Če bi poznal Sama Prekopa samo po njegovem petju v skupini The Sea And Cake in Johna McEntirea kot njihovega bobnarja in predvsem kot nosilca idej v postrockovskih pionirjih Tortoise, bi bil nad njunim skupni abumom Sons Of nemalo presenečen. Če pa bi se malce poglobili v samostojno kariero Sama Prekopa, bi ravno med zadnjimi solo albumi že našli take, ki so ustvarjeni z analognimi sintetizatorji in z ničemer drugim. Očitno pa je potreboval nekoga, ki bi ogradil njegove ideje in tisto ograjeno potem obogatil s svojimi prebliski.
Torej na albumu žvižgajo, piskajo, brbotajo, šumijo in topotajo sintetizatorji, da je veselje. Kot izkušena mačka Sam in John vesta, kdaj bi ju lahko zaneslo predaleč v plesne vode ali na drugi strani v golo igračanje z zvoki. Ne, Prekop in McEntire vešče vodita linije, jih stalno prepletata in stopnjujeta, a nikoli ne zaideta v zasičenje ali v ceneno melodiko. Pomaga, da sta se založila z obsežno zbirko zvokov, ki jih pazljivo, a tudi z veliko veselja, dodajata v zvočno maso in previdno mešata... Le zapis A Yellow Robe se preveč vleče, v 23 minutah variacije počasi opešajo.
Posnetki za ta album so nastali že v letih 2019 in 2020. Vmes Prekop ni počival, že za konec meseca napoveduje nov samostojni, še enkrat elektronski album.

Skupaj sta se našla tudi Panda Bear iz Animal Collective in Sonic Boom, ki je nekdaj igral v Spacemen 3 in kasneje v večinoma eksperimentalnih projektih. Predvsem njegov solistični album All Things Being Equal izpred dveh let pa je pokazal na njegova druga zanimanja, ki so ga logično povezala s Pando Bearom.
Ne eden ne drugi še nista šla tako daleč v „normalo". Vokalne harmonije nedvomno ogromno dolgujejo obalnim fantom, tokrat so še bolj izpostavljene, dodelane, prečiščene... Prej, kot da je mala sramota, če bi pela v čast velikim vzornikom, sta vsak zase ali v svojih zasedbah brisala sledi. Panda Bear z divjo uporabo studijskih efektov, Sonic Boom z v neskončnost razpotegnjenimi teksturami.
Tudi na skupnem albumu Reset stvari ne le gredo povsem tekoče oz. niso zgolj nostalgija po šestdesetih. Recimo da Panda Bear in Sonic Boom Beach Boyse potiskata proti 21. stoletju. K sreči ostajata na svojem terenu, za popačenja na vokalih (še ne) uporabljata kontraverznega autotunea, tudi sintetizatorji večinoma zvenijo analogno in podlaga ni ceneno sprogramirana. Še več, prav uvodna in sklepna pesem nekako uokvirjata album z akustičnimi kitarami in orkestrom. Vmes se vokalne harmonije ovijajo z elektronskimi efekti, ki so nam znani s plošč Animal Collective, tako da je Panda Bear upravičeno prvopodpisani. Brez Sonica Booma pa harmonije ne bi bile – harmonije. Tu slutim nadaljevanje.

Za nazaj se zdi, da je duo Eyeless In Gaza v svojih začetkih, v prvi polovici osemdesetih, enostavno pregorel. Martyn Bates in Pete Becker sta v nekaj letih posnela vrsto odličnih, prijetno utrganih albumov, vse brez posebnih žanrskih omejitev. Ko sta končno želela še komercialno potrditev, ta navkljub prilagojeni muziki ni prišla in takrat sta šla vsak na svoje. Resda sta leta 1993 ponovno združila moči, a zgodnjega žara nista več ponovila (Ta uvod je tudi namig, opozorilo na nedavno objavo vseh njunih zgodnjih posnetkov na petorni CD zbirki Skeletal Framework – The Cherry Red Recordings 1981-1986).
Po številnih solističnih albumih se je Martyn Bates pred leti pridružil „super skupini" Sorry For Laughing. Že zaradi vključenosti Edwarda-Ka-Spela (Legendary Pink Dots) in Gordona H. Whitlowa (Biota) je projekt doživel nekaj večji odziv, pa še založba je prodorna Klanggalerie, ki skrbi predvsem za redke izdaje The Residents in za njihove stranske odvode.
Nosilec idej je vseeno Gordon W. Whitlow, ki je Sorry For Laughing najprej razumel kot solistični projekt, ki ga je začrtal že leta 1986. Šele pred nekaj leti, ko je obudil zamisel, je zasedbo razširil na šest članov in pred nami je že njihov drugi album Remember, You Are An Actor.
Album ni lahko poslušanje. Glavni trije so že vsi veterani, davno tega so dvignili roke nad glasbenim okusom množic. Raje zadovoljujejo lastno dušo, če jih sprejme še kdo, toliko bolje. Muzika se namreč ogiblje običajni logiki stopnjevanja in strukturiranja posameznih skladb, očitno so imeli posamezni člani kar veliko svobode pri svojih prispevkih. Izstopa sicer Gordon s svojimi godalnimi intervencijami in posegi na sintetizatorjih, a se večinoma giblje v liturgično ambientalnih vodah, s komaj kaj ritmičnih pospeškov. Skladbe se komaj premikajo, še oblika je večinoma abstraktna, podrejena razpoloženju in vsebinskim poudarkom. Edward-Ka Spel zgolj recitira z ultra dramatičnim, šepetajočim glasom, Martyn Bates je ves pomirjen, ob skromni spremljavi uglašeni na folk maniro komaj slišno poje svoje mantre, brez izrazitih refrenov ali melodij, ki bi pritegnile na prvo. Ne, te res ne briga za zunanjo potrditev.

