Pionirji t.i. slow-corea se vračajo že s tretjim albumom, ki ga v veliki meri določajo namerna popačenja zvoka. Prav nič jim ne pritiče. Občuteno harmonično petje je pač v nasprotju z digitalnimi posegi v zvok, ki za povrh občasno popolnoma prevladajo. Audiofili bi si zatiskali ušesa, a po drugi strani sta Alan Sparhawk in Mimi Parker izmojstrila vokalne sposobnosti do popolnosti. Producent BJ Burton, ki je zakrivil zvok na teh zadnjih treh albumih, je tokrat petje vseeno nekoliko potisnil v ospredje.
Tisti, ki smo vajeni starih dobrih Low, se stežka privadimo na nov pristop. Pravzaprav je bil vsaj na začetku kar šokanten, kot da je šlo v procesu snemanja nekaj hudo narobe. Sedaj, ko se počasi privajamo na nasilne izpade, vsaj razumsko spoštujemo ta preskok, ki je bil za njihov status zagotovo tvegan. Naredili so točno tisto, kar je komaj kdo pričakoval. In ustvarili slog, ki ga praktično ne goji nihče drug.
Še vedno nam ostanejo te krasne melodije, tudi po 17 albumih jih kar ne zmanjka. Hey What bo torej zapisan kot še en izzivalen album, ki skriva nekaj edinstvenih pesmi.

Zato pa Brigid Mae Power ostaja zvesta akustičnemu folku oziroma je z aktualnim izborom šestih priredb na EP plošči Burning Your Light svoj pristop še zminimizirala. Po lanskoletnem bolj visokoletečem albumu Head Above The Water (posnet je z večjo zasedbo) se vrača v izhodišče. Spremljajoči glasbeniki se komaj še dotikajo svojih glasbil, priča smo nežnemu obiranjem kitarskih strun in pretanjenemu potegom violinskega loka. V ospredju je zadržan in sočasno prodoren glas same Brigid, ki mnogo tega dolguje na primer Sandy Denny (Fairport Convention), Jacqui McShee (Pentangle) ali celo Pauli Frazer (Tarnation). Ker je izpostavila predvsem svoje petje, je to toliko bolj na „udaru", ne glede na dejstvo, da poje izključno tuje pesmi. Sedaj je pomemben vsak odtenek glasu, brez pomoči studijskih trikov (brez katerih v sodobni pop glasbi očitno ne gre več).
V izboru ni presenečenj. Tu sta skoraj obvezna Bob Dylan in Townes Van Zandt, prav tako precej nazaj se je ozrla za izvirniki Arethe Franklin in Patsy Cline, med nekaj sodobnejšimi so le Songs: Ohia in za povrh je tu še tradicionalen irski napev. Vse pa Brigid odpoje tako, kot da so njene.

V teoriji bi moralo soočenje dveh težkometalnih stonerskih bendov eskalirati v neprebojen zid kitarskega hrupa, ampak ne. Ameriški duo The Body in kanadski trio BIG|BRAVE so na skupnem albumu Leaving None But Small Birds zavili v drugo smer. Za nekatere nazaj, za druge naprej, v vsakem primeru pa je njihova interpretacija countryja, bluesa in folka osvežitev po dokaj napornih diskografijah obeh zasedb. V redu, ob dejanskih izletih v tradicionalni folk skupaj z inštrumentalizcijo, ne morejo povsem iz svoje kože. Zato smo mestoma še vedno podvrženi pulzivnemu udaru bobnov in nizkih kitarskih rifov, iz katerega se prebija vse bolj odprto petje Robin Wattie. Prav mogoče je, da so vsi skupaj spoznali, da ji je potrebno dati več prostora, da se izkaže. Podobnost s Polly Jean Harvey je zgolj plus.
Obenem so besedila tokrat sestavili kar iz verzov starih tradicionalnih pesmi, le zakaj bi se trudili s svojimi, če so njihova občutja že vsa nekje zapisana, le interpretacija je prilagojena. Nekatera potem v tradiciji bluesa ponavljajo v neskončnost, kot spremljavo nekaterih procesov, ki jim ne moremo uteči.

