Inventura julij-avgust 2021 V pomanjkanju bolj natančne terminologije se je početja ansambla Karakhan oprijel naziv „svobodna bližnjevzhodna glasba“. Vse kaj bolje definiranega bi zgrešilo bistvo. Sedemčlanski kolektiv se ne ozira na pričakovanja kogarkoli, reže po svoje. To pa najbolj uspešno uprizori v živo, na koncertnem podiju. Ker so živi nastopi med pandemijo še posebej redki, nam ostane poslušanje koncertnega posnetka, ki je nastal junija 2019 v amsterdamskem klubu Bimhaus, objavljen pri založbi Karl pod naslovom Al Azraqayn.
Kot izkušeni mački Karkhana vedo, kako se stopnjuje koncert. Uvede Sam Shalabi (iz Land Of Kush) na strunskem glasbilu oud, le počasi gradi in razvija improvizirano temo, ki se gladko prelevi v poliritmično obredje Michaela Zeranga (iz Peter Brötzmann Chicago Tentet). Potem se šele začne „ples“. Na vročo tolkalski podlago prilivajo olje še ostali člani septeta, da mešanica zavre v pravo psihadelično eksplozijo. Pihala in električne kitare, elektronika in flavta, vse se preliva in podžiga. Med uro in pol trajajočem nastopu Karkhana še zastanejo, umirijo tempo, prepustijo mesto samostojnim izletom, saj le tako vrtinci skupne improvizacije pridejo do pravega vtisa. Zanje velja, najprej manj postane več, ampak tudi več postane več.

Kitarist Umut Caglar je obenem še vodja turške zasedbe Konstrukt. Pristop pač ni bistveno drugačen. Konstrukt so si za delovanje izbrali dve načeli; objavljali bodo le koncertne posnetke in ti bodo nastajali v sodelovanjih. Teh se je od leta 2008 nabralo zavidljivo število. Morda je bil po vseh jazzovskih improvizatorjih (med drugimi na primer William Parker, Evan Parker, Ken Vandermark) res bil že čas za sodelovanje z „rockovskim“ improvizatorjem, še posebej, ker so Konstrukt sami naklonjeni hrupu in je Thurston Moore že skoraj nujna, ne le logična izbira.
Njihov skupni koncert se je zgodil tik pred zaprtjem, februarja lani v Istanbulu. Očitno je, da je tudi Thurstonu odgovarjala postavitev bolj energične zasedbe, ki svojo godbo gradi na sicer trdnem, skoraj gruvaškem ritmu, a pušča ogromno prostora za prosto razigravanje. Po nekaj lagodnih samostojnih albumih, je Thurston le izkazal nekaj starih draži, ki jih je dolga leta sproščal v okviru Sonic Youth. Temu je prilagojen sam zvok posnetkov; če so Karakhan posneli koncert v skoraj studijski kvaliteti, so Konstrukt ohranili grobost koncertne izkušne.
Album Turkish Belly je bil štartu namenjen objavi na vinilu, saj del zapisa Kurtadam sklene stran A plošče, in se ponovno začne na strani B. Lahko bi tudi spremenili vrstni red, a potem bi zrušili visoko dinamiko posnete glasbe. Tako pa je omejitev vinilne plošče poskrbela za nenačrtovani premor.

