Pevec, kitarist in avtor večine pesmi skupine Comet Gain, David Christian, očitno prihaja v tista leta, ko se bolj ozira nazaj kot da bi oprezal na „tu in zdaj“. Tudi zato njihov deveti album Letters to Ordinary Outsiders ohranja zvok in slog, ki ga gojijo praktično vseh teh 33 let. Nič posebno sodobnega ni slišati na njem, nobenih elektronskih pomagal in v današnji produkciji obveznih trikov. Na albumu najdemo 12 pesmi o ljudeh z obrobja, o tistih, ki niso nikoli silili v spletno ospredje, vseeno pa je o njih kaj povedati oziroma uglasbiti. Vsaka pesem naj bi bila glasbena „razglednica“, podoba nekega časa in prostora. K sreči njihova nostalgična oziranja nazaj niso zgolj trpke izpovedi, kako je bilo včasih vse drugače in predvsem bolje, so med nekatere pesmi vnesli nekaj humornih dialogov. Angleži pač.
Če zapišem, da Comet Gain sodijo v žanrski predal indie popa, to pove zelo malo o širini njihovega muziciranja. Res da so pesmi večinoma spevne, zanosne, a s produkcijskim prijemom Seana Reada (iz Dexy Midnight Runners oziroma Dexys) in njegovimi aranžerskimi vložki na trobenti in klaviaturah, se Comet Gain odlično znajdejo tudi v smeri soula. Nekatere pesmi so Comet Gain predhodno že objavili prek bandcampa v surovi, skoraj garažni obliki, te pesmi krasijo prepletajoči kitarski dueli in odrezavo petje. Ker si glavne vokale delijo kar trije pevci, spet album pridobi na potrebni raznolikosti, a ohranja celovitost. Poslušalec nima občutka, da bi, na primer, poslušal delo večih zasedb.
Comet Gain niso osamljen primer starejše britanske zasedbe, ki vztraja na svojem. Skakanje na trendovski vagon jim je tuje, skupaj s Mekons, Nightingales, Television Personalities, The Pastels in drugimi predstavljajo branik avtorske samostojnosti brez posiljenih novotarij. Včasih je vztrajanje na „starem“ celo bolj progresivno od iskanja „novih“ izraznih sredstev.

Zöj je avstralski duo, ki ga sestavljata Gelareh Pour, pevka in mojstrica na strunskih glasbilih kamancheh in ghaychak (oboje iranski 'ločni' godalni inštrument, z dolgim vratom in v „skledo“ oblikovanim trupom) in bobnar Brian O’Dwyer. Njuna posamična glasbena pot je že dolga in zavita, Gelareh se je preizkušala v mnogih glasbenih disciplinah, najprej v Iranu, kasneje v Avstraliji, kjer je spoznala Briana s podobno širokim znanjem in zanimanjem. Skupaj previdno, a odločna spajata tradicije, ki segajo v stare perzijske kulturne oblike, in sodobnost, ki preveva avstralsko eksperimentalno sceno. S priključitvijo kitarista Bretta Langsforda se je njuna paleta še raztegnila, po robovih se sedaj njihova godba dotika starih dobrih Dirty Three in na drugi strani celo „imaginarne“ folk oblike naših Širom. Po odlično sprejetem prvencu Fil O Fenjoon so se v trio razširjeni Zöj odločili posneti drugi album Give Water To Birds kar v živo v studiu Hello Daydreamer sredi avstralske divjine v osrčju dežele staroselcev Aboridžinov. Tokrat v ospredje stopa prodorno, izjemno natančno in čustveno petje same Galerah, poje pesmi iranskih pesnikov Siavasha Kasraija, Ahmadreze Ahmadija, Amirja Ebtehaja in drugih, vse v izvirnem jeziku. Kar ne zmanjša pripovedne moči njihovih pesmi, tako goreče so zapete (prevod v angleščino še vedno najdemo na bandcampu).
Sama glasbena spremljava je tokrat umaknjena v ozadje, dokaj minimalističma, meditativna, a še vedno polna malih zamikov in prebliskov, ki bodo zadovoljili bolj izbirčne in zbrane poslušalce. Za ozadje ta glasba ni.

