september 2024
V septembrski inventuri se najprej posvetimo angleškim melanholikom Tindersticks, ki so nedavno objavili že svoj 14. albumom.
Dolgo smo čakali na svež samostojni album Carle Torgerson, in končno je tu.
Bolj ustvarjalen je Thurston Moore, Flow Critical Lucidity je že njegov 9. samostojni album.
Norveška pevka Susanna pa je pet let pripravljala album Meditations Of Love, čakanje se je izplačalo.
Tudi saksofonist Colin Stetson je končno objavil samostojni album, zadnja leta je raje prispeval glasbo za film.
Iz Belgije prihajajo mlade sile, Another Dancer so objavili eklektični album prvenec.
Ob koncu še kanadski avdiovizualni umetnik Mark Templeton z albumom Two Versus.
Tindersticks vstopajo v četrto desetletje delovanja brez znakov prilagajanja kakršnim koli trendom. Ostajajo zvesti kvečjemu lastni avtorski izpovedi. Momljajoči stihi Stuarta Staplesa pač zahtevajo drugačen pristop, bolj intimističen, ponotranjen, zadržan.
Čeprav so na poti tudi Tinderstick šli skozi določena obdobja. Kdaj jim je ustrezala spremljava orkestra, drugič jih je zaneslo v funky, tudi soul in gospel, filmska dimenzija njihovega početja pa je tako ali tako stalnica. Ampak vedno jim je uspelo zadržati prepoznaven slog.
Tokrat, na 14. rednem albumu Soft Tissue, so sočasno pogledali nazaj na lastno zgodovino in jo uspeli osvežiti v tolikšni meri, da ne gre za ponavljanje ali celo kopiranje. Kar nekaj pesmi nosi soulovsko razpoloženje skupaj z ženskimi spremljevalnim petjem in pihalnimi aranžmaji, ki jih je pripravil povratnik Terry Edwards. Torej se čuti odmev zgodnjih albumov Simple Pleasure in Can Our Love... A kot da bi želeli pokazati, kako malo jim je mar za "sodobnost", je produkcija zračna, vsako glasbilo ima jasno vlogo in prostor, in obenem je zamolklo petje Stuarta Staplesa toliko bolj razumljivo in prepoznavno. Narejeno, da ne ugaja na prvo, ampak je tej glasbi potrebno zares prisluhniti.
Po skoraj dvajsetih letih se je s samostojnim albumom oglasila Carla Torgerson, ki bo verjetno za vedno ostala "nekdanja pevka v The Walkabouts". Tisti pečat, ki ga je pustila v skupini, je tako trdno določen, da mu ne more pobegniti, čeprav, zakaj bi mu? Končno je njen, sama ga je razvila in izoblikovala.
Torej je njen drugi samostojni album Beckonings skoraj natančno tak, kot bi ga od nje pričakovali. Občuteno, zibajoče petje je položeno v preproste potege po kitarskih strunah, razliko naredijo le klaviature, ki mestoma umetno posežejo v zvočno sliko. Še vedno pa je v ospredju občuteno petje same Carle, leta ji ne morejo do živega, celo več "barve" je v njenem glasu, več globine in teže.
Na albumu v celoti ni posebej izstopajočih pesmi, ni niti t.i. filerjev, pesmi, ki polnijo album brez posebne vrednosti. Deset let po razhodu The Walkabouts ta glasba ponovno godi. Tako kot na samostojnih albumih Chrisa Eckmana kar čakamo, da se vmes oglasi Carla, tudi na njenem samostojnem albumu pričakujemo, da bo vmes zapel še Chris, dejansko pa potegne le nekaj akordov v pesmi Land Of Plenty, ki je avtorstvo Terrya Halea. Chris je prispeval še naslovno Beckoning, še ena vez s preteklostjo pa je gostovanje Glenna Slaterja, tudi iz The Walkabouts, v sklepni It's Been A Great Show. Torej, če pogrešati svežo glasbo v slogu The Walkabouts, je samostojni album Carle Torgerson naročen.
Thurston Moore od vseh treh avtorjev v Sonic Youth ostaja najbolj zvest njihovemu zvoku. Kim Gordon je zavila v industrijsko elektroniko, našla eno povsem drugo podlago za svoje angažirane izpovedi, Lee Ranaldo je po drugi strani bolj tradicionalen, rad se oprime tudi akustičnih kitar.
Thurston torej vztraja na svojih diskordih tudi na svojem 9. samostojnem albumu (čeprav bi tudi zasedbo Chelsea Light Moving lahko šteli kar za njegov solo projekt), le petje je še bolj zasanjano, kar resignirano. Osnovna zamisel albuma Flow Critical Lucidity je pravzaprav „vojak proti vojni“, a nekega borbenega tona tule ne bomo našli. Prej serijo prizorov iz sanj, ki jih je večinoma spisala kar njegova žena Eva Prinz.
