Kolumbijska umetnica Lucrecia Dalt, ki sicer zadnja leta deluje v Berlinu, z varne razdalje nadaljuje rekonstrukcijo glasbe Južne Amerike v povsem avtorsko vizijo. Če se je prej gibala v polju eksperimentalne elektronike, večino glasbe je posnela kar sama, je sedaj bolj ambiciozna. Že sam koncept svežega albuma !Ay! je visokoleteč, če ne kar izvenzemeljski. Iz te, še višje perspektive, se je lažje osvobodila določenih percepcij in prepustila domišljiji prosto pot. Obenem je za uresničitev vizije poklicala na pomoč vrsto glasbenic in glasbenikov, ki so dokaj svobodno vstopali v proces nastajanja albuma.
Zato so pesmi okusno ranžirane in eksperimentalni pristop jim prav nič ne škoduje. Le po robovih se dotikajo znanih žanrskih oblik, raje sproti „odskakujejo", čeprav se na daleč vijejo nadvse ležerno in prav tako je petje oziroma šepetanje v uho Lucrecije Dalt. Še toliko bolj je zato pomembna produkcija zvoka, ki je čist in prodoren, mestoma pa tudi drzen v rušenju uveljavljenih ravnotežij.

Ni nujno, da so „ostanki" s snemanja določenega albuma „slabi", in zato ne najdejo prostora v zaključeni celoti. Kdaj zgolj preveč izstopajo po drugim parametrih in Jessica Moss se je odločila, da bo te „ostanke" s snemanja lanskoletnega albuma Phosphenes zbrala v komplementarni album Galaxy Heart. Sedaj šele ti zapisi pridejo do veljave, sedaj, ko so si vsi tako različni med seboj. Ne le, da kažejo na široko polje izraznosti avtorice, temveč vsak zase izkazujejo njeno široko znanje in drznost. V osnovi se Jessica poigrava z različnimi tehnikami igranja na violo, a vedno so tehnike tudi v funkciji „sporočil". Nekje imamo srhljive napovedi, drugje lirične pasaže razpuščene še s pomočjo bobnarja Jima Whitea in basista Thierrya Amarja. Jessica jih razvija po svojih občutkih, izven pravil, kako naj bi bile skladbe narejene.

Po tridesetih letih bogate kariere bi se Bill Callahan lahko tudi malček ustavil. Ampak ne, niza albume kot za stavo. Obenem drži solidno raven, ki jo narekuje že njegov pristop.
Pri založbi Drag City so album YTILAER napovedovali kot zbirko optimističnih pesmi, takih, ki naj bi jih v teh nepredvidljivih časih potrebovali. Ampak, kakšne bi bile šele njegove pesimistične pesmi?
Kajti, nič bistvenega se ni spremenilo ne v podajanju ne po vsebinski plati. Bill ostaja enako umirjen, nekako melanholično sprijaznjen, mestoma prikrito ciničen. Vse to podkrepi z baritonom, s katerim tudi zavaja in izkrivlja „resničnost", kar se sedaj kaže že v naslovu albuma.
Odmik od rutinske strukture pesmi prinašajo spremljevalni glasbeniki. Dodajajo potrebno dinamiko, pogon v sicer zamaknjeno pripoved. Godala, sintetizatorji, orgle, bas in bobni se mestoma kar prerivajo za prevlado. Ne zmenijo se eden za drugega, kvečjemu vsak zase sledijo osnovni liniji. S tem Bill Callahn ohranja živost muziciranja, ki bi bila zgolj v njegovi izvedbi na precej nizki ravni. V dobro ali slabo samih pesmi.

Vedno bolj ležerno in samozadovoljno gode trio Füxa. Ustanovitelj skupine in edini stalni član Randall Nieman je zadnjih deset let takorekoč poniknil oziroma je brez časovne omejitve snoval gradivo za album Covered In Stars. Bil pa je praktično vseh zadnjih 30 let stalno vključen v raznorazna sodelovanja, ki že sama po sebi pričajo o njegovi glasbeni usmeritvi. Vse te stike je izkoristil tudi pri snemanju aktualnega albuma, in tako so zraven člani zasedb Luna, Spiritualized, Spectrum, Add N To (X) in drugi. Torej imamo opraviti z elektro-psihadelijo, ki pa ji na veliko umanjka zvočne drznosti zgodnjih Füxa. Brez nadležnega elektronskega dronanja je zvočna podoba albuma zelo umirjena, spravljiva, skoraj zasanjana in brezbrižna. Poslušanje postane neobvezno, skoraj mimobežno. Randall deli usodo svojih sodobnikov, ki vsi po vrsti gojijo neobvezno pop kuliso (Spiritualized, Sonic Boom...), skoki v nepredvidljive smeri so preteklost. Škoda.

