Deset let bo tega, kar je Antony spremenil ime v ANOHNI in deklarativno še spol. Takrat je tudi razpustila „skupino“ The Johnsons in za glasbeno spremljavo albuma Hopelessness izbrala elektronsko generirane zvoke, kar je mestoma kar brutalno industrijsko podčrtavalo njeno neposredno izpoved. V retrospektivi se zdi, da se ANOHNI drži načela edina stalnica naj bo sprememba, in po ponovni združitvi z The Johnsons se je glasbeno fokus premaknil k soulu. To ji ustreza. Na albumu My Back Was A Bridge For You To Cross pride natančno in stalno spreminjajoče se petje najbolj do izraza ravno v žanru soul glasbe, ki že z nazivom nakazuje čim bolj iskreno izpoved, naravnost iz srca in duše. In čeprav je od prejšnjega albuma minilo sedem let, je samo snemanje potekalo izjemno hitro, večino petja je posneto v prvo. Tudi The Johnsons so sledili tej pobudi, sedaj je glasba mnogo bolj impulzivna, manj premišljena, kot je bila v prvih letih. Morda tudi kot posledica spoznanja, da se jim ni potrebno nikomur več dokazovati, da v prvi vrsti želijo zadovoljiti svojo dušo. Obenem so tudi pesmi manj izrazite, nimajo zapomljivih refrenov ali drugih sestavin, ki bi pritegnile na prvo. Ne, tokrat gre predvsem za izpoved, boleče neposredno in muziko, ki je orkestrirani folk zamenjala za trši pristop.

Tudi PJ Harvey je prišla do položaja, ko lahko deluje po svojih pravilih. Ni se ji potrebno stalno dokazovati; ko se nabere dovolj zamisli in oblikovanih pesmi, jih posname s svojo preverjeno ekipo. Še enkrat je minilo sedem let od prejšnjega albuma, če odštejemo nekaj filmske glasbe, ki ni pustila globjih sledi. Bolj se je posvetila poeziji, v verzih je spisala „knjigo“ Orlam, o odraščanju dekleta tik pred puberteto na obrobju Dorseta v jugozahodni Angliji. Iskanje identitete v skoraj mističnem okolju je PJ Harvey nadaljevala tudi v pesmih na albumu I Inside The Old Year Dying. Ohranila je celo lokalno narečje in posebne pomene besed, kar otežuje razumevanju že tistim, ki jim je angleščina materni jezik.
S pomočjo producenta Flooda in nepogrešljivega Johna Parisha je tokrat, podobno kot ANOHNI, snemala hitro in učinkovito. Časi nabritega kitarskega rocka so že daleč za njo; tudi poje s skoraj otroškim glasom, nekako v skladu z vračanjem h odraščanju. Čeprav je glasbeno zagotovo „odrasla“, tega, kar je, ne more skriti. Nenazadnje je podobno pela že na minimalističnemu abumu The Chalk izpred 15 let. In tudi tokrat ni ničesar odveč, ampak ravno prav. Nekako racionalno so okrašene njene pesmi. In spet, podobno kot pri ANOHNI, počasi zmanjkuje izrazitih pesmi, kaj šele kakšnega hita. V ospredju je izpeljava osnovne zamisli, koncepta, komercialni doseg je v drugem planu.

Če je PJ Harvey, očitno zaradi slabih komercialnih dosežkov, sestopila iz Island Records k neodvisni Partisan Records, je duetu Hackedepicciotto uspel korak navzgor. Že prejšnji album Perseventania je izdala založba Mute, prav tako aktualnega Keepsakes. Pa nekega očitnega preskoka v „poslušljivosti“ ni zaznati. Morda sta si to Danielle De Picciotto in Alex Hacke (iz Einstürzende Neubauten) „zaslužila“ z vztrajnostjo in entuziazmom. In vedno znata zaokrožiti svoja snovanja, tudi album Keepsakes združuje praktično vse, kar sta že izkazala ali skupaj ali vsak posebej na številnih albumih.
Torej bi tudi Keepsakes zlahka priporočil nekomu, ki bi se šele rad seznanil z njuno glasbo. Še vedno prevladuje atmosferika, le za spoznanje bolj jasnih oblik je, nekaj tudi po zaslugi snemalnega studio Novecento v Neaplju, v katerem je med drugim snemal Ennio Morricone, in ponuja široke možnosti zvočnih eksperimentov. Na to podlago Danielle pripoveduje svoje pravljične zgodbe (nenazadnje je bila članica The Ministry Of Wolves). Sedaj se oba osredotočata na temo prijateljstva. Zapriseženima nomadoma je prijateljevanje vedno na preizkušnji; ostanejo le tisti, ki jim daljša odsotnost ne zamaje trdnega odnosa. Takim sta posvetila devet pesmi z albuma. Izstopa predvsem Aichach, s skoraj tehno učinkom, če ga ne bi sproti spodnašala s studijskimi intervencijami. Žal se tekom albuma ustvarjalni zanos kar malce ustavi, kvantiteta prevlada nad kvaliteto, zapisi z govorjeno besedo pač ne zdržijo večkratnega poslušanja. Morda bi bilo vseeno bolje, da bi si vzela nekaj več premora in časa za izvedbo naslednjega projekta.