Toksični odnos med Nino Nastasijo in njenim partnerjem in menadžerjem Kennanom Gudjonssonom se je končal tragično. Ko ga je Nina januarja leta 2020 zapustila, je Kennan dan kasneje storil samomor. Dogodek je pri Nini sprožil silen čustveni vihar, ki ga je skoraj morala kanalizirati skozi pesmi. Teh namreč ni pisala skoraj 10 let, le občasno je nastopala, tako močno je Kennan manipuliral z njo, jo nadziral, usmerjal, ukazoval...
Praktično vseh 14 pesmi na albumu Riderless Horse se vsebinsko ukvarja z njunim odnosom. Večinoma kar eksplicitno, brez ovinkarjenja in poetičnega olepševanja. Obenem Nina ta album smatra šele za njen prvi zares samostojni, kajti spremlja se le s kitaro, brez gostujočih glasbenikov, ki jih je imela prej celo vrsto. Ne, sedaj je v ospredju odkrita pripoved in pesmi kot take, ki so prav zaradi avtentičnega pogona sveže navdahnjene. Že zaradi skromne spremljave so pesmi tokrat še bolj preproste, a zapomljive, imajo nit, melodijo, všečne akorde. Obenem ne padejo v samopomilovanje, niso niti pretirano žalobne, kaj šele jezne. Nekako trezno, z distance Nina secira pretekli odnos, ga osvetljuje z več plati. V polju kantavtorske muzike kar mala mojstrovina.

Švedski postpunkerji Viagra Boys bi po dveh albumih in številnih singlih že lahko zavili na pot stagnacije. A kaj, ko jim nov zagon vedno znova dajejo okoliščine globalnih razsežnosti. Tretji album, Cave World, je ohlapno tematski. Pesmi združuje spoznanje, da se človek pravzaprav ni veliko spremenil, odkar je zapustil votlino in zavojeval planet. Čustvena inteligenca ostaja na isti ravni, ves t.i. razvoj pa gre v smer izkoriščanja vseh vrst.
Ne samo to, skupina je uspela ta trpka spoznanja prevaliti v jedrnate pesmi, ki so sedaj tudi produkcijsko na višji ravni, a še vedno globoko v undergroundu. Butajoči bobni so sinhronizirani z ritem mašinami, in ko imaš spodaj drveč ritem, je vse lažje. Predvsem za pevca Sebastiana Murphyja, ki vedno najde navdahnjen krik. Fantje pobirajo od vsepovsod, od newyorškega hrupa do angleških pionirjev postpunka, najdejo se vzorci industrijskega predznaka, niso jim neznani CAN, ne bi bilo nemogoče, da so že slišali za Demolition Group... Vedno je krasno slišati izlet saksofona v tem norenju, tudi sintetizator se prileže, ko to zahteva pesem. Še več, od punkovskega norenja mestoma preskočijo v polomljen funk, za povrh se Murphy poskusi v falsetu in nakaže pevske kvalitete, ki mu jih ne bi pripisali. Ampak brez skrbi, kot da bi Viagra Boys naslutili, da jih vleče preveč v sredino, pod album potegnejo „črto"; Return To Monke je brezkompromisni krik, kaos, zvočni metež, ki povzema stanje stvari.