Nekaj zadnjih albumov objavljenih pri norveški založbi Hubro je kazalo na „mehčanje“ njihove uredniške politike, morda kar približevanju širšemu okusu... In nedavno - popolna negacija. Prvi album ad hoc zasedbe SKRIM. V bistvu gre za sodelovanje med duom sPacemonKey (Morten Qvenild, Gard Nilssen) in „gostoma“ Stalejem Storlokknom in Stianom Westerhusom. Srečali so se na jazzovskem festivalu Moldejazz leta 2019 in našli skupni jezik, čeprav jih zemljepisno loči visoka gorska planota – SKRIM.
Njihov ustvarjalni moto bi lahko bil tudi „vse se lahko uporabi“. Vsi po duši jazzisti rokujejo tudi z elektroniko, ki tu služi predvsem za ustvarjanje dodatnega razsula, tistega urbanega kaosa, ki ga predoča naslovnica albuma The Crooked Path. Čisto nasprotje naravnim lepotah na pešpoti med krajema Skien in Kongsberg, od koder prihajajo glasbeniki in lirično opisujejo pokrajino v promocijskem gradivu.
Ne, muzika je nebrzdana, beži iz smeri, preskakuje v tempu in razpoloženju. Kvartet je tule pustil ustvarjalnim impulzom prosto pot. Fantje so odmislili vnaprejšnje usmeritve in žgejo po svoje. Iz počasnega kaosa v nebrzdan kaos, v pravi metež elektronskega škrtanja in praskanja ter jazzovske proste igre. Šele v zadnjih minutah celostranskega zapisa When Mammals Go Dancing (na vinilki) se kvartet „ujame“, zajaha nekaj kot rockovski gruv in ponovno se zdi, da je omejitev časovnega trajanja posnetka na vinilni plošči dejansko omejitev. Ali pa še en iziv, ki ga je potrebno upoštevati. Posnetek se namreč kar prehitro konča. Podobno velja za zapis na drugi strani, tudi Akihabara by Night nima jasno začrtane strukture in bi lahko s spremembami razpoloženj kar trajala in trajala. Vseeno, slabih 40 minut je tako intenzivnih, da povsem zadošča. Pri Hubro so povsem popravili vtis.

Namen je bil dober. Ko je Angus Andrew ostal edini preostali član „zasedbe“ Liars, se je odločil za načrtni eksperiment. Vsak naslednji album bo imel povsem drugačen „koncept“, način dela. Njegov prvi samostojni poskus je bil album TFCF, sestavljen iz semplov in obdelanega petja. Oziroma ena velika zmeda. Ostanki s snemanja so pristali na albumu Titles with the Word Fountain, ki ni nakazoval nič dobrega. Angus je dejansko potreboval spremembo.
Po selitvi v rodno Avstralijo se je spajdašil z dvema tamkajšnjima glasbenikoma, bobnarjem Andrewjem Pikeom (iz Triosk) in multiinštrumentalistom Cameronom Deyellom. Prinesla sta fokus in pravšnjo mero razigranosti. Torej so pesmi dobile obliko in dovolj vznemirljive aranžmaje. Nova zasedba Liars se ne udinja določenemu slogu, uvaja podžanrske oblike in jih preoblikuje v dovolj avtorsko muziko. Obenem je album The Apple Drop večinoma koncipiran tako, da pesmi gladko prehajajo ena v drugo. Še vedno vsebuje nekaj privlačnih melodij, a obenem ne zapadejo cenenim trikom. Pa tudi besedila so prej depresivna kot osvobajajoča. Močneje izstopa pravzaprav le My Pulse to Ponder z navdahnjenim kitarskim rifom in naravnim zvenom bobna. Zvenijo kot „pravi“ bend. Kot odmev starih dobrih postpunkovskih Liars. Nič ne bi imel proti, če bi bilo takih komadov na albumu več.

Na svoje je šel tudi Marshall Alexis, sicer pevec benda Daughters. Njegova dramatična „pripoved“ se pravzaprav bolje poda dinamični industrijski spremljavi kot hrupnemu rockovskemu bendu. Ni ujeta v strukturo nekajminutne pesmi. Na samostojnem albumu House of Lull.House of When so sporočila natanko poudarjajo z odtujenimi sempli urbane okolice, dodatno vnašajo paranojo in nelagodje v času pandemije, ki jo sicer Alexis nikjer eksplicitno ne omenja. Njegove distopične vizije so posplošene, pandemija jih je le še utrdila in potrdila.
V pomenljivo naslovljeni pesmi Religion As Leader s spremljajočimi vokali gosti Kristin Hayter, ki sicer deluje pod imenom Lingua Ignota. Praktično sočasno je tudi ona objavila svež album Sinner Get Ready. Še dobro, da nas je že pripravila na šok terapijo s prejšnjima dvema albumoma, predvsem Caligula izpred dveh let je naletel na širšo kritiško hvalo. Kar pomeni, da so bila pričakovanja pred svežim albumom toliko večja.
Liturgični uvod z načrtno razglašenim zborovskim petjem je le taktična vaja za izbruh besa, ki nas doleti sredi zapisa. Še Diamanda Galas bi se zdrznila. Seveda, že disharmonično petje napeljuje na izkrivljen odnos do verskih obredov, ki se samo stopnjuje. Kristin se postavlja v več vlog; trese se pod pretečo pridigo verskih voditeljev, a se jim obenem zoperstavlja z jeznimi kriki ob udarcih s pestmi po klavirskih tipkah. To bi bilo za dobri uro trajajoč album premalo. Kristin se tokrat oprime tudi tradicionalnih glasbil prebivalcev hribovja Apalači, kar takoj daje njeni novi glasbi „ljudski“ pečat. Nekako bolj priljudna je, mestoma pomirjajoča, kar pa hitro preseka z novim izbruhom upora proti verskemu nasilju nad ženskami. V vsakem primeru sta njena prodorna interpretacija in čustveni napor nekaj izjemnega. Na albumu Sinner Get Ready je že izpolnila tiste potenciale, ki so ji jih pripisovali že mnogi. Ena avtorsko najmočnejših ta hip!

