Julij 2020

V julijski inventuri gremo križem kražem. Nenazadnje glasba danes nima oprijemljivega središča, gibanja, žanrske določnosti. Veljajo splošna vrednostna pravila, izvirnost, stil, sporočilnost, karakter... Namerno prilagajanje širšemu občinstvu in tehnična izpiljenost sta proti koncu spiska vrednot.

Vsaj za nekaj je dobra epidemija koronavirusa. Sascha Ring aka Apparat je v miru pregledal svoje preteklo delo za film in se odločil za majhne popravke, za nadgradnjo filmske glasbe v glasbo za samostojno rabo. Vsakega 10. v mesecu je objavil po en tovrstni album, skupno štiri.
Čeprav mi izvirna filmska glasba ni znana, gre za večinoma dokaj obskurno produkcijo, je hitro jasno, da velikega posega tu ni bilo. Tu in tam kakšen ritmični okrasek, kakšen efekt več in to je to. Še vedno je večina te glasbe inštrumentalne, tudi dokaj ležerne, nevpadljive. Sloni na klavaturah oziroma na sintetizatorjih, na studijski obdelavi tvarine, s komaj kakšnim vokalnim komadom za dobro mero. Vseeno glasba ne teče kar sama, znotraj je zaznati stalne posege v zvočni tok, verjetno glede na dogajanje na filmskem platnu oziroma sedaj, glede na vzgibe avtorja glasbe. Če bi med štirimi moral izbrati najbolj zanimivega, bi verjetno izbral tistega za film Dämonen, že zaradi širokega nabora uporabljenih glasbil in ker je najbolj razgiban. Še vedno muzak, ki ga je mogoče poslušati tudi „aktivno“.

Morda si je med epidemijo vzel čas za pregled nazaj tudi Charles Hayward, saj so pri avstrijski založbi Klanggalerie končno izšli posnetki iz leta 2005. Po slišanem na albumu Crossfade Estate bi bilo res škoda, da bi zvočni zapis ostal le na privatnem disku.
Bobnar Charles Hyward je bil že leta 1972 na kratko član znamenite psihadelične zasedbe Gong, kasneje pa je oral ledino t..i industrijske glasbe s triom This Heat. Preveč radikalni, da bi trajali, so se v začetku osemdesetih razšli, poslej je Hayward raje deloval solistično ali v raznoraznih sodelovanjih. Znana je njegova serija improvizacij Accidents+Emergencies s konca devetdesetih, na podlagi teh so ga povabili h projektu v centru performativnih umetnostih The Albany v londonskem okrožju Deptford. Na voljo je imel 10 ur časa in možnost snemanja z vrsto povabljenih gostov, zatem si je vzel še leto in pol za urejaje posnetkov. Zakaj so „ležali“ neobjavljeni skoraj15 let, ostaja mala skrivnost.
Koncept se prilega ponujeni priložnosti. Bolj TV novela kot visokoleteč projekt. Zapisi kot srečevanja različnih karakterjev na običajnih javnih mestih. Vse ad hoc pristope gostujočih glasbenikov veže skupaj prav na videz lahkotno bobnanje Charlesa Haywarda. Z njegovimi rokami in nogami je bobnanje slišati kot ena najbolj preprostih glasbenih veščin. Ampak, poskusite sami. Zato se tudi še tako svobodno izvajanje lepo prilega skupinski igri, še tako različni pristopi se na koncu zložijo v eno „zgodbo“.

Tudi The Residents so čakali. Resda se že v njihovih začetkih čuti naklonjenost bluesu, ampak konceptualno ga še niso vzeli v precep. Tokrat so se poklonili obskurnemu bluesmanu, črnskemu albinu Alvinu Snowu. Za časa aktivnega delovanja je „Dying Dog“, kot je njegov nadimek, posnel le 10 demo pesmi oziroma se jih je toliko ohranilo. In The Residents, naklonjeni mitskim figuram od Elvisa navzdol, so se lotili predelav teh pesmi. Po nekaj avtorskih albumih je torej ponovno na vrsti album priredb Metal, Meat & Bone: The Songs Of Dyin’ Dog, nekaj malega posledica smrti njihovega glavnega avtorja glasbe, Hardyja Foxa. Vmes so si The Residents omislili nove nadimke in njihovo „pravo“ članstvo je ponovno zavito v tančico skrivnosti.
Zagotovo se pod imenom Tyrone skriva pevec Randy, njegova interpretacija je nezgrešljiva. Le da so tokrat v pomoč številni gostje, ki širijo zvok The Residents. Tako s petjem kot inštrumentalnimi rešitvami, ki že dolgo niso bile tako raznovrstne. Že dolgo The Residents niso zveneli tako rockovsko in obenem „sodobno“, gladko so se adaptirali v 21.stoletje. Očitno so v svoje vrste sprejeli mlade sile, svežo energijo. Pesmi Dying Doga so v bistvu preproste, in to jim ustreza (izvirniki so albumu dodani kot bonus). Zanje nikoli ni obstajal razkorak med „nizko“ in „visoko“ umetnostjo, z enakim zanosom so se lotili otroških pesmi ali klasičnih kompozicij. In sedaj so blues zasnovo speljali na svoj teren, jo aktualizirali (posebej v pesmi DIE! DIE! DIE! z Blackom Francisom v vlogi kričača), produkcijsko posodobili in dokazali, da niso ne retro nostalgiki niti se niso na glavo vrgli v sredinski zvok sedanjosti. Za album številka 60+ brez prave konkurence.

