Avgust 2020
V avgustovski inventuri najprej nekaj bolj eksperimentalnih prijemov, ampak brez skrbi, gre za relativno komunikativno muziko.
Ne manjka stara šola industrijske elektronike, s pogledom nazaj, na izvore le te. Nekateri veterani se izkazujejo s solističnimi albumi, dokaj temačnimi in razmišljujočimi...
Že Bitli so s popolnoma belo naslovnico istoimenskega albuma sporočali, da se namenoma odrekajo velikemu konceptu, „beli“ album je namreč nasledil visoko konceptualnega Stg Pepperja.
Poslušalski napotek je bil, da so Bitli lahko še marsikaj, da se lahko razprostrejo daleč čez dotedanje dimenzije in še vedno ostanejo The Beatles.
Morda nam nekaj podobnega sporočata Matmos s skoraj popolnoma belo naslovnico albuma The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form.
Po številnih tematskih albumih je tudi aktualni, kar trourni, pravzaprav tematski. Zadaj so „široka sodelovanja“, Matmos sta namreč povabila k svobodnemu soustvarjanju kar 99 gostujočih glasbenikov karseda različnih izhodišč.
Večina je iz kroga eksperimentalne glasbe, a so zraven, na primer, tudi člani Yo La Tengo.
Edina omejitev oziroma napotek je bil tempo, natanko 99 udarcev na minuto.
Ob tako številni „zasedbi“ se lahko hitro izgubi avtorski pečat samih Matmos.
Ampak ne, praktično v vsakem trenutku je prisoten „zvok“ M.C. Schmidta in Drewa Daniela.
Onadva vežeta vse te gostujoče prispevke v prepoznaven kolaž.
Nenazadnje sta s svojim obsežnim preteklim delom že utrdila lasten pristop pri kreiranju zvočne slike.
In tako se tudi v teh treh urah vsake toliko sliši odmev nečesa znanega, intervencija v neverjetno bogate prispevke podobno mislečih.
S tem sta šla tudi Matmos čez znane dimenzije lastnega početja, lahko sta zajela iz globokega bazena zvočnih vzorcev in stkala enormen mozaik.
Svoj kamenček bi brez težav lahko dodal še en duo, poljski Psychogeografia. To sta Pawel Krzaczkowski in Piort Lyszkiewicz, že veterana tamkajšnje scene.
Že hiter prelet skozi njuna dosedanja udejstvovanja namiguje na nadžanrsko muziko.
Moči sta združila lani aprila in takoj začela z delom na albumu Random Roots.
Tudi uporabljena glasbila nakazujejo glasbo izven utečenih kolesnic; prepariran pianino, pihala in trobila, sintetizatorji in doma izdelana tolkala, kaj šele ko jih Psychogeografia izkoriščata v širokem spektru možnosti.
Po ohlapnem pravilu se improvizirani vzorci pianina skupaj s tolkali ujamejo v enovit tok, takrat nas glasba zapelje blizu transa, a se vedno spretno izmakne pričakovanjem.
Zdi se, da sta Psychogeografia dobro seznanjena s pastmi zvočnih učinkov, saj je v njunem izvajanju enako pomembno tudi, kaj NE ponujata oziroma čemu se izogibata.
Vedno, ko ju „ujamemo“, ko že sprejmemo njun „kod“, se spremeni ritmična podlaga, in gremo v drug film.
Tu za nekaj dni prehitevamo uradni izid dveh albumov izpod okrilja agilne poljske založbe Gusstaff.
Že zato, ker bosta oba izšla v seriji 66, kar pomeni, bo vinil na voljo v striktno omejenem številu primerkov.
Skratka, pohiteti bo treba. Še vedno ostane digitalni zapis, takole, za priročno rabo. V vsakem primeru pa sta albuma vredna pozornosti.
Drugi je plod snovanja Macieja Fretta, ki je pravi aktivist na področju t.i. industrijske elektronike. Organizira več festivalov v Wroclawu, je član dveh skupin in nedavno je pod imenom Frett objavil še solistični album The World As A Hologram.
