oktober 2024

V oktobrski inventuri najprej opozorimo na kanadski ansambel Godspeed You! Black Emperor in njihov svež album brez naslova, vsaj dokler... Mala superskupina je The Hard Quartet, čeprav se sami otepajo teh oznak. Nekaj podobnega bi veljajo za The Smile, ki so pohiteli in objavili še drugi album letos. Tudi The Necks nimajo težav s produktivnostjo, saj so mojstri improvizacije. So Sner je duo, ki združuje elektroniko in igro basklarineta. Tudi Saagara združuje tradicionalno glasbo s sodobnimi pristopi. Kevin Martin tokrat sam kot The Bug ponuja pošteno dozo industrijskega duba. Steve Von Till iz Neurosis sedaj v solo izvedbi kot Harvestman zaključuje svoj Triptych. Moči sta v kozmičnem bluesu ponovno združila Hugo Race in Michealangelo Russo. Dobro se ujemata tudi Teho Teardo in Blixa Bargeld, tokrat v najbolj osebni izpovedi doslej. V retromaniji pa še en duo, Danille De Picciotto in Alexander Hacke sta v živo v studio posnela svoje "najboljše" skladbe zadnjih 20 let.

Kanadski orkester Godspeed You! Black Emperor je relativno hitro posnel in objavil svež album, vsaj napovedali so ga komaj mesec dni pred dejanskim izidom. Razlog za hitenje se skriva kar v naslovu NO TITLE AS OF 13 FEBRUARY 2024 28,340 DEAD. Da, izraelska okupacija Gaze je skoraj zahtevala hiter odziv vedno angažiranega kolektiva. Očitno so GY!BE skončali snemanje album že februarja in se odločili, da mu ne namenijo posebnega naslova, ampak poudarijo takratno število žrtev v Gazi.
Glede na to, da je glasba tokrat povsem inštrumentalna, manjkajo tudi pridušeni sempli, ki so prej ponekod približali vsebino, naj bi se njihov odziv slišal v dinamiki njihovega muziciranja. Vendar tokrat v veliki meri umanjka tisti značilni vrtinčasti kitarski hrup, s katerim so se pravzaprav proslavili konec 90. let. Album v celoti preveva nekakšna melanholija, bolj žalovanje nad stanjem stvari kot jezni ali celo bojeviti krik k spremembi.
Poglavitne glasbene draži se tokrat razkrijejo ob pozornejšem poslušanju interakcije kitare in violine, nenazadnje je kitarist Efrim Menuck neuradni vodja zasedbe, in violinistka Sophie Trudeau je dolgoletna članica kolektiva. Še vedno je kitara močno distorzirana, skoraj na ravni dronanja, kar vzbuja nelagodnje in napeljuje na nenaden preskok razpoloženja. Vendar violina z lirično igro tu po eni strani pomirja, a še vedno pušča prostor za ostrejši odziv, ki se komaj kdaj zgodi oziroma je večji del pridušen.

Potiho, brez velikih najav, so se skupaj zbrali glasbeniki razvpitih indie skupin iz 90. let. V prvi vrsti Stephen Malkmus, ki navkljub številnim samostojnih albumom ostaja "kitarist in pevec v Pavement". Emmett Kelly je bil član zasedbe The Cairo Gang in številnih drugih, pomagal je tudi Bonnieju 'Princu' Billyju, Robu Mazureku... Prav tako z Bonniejem je igral Matt Sweeney, še prej je bil član Chavez in Superwolf. The Hard Quartet zaokrožuje vseprisotni avstralski bobnar Jim White, ena tretjina Dirty Three, tudi polovica Xylouris White, igral je tudi s Cat Power, Billom Callahanom in drugimi. Vsi so se v teh desetletjih nekje srečevali, predvsem na skupnih koncertnih odrih, in kar nekako naravno je padla zamisel o skupnem delovanju. Zasedba sestavljena iz že znanih in uveljavljenih glasbenikov napeljuje na ime „superskupina“, a je Malkmus kar alergičen na to etiketo. The Hard Quartet je bend, zatrjuje.
Po slišanem na istoimenskem albumu se zasedba ni ozirala na svoj morebitni renome. V njihovih svobodnih kitarskih medigrah ni sledi preračunljivosti, zgolj čisti užitek v početju tistega, kar počnejo najraje in kar najbolje znajo. Predvsem v nekaj uvodnih pesmi fantje dobro žgejo, si dajo duška, šele ko se atmosfera umiri, ko petje Stephena Malkmusa pride bolj do izraza, se prikradejo primerjave s Pavement. Ampak tu obstaja druga dinamika, poudarek je na dveh kitarah, ki sta stalno v dialogu, si podajata in izmenjujeta zamisli, kot da gre za mlade glasbenike, polne želje po dokazovanju. Do Pavement jim manjka še vsaj kakšna bolj prepoznavna, zaokrožena pesem, hit, ampak to ni namen. Namen je druženje in muziciranje iz dna duše in srca.