Nekaj razlike od prejšnjih striktno „kitarskih“ albumov sta naredila elektroničar John Liedecker in multiinstrumentalist James Sedwards, na basu ostaja Deb Googe iz My Bloody Valentine, Jem Doulten je zadolžen za tolkala oziroma bobne, in nekaj spremljevalinih vokalov v pesmi Sans Limites je prispevala Laetitia Sadier (ex Stereolab).
Poredko, komaj kdaj se tule Thurston spusti v tiste značilne vrtinčaste kitarske eskapade, ne, sedaj prej meditira z uglajenimi kitarskimi dialogi, ki jih je v 40 letih muziciranja dodobra izpilil. Še petje je povsem umirjeno, poje nižje kot kdajkoli, mestoma že neprepoznavno. Ni tisto, kar bi želeli ali pričakovali, a vsaj album kot celota predstavlja nek majhen odmik od ustaljene prakse. Po tem si bomo zapomnili album v prihodnje, kar v obilici že objavljenega gradiva tudi ni za odmet. Zdi se le, da Thurston počasi in zanesljivo drsi v obskurnost, album je objavil praktično v samozaložbi z omejeno promocijo. Morda mu prav to tudi ustreza.
Norveška pevka in pianistka Susanna Wallumrod je najprej opozorila nase tudi izven domačih meja z minimalističnimi priredbami dokaj razvpitih pesmi. Iz protopunkovske Vicious (Lou Reed) je nastala počasna, morbidna pripoved, kako močno je šele posegla s priredbami komadov Black Sabbath, AC/DC, Thin Lizzy in Princea. Po drugi strani je manj posegala v izvirnike pevke Nico, Joy Division ali Bonnie 'Prince' Billy, ki je takoj prepoznal sorodno dušo in na zgodnjih ploščah prispeval nekaj spremljajočih vokalov. Še več, kar v celoti je priredil njen tretji album Sonata Mix Dwarf Cosmos, le naslov je spremenil v Wolf Of The Cosmos.
Kasneje se je Susanna preizkušala v več projektih; sodelovala z Jenny Hval, uglasbila je poezijo Charlesa Baudelairea, včasih zašla že proti sredinskemu toku, snemala solo le s klavirjem ali ob pomoči orkestra. Nazadnje pa si je vzela čas, pet let je snovala aktualni album Meditations Of Love, malo art-folk mojstrovino, kjer je pokazala avtorsko in izvedbeno moč.
Dokončno je izmojstrila vokalno interpretacijo. Njeno petje je natančno in razločno v vseh legah, s tem, da je so tudi oblike pesmi dokaj nenavadne, vsaj za okvir popularne glasbe. Sliši se, da se je veliko naučila od pevk, ki delujejo v polju art-popa (Bjork, Kate Bush, Tori Amos...), sedaj bi se nadebudne pevke lahko kaj naučile od nje. Tej svobodni obliki pesmi sledijo tudi aranžmaji, ki pogosto zaidejo v smer jazzovske improvizacije na komorni način, tolkala so vseskozi inventivna, komaj kdaj se spustijo v tričetrtinski takt. Klaviature ledbijo in obkrožajo njeno petje izven vseh pravil. Kot da sledi "razvoju" samega Davida Sylviana, ki je ravno na kasnejših ploščah obrnil hrbet večinskemu poslušalstvu in se osredotočil na lastne vzgibe. Tako tudi besedila ne morejo biti drugačna kot so; polna razočaranj, negotovosti, pa tudi upanja. Prave meditacije o ljubezni v vseh odtenkih.
Inovacija, poseben pristop h igranju glasbila, lahko postane tudi breme. Colin Stetson je s "krožnim" igranjem saksofona zagotovo poseben, še posebej, ko na glasbilo priklopi še vmesnike, s katerimi proži tolkala in poleg pihanja v saksofon zraven spušča še grlene zvoke. Še preden je sploh prišel do samostojnih posnetkov, so ga že k sodelovanju vabili od vsepovsod, najbolj eminentno se je počutil ob Tomu Waitsu, bil pa je tudi redni član Arcade Fire in drugih indie zasedb. Šele leta 2008 se je začela serija samostojnih albumov, najprej trilogija New History Warfare, kasneje še serija glasbe za film, v celoti je priredil 3. simfonijo Henryka Goreckega, sodeloval z violinistko Sarah Neufeld... tako, da je aktualni The Love It Took to Leave You po daljšem času ponovno povsem samostojni, redni album. Na površini pravzaprav nič pretresljivo novega, drugačnega, dejansko pa je Colin tokrat le nekaj nasnemaval, ker prej je snemal v studiu praktično v živo, brez popravkov. Si je pa tokrat za snemalni studio izbral nekdanjo tovarno kovinskih izdelkov, s posebno akustiko prostora, kar še dodatno prinese h strašljivi zvočni podobi albuma.