Je stara šola tega podžanra, posebej poudarja, da na albumu ni računalniško generiranih zvokov.
Še vedno se tu najde dovolj prostora za avtorski pristop, Frett se lepo umešča v prostor med elektronsko fazo Clock DVA in poznimi Throbbing Gristle.
Torej imamo potujitvene utripe analogne elektronike, ki skupaj z brezizraznimi vokali slikajo distopični svet.
Kar je bilo v osemdesetih še napoved prihodnosti, je danes sedanjost.
Tu lahko vrinemo ponovno objavljen album nemškega elektronika stare šole, Conrada Schnitzlerja.
Bil je zgodni član Tangerine Dream (samo za prvi album Electronic Meditation), bil je v Kluster (po njegovem odhodu sta Rodelius in Moebius zamenjala ime v Cluster), zatem je večinoma deloval solistično.
Album Con iz leta 1978 je na nek način prelomen, nanj je bilo takrat potrebno čakati 4 leta in obenem je začetek dolge „Con“-serije.
Conrad je tu že nekoliko kanaliziral svoje početje, manj je nekontroliranih izbruhov semplov in drugega elektronskega hrupa, večja pozornost je namenjena ritmičnim variacijam in lagodnim valovanjem analognih sintetizatorjev.
In vendarle je v tej interakcijah Conrad vedno našel svež pristop, željno je odkrival neskončne možnosti elektronskih pomagal, kombiniral zvoke v vedno novih konstelacijah.
Četudi je glasba bolj nadzorovana, je še vedno odprta, ponuja vedno nova izhodišča za nova kozmična raziskovanja.
Ta so se dejansko uresničila v navezi s sodobnimi elektroničarji v seriji Con-Struct.
Leto dni pred smrtjo leta 2011 je Schnitzler odprl svoje arhive in ponudil v nadaljnjo razgradnjo ure in ure neobjavljenih posnetkov.
Nedavno jih je nekaj vzel v precep berlinski zvočni manipulator Frank Bretschneider.
Zdi se, da se je namenoma odločil za ohranitev izvornega duha Schnitzlerjeve glasbe, čeprav izvirnih posnetkov ne poznamo.
Frank ostaja v nekem nedoločenem času in prostoru, sodobnost se ga komaj dotakne, izpostavlja eksperiment z osnovnimi sredstvi.
In tako zavijanju in brbotanju sintetizatorjev nikoli ni videti konca.
Očitno se še pri tako preprostih načelih vedno najde prostor za nadaljni eksperiment.
Italijanska violinistka Silvia Tarozzi je dolga leta delovala v polju nove glasbe in svobodne improvizacije.
Prav tako je že dolgo razmišljala, da bi svoja snovanja oblikovala v pesmi, najprej je uglasbljala tiste, ki jih je napisala znana pesnica Alda Merini, a se na koncu odločila za avtorske stihe.
Obenem se je za album Mi specchio e rifletto oprijela številnih glasbil, ne le violine, in zraven povabila številne gostujoče glasbenike različnih preferenc.
Vse v smislu čim bolj natančne izvedbe vnaprej določene zamisli, saj na albumu slišimo vrsto pristopov, ki na eni strani mejijo na sredinsko orkestralno glasbo in se na drugi še vedno spogledujejo z „avantgardo“.
Skratka, uvodne lagodne skladbe naj ne zavedejo, kaj kmalu se poetični svet Silvije Tarozzi spreobrne v kruto, hladno realnost.
Večina skladb je skoraj matematično natančnih, tako v strukturi kot vokalni izvedbi Valentine Malanot, ki s šolanim petjem poudarja to odrejenost.
Še Philip Glass bi bil zadovoljen, če bi spisal tovrstne skladbe.
A Silvia le ne more povsem iz svoje kože, vmes so posejane tudi skladbe, ki vsebujejo bolj svoboden pristop, skupaj z disonantnimi potegi na akustični kitari... in sklepni zapis že vodi v kaos.