Tudi tišina je lahko glasbilo ali ima vsaj podoben namen. Praktično vsaka od desetih pesmi na drugem albumu zasedbe Dark Star Safari se spušča na rob tišine in s tem poudarja dramatično razsežnost izpovedi. Po novem so v zasedbi štirje Norvežani in švicarski bobnar, a so zaradi številnih sodelovanj močno zasedeni in so se našli skupaj šele v Berlinu, v tamkajšnjem studiu Candybomb. Tam so že leta 2019 nastali osnutki, ki so jih kasneje vsaj na svojem koncu nadgradili v to, kar slišimo na albumu Walk Through Lightly.
Trije od njih so na primer že sodelovali z Davidom Sylvianom, kar se sedaj pozna v glasbi kvinteta. Pesmi so se oblikovale skozi skupno improvizacijo, kjer nikoli ne prevlada težnja enega člana. Vse je kvečjemu podvrženo ustvarjanju atmosfere, nekega lahkotnega pohajkovanja po temi. Tu izstopa le petje Jana Bange, ki sicer ne dosega globine Davida Sylviana, a se lahko meri z njegovo natančnostjo in občutljivostjo. Muzika je temu primerna, bolj ali manj ponotranjena, a hkrati prijema stvari vedno z drugega konca. Res škoda, da ostajajo obskurni.

Vsake od desetih skladb na svežem albumu St. Hanshaugen Steel se po svoje loteva tudi Geir Sundstol. Po „osnovni" izobrazbi je sicer kitarist, najraje igra kitaro pedal steel, a je tudi strasten zbiratelj raznoraznih glasbil. No, ne le zbiratelj, nanje tudi igra, in če mu to ne gre preveč dobro od rok, igranje spelje skozi efekte in naenkrat dobi glasbilo nov karakter. Če temu prištejemo še gostujoče glasbenike in pevce, ki so se priključili dokaj svobodno, brez natančnih navodil, potem dobimo lagodno zvočno zmes filmskih razsežnosti. Vsaj na površju tukaj ni najti močnejših glasbenih draži, vse je usmerjeno v atmosferično razpoloženje, a znotraj, ko prisluhnemo natančneje, se pretaka množica malih prebliskov.

Prav tako pri Hubro sta izdala skupni album kitarist Stein Urheim in mojster sintetizatorjev Jorgen Traen. Družno sta raziskovala zmožnosti zgodnjih elektronskih glasbil, jih kombinirala s strunskimi instrumenti in nastal je album Krympende Klode. Tu eksperimenti zagotovo niso usmerjeni k lahkotnemu poslušanju, prej glasbenika zadovoljujeta lastni ustvarjalni utrip. Že uvodni zapis je dolga vaja v elektronskem brnenju, kjer le višji harmoniki pričajo o zvočni gibkosti. Od tu naprej je mogoče marsikaj in točno to izvajata Stein in Jorgen. Med posamezniki zapisi ni velikih podobnosti, vsakega se lotevata z drugega zornega kota. Včasih prevladuje elektronski impulz, drugič se podata v ambientalne vode, priča smo celo tribalni plesnosti. Še kitara včasih zgolj lebdi ali pa škrta po atonalno.

Špansko-ameriška naveza Tholos Gateway se prav tako rada izgublja v globokih elektronskih dronih, ki ga previdno oplajajo timpani, gongi in druga tolkala. Njihove neskončne meditacije spomnijo na uvode v epske skladbe Swans.
Na prvem, nenaslovljenem albumu le počasi gradijo kompozicije, tolkala na dolgo odzvanjajo, elektronika spodaj le dramatično brni. Sodobna obrednost se prilega gostujoči pevki Jarboe, ki pravzaprav le vokalizira v osrednji skladbi Spell Of Circle. Morda se zdijo udarci tolkal povsem naključni, a zaradi natančne produkcije in dolgih odzvenov učinkujejo pomirjajoče in vznemirljivo hkrati. Verjetno je odvisno od posameznega poslušalca, kam ga bo ta glasba zapeljala.

Tudi belgijski skladatelj Ben Bertrand vsled vizije uporablja različna sredstva. T.i. neo-klasicizem se je že močno zasidral v zavest poslušalcev odprtega duha, tradicionalno vztrajanje na ločitvi med „pravimi" in elektronskimi glasbili postaja preteklost. S simbiozo obeh svetov in vse dostopnejšo snemalno tehniko, se odpira prostor za ustvarjalne posameznike.
Betrandom osnovni inštrument je klarinet, ki ima v njegovi glasbi tudi osrednjo vlogo. Pravzaprav je klarinet edini, ki presega zgolj variacije melodičnih linij, drhtenje strunskih glasbil, dolgo odzvanjanje elektronskih odmevov... Skozi studijsko obdelavo posnetkov na albumu Dokkaebi mnogokrat ni jasno, kakšen izvor je Bertrand sploh uporabil, glasbila izgubljajo karakter in se nekako osvobodijo predpostavljene vloge. Navidez je preplet dronanja in odzvenov dokaj preprost, hitro zapelje v meditacijo, a pozorni poslušalec bo odkril nepravilnosti v repeticiji, stalne zamike in odmike. Torej Bertrand le ne prepušča vzorcev prosto pot, ampak jih nadzoruje in usmerja. Skoraj liturgično vznesenost poudarja še besedilo O ignee spiritus nemške opatinje iz 12.stoletja Hildegarde iz Bingna. Le kaj bi porekla ob teh sodobni spremljavi?

