V izogib rutini se varovanci norveške založbe Hubro radi delovno združujejo. In že sami zase radi odskočijo, se izogibajo predvidljivosti, kar lahko vključuje tudi banalno, skoraj otroško petje, na primer. Že lani so se za nastop na jazzovskem festivalu Vossajazz zbrali Mari Kvien Brunvoll, Urheim Stein in trio Moskus. Prva dva sta v preteklosti že sodelovala, objavila tri skupne albume, in tudi za projekt Branches & Limits sta pripravila zasnovo, na katero so potem vsi skupaj v živo bolj ali manj improvizirali. Očitno je bil nastop uspešen, saj so podoben program kasneje zabeležili v studiu in nedavno je izšel na albumu Barefoot In Bryophyte.
Rezultat je pričakovano nepričakovan. Oziroma, mestoma se vsi skupaj usmerijo k istemu cilju, na primer v povsem spodobnih "pop" pesmih. Že tu pa je v ozadju čutiti tendence po aranžerskih posegih, ki ne pritičejo preprostim pesmim. Kaj šele, ko se prepustijo trenutnim vzgibom, ko "pozabijo" na skupni cilj, ampak bolj ali manj vleče vsak na svoje. Potem se mi v spomin prikrade ena daljna primerjava, sodelovanja tria Slapp Happy najprej s faust in kasneje s Henry Cow. S tem, da Moskus črpajo še širše, začenši od temeljev in naprej v elektronska škrtanja in neokomorne disonance. Vsi kažejo na tehniško znanje, obvladujejo glasbila in poznajo žanrske učinke, a tega ne izkoriščajo za golo razkazovanje, prej za aktivno raziskovanje. Konec zgodovine? Še blizu ne.

Čeprav oba, Rafael Anton Irisarri in Benoît Pioulard (s pravim imenom Thomas Meluch), izhajata iz eksperimentalne scene, Rafael večinoma rokuje z elektroniko, Benoît deluje v polju neofolk glasbe, sta se skupaj, kot Orcas, našla v novi vlogi. Deloma so krive tudi življenske prilike in neprilike, ločitve in selitve, da sta nazadnje zasnovala premišljen, koherenten album s pomenljivim naslovom s How To Color A Thousand Mistakes. Ta je njun prvi po desetih letih, čas za mali obračun s preteklostjo.
Zvočni eksperimenti so se umaknili oziroma prilagodili dokaj natančni pop formi in nekako "predpisanim" aranžerskim rešitvam. Nič več ne izskoči, preseneti, moti... vse je usklajeno, skorajda v harmoničnem sožitju.
Tudi tovrstni pristop lahko pomeni izziv. Še vedno ostanejo navdahnjene melodije, še vedno ostane aranžerski prostor dovolj odprt, da ponuja množico možnih rešitev. Orcas iščeta glasbeno draž ravno v spletu vokalnih harmonij, razmazanih kitar in plavajočih klaviatur, torej se že s tem umeščata nekam med t.i. shoegaze in dream pop (zasanjani pop). Tu zagotovo ni presežkov, je pa obilo okusno vkup zloženih skladb.

