BERLINSKA NAVEZA
Po seriji treh na tolkalih slonečih albumih se je Oren Ambarchi ponovno posvetil kitari. Čeprav je potrebno takoj pripomniti, da je njen zvok kar dobro prikrit oziroma mestoma preoblikovan do komaj prepoznavnega.
Obenem je Oren tolkalski del prepustil Cyru Baptisti, brazilskemu tolkalcu, ki pa se je kalil predvsem v newyorškem podtalju. Podobno kot na prejšnjih solističnih albumih je Oren zabeležil le dve skladbi, prilagojeni dolžini vinilne plošče. Očitno mu ta format ustreza; ponuja dovolj možnosti za razvoj, a obenem je še vedno omejen na približno 20 minut. Torej mora avtor razmišljati tudi v okviru te možnosti.
Na površju se zdi, da je glasba večji del kar improvizirana. Teče skozi preplet klavirja, kitare in nežnih tolkal, sproti vse skupaj oblikujejo tudi studijske intervencije in oddaljeni sintetizatorji, tako da glasbila izgubljajo svoj naravni zven. A obe skladbi se nekako naravno vrneta v izhodišče. Predvsem naslovna Simian Angel ima simetrično strukturo, uvodna igra tolkal se razvije v nadvse živo igro in proti koncu ponovno najde „kodo“. Še ena mojstrovina v obširnem opusu Orena Ambarchija!
Oren (po rodu Avstralec) in Cyro (po rodu Brazilec) pa še zdaleč nista edina, ki sta snemalno „zatočišče“ našla v Berlinu. Hüma Utku je rojena v Istanbulu, a deluje v Berlinu. S seboj je prinesla nekaj vzhodnjaških vplivov, ki jih meša z urbano, skoraj industrijsko elektroniko. Kar pomeni, da je iz širokega nabora „konkretnih“ zvokov nabranih na potovanju po Grčiji, Turčiji in Egiptu, izbrala tiste, ki se brez sile spajajo s pritlehno dub elektronsko zasnovo. Gnosis je njen prvi album in kaže na popolno avtorsko avtoriteto, brez prilagajanja zunanjemu okusu.
Iz Argentine naravnost v Berlin sta prišla tudi Mueran Humanos, kjer nista dejavna le v glasbenem polju. Pevka in elektroničarka Carmen Burguess je tudi filmska režiserka in igralka. V močni navezi s Tomasom Nochteffom se album Hospital Lullabies dopolnjuje s filmom istega naslova, čeprav glasba ni sinhronizirana s sliko. Gre zgolj za podobna občutja. Vestido „postavlja sceno“; iz sentimentalnega uvoda se skladba razvija vse bolj v smer urbane paranoje. Na delu je „filmski“ suspenz, preobrat, ki poslušalca natančno vodi skozi napete situacije. Postopoma nas Mueran Humanos vodita globje v velemestno podzemlje ob spremljavi „telesne elektronike“ s pozivi večinoma v španskem jeziku. Tam, v vlažnem kleteh se "srečata" z našo Borghesijo, kar že ne more biti slabo.
V Berlinu pa že dolga leta deluje avantgardni ansambel Zeitkratzer. Spisek njihovih sodelovanj je impresiven in nadvse raznolik (Keiji Haino, Elliott Sharp, Lou Reed...), vsaj na papirju (ali bolje na zaslonu) pa se zdi zamisel o prirejanju skladb slavnih Kraftwerk kot načrtno približevanje širšemu občinstvu. Če se ne bi Zeitkratzer odločili za prirejanje zgodnjih Kraftwerk, konkretno le skladb s prvih dveh albumov. Tam ne najdemo „kultnih“ pesmi, Kraftwerk so se v zgodnjih sedemdesetih še iskali. In očitno ponudili dober izziv. Zeitkratzer so izbor priredb teh dveh albumov že igrali v živo in objavili na albumu, sedaj so preprosto posneli še preostale skladbe in jih objavili na zeitkratzer performs songs from the albums „Kraftwerk 2“ and „Kraftwerk“. V digitalni obliki si jih sedaj lahko razvrstimo kar v „izvirnem“ vrstnem redu. Zanimivo je, da so celo sami Zeitkratzer izvirne posnetke Kraftwerkov poslušali preko youtube kanala, saj njihove prve tri plošče že dolga leta (vsaj uradno) niso dostopne. Glavni izziv je zagotovo pretvorba elektronskih zvokov v „akustične“ aranžmaje klasičnega orkestra. Elektronika brez težav zavija in škreblja, pospešuje in pojenjuje, v akustičnem svetu je potrebno nekaj več veščin in izkušenj za dosledno izvedbo. Kakopak jo Zeitkratzer izpeljejo z odliko in več, dodajo svojo noto. Toliko bolj fascinantno, ker je vse posneto v živo.