Na videz se zdi, da so prevzeti koncepti dua Matmos omejujoči. Da iz specifičnih izvorov zvoka ni možno ustvariti široke palete glasbeno-slogovnih rešitev. Vendarle sta M. C. Schmidt in Drew Daniel večinoma uspela v tem, naj si bodo to zvoki zdravniških operacij, zvoki domačega pralnega stroja, plastičnih ali strogo kovinskih „glasbil“. V aktualnem primeru, na albumu Metallic Life Review, večinoma operirata s kovinskimi tolkali oziroma je za večino zvokov skoraj nemogoče ugotoviti, od kod prihajajo. Matmos namreč skozi kreativni proces močno posegata v „naravni“ zven „glasbil“, raje jih procesirata in usklajujeta v enovit ritmični tok, kjer je to potrebno. Drugje se prepuščata eksperimentalni žilici, raziskujeta zgolj zvočne učinke kovinskih odzvenov in kombinacije le teh. Kar pa je najbolj fascinantno, ne glede na „koncept“, skozi njune kompozicije veje enoten „duh“, značilna interakcija in dinamika uporabljenih zvokov.
Obenem, če se zdi stroga raba kovinskih glasbil omejujoča, se pod to razume tudi trobento, ksilofon ali uvodni udarec po gongu. Od tu Matmos vodita poslušalca po širokih razpotjih. Iz meditativnega razpoloženja se počasi in zanesljivo premikamo proti plesnemu podiju, le da tam Matmos skoraj zagotovo niso zaželeni. Udarci po kovinskih odpadkih, ceveh in vzmeteh, prikličejo v primerjavo berlinske pionirje industrijske glasbe, a še vedno obstaja jasna razlika. Tudi v bolj všečnih pasusih, skozi katere prodira bolj zamejena melodika, bo premalo za, na primer, predvajanje na komercialnih radijskih postajah. Matmos se pač ne prilagajata nobenemu „okusu“, razen svojemu. Tudi po 15 albumih nista izgubila nič od izvornega entuziazma in unikatnosti.

Andrew Pekler ima že nekaj tega za seboj. Rojen je v Rusiji, a odraščal v Kaliforniji in nazadnje pristal v Berlinu, ki očitno ostaja zatočišče kreativnih sil. Kakšen je šele njegov glasbeni razvoj! Začel je v garažnih kitarskih zasedbah, a že nekje koncem 90. let se je Andrew začel zanimati za druge zvrsti in pod imenom Sad Rockets je kar sam posnel dva albuma, ki že močno odstopata od „klasičnih“ obrazcev rock'n'rolla. Tu imamo že zametke studijskega eksperimentiranja, procesiranja glasbil in dubovskih postopkov ritmičnega zamikanja in odmevov. Kaj šele, ko je Andrew počasi preklopil na uporabo konkretnih zvokov in strogo elektronske obdelave materiala. Na prelomu stoletja se je inventivni del elektronske glasbe nagibal h t.i. glitchu in sploh rabi „neglasbenih“ sestavin. Tega se je navzel tudi Andrew, ki je obenem začel objavljati posnetke zgolj pod svojim imenom.
Hitro so ga zapazile nekatere vodilne založbe specializirane za eksperimentalno elektroniko, od ~scape, Staubgold, Kranky in nazadnje je pristal pri Faitiche v lasti Jana Jelineka. Takorekoč povzetek snovanj Andrewa Peklerja v zadnjem času je album New Environments Rhythm Studies, še en poskus popolne simbioze sintetičnih in organskih spojin. Šel je tako daleč, da zvoki iz narave, slišimo na primer čričke ali insekte, prožijo sintetično proizvedene ritmične sklope, ki jih Andrew sproti še modulira oziroma ne dopusti povsem naravnega teka stvari. Kajti, manevrski prostor je celo v tako zastavljenem procesu „neskončnih možnosti“ nekako zamejen oziroma že izčrpan s številnimi podobnimi poskusi. Ostanejo podrobnosti, ki na koncu ločujejo solidne od odličnih. Andrew Pekler sodi med slednje.

