Sodelovanje Mikea Pattona in Jean-Clauda Vannierja ima zametke v letu 2011, ko sta bila oba vabljena na velik koncert posvečen Sergeu Gainsbourgu. Menda sta se takoj ujela, izmenjala stike in obljube, da v prihodnje naredita kaj skupaj. Ob številnih obveznostih, ki jih ima Mike Patton, je vse skupaj trajalo približno osem let, da je njuno čezatlantsko sodelovanje obrodilo sad v obliki albuma Corpse Flower. Jean-Claude je pisal glasbo, Mike je prispeval besedila (nekaj izposojenih pri Oscarju Wildu) in na hitro sestavil glasbeno zasedbo, ki je te osnutke počasi oblikovala v smiselno celoto. Seveda „smiselno“ po Pattonovih merilih, in tudi Jean-Claude, kot bližnji aranžer samega Sergea, ima posebne predstave o obliki „pop“ pesmi. Tako da Corpse Flower ni nadaljevanje uglajenih priredb kancon na albumu Mondo Cane niti ni divje vijugast kot Mr Bungle, ki se pripravljajo na nekaj ekskluzivnih nastopov. Zato pa se pesmi na Corpse Flower lepo izmikajo sodobnim formalnostim kot so sprogramirani ritmi in z auto-tune popačenim petjem. Patton itak poje s stalnim izmikanjem pričakovani intonaciji, aranžerske rešitve podobno bežijo pred vsem, kar bi uporabila večina „pop“ ustvarjalcev. Mike Patton pač.
Med obilico deklet in žena, ki delujejo v polju avtorskega pop-rocka, bi vsaj za september zlahka izpostavili Chelsea Wolfe. Z albumom Birth Of Violence se je iz gotskega metala preusmerila v kantavtorsko izpoved, besedila so bolj osebna in glasbena spremljava vse bolj akustična. Kar ne pomeni, da je njen angažma kaj manj oster in zajedljiv. Še vedno opozarja na nasilja vseh vrst, na zastrupljanje planeta in morilske pohode po Združenih Državah. A na koncu najde rešilno moč v glasbi, v „rock'n'rollu“, ki ga lahko poje vedno znova in znova in vedno jo bo ta rock'n'roll rešil.
Podobno se je v introvertirano izpoved spreobrnila Shannon Wright. Še nekaj albumov nazaj se je njen glas boril z bobni in električnimi kitarami, sedaj se je odločila, da bo njeno petje bolj razpoznavno, in spremljava zgolj klavir. Preprosta in prefinjena igra mestoma spomni na elude samega Erika Satieja, le da prirejenega za petje triminutnih pesmi. Očitno je Shannon prišla do točke spoznanja, da karkoli že počne, neke širše prepoznavnosti ne bo. In zakaj bi se potemtakem prilagajala komurkoli. Z albumom Providence pa bo zagotovo utrdila svojo ljubiteljsko bazo, ki je predvsem v Evropi, zadnja leta sploh snema v Franciji in objavlja posnetke pri tamkajšnji založbi Vicious Circle. Že zaradi narave njenega glasu, poje skoraj v šepetu, je pretanjena klavirska igra nekako naravna izbira. Poudarja krhko izpoved, tokrat brez kančka agresije. Po 20 letih glasbenega udejstvovanja je našla svoj pravi izraz in album Providence je zlahka njena najboljša zbirka pesmi doslej.
Ob vsem jadikovanju, kako težko je danes ustvarjalcem v polju popularne glasbe, je dejavnih neverjetno število veteranov. Takih, ki so vmes poniknili in se nekako s strani ponovni pojavili. Eni izmed njih so The Monochrome Set, ki so vzniknili tam konec 70-ih let v burnih punkovskih časih, a našli svoj glasbeni jezik. Njihove prve singlice, izdane še pri kultni Rouge Trade, so neprekosljive, a fantje vztrajajo še danes kljub številnih spremembam v zasedbi in dolgoletnim premorom. In tako pridemo do njihovega svežega albuma Fabula Mendax, ki ne zveni le „zrelo“, ampak vsaj še zanosno. Obenem so pesmi kot take ponovno navdahnjene in zaokrožene, imajo nit tako po obliki kot vsebini. Ta je avtorski povzetek zapisa iz 15.stoletja, kot ga je zapustila Armanda de Pange, spremljevalka same Ivane Orleanske. Nevihta stoletne vojne tukaj služi za transformacijo trenj v sodobnem svetu. Bid, pevec in kitarist ter avtor večine pesmi, je očitno našel nov zagon, in če so še ostali na isti frekvenci, dobimo zelo soliden kitarski album. Nekaj nujnih okraskov v obliki ženskih spremljevalnih glasov in godal, samo še prispevajo k okusno narejeni glasbi.
