Ko jezo zamenja žalovanje, so potrebna druga sredstva. Haley Fohr je pod imenom Circuit Des Yeux počasi in zanesljivo prehajala iz klubskega, skoraj „underground“ okolja na površje. O tem pričajo že založbe, pri katerih je snemala. Najprej Drag City (vedno na obrobju), za tem Thrill Jockey (ki je obetala, da postane velika, a je ostala solidna srednje neodvisna) in nazadnje neodvisni gigant Matador. Nenavadno le, da se za svež, visokoleteči album -io niso bolj potrudili s promocijo. Naj bi ga poslušalci odkrili kar sami? Je danes to sploh še mogoče? Posebej še, ker na albumu ne boste našli „hit“ teme, ki bi preko strimanja in youtube kanala pritegnila širše poslušalstvo...
Navdušila je vsaj kritiko. Prejšnji, „jezni“ album Reaching For Indigo, je zabeležil nedeljeno hvalo. Obenem je bil še delo „klasičnega“ rockovskega benda, tokrat je snemala z veliko pomočjo orkestra. Odziv je mešan. Haley pač stopa po svoje, ne zadovolji se z doseženim, ampak muziko prilagaja stanju duha. Tragično umrl prijatelj je spremenil njeno čustveno stanje, in kot umetnica ga je morala ozvočiti v velikem slogu. Med pandemijo bi morala na sproščujočo turnejo s svojim alter egom Jackie Lynn, s katerim nabija disko beat, a je vse skupaj odpadlo. V redu, potem se gremo zares.
Kratek vzdih in udar celega orkestra, to so uvodne sekunde albuma -io. Ko se orkestracija ujame s prodornim petjem, podprtim s studijskim procesiranjem, smo priča drami na kvadrat. Od povzdignjene liturgije na način Dead Can Dance se Haley zlahka preobrazi v peklensko zaklinjanje v slogu Diamande Galas. Ko simbioza orkestra in petja popusti, se približa avantgardnim postopkom poznega Scotta Walkerja. Pa vendarle ima svoj glas, ki je več čas izjemno natančen in usklajen sam s sabo. Vedno brez težav izpelje dokaj zapletene oblike pesmi, dviga in spušča, stopnjuje in sprošča. Sklepna Oracle Song priča, da niti ne potrebuje podpore velikega orkestra, zadošča klavir in ta glas, in učinek je zagotovljen. Nikoli nimamo občutka prisile, njen pogon je popolnoma avtorski, in res škoda, da bo prišla do ušes omejenega števila poslušalcev.

Ravno prav je že minilo od obredne pop senzibilnosti prepojene s soundtrackom šestdesetih, da se se lahko posredno obuja preko v Londonu živečih Vanishing Twin. Ni potrebno veliko domišljije, kar takoj udari na plan prva primerjava – Stereolab. In kmalu zatem še vsaj Pram in Laika in Broadcast. Isto naivno petje, lahkotna ritmika in presežek; aranžerski prijemi, ki srkajo vsepovsod.
Na četrtem albumu Ookii Gekkou (Velika mesečina) Vanishing Point zajemajo še širše, novi posnetki so polni „stare“ orkestracije, brbotanja in žvižganja sintetizatorjev, disonantnih kitarskih vložkov, odmevov... Pomaga, da so člani pravzaprav mednarodna zasedba (belgijska pevka in violinistka, japonska basistka, italijanski bobnar in francoski flavtist) s širokim pogledom v daljave in preteklost. Brez težav sežejo od gruva Suna Raja preko brazilskega psihedeličnega rocka do afro-beata. Ampak, le zakaj je bilo potrebno poseči po auto-tune efektu? So želeli po vsej sili zveneto sodobno? Naj bo, ker so se s tem omejili na eno pesem, ki še ne ruši celotnega vtisa.
Za mlajše poslušalce je to lahko dober prehod do podobno odprtega popa devetdesetih, za starejše pa dodatek vsem prej naštetim, nad katerimi smo se navduševali pred desetletji.