V dobrih 40 letih glasbene kariere se pa že nabere zgod in nezgod za eno biografsko knjižno izdajo. Čeprav bi kje prebrali, da je Steve Wynn svojo prvo zasedbo sestavil že pri svojih 9 letih, se pravi leta 1969. Bolj zares se je angažiral v zasedbi The Dream Syndicate, ki je delovala od leta 1981 do 1989, dovolj, da se je zapisala med najpomembnejše "novorockovske" skupine osemdesetih in album The Days Of Wine And Roses še danes slovi kot revitalizacija kitarske muzike.
Steve Wynn je kasneje nanizal vrsto samostojnih albumov oziroma takih v sodelovanjih, tu se najde vmes še "naš" Chris Eckman, ki je v Ljubljani produciral njegov album Across The Dragon Bridge, in skupaj z Žigo Golobom in Blažem Celarcem ga najdemo tudi med 30 sodelujočimi na aktualnem albumu Make It Right. Ta je nastal nenačrtno, zamisel zanj se je porodila ob pisanju knjige spominov I Wouldn’t Say It If It Wasn’t True, ki je izšla sočasno z albumom.
Pesmi na albumu se vrstijo v "pravilnem" časovnem redu, saj je uvodna Santa Monica (njegov rojstni kraj) sočasno tudi spomin na najzgodnejša doživetja: "First flush of a mutual attraction, when you’re young that spark quickly turns to action", pa do sklepne Roosvelt Avenue, nenazadnje zadnjih 15 let Steve Wynn živi v New Yorku: "There may time when I needed something to do, walking along Roosevelt Avenue“. Glede na to, da je Steve Wynn predvsem glasbenik, verjamem, da so se mu med pisanjem spominov sproti rojevali verzi in melodije in rifi, da so pesmi nastajala kar sproti. Glasbeno je „pokril“ praktično vse, kar je že počel; so bolj neposredne rockovske poskočnice, pa tudi bolj razmišljujoče, melanholične balade in frenetični velemestni utrinki zagotovo izposojeni pri The Velvet Underground. Samo, da je vse narejeno s stilom in odkrito besedo.

Pevec, kitarist in sploh vodja avstralske zasedbe King Gizzard & The Lizard Wizard, Stu MacKenzie, je nedavno sam priznal, da ni vsa njihova muzika za vsakogar. Ampak King Gizzard so nenormalno produktivni, FLIGHT B741 je njihov 26. album od leta 2010, torej Stu priporoča samo nekaj strpnosti, če vam en njihov album ni všeč, počakate nekaj mesecev in že bodo ponudili nekaj povsem drugega. Ni hudič, da kaj od tega ne bi bilo po vašem okusu.
Priznati moram, da nekaj zadnjih ni bilo po mojem okusu. Saj ni vse v slogu, težava je njihova kvantiteta, pesmi je že težko razlikovati ene od druge. Natanko taka težava nastopi z aktualnim albumom, na katerem so sicer King Gizzard naredili ponoven obrat, od bolj diskoidnih in funky in psihedeličnih epopej imamo sedaj čistokrvni klasični rock sedemdesetih, z nagibon na ameriški jug (Lynyrd Skynyrd, Allman Brothers...).
Morda si je na koncu težko priklicati v spomin katero od 10 pesmi na albumu, ampak priznati pa jim moramo razigranost, živost pri špilu, muzika se vseskozi razvija in spreminja, vsi skačejo drug drugemu v „besedo“, uprizarjajo kar mali kaos skozi razgret rock'n'roll, boogie in blues. Verjetno bi bolj ugajali, če bi mestoma upočasnili tempo, spustili razpoloženje, ponudili kakšno akustično balado, ki bi, če ne drugo, služila v dobro dinamiki celotnega albuma. Tako pa poslušalčeva pozornost kmalu popusti skozi zgoščeno in nabrito muziko, ki je kot naročena za koncertno izkušnjo in manj za uživanje v domačem okolju. No, morda bo že čez nekaj mesecev spet povsem drugače, in nemogoče je predpostaviti, kaj bi to bilo.