Vse z natančno odmerjenom namenom. Stetson pač večinoma kompozicije gradi na globokih krožnih dronih, ki jih varira, nadgrajuje z neprijetnimi šumi in oddaljenim petjem, ki prej spomni na agonijo ranjene živali. Skladbe so kompleksne, samorazvijajoče, samo on ve, kam jih odpelje in pripelje. Težava je le v tem, da je vse to že večkrat izkazal na prejšnjih albumih, le kontekst je prirejen. Zagotovo pa velja, da je njegov zvok edinstven. Morda bi ga le moral postaviti v okvir neke širše zasedbe.
Že v zgodnjih 90-ih let prejšnjega stoletja se je v Belgiji razvila glasbena scena, ki je vehementno srkala vplive po vseh koncih popularnega spektra. Najprej dEUS, kasneje pa množica odvodov, so vse te raznorodne vplive predelali, pregnetli, preoblikovali in tej eklektični zmesi vdahnili lastno življenje. Z leti pa so tisti, ki so ostali, postali predvidljivi in zanesljivi, drugi, manjši, pa so počasi in zanesljivo potonili v pozabo. A glej, nekaj te zgodnje radovednosti in prevratniških idej so podedovali mlajši rodovi in eni teh so Another Dancer.
Bruseljska peterica je na albumu prvencu I Try To Be Another Dancer brez pravega načrta in smeri nametala vse, kar jih obkroža, kar se jih dotakne, ne nujno v strogem glasbenem smislu. Uglasbili so ves urbani kaos; najprej v slogu zgodnjega angleškega novega vala, brez težave preskočijo v zvočne eksperimente, ni jim tuj plesni gruv, a vse z veliko meri razigranosti, namerne razglašenosti, ki je najbolj očitna v večglasnem petju. Prav nič jim ni mar za ubranost, za pravila, za studijsko piljenje posnetkov in ravno zato tako zelo izstopajo. Zvenijo in izgledajo kot fantje in dekle iz sosedne ulice. Pa vendarle, znotraj dokaj kaotičnega, brezbrižnega pristopa je slišati zametke talenta, neke inventivne kombinacije sestavin, ki bi se sčasoma lahko razvile v nekaj večjega.
Za prilagajanje in razprodajo bo še čas. Potencial je tu, in praktično vse "velike" rockovske skupine so začele v podtalju.
Kanadski audiovizuelni umetnik Mark Templeton se je za prvi album pri založbi Faitiche v lasti Jana Jelineka odločil za podoben poseg, kot ga uporablja pri svojih fotografskih oz. video kolažih. Namreč, izrablja medije, ki so že zastareli, se ne uporabljajo več, in te posnetke iz VHS kaset, analognih fotografij in podobno preoblikuje z digitalnimi postopki. Za izvedbo zvočnega eksperimenta je za pomoč zaprosil Andrewa Peklerja, ki je sicer začel glasbeno pot pod psevdonimom Sad Rockets, kasneje pa se je našel v t.i. glitch elektroniki. Namreč, Templeton je imel na računalniškem disku shranjenih obilo nedokončanih in neizdanih posnetkov, ki jih je Pekler po svoje izbiral in na novo sestavljal. Ta kolaž je razdrobljen, nima jasne strukture, je dejansko eksperiment, ki v rokah amaterskega producenta hitro zdrsne v zgolj igračkanje z zvoki. V rokah Andrewa Peklerja je zadaj notranja dinamika višjega reda, saj se ambientalno ozadje preliva z elektronskimi drgeti in konkretni zvoki so običajno preoblikovani do nerazpoznavnosti. Nekaj podobnega, kot s širokim naborom vnaprej tematiziranih zvokov ustvarjata in gneteta Matmos.
Na albumu Two Versus noben zvočni utrinek ne ostane v osnovni obliki, vsak posamezni izvor Andrew Pekler procesira, okrajša, kopira na enem in lepi na drugem koncu, ampak tako umetelno, da na koncu dobi celovit vtis kaotične harmonije. Tudi vzorci, ki jih spelje v zanko, so vedno malenkostno zamaknjeni, mestona se prekrivajo, sčasoma razhajajo in ponovno združijo, kar jim daje organsko kvaliteto. Tovrstni studijski eksperimenti so eni tistih, ki vedno znova odpirajo kreativni prostor. Še umetna inteligenca bi se globoko zamislila.

Foto/Photos:
tindersticks (bandcamp)
Carla Torgerson (bandcamp)
Thurston Moore (facebook)
Susanna (bandcamp)
Colin Stetson (bandcamp)
Another Dancer (bandcamp)
Mark Templeton (bandcamp)
(Rock Obrobje, 1. oktober 2024)
Janez Golič


|