Če se že vse vrača, naj se vrne v osveženi obliki. Trio All That We See or Seem, zbran iz tako različnih vetrov kot so Finska, Anglija in Brazilija, je mračnjaški novi val speljal v skrajnost. Le dva, skoraj po pol ure trajajoča zapisa, tvorita nenaslovljen album.
Prvi kos je Myrskymielellä, po poemi finskega pesnika Eina Leina s konca 19. stoletja, ki je te verze spisal pri svojih 13 letih. Zvoki nemirnega morja projicirajo temne prerokbe, ki se le še stopnjujejo skozi srhljive elektronske efekte, obredno bobnanje in nazadnje še skozi poteg violinskih strun, ki se načrtno ogibje znanih folk vzorcev. Tudi sicer se All That We See Or Seem po vsej sili odmikajo od prežvečenih žanrskih oblik, tudi darkerskega vala, zvok je le preveč pregneten in nedefiniran.
Drugo stran prekriva zapis, ki se napaja pri Allana Edgarju Poeju, po eni od njegovih pesmi je skupina tudi dobila ime. A Dream Within A Dream je še za spoznanje bolj abstraktna skladba, petje brez besedil še bolj nezemeljsko, sintetizatorji še bolj brez karakterja. Nadvse primerna muzika za post-apokaliptični film.

Nekaj je skoraj bilo potrebno spremeniti, nadgraditi v pristopu kvarteta Dry Cleaning. Saj je recitacija pevkeFlorence Shaw čisto v redu, njen glas je prijeten, barvit, a namenoma monoton in brez pravih poudarkov. Lahko bi se osredotočili zgolj na besedila, a potem bi zadoščala tiskana oblika. Tako pa je glasbena spremljava tista, ki poudarja interpretacijo besedil, jo dviga in spušča, gradi napetosti in po potrebi sprošča. Po dveh EP ploščah in albumu New Long Leg je bilo potrebno to spremljavo še razgraditi, predvsem kitarist Tom Dowse je tu gonilna sila, na njem sloni večina invencij. On je moral v pristop k igranju vložiti največ domiselnosti, zgolj linearno spremljanje ne zadošča več.
Na albumu Stumpwork je to večinoma uspel. Drseče akorde na način Keitha Levena je speljal še za spoznanje dlje, še več je soničnih odmikov, zadržkov in pospeškov, ki dodajajo vzburljivost razosebljeni recitaciji dokaj obskurnih besedil. Brez omembe producenta Johna Parisha ne bo šlo, zvok je jasen in glasbila lepo definirana v prostoru. Nekaj pihalnih vložkov še krepi bogastvo rešitev. Le ritem sekcija se drži bolj ob strani, zgolj opravlja nujno potrebno delo. Tu bi se dalo še kaj dodati.

Šele štartali pa so Atol Atol Atol. Poljski kvartet je sicer zbran iz več vetrov in vsak zase z določeno kilometrino, kar se tudi sliši na prvencu, albumu Koniec sosu tysiąca wysp. Trije inštrumentalisti in pevka Agata Horwat žgejo svojo različico post-punka, pomeni, da se sicer vračajo h koreninam „žanra", a ga speljejo na svoj teren. Da niso začetniki je razvidno iz kompleksnosti ritmičnih rešitev, stalnih dinamičnih preskokov in pevskih vragolij. Posebej samosvoje je naravnan zvok, izogiba se namreč „sodobnemu" zvočnemi zidu zmazanih kitar, ampak zelo jasno izpostavlja posamezne prispevke članov skupine. Glasba kljub nabriti energiji „diha". Škoda le, da je album relativno kratek (34 minut) in še na to odpade prevelik delež ponavljajočega vzorca v izteku ploščka.