Vzorcem se izogiba tudi Amon Tobin. To je pravzaprav njegov modus operandi. Vsak ritmični obrat je poln notranje dinamike in stalnih posegov različnih elektronskih glasbil ali semplov „pravih" bobnov, na primer. Ni pomembna vrsta gradiva, ne obdelava, pomemben je končni rezultat, končni vtis.
Po četrt stoletja raznoraznih udejstvovanj in sodelovanj, je ustanovil lastno založbo in album How Do You Live je tretji v seriji. Se mora zato še bolj potruditi za poslušalca ali si je odprl več svobode? Zagotovo ne pritegne na prvo. Počasi gradi in razvija, čaka na pravi impilz, ki ga popelje naprej. Potem se zdi, da se glasba razvija sama od sebe. Bogastvo rešitev je osupljiva in če hoče poslušalec kaj od tega, mu mora zvesto slediti. Zdrs izven avtorske avtonomije je produkcija. Mestoma postane zvok nabuhel, preobložen, dobrika se bombastični hollywoodski filmski produkciji. Na prvi vtis všečno, a obenem utrujajoče in zakriva siceršnje kvalitete avtorja. Vseeno, izvrsten post-elektronski album, na katerem najdemo čisto neto vsebino.

Že leta 2016 so se za snemalni session dobili skupaj Sao Paulo Underground in duo Tupperwear. Seveda, za tistim „Underground" se je skrival trobentač Rob Mazurek, ko je živel in ustvarjal v Braziliji. Z njim sta bila še bobnar Mauricio Takara in klaviaturist Guilherme Granado. Oziroma, teden dni trajajoče srečanje z duom Tupperwear (Mladen Kurajica in Daniel Garcia) je predpostavljalo svobodno rabo glasbil. Obenem naj bi bil sam snemalni session čim bolj spontan, brez striktno pripravljenih matric.
V vsakem primeru posnetki na mini albumu Saturno Mágico pričajo o živem, navdahnjenem performansu, ki se je odvijal v prazni cisterni za bencin preurejeni v snemalni studio. Šele nedavno so session studijsko oblikovali tako, da prinaša šest bolj ali manj zaključenih zapisov.
Možje jo režejo iz vseh orožij. Uvedejo še rahlo zardžano, tipajo, kam in kako. In potem iz minute v minute stopnjujejo ognjevitost „nastopa". Dobro je, da se vsaj približno držijo enotnega gruva. Natančnost izvedbe je v drugem planu, sedaj je pomemben le užitek v skupnem muziciranju. Veliki finale se odvije v vrtinčasti, skoraj desetminutni Perequén, in ko se konča, bi poslušalec samo še in še.

PONATISI

Ker zanimanje za vinilke kar ne pojenja, so se tudi v taboru Pere Ubu odločili za natis dveh starejših albumov na vinilu. Oba, Pennsylvania (1998) in St. Arkansas (2002), sta izvirno izšla le na CD ploščah, kasneje, leta 2010 so jih objavili na vinilu pri Rough Trade. Tokrat ne gre le za preprost ponatis, tokrat je edini stalni član skupine, alfa in omega David Thomas pesmi remiksal, torej kupec ne bo dobil identičnih posnetkov. Praksa ni nova, le da so se je lotili večinoma večja imena (Mike Oldfield, Jethro Tull, The Beatles, Genesis...).
Ker se je remiksov lotil David Thomas sam, je s tem nekako upravičil postopke. Zagotovo to niso plesni miksi, Thomas je zgolj popravil zvočno sliko, zvok je sedaj globji in širši, nekatera glasbila so dobila večjo veljavo (kitare), nekatero so se skoraj izgubila v miksu (klaviature) in kakopak, vokal je še bolj v ospredju. Obenem so nekatere pesmi s Pennsylvianije okrajšane, le tako jih je lahko zabeleženih 13 v trajanju natanko 40 minut (kar je optimalna dolžina vinilnega albuma).
Oba albuma sta takrat pomenila vrnitev Pere Ubu v svobodno rockovsko formo, po nekaj „komercialno" zvenečih ploščah skozi 90. leta. Že z naslovi albumov Pere Ubu kažejo na tematiko, to je potepanje po ameriških prostranstvih, brez pravega namena in cilja. A to ni značilna „road music", skoraj nima drivea, osredotoča se na postanke v obcestnih barih in na opise izgubljenih karakterjev. Ko se zgodbe nakopičijo čez dva albuma, pa že dobimo vtis neke druge Amerike.