Še bolj retro muzicirata Light Conductor, ki sta Jace Lasek iz The Besnard Lakes in Stephen Ramsay iz Young Galaxy. Združilo ju je zanimanje za analogne sintetizatorje. Mnogi od teh, ki so jima prišli v roke, so bili v okvari, potrebni so bili popravila, a veselje ob ponovno delujočih napravah je bila neizmerno.
Že zaradi samega zvoka teh sintetizorjev njuna muzika takoj spomni na elektronsko pulziranje Tangerine Dream tam s konca 70. let. Light Conductor načrtno nista uporabila ritem mašin ne pravih tolkal, vsa ritmična podlaga je ustvarjena s sekvencerji. In podobno kot pionirji kozmične elektronike tudi Light Conductor počasi gradita svoje dolge kompozicije, le štiri sta uvrstila na drugi album Sequence Two objavljen morda presenetljivo za Constellation Records.
K sreči ne vztrajata zgolj na starih premisah. Vsaj uvodna skladba se razvije proti klimaksu, uvedeta kitarske vložke in razpotegnjene človeške krike. Produkcijsko je posnetek že bližje sedanjosti. In potem ponovno nazaj, proti ambientalnemu Brianu Enou, proti Phaedri, Aphex Twinu... Presežka tukaj ni, ampak kje pa je?

Morda pri še eni zasedbi, ki je našla zatočišče pri Constellation. Jerusalem In My Heart je v bistvu projekt multiinštrumentalista Radwana Ghazija Moumneha ob pomoči filmske ustvarjalke Erine Weisgerber. Skratka je multimedijski, mednarodni, odprt projekt, saj je Radwan prebežnik iz Libanona, ki živi in dela v Kanadi. Sedaj, po sili razmer, je tudi množica sodelujočih sodelovala na daljavo.
Album Qalaq odpre pravi metež studijskih rezov in lepljenj in topotanja. Skozi se prebijajo le sempli arabskega petja, ki počasi prevladajo ob liturgični podlagi. Ko se uvodni kaos umiri, se prelevi v hropko pripoved in naprej v arabsko elegijo s psihedeličnim podtonom in v obredno zaklinjanje. Tu ni delovnega načrta, glasbenik, ki ne ve, kje in kdaj bo prišlo do bližnjega izbruha neredov in krize, se tudi pri kreiranju glasbe ne ozira na logiko. Prepušča se impulzom, na eni strani strah in trepet, na drugi upanje in molitev.
Če bi predvajali vinilni album, bi na drugi strani naleteli na celostransko naslovno skladbo, razdeljeno na osem delov, pravzaprav od ena do sedem in devet, skrivnostno manjka osmi krog pekla. Vsak naslednji predstavlja višjo stopnjo „velike skrbi“ in pri vsakem je v pomoč gostujoči glasbenik oz. glasbenik; Moor Mother, Lucrecia Dalt, Tim Hecker... Tudi tukaj je bil namen dosežen, naj se zgodi nepredvidljivo, po realnem nas nič več ne more presenetiti. Notranja intenzivnost se z vsakim obhodom povečuje, skladba raste in raste do zasičenja in čez. Ali naenkrat ponikne v občutljivo molitev. Ali v elektronski drget poln naključnih disonanc. Jerusalem In My Heart je absolutno nepredvidljiv projekt, izven vseh standardov.

Glede na to, da so se Black Dice v svoji prvi dekadi hitro gibali iz eksperimentalnega rockovskega tria proti elektroniki, prve posnetke so objavili pri založbah DFA in FatCat, so bila pričakovanja pred takorekoč povratnim albumom ali prvim po devetih letih, dokaj mešana. Bodo šli v smer bolj sprejemljive, kar plesne elektronike? Morda nazaj med „prave“ inštrumente? Bodo še kar masakrirali zvočni material?
Odgovor je prišel z albumom Mod Prog Sic. Plesne elektronike je le za vzorec, zato pa več pravih inštrumentov, ki jih pa ne pustijo v svoji „naravni“ obliki. Vse je podvrženo studijski manipulaciji, z efekti stalno posegajo v zvočno tvarino, jo sekljajo in lepijo, maličijo in izkrivljajo, lomijo in popačujejo. Ja, sliši se zelo kaotično, a vendarle se nam skozi večkratni posluh sestavine počasi zložijo v smiselno celozo. Le navaditi, prilagoditi se moramo njihovemu ustvarjalnemu vzgibu, in naenkrat je vse logično in skoraj normalno.