Očitno je nekoliko drugačna postavitev dovolj za svež vdor ustvarjalnosti, vsaj za Thoma Yorka, menda pa je njegov sočlan iz Radiohead, Jonny Greenwood tisti, ki priganja k čimprejšnji izvedbi zamisli. Dobro se je v The Smile vključil bobnar Tom Skinner, leži mu vse bolj ohlapna forma pesmi, kjer lahko izkaže mojstrstvo v prilagodljivosti. In obenem omogoča Thomu Yorku, da piše pesmi hitro in brez velikega razmisleka, se bodo že usedle skozi koncertno izvajanje. Da, The Smile so eni redkih popularnih zasedb, ki nove pesmi predstavljajo v živo vnaprej, nenazadnje bodo ljubitelji na koncu vseeno kupili studijski album posnet tako, kakor treba.
Ta aktualni album je Cutouts, že njihov drugi letos in in skupno njihov tretji. Da ne igrajo povsem po notah zahtev trga kaže že uvodna elegija Foreign Spies, balada ob spremljavi orkestralnih klaviatur. Po splošnih standardih bi prej sodila v sklepni del albuma. Pravzaprav se šele od tretje pesmi Zero Sum naprej razživijo in pokažejo bendovski pristop, ko se York podredi skupinski igri in s petjem zgolj zaplava na valu rockovskega gruva. Zdi se, da se lahko lotijo skladanja glasbe s kateregakoli konca že, s telepatsko sposobnostjo bodo na koncu našli skupni jezik. Sliši se, da jim ustreza ta neobremenjen pristop, sedaj lahko več tvegajo brez pritiska pričakovanj, pod katerim so ustvarjali Radiohead.

Tudi The Necks počnejo samo tisto, kar želijo sami. Njihov napol improviziran groove je tokrat dobil novo obliko. Še bolj ponotranjeno, še bolj obrnjeno k njim samim.
Kot običajno na albumu Bleed najdemo zgolj eno daljšo skladbo. A tokrat prilagojeno formatu vinilne plošče, namesto ene uro skoraj natančno 42 minut. Le da je potrebno skladbo na vinilki na sredini prekiniti za čas obračanja plošče. Rahlo moteče.
Še bolj moteče je (neizogibno) šumenje, pokanje in škrtanje vinilne plošče, kajti tokrat The Necks puščajo največ pozornosti odzvenom. V glavni vlogi je pianist Chris Abrahams, to je predvsem njegov album, on uvede Bleed s počasnimi akordi, ki na dolgo odzvanjajo v tišino. Šele po nekaj minutah se iz ozadja pojavijo nedoločljivi, umetni zvoki, ki v nenaravnih razmerjih pridobivajo na jakosti. Tolkalec Tony Bucks je tule skoraj "gostujoči" glasbenik, njegov prispevek je večinoma zgolj dodajanje tekstur šumenja činel, ostalih tolkal se komaj dotakne. Podobno v ozadju stojično basira Lloyd Swanton, povsem se je podredil klavirskemu minimalizmu.
Nekaj več medsebojne komunikacije in s poslušalstvom trio ponudi po skoraj 15 minutah "tipanja" in usklajevanja. Takrat šele zaslutimo "stare dobre" The Necks. Zagotovo bi zlahka ponudili glasbo, ki bi našla pot do širšega kroga poslušalcev. Na prejšnjih albumih je že bilo nekaj več odlomkov, ki so kazali na to. Izkušenj jim ne manjka, ampak raje imajo svoj avtorski pristop, pa četudi kdaj močno odstopa od pričakovanj in želja njihovih ljubiteljev. Zato še enkrat bravo za pogumen korak k sebi.

