Tudi pandemija je bila za nekaj dobra. K sreči ima John Cale v Los Angelesu ob svojem domovanju še domači studio in tam je preživel večino pandemičnega časa. Šele sedaj je razkril, da je v teh letih tam posnel približno 80 pesmi, ki jih sedaj počasi in načrtno, tematsko objavlja. Lani je tako izdal album MERCY, na katerega smo čakali 10 let, in nedavno še POPtical Illusion, ki je produkcijsko sicer podoben, vsebinsko pa bolj optimističen od lanskoletnega, bolj depresivnega „brata“.
Sliši se, da je POPtical Illusion plod samostojnega studijskega dela. Praktično vsako glasbilo je zvočno obdelano, sprocesirano, speljano skozi številne efekte, očitno z namenom, da se izgubi še zadnji košček tako hvaljene „avtentičnosti“. Še ko Cale odigra nekaj akordov na klavir, je ta igra skozi mešanje zvoka umaknjena v ozadje oziroma se izgubi v zvočni masi. Cale je slovel tudi kot violinist (oziroma še v The Velvet Underground je igral tiste dolge drone na violo), čemur se je sedaj v celoti odpovedal. Verjetno bi strunsko glasbilo zvenelo preveč „realistično“. Tokrat nam je nekoliko „približal“ petje, ki je bilo na MERCY podvrženo efektu odmeva, kot da bi pel na koncu dolgega hodnika. Tokrat nam je nekaj bližje.
Ob vsej teh studijskih manipulacijah John Cale tu ohranja vsaj „iluzijo“ svetle prihodnosti, noče se ozirati v stare dobre čase, kar najbolj nazorno izpove v verzih pesmi How We See The Light: „Ali lahko zaprem še eno poglavje, v načinu, kako vodimo svoja življenja? Bolj odločno v prihodnosti, ali bolj premišljeno na koncu?“. In ne, to ni zgolj želja, tudi konkretno z glasbo Cale pogumno stopa po sedanjosti in gleda v prihodnost, naj bo starim ljubiteljem to všeč ali ne. Glasbeniku, ki je marca dopolnil 82 let, gre že zato vse spoštovanje.

Tudi Diamanda Galas deluje po svojih načelih. Že zelo dogo ni objavila „običajnega“ studijskega albuma, raje objavlja koncertne posnetke ali straši z daljšimi eksperimentalnimi skladbami.
Aktualni album In Concert ponovno prinaša izbor koncertnih posnetkov, narejenih v Seattlu in Chicagu že leta 2017. Že tu se postavlja vprašanje, zakaj zgolj izbor in ne koncert v celoti? Nenazadnje album traja vse skupaj zgolj 35 minut. Morda je želela objaviti le skladbe, ki jih še ni? Ne bo držalo, na albumu In Concert so vsaj tri izvedbe, ki so del njenega železnega repertoarja. Ampak zagotovo zadaj tiči en pameten razlog.
Z leti Diamanda ni izgubila niti kančka prodornosti in popolne zavzetosti pri interpretaciji dokaj različnih pesmi. S tem, da si jih s svojim demoničnim petjem in srhljivimi udarci po klavirju povsem prisvoji. In ni pomembno, če so vsebinsko na strani nemočnih in odrinjenih ali so to zgolj „ljubezenske“ izpovedi. Moč njenega petja in krikov je neprimerljiva.
In v njenem primeru zagotovo drži, da se poslušanje albuma doma ne more primerjati s pravo koncertno izkušnjo.

Prvi pravi samostojni album je Tashi Wada začel pripravljati v obdobju smrti in rojstva. Leta 2021 mu je umrl oče Yoshi Wada, konec šestdesetih let član interdisciplinarne skupine Fluxus in sploh eden od utemeljiteljev minimalizma. Obenem se mu je rodila hči, ki jo ima s partnerko Julio Holter, znano pevko in avantgardno glasbenico, ki s petjem tudi sodeluje na albumu What Is Not Strange.
Vse to se posredno ali neposredni sliši na albumu. Očetova zapuščina je slišna predvsem v drugem delu, ko Toshi večinoma rokuje s sintetizatorjem in variira dolge drone. Uvod in sklep pripada hčeri, predvsem Grand Trine (trozvezdje, ki v astrologiji predstavlja popolno harmonijo) je neposredno posvetilo „moji zvezdi“, kot pridušeno poje Julia Holter. Tu smo najbližje pop obliki, ki ni namen, ampak zgolj priročen poudarek vsebini. Namreč, Toshi Wada je član medsebojno močno povezane glasbene skupnosti v Los Angelesu, ki se ne ozira na žanrske zapreke. Kje drugje izhaja iz glasbe 18. stoletja in jo po občutku spelje na „tukaj in zdaj“, večinoma pa še vedno eksperimentira v polju ambientalne elektronike z orkestralnim pridihom.

