so se v družini Timmins (brata Michael in Peter ter sestra Margo) zgodile manjše tragedije, ki so zaznamovale besedila in splošno razpoloženje albuma. Navkljub relativno ozkemu okviru, v katerem se gibljejo (osnova so še vedno kitara, bas, bobni) obvezno poiščejo inovativen pristop. Predvsem kitarist Michael Timminsse rad izvije iz tradicionalnega prijema, zavije iz bluesa v psihadelijo in iz folka v drone. Obrabljenih rifov na tem albumov ne boste slušali. Tudi basist Alan Anton ne drži vedno „prave" linije, tako da tudi bobnarju Petru Timminsu ne ostane drugega kot iskanje svojega prostora izven tričetrtinskega ritma.
Glede na to, kje je in kam gre glavni tok popularne glasbe, so zasedbe kot je Cowboy Junkies še vedno pravi balzam za ušesa. So znamka, ki nikoli ne razočara.

Irska pevka Brigid Mae Power ostaja zvesta tradiciji folk glasbe. Ne v smislu zgolj predelave znanih napevov, ampak tudi z avtorskimi pesmimi ohranja duha. Njen aktualni album Dream From The Deep Well bi bil lahko posnet tudi pred 50 leti, tako malo ima opraviti s sedanjostjo oziroma „modernostjo". V ospredju je njen občutljiv glas, na daleč spomni na krhko interpretacijio Vashti Bunyan, pa tudi Joni Mitchell v njenih bolj zadržanih pesmih. Dejansko je Brigid tokrat predelala le nekaj tradicionalnih irskih pesmi in I Must Have Been Blind Tima Buckleya, in že s tem pokazala, kam meri njena avtorska pripoved.
Temu se podreja glasbena spremljava, z ničemer me usmerja pozornost nase. Večino tega je prispeval kar producent Peter Broderick, ki igra vrsto glasbil. Če je Brigid s formo zazrta v preteklost, z besedili še kako zrcali sedanjost. Poklonila se je 23 letni irski učiteljici Ashley Murphy, ki so jo med tekom napadli neznanci in umorili. Poklonila se je ukrajinskim beguncem, z ukrajinsko materjo in njeno hčerko je nekaj časa tudi živela. In nekaj je osebnih izpovedi, ki izhajajo iz njenih življenjskih neprilik. Vendar na koncu ohranja pozitiven odnos, tisti „vodnjak" iz naslova albuma je izvir, iz katerega črpa in ohranja upanje zase in za človeštvo.

Tudi Rufus Wainwright bi lahko že sodil med veterane. Kmalu jih bo dopolnil 50, z albumom Folkocracy pa je v tem smislu malce pohitel. Namreč, gre za zbirko priredb „klasičnih" folk napevov, ki jih je izvedel z vrsto gostujočih pevk in pevcev, pravi, da naj bi album zvenel kot „rojstnodnevna zabava, na katero povabiš svoje najboljše prijatelje".
Rufus sicer pelje svojo glasbeno kariero po vsaj dveh tirih, iz popularne sfere rad preskakuje med muzikle in opero. Mestoma pa se to pozna tudi v interpretaciji „pop" pesmi, predvsem v dolgih, zanj tako značilnih zlogih. Slišno uživa v lastnem petju in sploh se rad postavlja. Če ste bili na katerem od njegovih koncertih, veste, kako rad govori o lastnih dogodivščinah. In tako si ni mogel kaj, da ne bi med „tuje" klasične folk napeve uvrstil še lastno Going To Town z albuma Release The Stars iz leta 2007. Nekaj iz prevzetnosti, nekaj iz poslovnih razlogov (iz naslova avtorskih pravic). Tu mu pomaga pevka ANOHNI (prej pevec Antony), še ena izvrstna interpretka vsemogočih napevov. Ostalo so ali tradicionalne pesmi ali večinoma manj znanih avtorjev. Ne vem, kako bo album sprejela ameriško občinstvo, že v omenjeni Going To Town poje „They never really seem to want to tell the truth, I'm so tired of you, America", pa tudi havajska ponarodela Kaulana Na Pua nosi močno protiameriško sporočilo. Ni pozabil na sonarodnjaka Neila Younga, v precep je vzel njegovo Harvest, ki je lep primer spoštljive, a še vedno samosvoje priredbe. Ob številnih gostujočih pevkah in pevcih, je končni vtis lahko rahlo mešan. Niso vsi glasovi in interpretacije usklajene z Rufusovim slogom, nekje se lahko dopolnjujejo, drugje se motijo, a na koncu je jasno, da gre za vse po vrsti izvrstne pevke in pevce. Dodatni plus je še, da se Rufus večinoma le ni naslonil na zlajnane melodije, da je pobrskal nekam globje in dlje.