Ruski pianist Dmitry Evgrafov je hitro opozoril nase. Takoj po samozaloženem prvencu Pereehali so ga že odkrili pri škotski založbi FatCat in poslej skrbijo za njegove izdaje pri neoklasičnem oddelku 130701. Torej je v „družbi“ Maxa Richterja, Hauschka, Iana Williama Craiga, Johanna Johannssona in podobnih. Obenem je kmalu opustil zgolj solistično klavirsko igro in se podal širom glasbenega spektra.
To je še najbolj razvidno na aktualnem albumu Surrender.
Uvodna Splinter je že nevarno lagodna; klavirska igra je povsem zglajena z godalnim orkestrom, sredinskemu ušesu godijo tudi lahkotni ritmični poudarki, sintetizatorji so le nemoteči okraski. Pa vendarle je to napačen napotek v album, kmalu se Dmitry razpusti v elektronski drget, ki nima veliko skupnega s t.i. neoklasicizmom, ali se drugje oprime le prepariranega klavirja, kar ga druži z ostalimi pianisti nove dobe. Že bežen pregled spiska sodelujočih in številnih lokacij snemanj priča o visokoleteče zastavljenem albumu, kar se nazadnje tudi sliši. Navkljub različnim slogovnim pristopom je Dmirty z albumom Surrender naredil še en korak bliže širšemu poslušalstvu, menda je že doslej zabeležil ogromno število strimanj. Kar danes vse bolj šteje. Morda pa ravno zaradi njega Spotify širi svoje storitve proti Vzhodu?

Na širšo prepoznavnost naj ne računa belgijski zvočni čarovnik Bram Bosteels, ki je po šestih letih le obudil „zasedbo“ Kaboom Karavan. Absolutno se mu prilega opis „folk glasba iz druge dimenzije“, tako izven znanih koordinat deluje.
Menda je delo na albumu The Log And The Leeway pravzaprav začel pred dobrimi petimi leti, a je imel težave z realizacijo osnovne zamisli; kako se izogniti že slišanemu, a obenem vzpostaviti „oseben“ stik s poslušalcem? Po tragični osebni izkušnji (smrt očeta) je bilo vse drugače. Bolečina se je izkazala za ustvarjalni impulz, Bram se je vrnil k osnutkom in na hitro skončal album.
Samo na površini se zdi nova glasba bolj komunikativna, bolj prisotna, bližje poslušalcu. Drget strun godal in akustične kitare je pomaknjen naprej, zvok je bolj razločen in skoraj fizičen. A sama glasbena tvarina je daleč od koketiranja s poslušalcem. Uvodna komorna skladba primerno trasira razpoloženje, v katerem se gibljejo naslednji zapisi. Mrakobno petje, atonalno „trganje“ strun, škrebljanje konkretnih zvokov so v stalnem prehajanju med kaosom in redom. A sčasoma, tudi z našim privajanjem, se izvajanje izpostavi kot prepoznaven avtorski podpis. Kaboon Karavan so še vedno izven vsega.

Očitno sta na obrobje popularne glasbe obsojena tudi Little Annie in Paul Walfisch. A trmasto vztrajata, nenazadnje vedno lahko računata na zvesto peščico sledilcev in vabilu k sodelovanju se vedno odzovejo mojstri „poklica“. Tokrat, na svežem albumu A Bar Too Far so zraven vsi od Kristofa Hahna (veza iz sicer kratke, a intenzivne epizode v Swans), Kid Congo Powers (ex The Cramps, The Gun Club, The Bad Seeds etc), Oren Bloedlow (Elysian Fields), še en kitarist, nedavno preminuli Ronny Drayton, in za povrh še Jim White, ki ga je Polly Jean Harvey ljubkovalno označila za baletnika na bobnih.
Že zaradi prispevka treh kitaristov, se tokrat glasba odmika od kabareja, ki ga tako rada poje Little Annie, in se spušča v blues. V vsakem primeru kakšnega veseljačenja tule ni, vse bolj plava v poznonočnem klubskem razpoloženju. Pesmi so vseeno dovolj raznovrstne in okusno aranžerane, tako kot zahteva narava pesmi. Nekatere so oskubljene na bistvo, na klavir in petje, druge so spremljane s pihali in zadržanimi kitarskimi bravurami. Zlahka bi bile povzete iz repertoarja Toma Waitsa, a ne. Med avtorskimi so tri priredbe; zlajnana The Shadow Of Your Smile, Shipbuilding, ki jo je napisal Elvis Costello kot odziv na Falklandsko vojno, v izvirniki odpel pa Robert Wyatt, in manj znana Dead Man Singing, a se vse lepo prilegajo celovitemu vtisu albuma. O obrobnem položaju glavnih protagonistov priča še objava posnetkov, zaenkrat brez nosilca zvoka, le digitalno preko bandcampa.