Na prvi posluh se zdi, da je drugi album dua So Sner nastal kar sproti, na licu mesta. Pa vendarle sta Susanna Gartmayer z basklarinetom in Stefan Schneider z elektronskimi pomagali album The Well snovala dobri dve leti, snemala sta v različnih evropskih studiih, večinoma tam, kjer ju je vodila koncertna turneja. Končni miks je nastal na Dunaju pod producentskem nadzorom Martina Siewerta, tudi sam je glasbenik izvežban v mnogih slogih.
Igra klarineta in elektronike se začne na različnih koncih. Klarinet je živ, samovoljen, neukrotljiv, medtem ko elektronika spodaj bolj počiva in se počasi vključuje v skupni nameri. V naslednjem zapisu so vloge že zamenjane; sedaj elektronika postavlja temelj skladbe in se klarinet prilagaja vse bolj trdni ritmiki. Ampak ne, to zagotovo ni več t.i. indietronika, s katero je Stefan Schneider še z To Rococo Rot v 90. letih utiral pot kreativni rabi digitalnih naprav, tule je stopil še vsaj korak ali dva naprej v razgradnji običajne rabe digitalnih naprav. Sedaj rokuje s širokim naborom zvokov in ta nabor se praktično v nobeni „skladbi“ ne ponovi. Lahko zgolj škreblja, žvižga in topota, drugje je zbir zvokov bolj kompleksen, morda celo v navezi s „pravimi“ tolkali. Meje so tu zabrisane; analogno se sreča z digitalnim, improvizacija z vnaprej določeno strukturo, ambientalni zvok z predirnim krikom pihala.

Wacław Zimpel, nekdaj jazzovski glasbenik, izmojstren v igranju klarineta, se je pod imenom Saagara lotil povsem drugačne vloge. Tokrat je bolj studijski manipulator, producent, ki je vsled mešanja dveh nekdaj nasprotujočih pristopov vpoklical štiri indijske glasbenike, ki večinoma igrajo na tradicionalna glasbila, prevsem tolkala (ghatam, khanjira, thavil) in violino. Sam je določene dele, predvsem ritmične, posemplal, in jih naknadno vključeval oziroma mešal nazaj v posnetek. Temu je subtilno dodajal elektronsko podlago, in dobil, tako on, neke vrste intergalaktični folk.
Bližnje srečanje tradicije in sodobnosti, analognega in digitalnega sveta, sta napovedala že Brian Eno in Jon Hassel leta 1980 z izidom albuma Fourth World, Vol. 1: Possible Musics. Hassel je tedaj zapisal : »Glasba četrtega sveta je glasbena estetika, enoten primitivni / futuristični zvok, ki združuje značilnosti svetovnih etničnih stilov z naprednimi elektronskimi tehnikami«.
Z napredkom tehnologije so se te meje še bolj zabrisale, praktično je nemogoče ugotoviti, kateri del glasbe je „odigran“ in kateri je „zmanipuliran“. Na aktualnem, že tretjemu albumu, je zaradi širše zasedbe zvok še bolj zgoščen in glasba vabi na plesni podij. Elektronika pulzira v ritmu zbora tradicionanih tolkal in ker so skladbe relativno precej dolge, vodijo naravnost v trans. Kaj šele, ko Wacław v sklepni kompoziciji Earth, Water and The Holy Groove poprime za klarinet in se frenetično vmeša v „sveti groove“. Potem se šele začne divji ples. Prav mogoče, da je prav ta pristop napoved nove epopeje projekta Saaraga.