Še ena sveža izdaja poljske založbe Gusstaff je album na novo sestavljene skupine Slina Trzaska. Gre preprosto za kvartet Slina okrepljenega s saksofonistom Mikolajem Trzasko. Njihovo skupno muziciranje je povsem v sozvočju. Nobenega prerivanja za prevlado, dejansko igrajo kot ena že uigrana skupina. Saj drugače v polju improvizacije ne gre. Če se že pokažejo težnje po prevladi, po pobegu v samostojno smer, drugi takoj odreagirajo in z nasprotnimi ukrepi ohranjajo dinamično ravnotežje sil. Preigravajo večinoma s kratkimi podajami, sicer pa večinoma počasi tipajo pot v neznano, iščejo skupno smer, čeprav z dokaj različnimi sredstvi. Ob klasičnem jazzovskem inštrumentariju se zlahka vmeša elektronika in sploh efekti, ki brišejo jasne sledi vplivov.
Tudi Slina Trzaska se ne prepuščajo prostemu teku. Stalno intervenirajo, stalno so v gibanju, stalno pripravljeni na odgovor. Zares razživijo se šele tam po dobre pol ure, pa še takrat le na kratko, kot da bi nam pokazali, da zmorejo, če bi bil to njihov namen. Pa ni.
Štirje zapisi na albumu Slina Trzaska so takih dolžin, da se prilegajo 12 palčni vinilni plošči z dodanim 8 palčnim maksi singlom. V digitalnem svetu je razpored bolj preprost, a poslušanje manj zavezujoče. Tako da...

Takoj po letu 1991, ko je prispel v vetrovno mesto, se je kitarist Jeff Parker vključil v glasbeno sceno v Čikagu. Kmalu je postal član pionirjev t.i. postrocka Tortoise, kasneje je svojo naklonjenost jazzovski improvizaciji uresničeval v Isotop 217 in v zasedbi The Chicago Underground Trio ob trobentaču Robu Mazureku im bobnarju Chadu Taylorju. Na poti je torej srkal iz raznolikih izvirov, ki jih tudi znal kanalizirati, še posebej se to izkaže na aktualnem dvojnem koncertnem albumu Mondays at The Enfield Tennis Academy.
Posnetki so nastali na večih nastopih v majhnem baru v Los Angelesu. Ob Parkerju so se drenjali še bobnar Jay Bellerose, basistka Anna Butterss in alto saksofonist Josh Johnson. Na teh nastopih niso niti izključno improvizirali, niti igrali že znanih skladb. Šli so se t.i. „skladanje na licu mesta", torej naj bi sproti izumljali nekaj, kar bi lahko bila skladba z razpoznavnim vzorcem. Ti vzorci pa so ustvarjeni na različne načine, to je stvar sprotnega „dogovora" med ustvarjalci na odru.
Omejitev trajanja ene strani vinilne plošče je malo prekletstvo, ali pa prednost. Namreč, Jeff Parker s skupino je posnel za dobrih 10 ur gradiva, ki ga je kasneje „razrezal" na štiri bolj uspele kose po 20 minut. Tako je lepo zapolnil dvojno vinilko, poslušalca pa pustil v zoprni radovednosti, kaj vse je ostalo neizdano. No, morda bi potem, ko bi, na primer, v digitalni obliki dobili vpogled v celotni posnetek spet jamrali, da bi bil boljši „izbor".
Že na objavljenem skupina streže s širokim diapozonom rešitev. Gladko se približuje in izvija skoraj groovy ritmiki, si jo prisvoji z dub tehniko, prestreli z ostrimi vložki saksofona in disonantnim kitarskih strunanjem. Vsaj v koncentrirani inačici nikoli ne popusti v intenzivnosti, vedno znova nekaj dodajajo, spreminjajo, intervenirajo, da se stroj ne ustavi ali steče prazen tek.

Foto/Photos:
Lucrecia Dalt (bandcamp)
Jessica Moss (bandcamp)
Füxa (discogs)
All That We See or Seem (bandcamp)
Dry Cleaning (bandcamp)
Atol Atol Atol (bandcamp)
Slina (bandcamp)
Jeff Parker (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. november 2022)

Janez Golič