Počasi že prihajajo glasbeni albumi, ki so nastajali med pandemijo, torej v močno spremenjenih okoliščinah. Tudi berlinski multi-instrumentalist Martin Steer ni načrtoval, da se bo njegov naslednji album razvijal takorekoč sproti, skozi številna sodelovanja in skozi izmenjavo zamisli na daljavo. Obenem je potreboval „zvočno okrevanje", saj ga je ravno v času načrtovanega snemanja zadela novica o smrti v družini, zatem še ta pandemija. Dvojni udarec takorekoč sočasno.
Ustvarjalni zagon je blažil bolečino in omejitve so postale izziv. Album Sonic Healing je kolaž težko predstavljivih pristopov. Spoj žanrov, ki nimajo veliko skupnega in so torej praktično nezdružljivi. Da glasba na koncu vseeno učinkuje kot taka, da ni zgolj zbrka zvokov, ki jih naša zaznava ne bi prepoznala kot glasbo, je „kriv" Martin Steer sam. Uspešno je zmiksal v eno vse te jazzovske, elektronske na robu techna in klasične predloge, jih mojstrsko zapeljal eno v drugo, zgradil avtorske mostove med njimi. Njegov tretji album pod imenom Bad Stream je obenem najbolj ambiciozen, grandiozen, zastavljen kar se da široko, a prav zato bi zlahka zapadel v zanko samozadovoljstva, v pretiravanje, v artizem zaradi artizma. Martin tudi tu uspešno krmari in je ustvaril eno malo mojstrovino za izbirčnega poslušalca odprtega duha.

Duo Krononaut trdi, da nihče ni usmerjal toka glasbe na prvem, nenaslovljenem albumu. Torej niti ne kitarist Leo Abrahams niti bobnar Martin France, ki sta vendarle redna „člana" zasedbe. A brez sodelujočih ta album skoraj ne bi mogel nastati. Leo in Martin sta le nastavila okvir, ki se je sproti prilagajal prispevkom Shahzada Ismaila, Tima Harriesa, Arve Henriksen in Matane Roberts. Posnetki so nastali na dveh snemalnih sessionih v različnih zasedbah, a so posamezni zapisi na albumu pomešani. Že zaradi sveže dinamike poslušanja in ker se posnetki itak precej razlikujejo; uvodna Jena je skoraj etno, Mob Kindu gre proti art-rocku, drugje se zasedba zbliža z ambientalnim škrtanjem vse podčrtano z jazzovsko improvizirano noto.
Seveda, Leo Abrahams in Martin France sta povsod doma, če je Leo že igral z Brianom Enom (in to na njegovem ta boljšem albumu Small Craft On A Milk Sea) in je Martin France sodeloval tako z improvizatorji kova Evan Parker in Elvisom Costellom. Tu sta se le spustila naravnost v eksperiment brez vnaprejšnjih koordinat, naj se glasba takorekoč razvija sama in sproti. Vse je bilo mogoče, le sredinskega muziciranja tule ni.

Tretji del trilogije sta sklenila Soundwalk Collective s pomočjo Patti Smith. Po pesmih Arthurda Rimbauda in romanu Antonina Artauda so kot navdih / izhodišče vzeli še roman Mount Analogue francoskega pesnika in pisatelja Reneja Daumala. Plezanje v gore je bilo za Daumala duhovna izkušnja, pravi, da morajo imeti vrata v neznano konkretno obliko. Ker je večina izvirnih zapisov dejansko nastala v Himalaji, sta se tja odpravila tudi Simone Merli in Stephan Crasneanscki. Snemala sta zvoke narave s poti, posnela igranje na tibetanske sklede, zvabila v sodelovanje še svojo šerpo in nenazadnje Anoushko Shankar, kar vse napeljuje na mistično potovanje. Temu se je na koncu prilagodila še Patti Smith, ki recitira ključne odlomke knjige, in v tem, recitaciji, je med pevkami ena boljših. Zna s poudarki, stopnjevanjem, dramaturškim lokom. Album Peradam ni za vsako priložnost, zahteva zbranega poslušalca. Sicer gredo vse te zvočne ilustracije kaj kmalu mimo, v ozadje, v pozabo.