Za ponatis svojega prvega albuma se je odločila tudi nemška pevka Mona Mur. Izvirno je izšel leta 1988, kar nekaj let po tem, ko je Mona Mur že križarila po evropskih odrih. Najprej se je družila s člani Einstürzende Neubauten, z njimi tudi posnela in izdala EP Jeszcze Polska, ki so ga pri New Musical Express razglasili za singel tedna. Celih pet let kasneje je Mona Mur v Angliji srečala dva člana The Stranglers in ju pregovorila, da ji pomagata pri snemanju prvega, nenaslovljenega albuma. Basist JJ Burnell in klaviaturist Dave Greenfield sta pustila pečat na posnetkih, a še vedno je v glavni vlogi prodoren glas Mone Mur, njena kabarejsko dramatična interpretacija prizorov iz urbanega življenja. Kitare so se povsem umaknile iz zvočne slike, vladajo osemdeseta. Predvsem vlada udaren sintetičen ritem, ki ga je nadzoroval sam Dieter Miller, šarmer iz švicarskega dua Yello.
Posnetke je na novo remasteriziral En Esch (KMFDM), dolgoletni sodelovec Mone Mur, zamešan je tudi vrsti red pesmi, na digitalni verziji pa sta dodana dva miksa in vsi štirje posnetki s prvega EP-ja.
Morda so ti zgodnji posnetki res zasidrani v osemdeseta. Večinoma velja, da je tista produkcija močno zastarala - kar je bilo tisti čas nadvse moderno, je danes slišati kot muzejski eksponat. Pa vendarle, Mona Mur s prodornim petjem presega „žanrske" omejitve, elektro podlaga ji nadvse ustreza in nenazadnje, danes se vse vrača in re-aktualizira.

Gledano nazaj, je bil kvartet Sofa tujek v katalogu kanadske založbe Constellation, ki je ustoličila med drugim na primer Godspeed You Black Emperor, Silver Mt Zion, Do Make Say Think, Hanged Up... Ne, Sofa niso sodili v razdelek sofisticiranega rocka, bili so precej bolj direktni, grobi, umazani... Črpali so iz zgodnjega, takorekoč garažnega post-punka, pesmi so bile trdnega ritma, hropečega petja in razsute kitarske igre. Ampak, član tega podzemnega kolektiva je bil Ian Ilavsky, ki je prav zaradi objave posnetkov svoje skupine ustanovil založbo Constellation! Prvi dve izdajo sta bili singel New Era Building in album Grey, kmalu zatem pa se je zasedba tudi razpustila.
Zakaj se je Ian sedaj, po 25 letih odločil za objavo retrospektivne zbirke z naslovom Source Crossfire na dvojnem vinilnem albumu? Morda je bila to protiutež vse bolj „mehki" seriji izdaj pri Constellation v zadnjih letih. Večinoma objavljajo scensko glasbo ali introvertirane elektronske eksperimente. Potreben je bil en direkten udar, primarni krik, odkrita jeza. Pa čeprav v obliki kompilacije pesmi, zbranih iz treh albumov in singlov. Le razvršene so glede na razpoloženju po posameznih štirih straneh vinila. Nekaj bolj punkovskih, nekaj bolj post-punkovskih. V primeru Sofa velike razlike itak ni.

Foto/Photos:
Low (bandcamp)
Brigid Mae Power (bandcamp)
The Body & BIG|BRAVE (thrilljockey.com)
Dark Star Safari (Peer Kugler)
Geir Sundstol (bandcamp)
Ben Bertrand (bandcamp)
Amon Tobin (amontobin.com)
Sao Paulo Underground (Jason Marck)
Pere Ubu (bandcamp)
Mona Mur (inner sleeve)
Sofa (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.oktober 2021)

Janez Golič