S tretjim albumom Hellfire se predstavljajo tudi black midi. Velja podobno, počasi bi človek pričakoval, da bodo obrzdali svojo divjo ježo. Kot da bi želeli dokazati ravno nasprotno, fantje po eni strani širijo polje izraznosti, a po drugi preskakujejo med žanrskimi oblikami, da jim komaj sledimo. Recimo, da bi njihovo rockovsko opereto zrežiral Mike Patton, pa še temu ne bi uspelo kanalizirati njihovega početja.
Sapo jemlje njihova uigranost, kompleksnost ritmičnih sinkop in basovskih linij in nazadnje še brbljanje pevca Geordieja Creepa. Brez tiskanega besedila smo izgubljeni. Ne samo, da je Geordie bliskovit pevec, za nameček niza besede v impresiven mozaik ponavljajočih vzorcev, s katerimi stopnjuje napetosti. In potem preskok v orkestriran muzikal, z ustrezno dramatičnim globokim petjem, ki zagotovo nekaj dolguje Scottu Walkerju. Zanje je to „samo" šala, ki jo jemljejo resno. Drugje se približajo countryju, samo zato, ker so prepričani, da ga ne znajo igrati in ga zato igrajo po svoje. In potem hitro nazaj v varen objem progresivnega hardcorea.
Vse te imenitno izpeljane zamisli se prevečkrat izkažejo za zgolj „zanimive". Ostaja zoprn občutek, da bi tu lahko bilo nekaj več, če bi umirili navihane strasti. Pa čeprav bi posneli pravi tematski album.

RETROMANIJA

V vseh mogočih odvodih elektronske glasbe že leta deluje Bernhard Fleischmann. Poznamo ga večinoma po „rednih" albumih, ki jih podpisuje z imenom B. Fleischmann. Nase je opozoril že s prvencem Pop Loops For Breakfast iz leta 1999 in kasneje nanizal vrsto intrigantnih plošč. Kar naenkrat se je ustavil leta 2012, vmes izdal le Stop Making Fans (hec na Talking Heads) in vsaj za širše poslušalstvo poniknil.
Aktualna zbirka, izbor glasbe za film in gledališče, z naslovom Music For Shared Rooms (naslov vleče na Briana Enoa), razkriva prikrito delovanje, saj je 16 zapisov na albumu izvleček kar 600 skladb, ki jih je Fleischmann pripravil v scenske namene v zadnjih 20 letih. Po slišanem se ni niti potrudil, da bi delovale koherentno, da bi tekle ena v drugo, da bi se kakorkoli navezovale... Ne, zdi se, da je izbor potekal po nekih drugih kriterijih, bolj po uspelosti posameznih skladb in da te vse skupaj obsegajo čim širši spekter pristopov k elektronski glasbi. Se pravi imamo tako ambientalne, a še vedno eksperimentalne zapise, in na drugi strani spektra Fleischmann vabi tudi za plesni podij, a z nekako izkrivljenim tehnom, saj stalno skrbi, da ne bi zapadel v preprosto ponavljajoče zanke.
Že zaradi različnih produkcijskih prijemov album ne zdolgočasi. Če en zapis ni po našem okusu, počakamo na naslednjega. Še tistim zapisom, ki niso po našem okusu, se splača prisluhniti. Slutim, da bi znal ta album dobiti nadaljevanje. Saj ne more biti med 600 skladbami samo 16 vrednih posluha.

Večkrat sem moral preveriti, če gre za isto Cheri Knight, ki je skozi devetdeseta igrala v bluegrass skupini Blood Oranges in izdala dva solistična albuma v produkciji Stevea Earla. Namreč, pri napol dobrodelni založbi Freedom To Spend je izšla kolekcija njenih zgodnjih samostojnih eksperimentov, ki nimajo dosti opraviti s popularno glasbo katerekoli vrste. V album American Rituals je zbrala zgodnje zapise (vsi datirajo v prvo polovico osemdesetih), nekateri so pravzaprav že objavljeni, a le na davno pozabljenih kompilacijah različnih izvajalcev. Dobro je, da so sedaj lepo zbrani skupaj in očitno tudi premišljeno razvršeni.
Vsak drugi zapis je vaja v zazankanih vokalnih frazah. Vmes so vaje v repeticiji, naj si bodo zasnovane na klavirju in ksilofonu, ali na basu, ali z ritem mašino. Sredstva niso pomembna, pomemben je končni učinek skozi neskončna shajanja in razhajanja preprostih vzorcev. Shajanja in razhajanja je Cheri dosegala na različne načine; morda so vzorci/fraze medsebojno le časovno zamaknjeni, kje se razhajajo zaradi različnih hitrosti predvajanja, drugje imamo zgolj različne intonacije iste fraze. Resda je Steve Reich te postopke izvajal že skozi sedemdeseta, a Cheri Knight jih je le še izpostavila in vdahnila svoj pogled. In mestoma je njeno eksperimentiranje prav všečno.

Foto/Photos:
Sam Prekop (bandcamp)
Panda Bear (bandcamp)
Martyn Bates (bandcamp)
Nina Nastasia (bandcamp)
Viagra Boys (discogs)
black midi (discogs)
B Fleischmann (bandcamp)
Cheri Knight (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. september 2022)

Janez Golič