Praktično z vsakim albumom pridobivajo na širši prepoznavnosti Poljaki Trupa Trupa. Počasi in zanesljivo gradijo reputacijo skupine, ki je odločena, da se razvija in ostane. Za aktualni album Of The Sun bo vsaj za evropsko tržišče skrbela nemška Glitterbeat, tudi drugje po svetu so si zagotovili solidno podporo. Kar si tudi zaslužijo, saj njihov izraz sloni na dobrih temeljih; v hitrejših pesmi od daleč odmevajo Sonic Youth, a večina pesmi je srednjega tempa na sledi kakih Wire. Tokrat so posebej poudarjeni bobni, a glavna draž je večglasno petje, ki ga Trupa Trupa vse bolj izpopolnjujejo. Kot tudi splošen vtis zadovoljne melanholije, zavedanja, da je popolna sprostitev zanje utopična, saj prostor iz katerega izhajajo (Gdansk), pritiska nanje že s težo zgodovine.
Pri Constellation začenjajo jesensko bero z dvema izdajama. Sandro Perri je tokrat pohitel. Komaj leto je minilo od njegovega cenjenega albuma In Another Life, že je tu „sestrski“ Soft Landing. Namreč, oba albuma druži podobna zasnova; uvodna skladba se vije nekam proti neskončnosti, sledijo krajše pesmi. Osrednja pesem svežega albuma najprej ne kaže, da se bo razvila v 16 minutni ep. Time (You Got Me) je zastavljena v maniri „mehkega“ rocka sedemdesetih, nobena sestavina ne izstopa, Sandro se komaj dotika kitarski strun in zgolj nežno šepeta, tudi ostala glasbila se pridružujejo tej zamaknjeni igri. Vendar, ko se izteče tistih 5 minut, ki definirajo pesem, se ta obrne v instrumentalno smer in Sandro izkaže svoje kvalitete kot glasbenik in producent v eni osebi. Vodilni motiv se stalno preoblikuje, prepleta in preliva s številnimi variacijami na temo. Skladba nima nikakršnih dinamičnih zasukov, dramskega loka, nekaj, kar bi narekovalo njen razvoj in končni razplet. Lahko bi trajala cel dan... Krajše pesmi so narejene pravzaprav v podobnem slogu, a brez tega inštrumentalnega podaljška. Še vedno pa z mnogo stila.
Če se Sandro Perri odmika od „značilnega“ zvoka založbe Constellation (krivci za to so Godspeed You! Black Emperor) po desni strani, se Fly Pan Am odmikajo po levi. Po 15 letih so se ponovno združili, brez posebnega razloga in namena, a vmes nihče od četverice ni počival. Vsi so bili nekako povezani z glasbo in preprosto so začutili, da skupaj še niso povedali vsega. Elektroničar v skupini, Roger Tellier-Craig je sicer izjavil, da ga je v zgodnjih letih vedno preganjal občutek, da z elektronika ne zna rokovati, tako kot si je zamislil in želel. Sedaj je v tem smislu napredoval, pesmi naj bi bile bolj jedrnate, krajše, zaokrožene. Kar je vse relativno, in svež album C'est ca še vedno odstopa od večine avant rocka danes. V ospredju je elektronsko škrtanje, valovanje, dronanje, piskanje in zavijanje, ki le redko zaide v repetitivni vzorec. Temu se pridružuje bobnanje Felixa Morela, izjemno prilagodljiv je, dinamičen, odziven. Njuni vlogi se stalno izmenjujeta, dopolnjujeta, tako da sta ostala člana, basist Jean-Sébastien Truchy in kitarist Jonathan Parant, kar bolj v ozadju. Še ko Parant po metalsko kriči, ne pride do bistvenega premika v celotnem zvočnem učinku.