Po tem, ko je Warren Ellis prestopil v The Bad Seeds in sploh postal desna roka Nicka Cavea, je trpel njegov doprinos v triu Dirty Three. Nekaj časa se je še srečeval z bobnarjem Jimom Whiteom in kitaristom Mickom Turnerjem, a tudi onadva ga nista čakala, razseljena sta muzicirala marsikje in po albumu Toward The Low Sun iz leta 2012 o njihovem skupnem delu ni bilo več slišati. Zdelo se je, da so Dirty Three že zgodovina.
Ampak njihova muzika se je vedno slišala, kot da je napol improvizirana ali zložena vkup dokaj hitro. Kar pomeni, da ko se je vžgala iskrica skupnega muziciranja, so potrebovali vsega pet dni in posnetki za svež album Love Changes Everything so bili (skoraj) pripravljeni. Skoraj zato, ker je Warren sam priznal, da so kasneje potrebovali še leto dni za urejanje in miksanje posnetega gradiva. Nazadnje se album sliši kot celota, posamezni deli sicer šestdelne skladbe se prelivajo eden v drugega, razen ko naj bi obrnili vinilno ploščo, tam je premor, še en dokaz, kako se izvajalci spet prilagajajo formatu vinila.
Uvod je zavajajoč. Mick Turner hrumi, Jim White udarja na moč, skozi kakofonijo se prebija liričen poteg violine. A kaj kmalu se trio obrne povsem k sebi, Warren se večinoma posveti igri klavira in zadaj komaj slišno vokalizira na način, kot ga je uvedel v zadnjih letih v sodelovanju s Caveom. Tudi bobnanje postane subtilno in na neki višji ravni veže kitarske disonance in improvizacijo na klavirju, ob kateri bi profesionalne glasbenika zabolela glava. Pri Dirty Three je šlo vedno za občutke. Za skupno izkušnjo, ego takrat pustijo zunaj. Tokrat umanjkajo tudi tisti počasi razvijajoči valovi, ki so po pravilu končali v vrtincu škripajoče violine, ultra hitrega bobnanja in stoične kitare. Ne, tokrat poslušalcu ne ponujajo te „sprostitve“, ostajajo zadržani in povsem na svoji strani.

Jeff Tweedy nikoli ni imel ustvarjalne blokade. Pesmi kar vrejo iz njega, in tako je tudi po 30 letih vodenja zasedbe Wilco. In če se zaradi drugih obveznosti članov njihovo delovanje začasno ustavi, na hitro posname samostojni album ali dva.
Wilco so svoj status zgradili na albumih in neskončnih turnejah. Niso znani po posameznih pesmih, nikoli niso imeli odmevne uspešnice, nikoli niso objavili niti EP plošče. Do sedaj. EP Hot Sun Cool Shroud prinaša šest neizdanih pesmi, menda posnetih isti čas kot zadnji album Cousin. Po slišanem je dokaj hitro jasno, da se nekako ne vklapljajo v ohlapni koncept in zvok aktualnega albuma.
Vsaj za tri pesmi je kar škoda, da so objavljene na EP-ju, ki zaenkrat nima niti „fizične“ izdaje. Hot Sun, Annihilation in Say You Love Me so v širšem smislu „klasični“ Wilco, z kitarskimi odkloni na eni strani in romantičnim šetepanjem na drugi. Zato pa je Livid minutni hardcore, ki jih v njihovem obsežnem katalogu ni prav veliko, Inside The Bell Bones pa nekakšna lo-fi improvizacija na licu mesta. Skratka, v 17 minutah tu Wilco izkazujejo vse kar so že izkazali in čez, kar bo pritegnilo predvsem zaprisežene ljubitelje. Tudi sicer radi nastopijo v živo s programom svojih manj znanih pesmi. Ampak res, kako je mogoče, da jih še nismo ujeli pri nas?

Tudi Lou Barlow se ne ustavlja. Bil je ustanovni član indie velikanov Dinosaur Jr, kasneje je na noge postavil še Sebadoh in ker tudi to ni bilo dovolj, je vzporedno sodeloval z Johnom Davisom, ki tudi poje, piše pesmi in po študiju vzhodnjaških kultur, obvlada kakšno eksotično glasbilo. Njun „projekt“ The Folk Implosion je že leta 1995 nenadejano sproduciral uspešnico Natural One spisano za potrebe filma Kids. Ker je bil t.i. indie rock takrat v vzponu, sta The Folk Implosion uspela podpisati snemalno pogodbo z veliko založbo, kar pa je trajalo le album One Part Lullaby in na naslednji album je bilo potrebno čakati naslednjih 25 let. Vmes je sicer izšel razširjen soundtrack filma Kids in predlani še EP Feel It If You Feel It, ki je nakazoval določeno aktivnost dua The Folk Implosion.
In res, nedavno je le izšel album Walk Thru Me, ki sta ga Lou in John posnela večinoma na daljavo, posrednik pa je bil producent Scott Solter. Lou je na domačem podstrešju, v improviziranem studiu posnel zasnovo na basu in bobnih, to poslal 1000 km stran oddaljenemu Johnu Davisu, ki je nasnel razna glasbila, nekaj zasnov pa tudi izrabil za petje lastnih besedil. Nastala je zbirka povsem spodobnih pesmi. Bolj „domače“ zvenijo tiste Louja Barlowa, tudi bolj optimistične so, medtem ko John še ne more mimo nedavne očetove smrti in posledično zveni bolj razmišljujoče. Verjetno že zaradi narave sodelovanja, so zasnove večinoma preproste, mestoma kar banalno generične, rešujejo jih barvito petje in preveč v ozadju krasijo aranžmaje oud, setar, saz in tombak. Ja, folk glasba je na tem albumu dejansko implodirala, z več drznosti v miksu pa bi se The Folk Implosion v večji meri izognila indie klišejem. Tako pa zgolj solidno.

