Oktober 2019
V oktobrski inventuri najprej nekaj značilno newyorške godbe, nove, bolj razigrane in sproščene, in nekaj starejše, bolj zavezane lastni viziji.
Sledi nekaj manj znanih izvajalcev, ki ustvarjajo mimo uveljavljenih norm, kreativci, ki ženejo glasbo naprej.
Tudi nekateri veterani se ne prepuščajo zgolj stari slavi, še vedno lahko ponudijo dovolj drzno muziko.
Po odmevnem albumu Endless Scroll newyorški kvintet Bodega ponuja mini album Shiny New Model.
In še na tem so na koncu pritaknili že znano, le na novo posneto pesem Truth Is Not a Punishment, na različnih formatih v krajši in daljši verziji.
Ampak večina njihovih pesmi je kratkih in jedrnatih, ritmično trdnih in večglasno spevnih. Kitare znajo biti ostre, sekajo v kontraritmu.
Le na CD so pritaknili podaljšano verzijo pesmi Truth Is Not a Punishment, v triminutni verziji že znano z albuma prvenca, le da tokrat zasije v boljšem zvoku in še bolj odprti igri dveh kitar in basa.
10 minut mine kot bi mignil.
Če bodo nadaljevali v približno tej smeri, zna biti še vznemirljivo.
Če so Bodega mladi nasledniki newyorške „šole“ disonantnega kitarskega rocka, je boter tega Glenn Branca.
Z Teoretical Girls je tlakoval pot t.i. no waveu, po drugi strani samostojno snoval prave kitarske simfonije.
V njegovem kitarskem orkestru so se kalili praktično vsi protagonisti newyorškega art in eksperimentalnega rocka, s Sonic Youth na čelu.
Lani je Glenn Branca umrl, za seboj pa pustil bogato zapuščino.
Nedavno je izšel še tretji del njegove serije The Ascension, v bistvu izbor dveh zaporednih nastopov v Parizu leta 2016.
To je bil njegov rockovski odvod, manjša zasedba, ki je še naprej raziskovala možnosti električne kitare skozi različne uglasitve, interakcije, dinamične zasuke.
Tu je Branca vedno našel svež navdih oziroma vzpodbudo. In njegov vpliv ostaja nemerljiv.
Iz taiste šole izhaja tudi Kim Gordon, ne nujno zgolj glasbene.
To se kaže v vrsti performansov, ki se jih še danes rada aktivno udeležuje.
Na tem mestu nas bo zanimal njen prvi solistični album No Home Records (naslov je po dokumentarnem filmu Chantal Akerman No Home Movie), ki k sreči ni logično nadaljevanje njene vloge v Sonic Youth, je celo bolj avanturističen, drzen, Kim se spušča v zanjo manj raziskan teritorij.
Večino muzike je sicer prispeval oziroma sopodpisal producent Justin Raisen, ki je kriv za skoraj industrijsko popačeno elektronsko podlago, na katero Kim v njej značilnem kričavo-odrezavem tonu nalaga ekspresionistična besedila.
Ne manjkajo niti kratki disonantni kitarski izbruhi, tako da se ve, od kod prihaja.
Kim zadnja leta uživa v Kaliforniji, tam pa se s svojim kombijem potepata Jeannie Colleene in Gavin Neves, skupaj kot HXXS.
Njun album je začel nastajati kmalu po izvolitvi novega ameriškega predsednika, zatorej je vsebinsko poln političnega razočaranja in besa.
Potem se jima je zgodila še kraja trdega diska, na katerem sta imela skončane posnetke in ves postopek snemanja sta morala ponoviti.
Morda je ta časovni zamik celo vzpostavil boljši odnos do lastnega početja, pesmi so se lahko utrdile, kaj je odpadlo, kaj se je še dodalo.
Na album Year Of The Witch se je vsekakor izplačalo počakati.
Na njem ne manjka frenetičnosti a la Xiu Xiu, a vsaj iz besedil veje pozitivna naravnanost, pogled naprej.
K temu nekaj zagotovo pripomore prav katarzična vloga avtorske glasbe.
HXXS svoj čustveni svet odslikavata skozi kaotično zmes nedoločljive inštrumentalizacije in večglasnega petja.
Navkljub različnim pristopom k skladanju in široke uporabe zvokov, vedno uspeta izpostaviti določen vzorec, idejo, okoli katere je postavljena pesem.
Morda je to prepoznaven refren, ritmična bravura, oddaljena klaviatura... nekaj, kar pritegne in ostane.
A v prvi vrsti pritegneta z neomajnim angažmajem, uporniškim zanosom, neuklonljivo voljo navkljub ne najbolj rožnatim okoliščinam.