Zadržan, v lastne stihe zatopljen je še vedno Bill Callahan. Komaj leto je minilo od njegovega prejšnjega albuma, Shepherd in a Sheepskin Vest, na katerega je uvrstil kar 20 pesmi, že je tu sveža zbirka Gold Record. Še pred objavo celega albuma nam je vsak teden ponudil v poslušanje po eno pesem, pač eden od možnih propagadnih prijemov za stopnjevanje in vzdrževanje pozornosti. A na koncu obvelja tisto, kar je zapisano na album.
Čisto vse, kar Callahan odpoje s svojim baritonom, le ne smemo vzeti preveč zares. Zdi se nadvse resen, a med vrsticami mnogokrat spusti kak humoren preblisk. Tokrat ga je kar v uvodu, ko smrtno resno napove "Hello, I'm Johnny Cash”. Morda se je ta primerjava prijela med ljubitelji, pa jo je samoironično povzel še sam. Ker Johnny Cash je le eden, in kakorkoli cenimo Billa Callahana, do veličine country legende mu še manjka.
Pravzaprav se način skladanja pesmi in interpretacija nista pretirano spremenila. Pesmi so preproste, skoraj zagotovo najprej nastanejo besedila, ki jih Bill zlahka zapoje, uglasbi. "Presežek” se tokrat kaže vsaj v odtenkih, v ozadju, v odmevu akustičnih kitar, v oddaljenih pihalih, v skrbni pevski izvedbi. Tole ni posneto, da bi se poslušalo na mobilnem telefonu.
Nedavno se je v njegovem življenju zgodil pomemben preobrat, ki ga je najprej za nekaj let odvrnil od nastopanja, a zato zagnal ustvarjalnost pri pisanju novih pesmi. Kar preproško se sedaj bere besedilo pesmi Let's Move To The Country, ki jo je posnel pred 20 leti še pod imenom Smog, in posnel še enkrat in objavil na Gold Records. Del gre takole: "Let's move to the country, just me and you, let's start a family, let's have a baby, or maybe two, ooh". Vse jasno.

Očitno bodo morala biti zvedava ušesa vedno bolj usmerjena na Vzhod. Razmere, ne najbolj naklonjene avtorskemu izrazu, še posebej če se ta giblje blizu „hrupa", mnogokrat povzročijo reakcijo. Glasbeniki se še z večjo silo uprejo konformizmu.
Ruski kvartet uSSSy je po dolgih letih trdovratnega delovanja v moskovskem podtalju le našel ustrezno mednarodno založniško zavetje. Pod okrilje jih je vzel sam Billy Gould (Faith No More) pri svoji Koolarrow Records, kar je dovoljšen magnet, da bo ruski kvartet našel pot do širšega občinstva (pri Koolarrow snemajo med drugimi tudi Dubioza Kolektiv).
Zgolj kot gostujoči glasbenik se je za snemanje albuma Po krugu vrnil izvirni kitarist Artem Galkin (tokrat igra tanbur, strunsko glasbilo z dolgim vratom), medtem ko je bobnar Pavel Eremeev prevzel glavne vajeti v roke in je zato na albumu poudarek na ognjeviti bobnarski ježi. Pavel diktira peklenski tempo s stalnimi zasuki, pospeševanji, preskoki, ostali mu morajo, hočeš nočeš, slediti. Mestoma se zdi, da bo vse skupaj zaradi divje vožnje vrglo iz tira, skupina igra, kot da jim gre za življenje. V vrhuncih skladb se približajo nekakšnemu progresivnemu hrupu, takrat se igra lomi, razpusti, a se uSSSY kmalu ujamejo in vešče pripeljejo skladbo do logičnega izteka. Orientalski motivi se prepoznajo med vrsticami, saj jih skupina stalno preoblikuje, in še ko pridejo do trenutka predaha, je tu zato, da je naslednji udar hrupa bolj izrazit. Tukaj ni sledi kompromisov, kakršnegakoli kalkuliranja, fantje sledijo le lastni viziji.