Dva albuma so septembra objavili tudi pri Hubro. Harmonikaš Frode Haltli je na prejšnjih albumih v različnih zasedbah kazal prikrite znake prilagajanja, oziroma je pokazal, če bi bil to njegov namen, bi žel večjo prepoznavnost in priljubljenost. Ampak ne. Frode dela le tisto, kar sam želi. Po lanskoletnem Avant Folk je aktualni album Border Woods pravzaprav še bolj „avant“ in še bolj „ljudski“. Že zasedba je dokaj nenavadna; ob Haltliju je Emilia Amper z nyckelharpo (švedsko tradicionalno strunsko glasbilo s tipkami), in dva tolkalca. Že dejstvo, da album uvede duel nyckelharpe in harmonike z dolgimi, dronanimi toni, kaže na nepopustljiv eksperimentalni duh avtorja. Zatem se zasedba spusti v vse mogoče smeri, od repetitivnega newyorškega minimalizma do avtorske predelave ljudskih motivov, ki že vlečejo na plesni podij. V tem so jim blizu belgijci DAAU, le da zanje v zadnjih letih ni več slišati.
Proti jazzovski razigranosti nese norveški ansambel Skarbo Skulekorps. Sestavil jih je in vodi jih vsestranski bobnar Oyvind Skarbo z očitnim namenom ustvarjanja sproščene, rahlo naivne revijske muzike. Sam se imenuje kar „zelo ne-Sousa šolska skupina“. Izza tega naivnega pristopa se vseeno skriva razgledanost in prepričljiva izvedba. Njihov „delokrog“ je širši kot ga zarisuje ime, sega od večglasnega petja v uvodni skladbi, do pravih jazz-rockovskih eskapad in eksperimentalnih izletov skozi popačene ritme in kitarske vijuge, ki bi jih bila vesela Ry Cooder in Wim Wenders. Skarbo Skulekorps znajo več in bolje, kot se po malem pretvarjajo. Namenoma ohranjajo neroden pristop, a počasi izkažejo kilometrino in neskončno domišljijo. Enako dobri so v vsem, česar se lotijo.
Še za spoznanje bolj „nerodni“ so Hochzeitskapelle. Tak vtis puščajo že sama glasbila; tuba, otroški klavir, tolkala, kaj šele, ko jih glasbeniki uporabljajo v namen poročne povorke. Še enkrat pa lahko hitro ugotovimo, da je njihova otroška nagajivost zaigrana, da se zadaj skrivajo določene izkušnje in razgledanost. Temu pritrjujejo tudi formalnosti, v zasedbi sta namreč brata Acher, oba člana indietronikov The Notwist. Tu je mojster na tubi Mathias Gotz in Alex Haas, ki menda igra še v drugih 20 skupinah. Zasedbo zaokrožuje violinistka Evi Keglmaier. Na aktualnem albumu If I Think Of Love je polovica priredb, od tega večina filmskih tem. K temu jih je pritegnila lanskoletna nagrada za filmsko glasbo za film Wackersdorf. S tem, da so njihove izvedbe strogo inštrumentalne in se zvočno in slogovno tako dobro ujemajo z avtorskimi skladbami, da jih praktično ne bi mogli ločiti, če ne bi poznali izvirnikov. So kakor bližnji sorodniki katalonskega glasbenika Pascala Comelada, ki prav tako dolgoletnih izkušenj ne preliva v popolnost izvedb. Pustijo, da izvedbe dihajo.
Bolj zares se slišita dva albuma, objavljena sočasno pri Karlrecords. Duo G.A.M.S. sta Andi Stecher in Guido Mobius z nekaj pomoči od zunaj. Na prvem albumu dto. strežeta s spojem poliritmičnih bobnov in feedbackov. Da, Guido operira zgolj z povratnimi zankami, za katere vemo, rade bežijo po svoje. Vmesno vezivo prispeva še gost Mick Harris (Pain Killler, Scorn) in vse skupaj rahlo mehča japonska pevka Yuko Matsuyama. Album je koncipiran tako, da počasi raste; od uvodne, skoraj meditativne skladbe intenzivnost narašča, predvsem po zaslugi Andija Stecherja, ki se po CANovsko razleze po bobnih. Zvočni lok je pod stalno napetostjo, stalno drhti in vibrira. Če že tolkalski del drži usmerjeno zasnovo, vmes stalno posegajo „moteče“ teksture, ki motijo naravni oziroma predvidljivi tok glasbe. A ko padeš v njihov groove, te potegne notri, vse se naenkrat zazdi logično. Vse drugo bi bil dolgčas.