Nekam skrivnostni so bili Sigur Ros pred objavo albuma, prvega po desetih letih. Le dan pred izidom albuma ÁTTA so objavili singel, očitno pa so hiteli z izidom zaradi napovedane poletne turneje. Namreč v fizično obliki bo album na voljo šele septembra, do tedaj se bo potrebno zadovoljiti z digitalnim dolpotegom ali pretočnostjo.
Zasedba se je prav v zadnjem času ponovno premešala; nazaj je prišel miltiinstrumentalist Kjartan Sveinsson, odšel je bobnar Orri Páll Dýrason, in to se močno pozna. Vseeno so v preteklosti Sigur Ros naredili že nekaj preobratov in ugibanja, kako bo zvenel ÁTTA so bila vnaprej zgolj špekulativne narave. Deset let star album Kveiker je bil dokaj brutalen, dva solistična albuma pevca Jonsija sta ga nesla v ultramodernistični pop. ÁTTA ni nič od tega. Ob pomoči londonskega Contemporary Orchestra so se Sigur Ros odlepili od planeta Zemlja in sedaj plujejo nekje po vesoljnem prostranstvu. Vseh 10 zapisov je ena sama meditacija, trio lebdi v neki višji duhovni sferi, povsem brez „starih" izbruhov hrupa in sploh zvočnega stampeda. Bobnov ali tolkal in kitare skoraj ni slišati. Jonsi skozi močan efekt odmeva zveni sakralno, lahko da poje islandsko, angleško ali v izmišljenem jeziku hopelandščina, razumeti ga ni mogoče niti ni potrebe po tem. Potopljen je v zvočni kuliso klaviatur, klavirja in orkestracije, ki skozi celoten album ostaja premočrtna, brez dinamičnih zasukov. Kako sploh sami ločijo posamezne pesmi? Ampak tokrat zagotovo ne gre za pesmi, zgolj za razpoloženje, ki ga triu glede na postpandemični sindrom, globalne konflikte in krize „realnosti" niti ni zameriti. Nenazadnje ostajajo absolutno prepoznavni, kar je v današnjem preobilju pop produkcije tudi dosežek. Niso za vsako priložnost, a ko človek zahrepeni po zvočni kulisi za pomiritev, so zlahka prva izbira.

Do podobnega učinka, a po drugi poti, je prišel Tony Buck. Okvir, v katerega so se ujeli The Necks, mu je očitno preozek. Kar je razvidno na svežem aktualnem samostojnem albumu Environmental Studies.
Če The Necks običajno le počasi razvijajo napol improvizirane teme, Tony Buck takoj izstreli iz vse artilerije. Vrsta tolkal, elektronski žvižgi in kitarsko strunjanje se meša v neskončnih kombinacijah. Zvočni tok je intenziven, stalno žubori, permutira, se razvija in nikoli do konca ne razvije. Iz vse te zvočne mase se nikoli ne izoblikuje določen motiv, prepoznaven vzorec, ampak je ravno izmikanje nečemu prepoznavnemu očitno namen te „glasbe". In ker bogastvo zvočnih učinkov praktično nikoli ne ponikne, kompozicija kar traja in traja. Skoraj dve uri. The Necks so se običajno ustavili na polovici tega. Zaradi neprekinjenega toka zvočnega žuborenja je zapis v fizični obliki na voljo le na USB ključku ali prek bandcampa. CD in vinilna plošča sta oba „prekratka" za objavo v enem kosu.
Ker skladba nima dinamičnega loka, ne pojenja niti ne pospešuje, je končni učinek zlahka padec v meditacijo ali trans. Nekaj, kar je silno prepleteno, vseskozi spreminjajoče, na koncu postane enovito, kot da bi razburkano vodno površino opazovali iz vse večje razdalje. Nazadnje se „zgladi" in pomiri. Kako bo poslušalec pristopil k temu izzivu, je samo na njem.