Šele pandemija je malce zaustavila ustvarjalni zanos Jad Faira, ki očitno ne pozna blokade. Že prvi album njegove matične zasedbe Half Japanese je bil zabeležen na trojnem vinilu, in zatem je sledil tempo izdajanja albuma na leto. Poleg stranskih projektov in sodelovanj Jada Faira...
Za Half Japanese velja tisti stari oguljeni izrek Johna Peela za The Fall – "vedno isti, vedno drugačni". Ostajajo zvesti etiki lo-fija, kar pomeni, da ne izgubljajo časa z neskončnim piljenjem posnetkov, ampak samo grejo. Z dobrimi 40-imi leti izkušenj hitro najdejo skupni jezik, dovolj je solidna ritmična opora in Jad že najde ustrezno nadgradnjo v petju in besedilu. Če ne, pa izhaja iz recitacije, ki jo počasi stopnjuje v nekaj, čemur bi lahko rekli petje.
Tisti potrebni odmik je na aktualnem albumu Jump Into Love osredotočenje na ritmični gruv. Bobni in tolkala predstavljajo tisti temelj, na katerem slonijo ostala glasbila, in ni nujno, da je električna kitara sploh oglasi. Fokus je na zibanju in stopnjevanju, potem Jad čaka na svoj trenutek in se ravno v pravem trenutku vključi in efektno sodeluje v skupinski igri. To so še vedno Half Japanese kot jih poznamo, in dokler bo zdravje, bo tako ostalo še naprej.

Nekako kontraverzno zveni eden od verzov v uvodni skladbi svežega albuma Bonnieja Princa Billyja: "Edina stalnica je sprememba in jaz se stalno spreminjam, ko se dim razkadi, me že ni več tam", ko se pravzaprav ni veliko spremenilo. Morda je to le pobožna umetniška drža, ideal stalnega napredka, ki je v vsakem primeru relativen in po vseh teh letih le še iluzija. Vse "potrebne" odmike je Bonnie oz. Will Oldham, kar je njegovo pravo ime, že izpeljal predvsem v navezi z drugimi glasbenicami in glasbeniki. Sedaj se s samostojnim albumom Keeping Secrets Will Destroy You vrača k folk koreninam, v večini pesmi se spremlja zgolj z akustično kitaro, poje zadržano, z melanholičnim glasom, ki ga praktično ne povzdigne… Mestoma, zgolj za dekoracijo, se mu pridružijo ženski spremljevalni vokali, drugje otožni potegi violine, na kratko celo saksofon. Navkljub minimalni zvočni podobi se Bonnie ni odrekel neprijetnim temam, ki jih v najbolj morbidnih trenutkih spelje v skoraj humorno smer. Poje o koncu sveta, neizbežni smrti, a na koncu izpove, da bo vztrajal do konca, naj se zgodi karkoli.
Fascinantno je, da po vseh albumih pod različnimi Palace imeni, pod imenom Will Oldham in nazadnje kot Bonnie Prince Billy, najde tisto kombinacijo akordov in melodije, da vedno znova zgradi prepoznaven karakter pesmi. Tega so zmožni samo največji kantavtorji, Bonnie 'Prince' Billy sodi mednje.

Že od konca 70. let berlinski glasbenik Werner Durand raziskuje možnosti pihalnih glasbil. Študiral je saksofon, a kmalu se je njegovo zanimanje premaknilo k raznoraznim flavtam, predvsem tistim iz območja stare Perzije, nekatere primerke je izdelal kar sam. Najraje variira dolge tone in brnenja, t.i. drone, ki ga zapelje v trans. Sodeloval je že s številnimi glasbeniki in v številnih zasedbah, tu je bilo pomembno sodelovanju s pevko Amelijo Cuni, kajti ona ga je pripeljala do tolkalca Ulija Hohmanna. Ta sam izdeluje tolkala (je poklicni mizar), zanima ga predvsem afriška in azijska glasba, znanje pa je širil po navodilih ganskega bobnarja Mustapha Addyja in iranskega mojstra Nemada Darmana.
Skupaj sedaj delujeta pod imenom Flocks. Na istoimenskem albumu ponujata tri daljše, napol improvizirane zapise. Uvodni Quicksand nas hitro posrka v gibko maso poliritmike in lagodnega kroženja pihal ter stalnega drona v ozadju. Brez omejitev vinilne plošče bi zamaknjenost še kar trajala in trajala, slišno se namreč zameji pri 20 minutah dolžine.
Floks se ne ustavljata pri "tradiciji", čeprav izhajata iz le-te. Njun trip nekaj dolguje tudi nemškemu avant-rocku s konca 60. in začetka 70. let, spogledujeta se s t.i. spiritualnim jazzom, newyorškim minimalizmom, a to je spogledovanje na daleč. Dovolj daleč, da ohranjata slog, ki v vsakem primeru temelji na interakciji, na stalnem gibanju, valovanju, ki se dogaja na več ravneh. Prav zato traja, da se vse kombinacije odvrtijo in če je čas, vrnejo v izhodišče (Convergence). Medtem, ko v sklepnem dejanju (The Hunter) spet zaradi pomanjkanja »prostora« umanjka sam uvod. Kar pademo v ta sicer blagi vrtinec, ki potem vedno bolj hrope in nezadržno vleče nekam v globino.

Foto/Photos:
ANOHNI (secretly canadian)
PJ Harvey (bandcamp)
Hackedepicciotto (bandcamp)
Half Japanese (bandcamp)
Bonnie "Prince" Billy (Valgeir Sigurdsson)
Werner Durand (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. september 2023)

Janez Golič