Turški power-jazzovski ansambel Konstrukt je na svoj fascinantni spisek sodelovanj pripisal še Kena Vandermarka. Na albumu Kozmik Bazaar brez ogrevanja ustrelijo iz vseh orožij v uvodni Diggin' That Harmolody, seveda pod oddaljenim mecenstvom Ornetta Colemana. Sami Konstrukt so pravzaprav bližje psihedeličnemu rocku z odtenki funka, na to kaže že sam zvok, ki je napihnjen, poln, skoraj bombastičen. Že zato se mora Vandermark s saksofonom dobesedno boriti za svoj prostor v tej zvočni masi. Verjetno je prav on avtor naslova skladbe, žuga z njim ostalim, da naj vendarle upoštevajo enotnost harmonije in ritma. Konstrukt se hitro umirijo, vsaj na površini ublažijo agresijo in sestopijo v psihadelični eksperiment. Kmalu izkažejo glasbeno širino in svežino, saj se vseh šest skladb močno razlikuje med seboj. Lahko so pritlehno umaknejo in strežejo le s psihedelično mešanico jazzovskega basa in piščali, ki nedvomno vleče na Vzhod. Drugje si pomagajo celo s pumpajočo elektroniko, vabijo na plesni podij, a tam je vseeno potrebno kar nekaj domišljije, da se noge ne zapletejo. Dobro je, da česarkoli se že lotijo, Konstrukt ohranjajo karakter. Včasih tudi na račun zanemarjanja gostujočih glasbenikov, ki se morajo znajti po svoje v njihovem domicilu.
Ko so Sonic Youth sestopili v korporativni glasbeni okoliš, so si vseeno zagotovili pravico in prostor za objavljanje improvizatorskih odvodov. Vozili so vsaj po dveh tirih, in nekaj podobnega nadaljuje še Thurston Moore. S svojo spremljevalno zasedbo po en strani streže z bolj sredinsko alter godbo, in te plošče objavlja pri priznani založbi Matador. Po drugi strani še vedno rad naredi kaj na hitro, skoraj ad hoc, sam ali v sodelovanjih. En tak večji podvig je aktualni album Spirit Counsel, ki vsebuje 3 CD plošče in knjižico. Na vsakem cedeju je po en posnetek, vsak je neke vrste posvetilo. Prvi z naslovom Alice Moki Jayne kaže na pomembne žene pomembnih jazz glasbenikov (Alice Coltrane, Moki Cherry, Jayne Cortez), čeprav glasbeno pomeni most med njegovimi bolj klasično rockovskimi elegijami in kitarskim hrupom. Za slednjega je eden najbolj zaslužnih Glenn Branca, pionir kitarskih simfonij. Skladba 8 Spring Street nosi v naslovu naslov domovanja Glenna Brance, kjer sta s Thurstonom rada improvizirala. Polurna skladba je polna variacij v osnovi zelo preprostega vzorca, ki ga Thurston sam stalno nadgrajuje in stopnjuje. Zato pa v tretji kompoziciji Galaxies (Sky) bolj zvesto sledi zamislim Glenna Brance. Namreč v svoj „orkester“ je povabil 12 kitaristov, vsi so igrali na 12 strunsko kitaro. Že zaradi 144 strun se skladba v drugi polovici prevesi v zvočni zid, kjer je nemogoče prepoznati posamezni element. Vse se zgrne v en sam mogočen orkan najvišje stopnje. Tega si na svojih „rednih“ ploščah skoraj ne more več privoščiti.
Zato pa si je po drugi strani privoščil morda presenetljivo priredbo manj znane pesmi manchestrskih New Order. Leave Me Alone v izvirniku najdemo na njihovem albumu Power, Corruption & Lies iz leta 1983. Thurston je svojo verzijo posnel v Salfordu, kjer sta odraščala prav Bernard Sumner in Peter Hook. Poklon legendam je spoštljiv, zelo blizu izvirniku, Thurston bo pesem uvrstil hrbtne strani serije treh malih singlov. Slišati pa jo je že na youtube kanalu.