Angleški duo MAP 71 s sredstvi, ki so pri roki, ustvarja hipnotično, zavzeto in izpovedno muziko. Andy Pyne skrbi za podlago; kombinira živ boben in preproste sintetizatorske linije v vedno novih in novih razmerjih, kar je izvrstna predloga za monotono, a nekako prevzetno recitacijo Lise Jayne (ki nekaj tega dolguje Lydiji Lunch). Tak razosebljen pristop poudarja urbano tesnobo, kjer se jeza in upor počasi umikata in na koncu poklekneta pred brezizhodno projekcijo prihodnosti. Sklepna dva komada, Suburbanites in Turn Back Metropolis, sta znak umika, najprej v predmestje in naprej, čim dlje od velemesta. A po zaslugi albuma Turn Back Metropolis v podtalju zaenkrat še vre.
Iz post-punka in berlinske alternativne scene izhaja še trio Tvii Son. Pravzaprav se njihove „korenine" raztezajo vse do Kijeva in Združenih Držav, a Florian Zimmer, Mika Schurat in Lucy Zoria so se našli v Berlinu, na prepihu raznovrstnih vplivov. Florian je najbolj znan po delu v Driftmachine, elektro-dub duu z naklonjenosti do eksperimenta, z vizualijami jim je že pomagal Mika, Lucy pa je oba prepričala z živim nastopom. Nastali so Tvii Son.
Na prvem albumu je ponovno na delu minimalizem, praktično vsak zapis je zgrajen na nadvse preprostem ritmičnem vzorcu, ki ga Florian in Mika z dub postopki počasi in zanesljivo nadgrajujeta in razgrajujeta. Temu sledi petje oz. vokaliziranje, saj je podvrženo stalni studijski manipulaciji in s tem se izgublja osnovna pop senzibilnost. Poudarek je pač drugje.
V Berlinu je našel pravo ustvarjalno zatočišče tudi grški zvočni manipulator Angelos Liaros-Copola, pod imenom Blakk Harbour je oblikoval soundtrack za namišljen film distopične vsebine. Uvodni drone v album A Modern Dialect reže v slušne organe kot motorna žaga, in nič „bolje" ni z zapisi, ki slonijo na mehaničnem ritmu. Njegov technoise je industrijsko hladen, odtujen, brezoseben, odrešen „človeškega" čustvovanja. To je techno strojev, ki so prevzeli nadzor, in nimajo nobenega namena počlovečenja. Garancija za izpraznjeno plesišče.

Če verjamemo mitom iz filma 24 Hour Party People tudi A Certain Ratio prav veliko ljudi niso zvabili na „plesišče" oziroma na svoj koncertni nastop. Bili so preveč izven vsega in premalo nečesa. Na presečišču funka in sorodnih obrednih ritmov ter belske, bolj zadržane senzibilnosti postavljene v post-industrijski Manchester nekako niso pritegnili množice. Ostajali so „ljubljenčki kritikov", intelektualni pristop k plesni glasbi je pač zahteval davek. A vendarle A Certain Ratio vsake toliko združijo moči, nazadnje jih je k snovanju novih pesmi vzpodbudil arhivski projekt izpred dveh let. Brskanje po skoraj pozabljenih pesmih je v njih vzbudilo ustvarjalno iskrico. Po 12 letih so se spravili k pisanju novih pesmi, za izvedbe so zvabili k sodelovanju vrsto dokaj različnih gostov in nastal je album ACR Loco. Če so bili njihovi zgodnji albumi dokaj hermetični, še malce nerodno izvedeni post-punk, so A Certain Ratio danes druga zgodba. Zdi se, da pesmi na albumu izvaja vsaj pet različnih skupin, tako stilsko raznolike so. Ob poudarjeni funky zasnovi (skupaj z udarjanjem z dlanjo po basovskih strunah) brez težav zavijejo v soul, hiphop, tudi že malce preveč posladkan pop in disko, in nazaj v varno zavetje amputiranega funka. Ni slabo za veterane, ki običajno ne preizkušajo novih trikov.