Popolni amaterizem je lahko prednost. Potem se lahko razvije avtonomen pristop, povsem ločen od naučenih pravil. Štirje člani kolektiva Throbbing Gristle so sredi 70. let prejšnjega stoletja predvsem šokirali. Najprej z multimedijskimi razstavami še pod imenom COUM Transition, kasneje so z „glasbenimi“ sredstvi kršili vsa pravila oziroma jih izzivali. Stalnica njihovega delovanja so bili tudi notranji spori, ki so jih najprej gnali v nove pustolovščine, kasneje so zasebni interesi prevladali in zasedba se je sesula, predvsem po zaslugi prevelikega ega pevca Genesisa P. Orridgea. Nekaj časa mu je v Psychic TV sledil zvočni manipulator Peter Christopherson, druga dvojica pa je nadaljevala skupaj pod imenom Chris and Cosey. Kasneje so vsak zase pravzaprav srkali vplive, ki so preplavili Otok sredi 80. let, v rave kulturi so videli subverzivne elemente in povzeli učinke tehna že zaradi preproste rabe elektronskih priprav. Nihče pa se ni „znal“ ali „želel“ ukloniti sredinskemu toku tehna, raje so zgolj elemente, ki so jim ustrezali, npr Peter Christopheron v času Coil je rad poudarjal, da so njihovi plesni komadi namenjeni plesu možgan in ne telesa.
In kakih 40 let kasneje je tu drugi album ene od protagonistk, Cosey Fanni Tutti. Naslov je rahlo kriptičen, 2t2 je fonetično „two-ti-two“ oziroma tutti2, po nekem štetju je torej to njen drugi solističen album. Ali morda že kakšen več, odvisno od štetja njenih sodelovanj.
V bistvu gre za sintezo dveh polov, ki jih je Cosey gojila praktično vso glasbeno kariero po razhodu izvirnih Throbbing Gristle. Če bi poslušali vinilno ploščo, prvo stran prekrivajo dokaj morbidni sub-tehno komadi, kjer se Cosey oglaša z grlenim petjem in mestoma prestreli pulzirajoč tek elektronike z vložkom na trobenti. Vmes teksture gladko drsijo čez njeno zvočno pokrajino, za katero ni jasno, ali je to opustelo postapokaliptično mesto ali morda neokrnjena narava neopredeljene geografske dimenzije.
Na hrbtni strani vinilke bi naleteli na eksperimentalni ambient, ki se je v zadnjih letih močno razbohotil med t.i. „spalniško“ produkcijo. Dolgoletne izkušnje in prava študija življenjskega dela Delije Derbyshire, pionirske skladateljice elektronske glasbe, je doprinesla do razvidne razlike. To ni zgolj naključna igra zvokov, ampak natančen postopek kreiranja vzdušja, kot odtis avtoričinega razmišljanja in čutenja. In tako kot je njeno razmišljanje večplastno, je tudi glasba polna odtenkov, niansiranja zvokov, odmikov in zamikov, prikritih šumov in dronanja. Po vseh teh letih se pač Cosey ni potrebno več nikomur dokazovati, počne točno tisto in tako, kot si je zadala sama.

RETROMANIJA

Težava s ponatisi posnetkov skupine Coil je v tem, da ni povsem jasno, kdo skrbi za njihovo zapuščino. Po smrti pevca Johna Balancea leta 2004 je za objave skrbel Peter Christopherson, še druga polovica samega jedra zasedbe. Peter je dosnel, remiksal in uredil kar nekaj posnetkov, ki so bili še v različnih, večinoma demo stanjih. Nastali so albumu The Ape Of Naples, The New Backwards, The Remote Viewer in nazadnje še Black Antlers. Ko se je leta 2010 poslovil še Peter Christopherson, je zazevala praznina.
Zapolnjevali so jo različni založniki, od spletne strani Brainwashed, celo rusko-avstrijska založba Infinite Fog, angleška Cold Spring, nekaj je objavil pridruženi član Thighpaulsandra, nazadnje se je v ponatise spustila še ameriška Dais. Ta nas je lani lepo presenetila z razširjeno kompilacijo Moon's Milk (in four phases) in nedavno še s ponatisom že davno razprodanega albuma Black Antlers.
Ta velja kar za zadnji redni album zasedbe, čeprav je bil prvotno mišljen le kot uvod v mini turnejo Coil v letu 2004. Torej so Coil naredili nekaj demo posnetkov pesmi, ki naj bi jih uigrali v živo in kasneje posneli dokončne verzije v studiu. Te poskusne posnetke so dejansko prodajali na svojih koncertih na zapečenih CD-jih, do končne realizacije albuma pa ni prišlo zaradi tistega nesrečnega padca Johna Balancea po stopnicah. Christopherson se je preselil na Tajsko in tam demo posnetke remasteriziral, dodal tri svoje „mikse“ in vse skupaj velja za sklepni album Coilov.
V tej sklepni fazi so Coil svojo „industrijsko“ preteklost pustili že za seboj. Black Antlers je prej nadaljevanje meditativnega „para“ albumov Musick To Play In The Dark s preloma stoletja. Le da je več eksperimentiranja z elektroniko, predvsem so sempli in sploh pridušeni elektronski zvoki v stalnem prepletanju skozi zamaknjene zanke. Čeprav ne najbolje posneto, je petje Johna Balancea skoraj liturgično, skrivnostno in barvito. Morda tudi zato, ker je postajal vse boljši pevec, se Balanceu ni bilo več potrebno skrivati za kriki in zidom industrijskega hrupa. Lahko se je obrnil k sebi, zdelo se je že, da se je otresel demonov, ki so ga obsedali, a na koncu se je tudi usoda poigrala z njim.
Še dobrih 20 let po „razpadu“ Coil obstaja zanimanje zanje. Tako unikatni in mistično privlačni so. Po logiki stvari čakamo še na ponatis The Remote Viewer in morebiti vseh treh volumnov kompilacije Unnatural History.

Foto/Photos:
Comet Gain (bandcamp)
Zöj (youtube)
Matmos (bandcamp)
Andrew Pekler (discogs)
Cosey Fanni Tutti (discogs)
Coil (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. julij 2025)

Janez Golič