Iz široke družine The Notwist kar naprej prihajajo albumi, ki jih izdajajo posamezni člani oziroma formacije v vseh možnih kombinacijah teh, ob pomoči zunanjih glasbenikov in glasbenic, tako da muzika ostaja sveža in vznemirljiva. Bobnar Andreas Haberl poleg članstva v The Notwist beleži še številna sodelovanja, začenši v jazzovskih ansamblih in naprej v vse smeri. In končno je po desetletjih udejstvovanj v skupinah drugih pod imenom SUN objavil samostojni album I Can See Our House From Here. V to ga je na nek način prisilil „koncept“ doma, a katerem je že dlje časa razmišljal, a to se skozi praktično inštrumentalno godbo ne zazna. Pozna pa se vpliv t.i. indietronike, popolnega sožitja elektronskih drgetanj in akustičnih strunskih glasbil in trobil, ki večinoma prevzemajo poglavitno vlogo. Čeprav Andreas rokuje s široko paleto glasbil, vseeno ne pretirava s sočasno igro teh, raje postopoma uvaja in umika igro bendža, klavirja, ksilofona, melodike in nenazadnje bobnov. Vse v smislu ustvarjanja razpoloženj, s katerim naj bi vodil poslušalca po svojem „domu“. Že zaradi okusne rabe glasbil in domiselnih skladateljskih veščin se vsi postopki lepo stapljajo, nadgrajujejo, se podpirajo. Še tako nekdaj nenavadne kombinacije glasbil in rabe teh sčasoma postanejo „domače“.

RETROMANIJA

Očitno so razmere spet prave za oživitev rock'n'roll kaosa. Po dokumentarcu o The Birthday Party in seriji ponatisov zgodnjih plošč Butthole Surfers, je na vrsti še serija ponatisov plošč dua Royal Trux. Jennifer Herrema in Neil Hagerty sta ustanovila „skupino“ kmalu po tem, ko je Hagerty zapustil Pussy Galore, ki so na kaseti v celoti predelali Exile On The Main Street samih Rolling Stones. To industrijsko razsulo rock'n'rolla je Hagerty zanesel tudi v Royal Trux, z Jennifer sta razstavila elemente na najmanjše kose in jih sestavila nazaj po svoje. Oziroma kršila sta vsa pisana in nepisana pravila, rekonstrukcija popularne glasbe že dolgo ni bila tako skrajna.
Konec osemdesetih so bile razmere vsaj v Združenih državah vseeno dovolj odprte, da sta Royal Trux ne le preživela, ampak pri čikaški založbi Drag City izposlovala izdajo dvojnega albuma Twin Infinitives. Nenazadnje, vsak „velik“ rockovski band ima v posesti dvojni album. Tu sta šele razvila eksperimentalni naboj, šele tu sta do konca preizkusila potrpljenje tistega, ki si je drznil poslušati album v celoti.
Če že klasični „rockovski“ inštrumenti igrajo vsak zase in je petje povsem izven linije, kaj šele, ko sta Royal Trux vpeljala še moteče studijske efekte, potem se resno vprašamo, v kolikšni meri je ta glasba plod vsaj majhnega razmisleka in predpriprav. Če dvojni album Captaina Beefhearta in njegovega Magic Banda, Trout Mask Replica, velja za naporno poslušalsko izkušnjo, kaj bi rekli šele za Twin Infinitives?
Ampak počasi pa se le sestavijo ti raztreščeni koščki rock'n'rolla, le ponavljati je treba vajo v poslušanju. In že zato, ker je album tako izven vsega, je preživel in nedavno doživel ponatis prek založbe Fire. Obljubljajo še ponatise kasnejših albumov, ki so vseeno nekaj bolj utirjeni v nepisana pravila rock'n'rolla.

Foto/Photos:
John Cale (Madeline McManus)
Diamanda Galas (bandcamp)
Tashi Wada (bandcamp)
Dirty Three (spotify)
Wilco (bandcamp)
The Folk Implosion (Joyful Noise Recordings)
Andreas Haberl (SUN) (bandcamp)
Royal Trux (bandcamp)

(Rock Obrobje, 5. julij 2024)

Janez Golič