Novim izzivom naproti so stopili tudi Prochno. Poljski trio je tretji albumo P3 izdal v seriji Don't Sit On My Vinyl. Torej je na vinilu stiskan v omejeni nakladi, ki je pošla praktično takoj. Ostanejo digitalne verzije...
Ker so Prochno naklonjeni eksperimentu v okviru rockovskega tria in se obenem ne želijo ponavljati, so vnaprej postavili svež koncept; nove skladbe bodo osnovane na tolkalskih vzorcih. In če imaš dobro zasnovo, temelj, nanj lahko postaviš marsikaj in to zdrži.
Vsaj osnovne vajeti je v roke vzel bobnar Artur Sofiński. Že on se je potrudil, da ne bi podlegel uveljavljenim šablonam rock'n'rolla. Tudi basist Marcel Gawinecki mu v tem smislu dobro parira, melje svoj ritem nekje tam spodaj. Tako ostane ogromno prostora kitarske in vokalne izlete Bartosza Leśniewskiga. V uvodni Zmierzch ga povleče v metalsko hropenje, a se kmalu umakne v ozadje in s petjem zgolj podčrtuje glasbeno izpoved. Trio v skladu s stanjem stvari nekako neprizadeto, hladno, a udarno slika občutek strahu, jeze, negotovosti in zmede. Tukaj ni objokovanja, samo trda, skoraj brutalna moč, podprta z efektno igro kitare, ki nikoli ne podleže cenenemu rifu. Zvok je namenoma zmazan, prav nič „moderen" in privlačen. Ali kot povzame Marcel: "Zvok uporabljam kot odziv na težka in pomembna vprašanja. Ni preprosto, ampak je mogoče."

RETROMANIJA:

Nenavadno zavita je glasbena pot pevke z umetniškim imenom Mona Mur. Že takoj s prvim singlom Jeszcze Polska iz leta 1982 je doživela priznanje „singel tedna" v angleškem glasbenem časopisu NME. Kazalo je dobro. Vendar kasnejši posnetki, narejeni s pomočjo treh članom Einstürzende Neubauten, nikakor niso našli poti do uradne objave. Šele lani je založba play loud! production te zbrala v album The Original Band 1984-1986. Ko jo je leta 1988 pod okrilje vzel Dieter Meier iz Yello, je v njegovi produkciji in z glasbeno pomočjo dveh članov The Stranglers posnela in objavila album Mona Mur. Bil je dovolj odmeven, da je dobila novo priložnost. Za pol leta se je preselila na Poljsko (njeni starši so Poljaki, a se smatra za nemško pevko), tam je s pomočjo varšavskega simfoničnega orkestra in drugih poljskih glasbenikov posnela album Warsaw. Njena takratna založba RCA ni bila zadovoljna s komercialnim potencialom posnetkov in je izdajo v celoti zavrnila. Šele mnogo kasneje je album izšel le na Poljskem in le na CD plošči. Šele nedavno so ti posnetki na voljo širše tako digitalno kot na vinilni plošči.
Mona Mur je vedno gojila simpatije do kabareja, tudi pela nekaj Brechtovih songov. To je prenesla tudi v svoje pesmi, nosijo močan dramatičen naboj, ki ga poudarjajo še rezi simfoničnega orkestra. Ker so posnetki nastajali sredi političnih sprememb v vzhodni Evropi (rušenje berlinskega zidu), je to še dodatni motiv njenega takratnega angažmaja, ki pa je v veliki meri osebne narave. Ljubezen je bila vedno glavno gonilo njene izpovedi. Izraža jo strastno, v vseh odtenkih med jezo, razočaranjem in brezpogojno pripadnostjo.

Foto/Photos:
Swans (bandcamp)
Pere Ubu (discogs)
Lee Ranaldo, Pascal Comelade, Ramon Prats (youtube)
Cowboy Junkies (bandcamp)
Brigid Mae Power (Steve Gullick)
Rufus Wainwright (rufuswainwright.com)
Sigur Ros (bandcamp)
Tony Buck (tony-buck.com)
Prochno (youtube)
Mona Mur (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. julij 2023)

Janez Golič