VETERANI
Odmik od utečenega dela je še enkrat storil David Thomas, utelešenje skupine Pere Ubu. Praviloma so bila vsa besedila njegova, avtorstvo pesmi pa razpršeno med člani skupine. Tokrat je večino glavnega dela opravil kar sam, kot posledico okoliščin. Že na turneji ob promociji prejšnjega albuma 20 Years in a Montana Missile Silo je imel hude zdravstvene težave, komaj je izpeljal nastope. Zdelo se je, da to pomeni konec Pere Ubu, saj je nove pesmi Thomas pisal sam in osnutke snoval s pomočjo klaviatur in drugih elektronskih pripomočkov. Nazadnje je k snemanju le povabil tudi člane Pere Ubu, le da se nekateri niso odzvali. Uganemo lahko, da zaradi narave pesmi. Avant garažnega rocka je na albumu The Long Goodbye namreč komaj za vzorec. Večinoma cenena elektronska podlaga pa ne pomeni, da so Pere Ubu posneli plesno ploščo ali kaj podobnega. Ne, David Thomas še vedno gode po svoje, hrope, sopiha, piska in kriči ob dovolj disonantnih posegih ne-elektronskih glasbil. Pesmi se lomijo na vseh mogočih koncih, petje in glasbena spremljava pa se mestoma povsem razideta. To je še vedno David Thomas kot ga poznamo, neukrotljiv in neulovljiv.
Na dan ploščarn (20.aprila) je najprej izšla posebna izdaja novega albuma The Flaming Lips, King's Mouth. Le na vinilu in v omejeni nakladi. Glasba si vsekakor zasluži širšo objavo in to se je zgodilo prejšnji mesec. Saj ne, da bi na 15.albumu skupine lahko pričakovali silen presežek, ti so se dogajali v preteklosti predvsem na formalni ravni (24 urna skladba ali album, ki smo ga morali simultano predvajati s štirih CD predvajalnikov...). Dobili smo pravzaprav v pop pesmi usmerjene The Flaming Lips, s komaj kaj tistih distorziranih psihadeličnih izletov, ki so polnili zadnjih pet ali šest albumov. In če so bili ti zadnji albumu nekako disorientirani, pot v neznano, ima The King's Mouth zadaj vsaj koncept, resda povzet po otroški pravljici, a postavljen na splošnejšo raven. Mit o kralju, ki se žrtvuje za svoje mesto, je položen v spevne, napol akustične pesmi, z rahlim naklonom v psihadelijo. Narator je sam Mick Jones (ex The Clash), na kar je vodja Wayne Coyne nadvse ponosen. Ponosen je lahko tudi nase kot avtorja večine pesmi, na albumu jih je nekaj, ki sodijo med njegove boljše vsaj v zadnjih 15 letih.

NA OBROBJU
Glede na preteklo glasbeno delovanje Mikka Singha, je glasba na aktualnem albumu Cloud Formations pod imenom Haleiwa dokajšnje presenečenje. Začel je namreč kot kitarist v punkovskih in hardkorovskih bendih, in kasneje posnel celo solistični klavirski album. Nazadnje je odkril analogne sintetizatorje in kitaro postavil praktično v kot. Zavajajoča je tudi naslovnica albuma, napeljuje na temačno muziko, a ne. Njegov „pop“ ima zgolj psihadeličen prizvok, v celoti zveni sproščeno, skoraj veselo in optimistično. Le petje je nekoliko potisnjeno v ozadje in spuščeno skozi efekt, kot znak, da vse le ni v redu.
V okviru širše založniške družine Morr sodi še duo Schnitt. Moritz Illner in Markus Christ se uspešno izmikata žanrskemu razvrščanju, poslušalec niti za sekundo vnaprej ne more vedeti, kaj ga čaka. Uvod v album Wand je zgolj tipanje s preparirano trobento in basovskim klarinetom. Njun nadaljnji postopek je zagotovo eden bolj izvirnih. Moritz je namreč mojster rezanja vinilnih plošč, tako da je v vinil zarezal igranje kolega Markusa in nato podobno kot s semplerjem manipuliral taisto igranje. Priča smo nenadnim rezom in preskokom, a še vedno v okviru možnega. Ponekod glasba steče, še posebej ko priskoči na pomoč bobnarska enota. Drugje je še bolj kaotična in improvizirana, kot bi bila brez studijskih intervencij.
S Kristin Hayter ni šale. Njen drugi album pod imenom LINGUA IGNOTA resda kaže „napredek“ v primerjavo s prvencem All Bitches Die, zavrgla je večino elektronskim pomagal in industrijski zven, a ob pomoči številnih gostujočih glasbenikov album CALIGULA ne zveni nič manj radikalno in pretresljivo. Uvodna lamentacija je kajpak zavajujoča, zgolj priprava na frontalni udar na naše čute. Z glasom, ki se ga ne bi sramovali deathmetalci in ob spremljavi frontalnega hrupa, nam zaledeni kri v žilah, hudič je definitivno premagal vse dobro. Ta kontrast, večni boj med dobrim in zlim, svetlobo in temo, se stalno ponavlja skozi dobro uro trajajoč album, in ni sam sebi namen. Znotraj nosi širše družbeno sporočilo, ki najde navdih v despotskem vladanju rimskega cesarja Kaligule in ga transformira v današnje razmere. In te že kar zahtevajo takšno radikalno izpoved.

Foto/Photos:
Oren Ambarchi (photo Crys Cole)
Zeitkratzer (photo bandcamp)
Schnitt (photo bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.avgust 2019)

Janez Golič