Po objavah pri manjših, skorajda obskurnih založbah, je japonski studijski manipulator Foodman (Takahide Higuchi) našel zatočišče pri ustrezni hiši Hyperdub (Burial, Kode9...). V pomanjkanju boljše primerjave, zapoljnjuje vrzel, ki je nastala po počasnem umiku Corneliusa, ki je predvsem koncem devetdesetih pretresel zahodno elektronsko in drugo „neodvisno“ muziko s svojstvenim pristopom rezanja in lepljenja. Foodman je šel korak naprej; njegovi rezi in obdelava semplov in sestavljanja le-teh na albumu Yasuragi Land so osupljivi. Seveda, to mu ne bi uspelo brez sodobne tehnologije, zgolj z rezanjem in lepljenjem magnetofonskih trakov ne bi prišel daleč.
Obenem je njegov nabor zvočnega gradiva izjemno širok in tudi izrablja ga v vedno novih kombinacijah. Nazadnje ga obdela do te mere, da ne moremo z gotovostjo reči, ali je sintetičnega izvora ali prihaja iz „konkretnih“ izvorov. To pač ne igra nobene vloge pri kreaciji domiselnih „komadov“, uporabi vse tisto, kar ustreza viziji. Visok tempo in stalni preskoki ritmičnih in melodičnih utrinkov ustrezajo današnji komunikaciji in posledično razmišljanju mlade populacije. Tukaj ni praznega teka in tuhtanja o dinamičnih valovanjih. Vse gre na polno.
Le ena pesem je odpeta, morda kot napoved prihodnje usmeritve Foodmana. Ujemite ga sedaj, ko je res edinstven.

Bolj ležerno gode avstralski trio pleasure. Fantje so v majhni podeželski hiši v treh dneh posneli za 20 ur improviziranega gradiva, saj menda nikoli ne vadijo. Le sledijo zamisli enega od njih. Mestoma pustijo, da določen vzorec teče sam toliko časa, da se komu ne porodi nek odklon in potem delajo skupno na tem. Glasba niti približno ni jazzovska, prej se pleasure naslanjajo na elektronski val devetdesetih s kakšnim odmevom postrocka. Med velikom avstralskim požarom je pogorela snemalna hiška, k sreči so rešili posnetke in kasneje iz njih izoblikovali 9 „skladb“ v skupni dolžini primerni objavi na vinilnem albumu Saint Albans.
Posamezni zapisi so v samem bistvu dokaj preprosti, zato pa omogočajo široke možnosti nadgradnje in razgradnje. Tukaj se pleasure izkažejo z domiselnimi intervencijami raznoraznih efektov in res se zdi, da bi lahko zganjali določene variacije v neskončnost. Ob premierni „živi“ predstavitvi albuma so igrali kar 6 urni improvizirani set, tako da bo nasledni album verjetno kmalu nared.