Če so se King Gizzard (vsaj začasno) odpovedali psihedeliji, se je ta zajedla že v praktično vse žanre širom sveta. Če ne prej, sta nam filmski režiser Fatih Akin in Alexander Hacke kot pripovedovalec v dokumentarnem filmu Crossing The Bridge: The Sound Of Instanbul iz prve roke razkrila, kako živa je glasbena scena v Turčiji in v Istanbulu še posebej.
In ne samo tam. Tokrat mi je v predvajalnik zašel debitantski album zasedbe Buzz’ Ayaz, ki deluje na sami meji med grškim in turškim delom Cipra, v Nikoziji. Menda drugega, kot izbiro glasbenikov iz obeh delov vodji Antonisu Antoniouju ni ostalo. Ciper je relativno majhna država, njegova zamisel o usmeritvi novonastale zasedbe pa striktna, zatorej je imel kar nekaj težav pri iskanju primernih glasbenih sodelavcev. Najprej jih je preizkusil na daljavo, šele zatem so se našli dejansko v skupnem vadbenem prostoru in stvar vzeli nadvse zares. Vsak dan so vadili po 8 ur, dokler niso po telepatsko uskladili vse svoje karakterje in hotenja.
Istoimenski prvenec prinaša osem zaokroženih skladb, ki vsaka posebej pobira od vsepovsod. Vplivi z zahoda se mešajo z vzhodno mediteranskim melosom, ne da bi nekaj prevladalo nad ostalim. In še vedno njihov konglomerat funkcionira, predvsem po zaslugi trdno zasnovane ritmične osnove, naj so bo ta naslonjena na dejanska tolkala ali kako strunsko glasbilo. Pomembna je prepoznavna linija, nekaj, kar drži skladbo skupaj, četudi se večkrat prelomi in se zasedba dovoli kar nekaj svobode pri izvedbah. Pri tem izkorišča širok nabor glasbil in rabo teh, nadvse živo si izmenjujejo ideje in ta radoživost daje tej muziki kvaliteto, ki v današnji sodobni produkciji prevečkrat manjka.

Radoživost in vznesenost je tudi ena od značilnosti 18. albuma Nicka Cavea in njegovih The Bad Seeds. Nick se je počasi in zanesljivo odmaknil od žalovanja po smrti sina Arthurja, kar se je poznalo po muziki na albumih Skeleon Tree, Ghosteen in nazadnje na Carnage. Album Wild God je skoraj logično nadaljevanje...
Tokrat je promocijo vzel zelo zares; že pol leta pred izidom je izdal „singel“ oziroma istoimensko skladbo in jo dodatno vpeljal v javnost s tremi deli dokumentarnega filmčka. Sledila sta še dva „okusa“, pravilno časovno odmerjena, da se je pričakovanje pred dejanskim izidom albuma le še stopnjevalo. Da ne omenjamo številnih intrevjujev, ki jih je Nick dal širom spleta...
Omenjeno radoživost in vznesenost podpira predvsem produkcija. To sta opravila kar Nick Cave in Warren Ellis, a za delo za mešalno mizo sta povabila Davea Fridmanna, ki je znan po „zidu zvoka“, tokrat je predvsem orkestracija s pevskim zborom tisto, kar dviguje vzdušje. In tu je trik; prenapihnjena produkcija je hitro lahko znak za prikrivanje slabotne vsebine. Zagotovo so bila tokrat najprej spisana besedila, le redka se pravilno rimajo, zato pa jih Nick interpretira z dramskim zanosom, kot zna le on. Saj je v tem tudi svojstven izziv, prepričljivo odpeti nekaj, kar se na videz ne zdi spevno. Morda se je tega privadil v cerkvah, tudi tam pridigarji „pojejo“ sveta besedila, ki prvotno niso bila namenjena petju...
Vsebine nam Nick Cave zagotovo ne prinaša na pladnju. Tu se pletejo številne metafore, ki niso usmerjene v enoznačna sporočila. Nick se še vedno odlično počuti v vlogi „vernika“, ki močno dvomi.
Ob večinoma evforičnih odzivih na spletu bo vseeno potrebno počakati, kako dobro bodo te pesmi prestale test časa. Ta radoživost in vznesenost bosta verjetno izvrstno funkcionirali na koncertnih podijih, a kaj bo, ko se bo evforija polegla?