Thurston Moore jih zagotovo ne, vsaj na svojih „rednih" albumih, zato pa odlično izvaja že znane zvijače. Alarm bi se lahko oglasil že ob najavi producenta, ki je sam Paul Epworth, znanim po delu z Adele, Coldplay, U2 in drugimi zvezdniki, a po drugi strani je produciral tudi povratniški album alter-funk veteranom The Pop Group, tako da očitno ima uho tudi za alternativo. In po slišanem je opravil odlično delo na albumu By The Fire , prečistil je zvok, postavil glasbila na prava mesta, Thurstonov vokal je bolj odprt, podobno kot je to napravil Ron Saint Germain z albumum Goo še v času Sonic Youth.
Nov je še bobnar, Jem Doulton, ki pa se je hočeš nočeš moral prilagoditi soničnemu zvočnemu toku in ga zlahka zamenjamo z bobnanjem Steva Shelleya, ki tu nastopi le v enem zapisu. „Presežek" dodaja še elektroničar Jon ‘Wobbly’ Leidecker iz Negativland, a njegova vloga je obrobna in v celoti je to povsem prepoznavni album Thurstona Moorea. Vse smo že nekje slišali, tako krajše vokalne pesmi kot te podaljšane kitarske epopeje, ki rasejo iz preprostega disonantnega vzorca naprej v vrtinčasti hrup in nazaj. Očitno je lanskoletni trojni eksperiment Spirit Counsel pustil posledice oziroma vzbudil določene tendence. S tem je Thurston Moore še enkrat zaokrožil svoje samostojno početje, v dobrih 80 minutah je naredil svež avtorski prerez vsega, kar zna.

Podobno bi veljalo za Robina Proper-Shepparda, ki že dolga leta vodi zasedbo Sophia. Ko je po tragičnem dogodku razpadel trio The God Machine, se je Robin preselil iz Kalifornije v Belgijo in naprej v Berlin; začel je na novo. S tem pa se je izgubil žar skupnega igranja, Sophia se giblje v do obisti poenostavljenem rockovskem okviru. Pesmi so zgrajene na preprostih potegih akustične kitare in prav tako preprostem petju. Ko je Robina zadela še ločitev v zasebnem življenju, so vse pesmi postale ena sama žalostinka in gnev.
Tega je še v obilici tudi na sedmem albumu Holding On / Letting Go, a zaznati je prebujenje, vse več je sveže življenjske sile v izvajanju znanih obrazcev. Nekaj malega je k bolj razpuščeni muziki prispeval Terry Edwards s saksofonom in flavto, v zadnji tretjini albuma pa Sophia oživijo in celo zahrumijo, s močnimi kitarskimi komadomi morda obračajo novo stran. Očitno The God Machine niso še pozabljeni in če bo šlo naprej v tej smeri, od Sophije dobimo še čudovite stvari.

Očitno so globalne razmere (socialna in rasna razlikovanja, okoljska vprašanja, vehementna vladanja, nazadnje že pandemija) prebudile določen del glasbenikov, ki se iz introvertirane, vase zagledane muzike obračajo na ven. Z jezo in uporniškim duhom. Jezen je Bob Mould, besni so Mr. Bungle, na novem albumu je povzdignila glas tudi Kristin Hersh, tokrat z matično zasedbo Throwing Muses.
Kristin pelje kariero po treh vzporednih tirnicah. Najprej s Throwing Muses, ki so nastali že v začetku 80-ih let, torej še preden je „indie" postal „in", kasneje je za bolj izpovedne pesmi ustvarjala samostojno in za punkovski odvod je sestavila še zasedbo 50FootWave. Vendar prav s Throwing Muses najbolje zaokrožuje lastno početje, ponuja najširši razpon tako v smislu sporočilnosti kot glasbeni raznovrstnosti. Na aktualnem albumu Sun Racket ni ovinkarjenja. Takoj uvodna pesem Dark Blue je najbolj udarna, a nikakor cenena. Kitarski rif je ovit v basovsko linijo in je zaradi podtonov dovolj kompleksen, da skupaj z ritem sekcijo gradi notranje razgiban komad, na katerega Kristin zlahka položi občuten, a hkrati uporniški glas. Tu se ni veliko spremenila, način petja, barva glasu, struktura pesmi je začrtana, variacije so le v intenziteti in kompleksnosti glasbene podlage. Skupina vedno najde mala odstopanja od osnovne zamisli, mala razhajanja, ki to glasbo naredijo „živo". In tako pesmi na Sun Racket tvorijo logičen dramski lok skozi naraščanje in popuščanje napetosti. Ponovno smo vse že nekje slišali, a skupina najde nov zagon tudi zaradi teh globalno razraščenih razmer.