Navkljub mnogim "projektom", večinoma v sodelovanjih, Kevin Martin v vsa svoja snovanja pritisne svoj pečat. In pritisne na vso moč. V preteklem letu je vsled didžejanju v berlinskih podtalnih klubih objavil serijo petih EP-jev pod naslovom Machine, zgolj digitalno, v različnih izdajah pa je to muziko sedaj obelodanil tudi na fizičnih nosilcih (2xCD, 2xLP, 5xLP) pod imenom The Bug. Ker je ta dejansko samostojen "projekt" (brez zunanje pomoči), je najbližje tistemu, kar večinoma predstavlja Kevin Martin - industrijski elektro dub v "najčistejši" obliki. S to izdajo se vrača v obdobje svojih prelomnih izdaj, ko je skupaj z Justinom Broadrickom kot Techno Animal tlakoval glasbeni ekvivalent negativni utopiji. In ker svet globalno postaja kvečjemu še bolj dehumaniziran, je njegov odtujen, hladen, opustel glasbeni jezik toliko bolj aktualen.
Iz te zvočne gmote je Kevin iztisnil vso človečnost. Udarci so mehanični, basi ubijalsko nizki, vsi zvoki procesirani, vsi efekti uporabljeni le v en sam namen, uglasbljanje popolne odtujenosti, brezčutnosti. Če je s Techno Animal že plesal na pogorišču informacijske vojne, sedaj zlahka projecira homo sapiensa kot bitje brez lastne volje in razuma, ujetega v inteligenco, ki jo je ustvaril sam.

Serijo zaokrožuje tudi Steve Von Till, dolgoletni kitarist v Neurosis, kasneje še v „sestrskih“ Tribes Of Neurot, kar ga je skoraj logično pripeljalo do samostojnih korakov v širšo eksperimentalno smer. Nazadnje je sklenil trilogijo Triptych pod imenom Harvestman, kjer se je še poglobil v duhove preteklosti, medtem ko je lastno metalsko zapuščino večinoma že pustil za seboj. Tokrat se je otresel vseh zadržkov, ustvarjalnosti je odprl prosto pot tudi na račun zavrnitve s strani starih fenov.
Tretji del triptiha uvede psihadelična epopeja Clouds Are Relatives, ki še kaže vezi z lastno (kitarsko) preteklostjo, a jo studijska obdelava počasi trga in spelje na svoj teren. Ostalo je izlet v neznano. Harvestman se je skozi neskončne možnosti studijskih manipulacij spustil v širok eksperiment, ki mu je težko najti skupni imenovalec. Na daleč odmeva celo folk tradicija, prestreljena z mutiranim hiphopovskim ritmom, v industrijski dub ga potegne remix Kevina Martina, mestoma posnetek kar moteče prekinja in se izteče v drhtečem ambientu. Vsak poskus „običajnega“ teka stvari bi pokvaril celoten vtis. Nenazadnje si še ni povsem zaprl vrata nazaj v Neurosis.