Skupni imenovalec praktično vseh skladb Yanna Tiersena, in ni jih malo, je ravno sveta preproščina. Najsi snema sam ali s številnimi gostujočimi glasbeniki, vedno bo njegova zasnova nek silno preprost motiv. Tega potem modularno širi in stopnuje v kompleksne skladbe, ali pa tudi ne. Njegov solistični klavirski album EUSA je, na primer, ostal očiščen bistvenih dodatkov. Tokrat, na albumu Kerber, je Tiersen poiskal srednjo pot. V ospredju je klavirska igra, za katero se zdi, da skozi vse zapise zgolj variira osnovno temo (končno so si naslovi skladb podobni), a elektronski posegi so tokrat bolj podporni. Polnijo tisti vmesni prostor, ki ga Tiersen sicer tako rad prepušča tišini. In postopoma, gladko prevzamejo razpoloženje in ga popeljejo v nove razsežnosti, kamor klavir ne seže. Obdelava elektronskih tekstur je tule izvedeno z veliko mero okusa in natančnosti. Tekom albuma se to „ozadje“ počasi in vztrajno prebija v ospredje, nekje na sredini elektronsko žvižganje in topotanje celo prevlada in napoveduje povsem drugačen veliki finale. No, ampak to se ne zgodi, Tiersen nas ne bo pridobil s cenenimi fintami. Raje se bolj zagnano posveti klavirju, ki očitno postaja njegov priljubljeni inštrument. V izteku ponovno pušča klavirju, da njegovi toni na dolgo odzvanjajo in opozarjajo, da je Yann Tiersen posnel še en odličen album.

Ob 15.obletnici delovanja založbe Umor so odgovorni prišli na bistro idejo. Glede na to, da je sedež založbe v Mehiki, v Berlinu pa imajo ekspozituro, ki skrbi za preboj na evropski trg, so zvabili k sodelovanju berlinsko glasbenico/didžejko in mehiško multiinštrumentalistko, naj takole na daljavo ustvarita skupni album. In res, vabilu sta se odzvala Gudrun Gut in Mabe Fratti. Vsaka je snemala zase, zatem sta si preposlali osnutke in jih vsaka po svoje obdelovala do želenega rezultata. Ta je sedaj slišan na albumu Let's Talk About The Weather.
Tovrstno sodelovanje na daljavo lahko hitro privede do trka različnih pogledov, usklajevanje je oteženo, možnosti za uveljavljanje lastnih pretenzij so večje. A po preposlušanju posnetkov pravzaprav ni niti jasno, kateri del je zasnovala katera protagonistka. Verjetno je za pulziven ritem, ki spomni na duo Suicide ali Neu!, „kriva“ Gudrun, za sodobnejšo obdelavo tekstur pa Mabe. Vsekakor je muzika vseskozi nadvse gibka, nikoli se Gudrun in Mabe ne prepustita praznemu teku, poceni repeticiji, stalno intervenirata, variirata... Le proti koncu se zdi, da jima je zmanjkalo, namreč, glasbeno sta opremili komaj razumljive dialoge, ki obvisijo v zraku brez pravega namena in pomena. So zgolj snov za zvočno obdelavo. Zanimivo zgolj prvič in zadnjič.

Še ena veteranka ne pozna počitka. Po ekspediciji v sklopu tria E se Thalia Zedek vrača s svojo skupino in albumom Perfect Vision. Podobno, kot vsi veliki mojstri poklica (Neil Young, Lou Reed...), vešče obrača tistih nekaj akordov in iz njih vedno znova izvabi privlačno predlogo za vokalno interpretacijo. Obenem članom spremljevalne zasedbe prepušča dovolj prostora za samostojne izlete z godali in pihali, ti pa pazijo, da ostanejo v okviru zastavljene pesmi. Nobenega presežka ne najdemo na albumu, vse smo že slišali, a vsakič znova se lahko navdušujemo nad zagnano avtorsko poetiko, tako nezgrešljivo njena je, da ji ponavljanja ne moremo očitati. Oziroma, mnogokrat smo se že lahko prepričali, da skoki na trendovski voz ne prinesejo nič dobrega. Avtor, ki da kaj nase, naj lepo vztraja na tistem, kar zna najbolje.
Seveda s tem Thalia Zedek verjetno ne bo pridobila kaj novih ljubiteljev, a zdi se, da je povsem zadovoljna s položajem, ki ga je dosegla v teh štirih desetletjih. Nenazadnje lahko ponosno pogleda na doseženo.

Foto/Photos:
Karkhana (bandcamp)
Konstrukt (bandcamp)
SKRIM (bandcamp)
Angus Andrew (Liars) (bandcamp)
Lingua Ignota (bandcamp)
Foodman (bandcamp)
pleasure (uncredited)
Yann Tiersen (bandcamp)
Mabe Fratti (bandcamp)
Thalia Zedek (Heather Kapplow)

(Rock Obrobje, 1.september 2021)

Janez Golič