Povsem iz drugega „sveta“ prihaja Steve von Till, sedaj že dolgoletni član težkokategornikov Neurosis.
In ga brez težav uvrstimo takoj za Silvijo, saj je njegov tretji solistični album No Wilderness Deep Enough poln razmišljujočih pripovedi ob skoraj komorni spremljavi godal in lagodnih linijah sintetizatorjev.
Da, Steve von Till je tokrat povsem opustil kitare, tudi akustične, ki jih je še igral na prejšnjih solističnih ploščah, in opustil je nepredvidljive skoke v eksperiment, ki so jih na polno izvajali Tribes Of Neurot.
Prepoznavno je ostalo le pridušeno, mrakobno petje, ki poslušalca zapelje v trans.
Oziroma, počasi posamezne pesmi izgubljajo karakter, pomembno je le še stanje zamaknjenosti, mood, ki ga posreduje Steve von Till.
To bi lahko bil njegov Ghosteen.
Čeprav deluje pod imenom Jaye Jayle, je to pravzaprav solistični projekt Evana Pattersona ob producentski pomoči Bena Chisholma.
Pesmi za album Prisyn so nastajale lani na tromesečni ameriški turneji.
Prvotno naj bi bil to kar inštrumentalen album, narejen za potrebe neke modne revije.
Glasbene zamisli je Evan beležil kar na mobilni telefon in jih pošiljal Benu v nadaljnjo obdelavo.
Zatem se je namen te glasbe spreminjal. Evan si ga je zamislil kot podlago za besedila, ki bi jih odpel Iggy Pop.
Zatem jih je zapel kar sam, besedila pa sestavil iz svojih dnevniških zapisov.
Naenkrat je nastal album, ki si ga niti ustvarjalca prvotno nista predstavljala.
Počasi valeča, mrakobna elektronika z momljajočim petjem na darkerski strani popularne glasbe.
Elektronski (brezkitarski) blues. Iggy je ostal referenca, njegovo obdobje v Berlinu je očitno velik navdih Evana Pattersona.
In verjetno tudi Nick Cave, ki je v Berlinu pisal najbolj mračne pesmi.
Ponovno je izpostavljen „mood“, zgolj celosten vtis, razpoloženje, in ne posamezne pesmi in njih refreni.
V drugo se s solističnim albumom predstavlja še King Buzzo, na album Gift Of Sacrifice je prav na majhno podpisal tudi svojega zvestega pomočnika, basista in producenta Trevorja Dunna.
Album naj bi prvotno izšel meseca maja, iz znanih razlogov se je objava premaknila na avgust, z upanjem na skorajšnjo turnejo.
Kakor kaže s turnejo ne bo nič, vsaj za letos ni potrjenih datumov.
Čakati v nedogled pa tudi nima smisla, nenazadnje se bo v izolaciji zagotovo nabralo že novih pesmi.
Ne glede na akustično naravo pesmi na Gift Of Sacrifice je to nezgrešljivo delo člana Melvinsov in njihovega bližnjega sodelavca.
Do osnov oskubljeni rifi, isto grleno petje, isti nesramni stihi (Junkie Jesus...).
Zvok, čeprav večinoma akustičen, je grob, skoraj nasilen. Z King Buzzom še vedno ni heca.
Na bistvo svojih pesmi opozarja tudi Angel Olsen.
Po lanskoletnem mogočno aranžiranem albumu All Mirrors je ponudila še embrionalne verzije taistih pesmi.
Večina jih je zreduciranih le na kitaro in petje, in še to posnete kar doma na kaseto.
In potem se primerjava ponuja kar sama; kaj pesmi izgubijo ali pridobijo z nadgradnjo v snemalnem studiju in ob pomoči številnih glasbenikov oziroma kar malega orkestra?
Ali so aranžerski poudarki na mestu, gradijo ustrezno napetost ali morda zakrivajo izpovedno moč glasu in kitare?
Moj odgovor je „kakor kdaj“. V teh poskusnih verzijah je šarm, je esenca bolečine, a vseeno kdaj manjka nekaj podpore skupine, nekaj dinamičnega pogona, nekaj dramskega presežka.