PONATISI ETC
V pravi poplavi ponatisov, ki so večinoma remasterizirani izvirni posnetki, morda remiksi z dodanimi poskusnimi posnetki, je Howe Gelb bolj „pošten“. Ker pravzaprav ne gre za pravi ponatis, prej za preposnetek. Očitno gre Howe s svojimi Giant Sand kar po vrsti. Lani je na novo in v celoti posnel prvi album Giant Sand iz daljnega leta 1985, sedaj je prenovil še Ballad Of A Thin Man iz leta kasneje. Še več, Howe je izračunal, da je vmes minilo natanko 33 let in tretjina, kar namiguje, da naj se nova različica albuma posluša z vinila. Obenem naj bi pokazal, kako je skupina „napredovala“ v vsem tem času. V klasičnem pomenu razvoja, je napredovala komaj kaj. V njihovem primeru t.i. „puščavskega“ rocka je vztrajanje na izvirnim pozicijah posebna kvaliteta. V tehničnem/izvedbenem smislu so Giant Sand praktično isti. Sodobnost se jih ne tiče. Zaznati je nekaj več uigranosti, produkcija zvoka je za stopnjo višja od začetnega lo-fi pristopa, a v bistvu Giant Sand ohranjajo dobro ime, in ga utrjujejo. Razlika je še v pomešanem vrstnem redu pesmi in tokrat smo ostali brez priredbe Dylanove All Along The Watchtower. Očitno se Howe noče opirati na zanesljive adute...
Pri Fire so ponatisnili še prvi album avstralskega tria HTRK (Hate Rock), izvirno objavljenega leta 2004. Sedem pesmi, ki sestavljajo album Nostalgia, so HTRK objavili prvotno le na demo kaseti, in po dobrih odzivih glasbenih kolegov (Rowland S. Howard je tudi sodeloval z njimi) je album nekaj kasneje izšel na CD, sedaj le na snežno belem vinilu. Ponatis sovpada z objavo svežega albuma HTRK (verjetno namenoma) in lepo kaže na razliko v teh 15 letih. Vmes se je spremenila zasedba, po smrti basista Seana Stewarta HTRK ostajata duo, poje Jonnine Standish, s kitaro in ritem mašinami rokuje Nigel Yang. Razlika je očitna. Začetni HTRK so s svojo glasbo spremljali zgodnje filme Davida Lyncha. Precej počasna, depresivna, post-industrijska muzika polna srhljivih zvokov in oddaljenega petja. Precej izven takratnega, že trendovskega industrijskega zvoka. Šlo je zares, za lastno izpoved, brez prilagajanja in dobrikanja
. Podobno velja za nizozemski ženski trio 3musketiere. Svoje kratko delovanje v letu 1983 so zabeležile le na kasetnem albumu Abflug. Verjetno teh posnetkov ne bi dobili v „ponatisu“, če ne bi bila bobnarka v skupini Katherina Bornefeld, kasneje in še vedno trdno v sedlu v The Ex. 3musketiere so bile nenavadna zasedba. Torej Kat na bobnih, Sigrid z violino in na basu Io. Tehnično ne najbolje podkovane so igrale svojo različico post-punka, kvečjemu na sledi začetnih The Raincoats. Torej so se dekleta še iskala, gradila na preprostih bas linijah, obrednem bobnu in odrezavih melodij na violini. Zato pa so stregle z nepreseženo mero zanosa, igrivosti in povsem avtorske izpovedi. Škoda bi bilo, da bi šle v pozabo.

Foto/Photos:
Mike Patton in Jean-Claude Vannier (bandcamp)
Chelsea Wolfe (John Crawford)
The Monochrome Set (Simon Hegenberg)
Trupa Trupa (bandcamp)
Fly Pan Am (Constellation)
Skarbo Skulekorps (bandcamp)
G.A.M.S. (Manuel Miethe)
Thurston Moore (Janez Golič)
Giant Sand (Fire Records)

(Rock Obrobje, 1.oktober 2019)

Janez Golič