Globje v polju popularne glasbe se z izvirno muziko trudi mladi londonski kvintet Fuse Box City. Po slišanem na prvem albumu Shipwreckers se fantje in dekle zavestno, takorekoč načrtno izogibajo uveljavljenim žanrskim oblikam. Če eterično petje Rachel Kenedy na daleč še kliče v spomin Broadcast ali Stereolab, je spremljava podvržena stalnim manipulacijam, ritmičnim zasukom in naključnim vpadom vseh mogočih studijskih trikov. Ali pa je morda petje le „spremljava“ zvočnim eksperimentom? Vse skupaj drži dovolj trdno v rokah priznani producent Eddie Stevens (delal je z Roisin Murphy), tako da tole ni zvok podtalja. Dobesedno. Fuse Box City so namreč snemalni studio uredili v dvonadstropni hiši v Hackneyu, vsak član pa je zasedel po eno sobo, ki jo je napolnil s številnimi glasbili. Le Eddie je ostal v pritličju, v svojem kotičku za mešalno mizo.
Če bi že iskali stično točko petih zabeleženih pesmi, so vse osnovane na dokaj primitivnem ritmu. Naj si bo ta elektronski, ali „pravi boben“, Fuse Box City ga znajo nadgraditi, stopnjevati, oplemenititi, okrasiti, vedo, da z dobro zasnovo lahko skladbo pelješ marsikam. Tudi proti hiphopu in etnu. Tudi proti minimalizmu in hrupu.
Ne le, da so Fuse Box City pokazali na velik potencial, tega so že dodobra izkoristili, realizirali. Shipwreckers je že resen kandidat za naj debi tega leta. Še posebej, ker kaže na dobro izhodišče za naprej.

Will Oldham alias Bonnie 'Prince' Billy je posnel že vrsto priredb, ali kar vrsto albumov priredb. Na novo je posnel in objavil tudi svoje stare pesmi v „profesionalni“ zasedbi nashvillskih glasbenikov. In tokrat je dočakal še svoj „tribute“. Three Queens In Mourning (ki so v bistvu tudi njegovi bližnji sodelavci - Alex Neilson, Jill O' Sullivan, Alasdair Roberts in Luigi Pasquini) so namreč posnel izbor njegovih predvsem zgodnjih pesmi in jih objavil na treh straneh vinilnega albuma Hello Sorrow.
Preostalo, četrto stran je zapolnil kar Bonnie sam s štirimi novimi pesmimi pod naslovom Hello Joy.
Razlika je očitna. Three Queens In Mourning so ne le vzeli v precep zgodnje pesmi, tudi same izvedbe so v duhu „zgodnjega“ Willa Oldhama. Torej zvenijo, kot da jih Three Queens In Mourning pred snemanjem sploh niso vadili, da so jih izvedli na pamet, po spominu. S tem so ohranili to izvirno razpuščenost blizu razglašenosti; pevske harmonije postanejo disharmonije, bobnar večkrat „pade“ iz ritma, a se hitro priključi, in navkljub temu so prav pesmi kot Ohia Riverboat Song, I See A Darkness, Lost Blues, Trudy Dies in druge postale malodane novodobne klasike folka in countryja s predpono alt ali brez. Three Queens In Mourning očitno to dobro vedo in čutijo. Saj ne, da Bonnie Prince Billy kasneje ni snemal dobrih pesmi in albumov. Le tistega presežka ni, tistega, ki zagotavljajo pesmim dolgoživost in širše sprejetje. Pa naj bi jih izvajal in snemal s precejšnjo kilometrino. Ustvarjalni žar prvih let je usahnil.
To poudarjajo tudi štiri nove pesmi samega Bonnieja 'Princea' Billyja. Izvrstno narejene, odlično posnete, solidno odigrane, a komaj zapomljive.