Morda bi morala Angel Olsen posneti in objaviti še tretjo verzijo albuma, na način njenega drugega albuma Burn Your Fire for No Witness, ki ponuja to “vmesno”, tranzicijsko opcijo.
Tako pa si ga moramo “sestaviti” sami na podlagi poslušanja obeh verzij albuma, All Mirrors in Whole New Mess. Dodana vrednost sta dve pesmi, ki ju na All Mirrors ni. Takole, za dobro vago.
Po vsemogočih sodelovanjih, logičnih in manj logičnih, ustreznih in manj ustreznih, po številnih “tribute” albumih in pretiravanji z nenormalno dolgimi skladbami (6 in 24 ur sta najbolj skrajna poskusa), se The Flaming Lips vračajo z zbirko dokaj ukalupljenih pop pesmi.
Ampak pesmi na albumu American Head še vedno nosijo njihov podpis.
Kaže se najprej v zasanjanem petju Wayna Coynea in značilnih psihadeličnih valovanjih.
Wayne je tokrat obliko in vsebino dodobra poenostavil, mestoma že kar na raven najstniške izpovedi.
Izstopa apologetska Mother I've Taken LSD in še nekaj takih posipanj s pepelom je na albumu.
Očitno je Wayne v tistem zrelem življenskem obdobju, ko je že čas za revizijo brez olepšav in vzvišenosti.
K “sreči” pa so pesmi same po sebi dovolj zapomljive, všečne, da jim oprostimo patetično liriko.
Še posebej, ker The Flaming Lips te pesmi izvedejo dovolj domiselno, jih krasijo s stalnim prepletom kitar, sintetizatorjev, spremljevalnih vokalov, vse pod močnim efektom odmeva.
Kdor je bil najbolj navdušen nad njihovim albumom The Soft Bulletin in kasneje obupal nad njimi, bi skoraj moral preveriti American Head.
Morda so novozelandski The Chills samo zamudili vlak. S svojo sproščeno, lahkotno drvečo kitarsko muziko bi morali „osvojiti“ zahodni svet sredi osemdesetih, zajahati val skupaj The Smiths, tako pa so v zgodnjih 90-ih naleteli na „grunge“, ki jih je potisnil v drugi ali tretji plan.
In tako so šli njihovi zgodnji, ta boljši albumi kar nekako mimo.
Pri Fire Records so se odločili za poravnavo, ponatis njihovih dveh albumov, ki večinoma veljata za mojstrovini v okviru kitarskega indie pop-rocka.
Izvirno leta 1990 je izšel njihov drugi album Submarine Bells, ki ga krasi nekaj izvrstnih hit pesmi, a album v celoti še niha.
Popravek je prišel s „tematskim“ The Soft Bomb iz leta 1992, zraven je Van Dyke Parks, ki ve, kako s ciklom pesmi.
Tokrat se pevec, kitarist in pisec besedil Martin Philipps ni zgolj osredotočil na pisanje spevnih pop pesmi, ampak je želel ustvariti bolj kompleksno delo.
Med „normalne“ pesmi je posejal krajše inštrumentalne fragmente, ločnice med posameznimi sklopi socialnih komentarjev in osebnih frustracij.
Ker kljub ambiciji album ni dosegel pričakovanega odziva (razen v domovini), je Martin Philipps za kar nekaj let zamrznil delovanje skupine.
Praktično vse do leta 2015, ko je z zamahom roke opravil s preteklostjo in sestavil nove The Chills. Predstava mora naprej...

Foto/Photos:
Matmos (self)
Psychogeografia (naslovnica/cover)
FRETT (naslovnica/cover)
Conrad Schnitzler (Buehler)
Silvia Tarozzi
Steve Von Till (bandcamp)
King Buzzo & Trevor Dunn (bandcamp)
Angel Olsen (web site)
The Flaming Lips (facebook)
The Chills (bandcamp)
(Rock Obrobje, 1.september 2020)
Janez Golič


|