Po 25 letih priprav je Laurie Anderson le realizirala album Amelia, posvečen pilotki Ameliji Earhart, ki se je leta 1937 podala na polet okoli sveta in ga končala neznano nekje. Velikih presenečenj tule ni, album v celoti zveni skoraj preveč natančno po pričakovanjih. Torej imamo simbiozo filharmoničnega orkestra iz Brna, elektronskih motenj, liričnih potegov po violini in za ilustracijo pogumnega poleta okoli sveta služijo še efekti letalskih motorjev. Potem je tu med milijoni prepoznavna naracija same Laurie, ki se na eni strani postavi v vlogo komentatorke dejanskih dogodkov in po drugi poetično podoživlja občutja poleta nad oceani sveta.
Mestoma za potrebno dinamiko poskrbi Laurie z zapetim refrenom, priskoči še ANOHNI z operetnim vokaliziranjem, kar je dobrodošel odmik od linearne pripovedi večine albuma. Še vedno pa manjka nekaj vznesenosti in radoživosti, nekaj vznemirjenja ob veličini (sicer tragičnega) podviga.
Škoda, da Laurie tega albuma vseeno ni realizirala prej, saj bi tako prehitela Hollywood, ki je lik Amelije Earhart že dvakrat zabeležil na filmski trak. Ostaja občutek, da sedaj Laurie zgolj pogreva večkrat obeleženo zgodbo. Ali pa je čakala, da se čas od vloge Hilary Swank iz leta 2009 dovolj odmakne, da je večina pozabila na film in je zgodba legendarne pilotke lahko spet aktualna?

RETRO

Vseeno nenavadno, da je Bill Callahan aktualni koncertni album naslovil z Resuscitate! (oživljanje!). Kaj želi priznati, da so studijski izvirniki zanj napol mrtvi, komaj pri zavesti, in so nujno potrebovali oživljanje na koncertnem podiju? Bolj verjetno je to del njegove prikritega humorja (deli si ga s kolegom Bonnijem 'Princem' Billyjem), ali je bil pač tako zelo zadovoljen z lanskoletnim nastopom v Čikagu, kjer so posnetki nastali, da jih je označil za "oživljene".
Po slišanim prav mogoče. V spremljevalni zasedbi je imel saksofonist Dustin Laurenzi mestoma kar vodilno vlogo, medtem ko ga na snemanju lanskoletnega albuma Reality sploh ni bilo zraven. Že zato so dobile te izvedbe drug zven in obliko, predvsem v inštrumentalnih podaljških si je zasedba dala duška, naj si bo to kar v uvodnih minutah pesmi Coyotes, ki v tej koncertni izvedbi traja dvakrat toliko kot na albumu Reality. Drugje se s kitarama razigravata Bill Callahan in Matt Kinsley, medtem ko se zdi, da je bobnar Jim White bolj v stranski vlogi, a je to zgolj zato, ker tako pozorno spremlja muziciranje ostalih kolegov. Presežek tega nastopa v Čikagu so še gostujoči glasbenica Lisa Alvarado in glasbeniki iz lokalnih zasedb. Čeprav so bili nekateri sploh prvič skupaj na odru s Callahanom, tega ni čutiti, itak je bil že načrt tak; dopustiti, da se pesmi v koncertni različici razvijajo sproti, da so studijski izvirniki le osnova, od koder se jih lahko spelje marsikam.
V času nastopa je bil album Reality star komaj mesec dni, pesmi so bile sveže. Kaj pa Keep Some Steady Friends Around, ki datira še v čas, ko je Bill deloval pod imenom Smog? Ta že predstavlja večji izziv, in spet ni slišati, da bi imeli glasbeniki težave z izvedbo. Si pač pomagajo zgolj s teksturami, z odzveni, z disonancami, in vse funkcionira, vse se sliši uigrano. Škoda le, da Bill s svojo druščino tako redko zaide v našo bližino.

Foto/Photos:
Moskus (bandcamp)
Orcas (bandcamp)
Steve Wynna (naslovnica/cover)
King Gizzard And The Lizard Wizard (bandcamp)
Buzz’ Ayaz (spletna stran/web site)
Nick Cave (dokumentarec s snemanja Wild God)
Laurie Anderson (bandcamp)
Bill Callahan (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. september 2024)

Janez Golič