Že njihovi škotski „sorodniki“ Mogwai so ugotovili, da lahko viške ustvarjalnih impulzov porabijo za filmsko glasbo. In tako so se tudi Explosions In The Sky po seriji „rednih“ albumov lotili skladanju in snemanju sondtrackov. Verjetno je bolj enostavno. Vsaj v njihovem primeru ostaja filmska glasba na ravni osnutkov, ki se slišijo, kot da so nastajali sproti, spontano, ob gledanju filmskih prizorov. Ni jih bilo potrebno dodelovati, zaokroževati v celovite skladbe.
Plačilo je bilo vnaprej, ni bilo potrebe po koncertni promociji... Pa vendarle, tudi Explosions In The Sky so že zaradi sebe želeli posneti spet nekaj trajnejšega, album, ki bi stal sam zase. In posneli so ga kar na osnovi soundtracka. Le da so „osnutke“ iz dokumentarnega filma o teksaških nacionalnih parkih nadgradili v samostoječi album Big Beng.
Za začetek, tokrat ima vsaj bobnar nekaj več dela, a v ospredju so lirične, prostrane in žive zvočne slike. Tokrat so Explosions In The Sky razširili arzenal glasbil, navite kitare so se umaknile orkestraciji godal, klavirja, zvončkov in tako naprej. Pomirjajoča narava očitno v nobenem trenutku ni ponujala navdiha po vrtinčastem hrupu, ki so ga tako radi zganjali na zgodnjih albumih.

Japonski dekliški trio Kuunatic pa se je odločil, da bo svoje fantazije preselil izven našega planeta. Resda Fumie Kikuchi, Yuko Araki in Shoko Yoshida prihajajo iz Tokia, delno uporabljajo japonska tradicionalna glasbila in deloma pojeja v japonščini, se načrtno ogibljejo enoznačnim opredelitvam. Zamislila so si svoj planet Klüna in vsaka od osmih pesmi na albumu Gate of Klüna pripoveduje svojo zgodbo.
V realnem je domačemu okolju nemogoče pobegniti ali ga odmisliti. Kuunatic pač uporabljajo, kar jim je pri roki in kar znajo. Opirajo se na stari dobri post-punk, z dobro mero psihedelične norosti in prodornim večglasnim petjem. Ta okvir je ravno dovolj širok in globok za umestitev lastnega karakterja. V preširokem okvirju bi se izgubile, preozek bi jih omejil. Vsekakor obetaven debi album, s potencialom za naprej.

„Naslednji album naj bo odigran samo z dvema kitarama, basom in bobni“, je zaukazala Satomi Matsuzaki, basista in pevka v Deerhoof.
Na prejšnjih 17 albumih so pač preizkusili že marsikaj, posneli ploščo v sodelovanjih, se igrali z digitalnimi napravami, snemali priredbe... Sedaj gredo nazaj k „sebi“, čeprav so snemali vsak zase. Praktično iz vseh koncev sveta. Posamezne prispevke je potem mukoma sestavil bobnar, izkušeni Greg Saunier.
Morda ravno zato, ker je imel zadnjo „besedo“, pravzaprav njegov prispevek na albumu Actually, You Can zveni še najbolj obstransko. Petje je še vedno mladostno, naivno, razigrano, označeno z nezgrešljivim japonskim naglasom. Potem so tu kitare Eda Rodrigueza in Johna Dietericha; ni čudno, da ju Greg ob vsej svoji bravuroznosti komaj dohaja. Žgeta in zavijata po progresivno, s stalnimi zamiki in premeti, gnana s post-HC preteklostjo. Ni povsem jasno, kdo se je prilagodil komu, verjetno je zasnovo le pripravila Satomi. Vse vmes sta zakuhala kitarista, Greg je vse skupaj le še začinil.
Vsekakor Actually, You Can ni prelomen album, ne v opusu Deerhoof kaj šele širše. Je pa prikaz njihove neuklonljive volje in želje po lastnem izrazu. Zaradi takih skupin „rock'n'roll“ še ni umrl.

RETROMANIJA

Morda so zgolj predvideli, da bo potrebno šparat z vse dražjimi energenti in so z elektrike preklopili na akustiko. In če se špara, naj se špara na veliko. Melvins pač radi presenečejo in silijo v skrajnosti. Pred leti so se namenili na 50 dnevno turnejo po Združenih Državah, vsaj večer v drugi državi in uspeli. Po skoraj 40 letih delovanja pa je nastopil čas za rekapitulacijo. Običajna zbirka „največjih uspehov“ bi bila „prepoceni“ in obenem so tovrstne kompilacije rezervirane za strimanje. Melvins so se raje lotili svojih „hitov“ v akustičnih preoblekah in na novo posneli kar 30 komadov iz svojega nepreglednega repertoarja ter šest priredb tujih komadov za dobro vago v skupni dolžini dveh ur in pol. Ravno dovolj za četvorni vinilni album in dvojni CD Five Legged Dog.
Brez podpore elektrike sedaj kitarski „rifi“ delujejo precej nebogljeno. Fokus je drugje, predvsem na bobnarskih bravurah Davea Croverja in pravilno razglašenih vokalnih harmonijah Kinga Buzza in Stevena McDonalda. Še vedno je muzika intenzivna, še ko jo zanese v šestdeseta na Zahodno obalo ZDA. Kaj šele, ko odiseji kar ni konca in Melvins ne ponujajo predaha. Kar naprej nas vabijo v svoj objem, tudi, ko smo se jih že zasitili. Tako da priporočam konzumacijo v manjših odmerkih, raje vsak dan po malem.