Izven uveljavljenih okvirjev delujeta tudi Olo Walicki in Jacek Proscinski.
Na Poljskem sta že priznana multidisciplinarna glasbenika/umetnika, svoj raziskovalni duh sta udejanila že v številnih formacijah, jazzovskih, eksperimentalnih, celo klasičnih in v navezi z drugimi umetniškimi praksami, od plesa, gledališča, filma, video inštalacij...
Ker si vedno rada postavljata nove izzive, je skupni projekt Llovage delno izlet v elektronske vode, čeprav je Olo po „izobrazbi“ basist in Jacek je bobnar in skladatelj.
Torej igrata na podlago „žive elektronike“, s katero sta v stalni interakciji, kar pomeni, da skrbno sledita vsem preskokom in jih tudi prožita.
Glasba je zato dinamična, tudi nepredvidljiva, pelje nas vse od dovolj divjega prog-rocka, do jazzovskih eskapad in avant postopkov rezanja in lepljenja.
Če od avstrijskih Radian že dolgo ni slišati, sta Olo in Jacek zelo dobra zamenjava, kakopak z dovolj razločnim avtorskih pristopom.
Zavezanost h končnemu produktu potrjuje še prostoročno dodan posušen list luštreka k CD plošči.
Nenavadno lepljenko slogov ponujata tudi Ohio.
Izbira imena ima kar nekaj podlage. Oba protagonista sta dejansko rojena v ameriški zvezni državi Ohio, in obema je všeč pesem Ohio Damiana Jurade.
Čeprav Taylor Deupree in Corey Fuller (oba sta povezana z založbo 12k, prvi kot lastnik, drugi kot glasbenik) sedaj delujeta vsak na svojem koncu sveta, sta ravno zaradi prej omenjenih vezi želela nekaj posneti in objaviti skupaj.
Po štirih letih jima je to uspelo z albumom Upward, Broken, Always.
Začelo se je prav s priredbo pesmi Damiana Jurade, akustično pesem sta Taylor in Corey z različnimi studijskimi postopki močno obdelala, konec koncev sta oba mojstra ambientalnih eksperimentov.
Tudi ostali zapisi na tristranskem vinilnem albumu slogovno segajo daleč, zelo daleč.
Imamo lagodne, komaj premikajoče zvočne strukture, ki se prelomijo v hrupne eskapade ali padejo v kantavtorske lirične izpovedi. Zanju ni meja.
Prav tako odprta sta Faith Coloccia in Aaron Turner, skupaj Mamiffer.
Številni prejšnji koraki so šli mnogokrat v nepredvidljive smeri, a še brez prave vizije, bila je le pot.
Klavirske igre so bile sicer dopadljive, a niso peljale nikamor. Dronanje s popačenimi orglami je bilo na zunaj efektno, a notranje brez vsebine.
Tudi postrockovski boben je ustvarjal dinamiko brez logike, bil je le okras na brezpotju.
Kaj šele metalsko rifanje, ki je večinoma streljajo v prazno.
Tokrat je drugače. Faith se je bolj oprijela mikrofona, njeno petje je postalo ohlapno središče skladb.
Posebej uvodna All That Is Beautifull ponuja izhodišče, iz katerega se razvija celotni vtis albuma The Brilliant Tabernacle.
Dopadljiva klavirska igra je tokrat predloga za zapeljivo in nežno petje, povsem v pop maniri.
Ampak zadaj še vedno tiči nemirni raziskovalni duh Memiffer, tole pač ne bo običajna zbirka triminutnih pop vinjet.
Pesmi so namreč preveč razgibane, inštrumentalni pasusi gredo po svoje, ponavljajoča melodija na klavirju zapelje celo na kraftwerkovsko avtocesto...
Večja pozornost je namenjena strukturi skladb, z manj praznega teka in več samokritičnega razmisleka, tudi o odnosu do poslušalca.
Temu pritiče okusna inštrumentalizacija, s folk sestavinami na eni strani in še vedno šumenji na drugi.
Memiffer s sodelavci sta preprosto združila vse, kar sta do sedaj že izkazala in obenem kanalizirala svoje dosedanje početje. Nekaj boljšega letos.
Če je Jane Weaver z nekaj zadnjimi solističnimi albumi vnesla svež veter v „sodobno“ pop produkcijo, predvsem tako, da je z občutkom za pravo mero povezala krautrockovski eksperiment in pop senzibilnost, se je tokrat pomaknila bliže osemdesetim.
Vsaj z uporabo sintetizatorjev, ki nezgrešljivo definirajo dobo.