Podobno bi lahko ugotovili ob tretjem solističnem albumu Alaina Johannesa, ki si je naredil ime predvsem kot producent, pa tudi avtor pesmi in gostujoči glasbenik. Bil je mnogokrat glasbenik v senci, a ključen pri realizaciji številnih albumov in gostujoči član številnih zasedb. Pomagal je Marku Laneganu, PJ Harvey, Arctic Monkeys, Them Crooked Vultures, še prej je imel lastno zasedbo Eleven, ki jo je ustanovil s svojo ljubo ženo Natasho Shneider. Zatem se je začela serija žalostnih dogodkov, kar je nenazadnje privedlo do razpoloženja na aktualnem albumu Hum. Najprej je umrla Natasha, predlani Chris Cornell, s katerim je sodeloval med solistično kariero, nazadnje je lani hudo zbolel še sam. Dva meseca je preležal v postelji, dovolj časa za temeljit razmislek, kako naprej.
Deset pesmi na albumu je razumljivo razmišljujočih, ponotranjenih, z večinoma kar akustično predlogo in nekaj elektronske podlage. Kot novodobna folk glasba, odpeta z globokim vokalom, a nekje spodaj vseeno ždi žarek optimizma. Za Alaina je glasba osvobajajoča sila, trdi, da sedaj vidi prihodnost le v ustvarjanju. Tudi „rock'n'roll“ se še vrne.

Pri založbi Bureau-B, ki se vedno bolj specializira za objavo „ponatisov“, so poskrbeli tudi za zbirko solističnih posnetkov Guntherja Wüsthoffa. Bil je ustanovni član faustov in jih zapustil tik preden so se neslavno razšli. Medtem ko se se štirje fausti po letu 1990 vsaj na kratko združili, se je za Guntherjem izgubila sled. Pa vendarle je ostal v glasbi, delal je v različnih snemalnih studiih kot tehnik in zraven ustvarjal zgolj zase. In tako so tokrat prvič na voljo v posluh njegovi eksperimenti iz let 1979 do 2007, zbrani v album Total Digital.
Skozi zgolj 7 zapisov in v dobrih 40 minutah se lepo pokaže razsežnost njegovih snovanj. Skupni imenovalec, delovni moto bi lahko bil digitalna glasba s človeško napako. Gunther je namreč pristopil k elektronski glasbi kot „živi“ tvarini. Vseskozi je po vseh parametrih vnašal male, komaj zaznavne zamike, s čimer je zgolj elektronsko zasnovani vdahnil organsko dimenzijo. Prvi trije zapisi se navezujejo eden na drugega, so zvočni eksperimenti brez izrazite smeri. Kasnejši poskusi so že bolj komunikativni, zvočno bogatejši, a še vedno daleč od zunanjih smernic takratne elektronske glasbe.

Pri Fire Records kar po vrsti nadaljujejo s ponatisi albumov skupine Giant Sand, ki jo pooseblja Howe Gelb. Prišli so do njihovega sedmega albuma Ramp iz leta 1992. Že ob izvirnem izzidu je doživel karseda različne odzive. Giant Sand so namreč opustili pričakovanja in nanizali dokaj različne pesmi. Uvodne, bolj rockovske pritegnejo na prvi posluh, kasneje pa se Howe spusti v country in ga začini z nenavadnimi studijskimi posegi, z združevanjem predposnetimi „živimi“ posnetki in studijsko nadgradjo. Stvari pa so šle v širino tudi po zaslugi gostujoče pevke Victorije Williams, že pokojnega veterana Pappyja Allena in Howe je pred mikrofon spustil še svojo mlado hči. Ampak Giant Sand so „mood“, zgolj razpoloženje, niso slogovno določeni, trdi sam Howe Gelb. Nikoli niso iskali popolnosti, raje so se zanašali na spontano razigranost. K sreči sta bila z njim že Joe Burns in John Convertino, ki sta znala streči stvarem. Dokaze za to bo moč pridobiti še skozi ostalih 23 ponatisov...
Nova izdaja je razširjena na dvojni vinil, posnetki so prvič remasterizirani in dodanih je nekaj izvedb iz t.i. Mad Dog sessiona. Še za spoznanje bolj rudimentarno.

Inventura julij 2020

Foto/Photos:
Apparat (bandcamp)
Charles Hayward (naslovnica/cover)
The Residents (naslovnica/cover)
Dmitry Evgrafov (Vika Bogorodskaya)
Kaboom Karavan (Alex Vanhee)
Little Annie & Paul Walfisch (naslovnica/cover)
Fuse Box City (logo bandcamp)
Three Queens In Mourning (naslovnica/cover)
Alain Johannes (bandcamp)
Gunther Wüsthoff (Gunther Wüsthoff)
Giant Sand (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.avgust 2020)

Janez Golič