Nad stanjem stvari je razočaran tudi Sufjan Stevens. V nedavnem intervjuju za The Gardian je izjavil, da je izgubil vero, čeprav je dolgo veljal za vidnega predstavnika t.i. „krščanskega rocka". Pa tudi rocker ni bil nikoli. Raje se je izmikal formulacijam, znal je presenečati s preskoki med žanrskimi oblikami. Po visokoletečih albumih orkestriranega popa posvečenim ameriškim zveznim državam Illinois in Michigan, je na primer posnel odmeven akustični folk album posvečen staršem. In komaj kaj nas je lahko pripravilo na aktualni dolgometražni album The Ascension.
Menda je po sili razmer moral na hitro zapustiti domovanje v Brooklyna, kjer je živel in delal zadnjih 20 let, najlažje mu je bilo naložiti računalnik in sintetizator in se preseliti v hribovje Catskillsa. Zatorej je v dobrih 80-ih minutah nove glasbe slišati večinoma elektronske zvoke. Še petje skupaj z nasnetimi spremljevalnimi vokali je stalno preparirano, elektronsko obdelano. Ostaja način petja oziroma nalezljive melodije. Temu se še ni odrekel. Bistveno razliko torej dodaja studijsko delo, manipulacija širokega nabora elektronskih zvokov, še najraje retro analognih. Ti so najbolj slišni v „hit" temi Video Games, ki edina vleče na osemdeseta, ostalo je le bolj kompleksno, zasičeno, obdelano. Zato je moral Sufjan pesmi na tem epskem albumu skrbno razvrstiti, sicer bi poslušalčeva pozornost hitro padla. Privlačne melodije se v pravilnih razmakih umikajo studijskih eksperimentom, zagotovo pa je sklepna America namerno na koncu, kot nekakšen seštevek razočaranj: „Samo ne naredite tega še meni, kar ste naredili Ameriki", poje, ko pesem počasi ugaša....

Tudi švedska pianistka Anna von Hausswolff bi lahko skočila na vlak povečane priljubljenosti po albumu Dead Magic izpred dobrih dveh let. Tam je že izoblikovala „prave" pesmi, imela je spremljevalno zasedbo, ogrevala je nastope Swansom, prihodnost je bila začrtana. Kar bi bilo le preveč predvidjivo in samoumevno. Ne, njen svež album All Thoughts Fly je nekaj drugega. Je pa zgolj inštrumentalno glasbo zaigrano na velike cerkvene orgle pravzaprav že nakazala. Sklepna elegija na Dead Magic, Källans ateruppstandelse, je nastavek tega. Potreben je bil le še konkreten vzgib.
Našla ga je je v „svetem vrtu" (Sacro Bosco) v osrednji Italiji. Oblikoval ga je Pier Francesco Orsini v 16. stoletju in ga tvorijio groteskni kipi obraščeni z vegetacijo. Vrt je redno vzdrževan in zdi se, da se je tam čas ustavil. Prav zaradi te neubesedljive skrivnostnosti vrta se je Anna odločila, da bo vtis „uglasbila" zgolj z velikimi cerkvenimi orglami, imitacijo celega orkestra za enega glasbenika.
In tako se glasba na All Thoughts Fly razteza od mogočnega orgelskega dronea do skoraj ambientalnega pihanja in škrebljanja, saj so snemalni tehniki dva mikrofona postavili v same orgle in zajeli vse odtenke njenega ječanja. Izjemen dinamičen razpon glasbila omogoča izražanje širokih občutij, še posebej v rokah Anne von Hausswolff. Ker je glasba zgolj inštrumentalna, ponuja vrsto drugih poslušalskih interpretacij in ne zgolj fascinacije nad svetim vrtom. All Thoughts Fly je odprt prostor, kjer misli poletijo v širino in globino.

Foto/Photos:
Martin Steer (bandcamp)
Krononaut (bandcamp)
Soundwalk Collective (bandcamp)
Bill Callahan (bandcamp)
uSSSy (Koolarrow Records)
MAP 71 (bandcamp)
A Certain Ratio (bandcamp)
Thurston Moore (bandcamp)
Robin Proper-Sheppard (bandcamp)
Throwing Muses (bandcamp)
Sufjan Stevens (bandcamp)
Anna von Hausswolff (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.oktober 2020)

Janez Golič