Pod imenom Fenella je šla v navezo le z dvema stalnima pomočnikoma; Peter Philipson in Raz Ullah skrbita za večino sintetiziranih zvokov, Jane se vključuje z kozmičnim vokaliziranjem, vse v funkciji namišljenega soundtracka za animirani film Fehérlófia iz leta 1981 madžarskega režiserja Marcella Jankovicsa.
Glasba je podobno močno sprocesirana, kot "žarijo" podobe v filmu. Oblike se stalno spreminjajo, barve prelivajo.
Tako se tudi zvočne plasti vedno znova prelivajo in glasbila izgubljajo svojo prvinsko "barvo".
Podobno cinematična je glasba angleškega dua ISAN.
Njuna skupna aktivnost se je drastično zmanjšala po razselitvi, Robin Saville živi na angleškem podeželju, Antony Ryan uživa na Danskem.
Zato pa tehnologija omogoča izmenjavo in oblikovanje skupnih zamisli, le traja nekaj dlje.
Od leta 2006 je Lamenting Machine šele njun tretji album.
Še vedno ju druži naklonjenost analognim sintetizatorjem, to daje tej elektronski glasbi želeno toplino, organsko gibkost in utrip.
Če sta še konec devetdesetih „padla“ v predal „inteligentne plesne glasbe“, sta sedaj zavrgla potrebo po „sodobnosti“, niti ne pozivata na ples, zvočno bogato in stalno prepletajočo muziko namenjata predvsem poslušanju.
Veliko pozornost sta namenila podrobnostim, mikro melodijam in retro škrebljanju ritmične podlage. Kaj ni pravi izziv ravno v omejitvah?
Po 15 letih sta moči ponovno združila Kevin Martin in Justin Broadrick.
Prvi se je v vmesnem času posvečal samostojnemu projektu The Bug, pridružil se je hiphopovskemu kolektivu King Midas Sound in lani objavil prvi samostojni album, nenavadno ambientalni Sirens.
Justin je začel v Napalm Death, ki pa jih je zapustil še pred objavo albuma. Njegov „glavni“ band je bil Godflesh, potem pa je začel plodno sodelovanje s Kevinom, najprej pod imenom Techno Animal, kasneje še v Ice in God.
No, sedaj sta Zonal, ki naj bi bil nadaljevanuju Techno Animal, torej post-industrijski hiphop z dubovskimi poudarki in močnimi potujevalnimi učinki.
Na točno polovici komadov albuma Wrecked gostuje hiphopovska bojevnica Moor Mother, ki se s pridušenim, a močno angažiranim vokalom v popolnosti staplja z apokaliptičnim „mletjem mašin“ dua Zonal.
Meljejo tudi Sunn O))). Posnetki za album Pyroclasts so nastali med isto snemalno seanso kot za spomladi objavljen sestrski album Life Metal.
Menda so štirje zapisi le odlomki ogrevanja in iztekanja za glavno snemanje.
Dejansko ti zapisi nimajo pravih začetkov ne koncev, nimajo dramskega loka, potopljeni so v golo zvočnost globokega kitarskega dronanja.
Sunn O))) ostajajo na robu metalskega spektra. Še tam zamegljeni, komaj vidni skozi kopreno neskončnih električnih vibracij.
Po vseh zvočnih eksperimentih se prileže – klasika.
Klavir v svoji izvorni razsežnosti. Sufjan Stevens je prispeval deset klavirskih skladb za spremljavo baletu The Decalogue, le da je igranje glasbila prepustil Timu Andresu.
Podobno je svoje skladbe dal v tujo izvedbo skladatelj Michael Vincent Waller na svojem tretjem albumu Moments.
Skladbe za klavir in vibrafon so utrinki iz vsakodnevnega življenja, delikatne vinjete z dolgimi odzveni klavirja, ki čakajo na poslušalčevo interpretacijo doživetij in spominov.
Pianist R. Andrew Lee in vibrafonist William Winant sta visoko usposobljena v občutljivi igri zvenov in tempa.
Igra je navidez lahkotna, a pozorna do vsakega odtenka posebej.
Tako lahko album Moments poslušamo vsaj na dveh ravneh – aktivno in pozorno, ali zgolj za ozadje, in s tem še nimamo slabe vesti, da je bi bila zadaj le nemoteča kulisa.
Nezavedno še vedno vpliva na naše čutno in umsko stanje. Oplaja nas in pušča nadvse pozitiven vtis.

Foto/Photos:
Bodega (bandcamp)
Kim Gordon (Nathalia Martini)
Llovage (facebook)
Mamiffer (bandcamp)
Jane Weaver (bandcamp)
Zonal (bandcamp)
Michael Vincent Waller (bandcamp)
(Rock Obrobje, 1.november 2019)
Janez Golič


|