Približno 40 let je minilo od živahne klubske scene v Berlinu, ki se ji je oprijela oznaka „novi nemški val“. Oziroma, sceno so predstavljala kar dekleta, zbrana v skupinah Mania D., Malaria! in Matador. Ključne so bile tri, ki so tudi prehajale iz ene v drugo zasedbo, Beate Bartel, Bettina Köster in Gudrun Gut. Od teh je slednja, Gudrun Gut, še dandanašnji nadvse aktivna, je glasbenica, didžejka in vodi založbo Monika Enterprise z razprostrto mrežo po celem svetu.
Leta 2015 je nekaj teh sestavilo ohlapen kolektiv Monika Werkstatt in prav ta je ob 40.obletnici tistega burnega klubskega dogajanja vzelo v precep ključne posnetke. Nastale so dokaj raznolike verzije dilentskih izvirnikov, nekatere gredo skoraj v tehno plesnost, druge so razstavljene na praelemente in ponovno sestavljene v povsem novih oblikah. Pravila ni. Dovoljena so bila vsa sredstva in vsi rezultati. Vprašanje je le, če so „sodobni“ pristopi tisto glasbo res popeljali vsaj v sedanjost, kaj šele v prihodnost? Morda so bili dilentatski, a zastarali vsaj po drznosti niso.
Album M_Sessions - Reworks je dvojni. Prvi prinaša sveže verzije, drugi večinoma doslej neobjavljene posnetke izvirnih treh zasedb. Našli so se koncertni posnetki, doma posnete pesmi, demo poskusi. Na digitalno verzijo so pritaknili še tri, med njimi verjetno največji„hit“ Geld/Money, za tiste, ki jih predhodni posnetki še niso prepričali.

Nick Cave očitno potrebuje stalno pozornost. Če ne komunicira s feni po spletu, pa skrbi za stalni dotok pesmi, novih in na novo objavljenih, dokumentarnih filmov, koncertnih zapisov, ima tudi svoj kanal na youtubu. In tako (mu) je prišla prav kolekcija pesmi s „hrbtnih“ strani singlov in raritev, pravzaprav drugi del te. Prvi, še obsežnejši, je luč sveta ugledal leta 2005, odslej se je takih posnetkov našlo za dvojni album. Ali kar za sedem vinilnih albumov, če prištejemo še svež natis iz prvega dela združenega v obsežno zbirko B-Sides & Rarities.
Vedno se bo našel kdo, ki bi oporekal izboru. Na primer, zakaj imamo med striktno studijskimi posnetki koncertno verzijo Push The Sky Away? Zakaj sploh imamo zgodnje verzije že znanih pesmi? In zakaj je uvrščena neobjavljena pesem zasedbe Grinderman (ki so pravzaprav polovični The Bad Seeds), Vortex, manjkata pa dve dejansko s hrbtnih strani singlov? Ampak to so obrobne, zgolj fenovske opombe, ki ne oporekajo neverjetni ravni njegovega ustvarjalnega vzgiba. Če nekatere pesmi morda ne dosegajo najvišje ravni, je Nick še vedno enako prepričljiv v „pravoverni“ rockovski postavitvi kot v pripovedni vlogi ob razglašeni orkestraciji. Enako prepričljiv je v ljubezenskih izjavah kot v prizorih, ki se končajo v krvi. Ker so pesmi razvrščene retrospektivno, lepo kažejo na njegov razvoj v zadnjih 15 letih. In "drugi album" aktualnega drugega dela bi bil zlahka naslednik Ghosteen, na primer. Morda niso vse pesmi prvovrstne, a za fene so obvezne, za ostale pa tudi ne odveč.

Foto/Photos:
Circuit Des Yeux (Haley Fohr) (bandcamp)
Vanishing Twin (bandcamp)
Light Conductor (bandcamp)
Jerusalem In My Heart (bandcamp)
Black Dice (bandcamp)
Explosions In The Sky (bandcamp)
Kuunatic (bandcamp)
Deerhoof (bandcamp)
Melvins (bandcamp)
Monika Werkstatt (monika enterprise)
Nick Cave & The Bad Seeds (deezer)

(Rock Obrobje, 1.november 2021)

Janez Golič