Hugo Race že dolgo ne potrebuje zunanje potrditve. Še enkrat se je spečal s starim kompanjonom Michealangelom Russojem, skupaj sta pred leti že zasnovala dokaj izviren pristop k prirejanju starih blues štiklov samega Johna Leeja Hookerja, in sedaj z avtorsko glasbo pravzaprav nadaljujeta v slogu kozmičnega bluesa. Z albumom 100 Years se Hugo predvsem vrača nazaj, tako zemljepisno kot časovno. Vrača se domov, v Avstralijo, k svoji „dolgolasi ljubezni“, vrača se s spomini v čas otroštva, ko je bilo še vse mogoče, a čudenje ob opazovanju zvezd ostaja.
Hitro je jasno, da se je tokrat ukvarjal predvsem z besedili, in pohvalno, tudi na ovitku CD plošče jih je mogoče prebrati brez povečevalnega stekla. In same pesmi? Točno take, kot jih običajno spiše Hugo Race. Poje, oziroma napol recitira s pridušenim glasom, brez pretiranih vzgibov, bolj zatopljen sam vase. Kitara je speljana skozi efekt odmeva, s tem, da jo igra precej svobodno, brez jasnih akordov, raje lebdi z njo nekje v visoki atmosferi. Temu se prilegajo kozmične klaviature in ostala elektronika. Ker pesmi nimajo običajne oblike, lahko bi se kar prelivale ena v drugo, nas poslušanja albuma v celoti kmalu zapelje v meditativno stanje, kar ugibam, je bil namen obeh protagonistov. Potrebno se je bilo odmakniti od vsega, verjetno je bilo dovolj in preveč potepanja po svetu. Ali pač? Ta mesec imata že načrtovano turnejo po Evropi in v sklopu te bosta nastopila tudi v Škofji Loki.

V vesoljska prostranstva se v mislih rad podaja tudi Blixa Bargeld. Nenazadnje je bil že zgodnji singel njegovih Einstürzende Neubauten Kalte Sterne, kasneje je „potoval“ s sončno barko (Sonnenbarke) in nazadnje, v navezi s Tehom Teardom, napoveduje tornado dežja, ki bo padal z neba... Tako Blixa v uvodni Starkregen s tretjega skupnega albuma s Teardom, Christian And Mauro. Takoj v naslednji, Dear Carlo, najprej pohvali njegove (?) izvrstne piškote, a v hipu preskoči na večne misterije vesolja (90 odstotkov ga je nevidnega...). Ponovno si je Blixa vzel to svobodo petja v (vsaj) treh jezikih, ne le v običajni nemščini in angleščini, Teardo ga je napeljal še na italijanščino, ko poje kakšno revolucionarno, pa vrine še kak verz po špansko in vsebino podkrepi z napevom Bella Ciao. In to v pesmi Bisogna Morire (je treba umret'), ki datira v 16. stoletje, vsebina pa je prenesena povsem v današnji čas (na tapeti so po vrsti influenserji, vozniki taksi službe Uber, Tiktok...). Nasploh si je Blixa v tej naveza lahko privoščil več vsebinske svobode, ni vezan na obvezujoč koncept matičnih Neubautnov.
Po drugi strani pa je precej bolj vezan na pravilno obliko pesmi, drži ritmiko, vedno je natančen pri intonaciji in dramaturgiji. Ni mu niti zmanjkalo všečnih refrenov in napevov, medtem ko je na letošnjem dvojnem albumu Rampen matičnih Einsturzende Neubauten precej improviziral.
Vsaj polovico „dramaturgije“ prispeva Teardo. Običajno sicer postavi temelj z odrezavimi potezami na čelu, a iz tu pelje kompozicije v vse smeri. Včasih počaka in se odzove šele na Blixino interpretacijo, drugje pa tudi vleče z orkestracijo naprej. Obvladuje širok krog pristopov in glasbil, in ima izvrsten občutek za dinamiko tega glasbeno-scenskega dogajanja. Ja, kabarejsko-pripovedni duh veje praktično iz vsake pesmi na albumu Christian And Mauro, in ta slog je obema pisan na kožo. Res je minilo 8 let od prejšnjega sodelovanja na albumu Still Smiling, a žar skupnega ustvarjanja ni niti malo ugasnil.

RETROMANIJA

Najlažje bi bilo 20 let skupnega muziciranja obeležiti z zbirko „najboljših“ že objavljenih pesmi. Ampak najlažja pot je običajno dokaj dolgočasna, predvsem za raziskujoče glasbenike, kar Danielle De Picciotto in Alexander Hacke nedvomno sta. Tako sta se odločila, da izbor najboljšega raje predstavita v novih preoblekah, in sicer sta priredila dva koncerta kar v snemalnem studiu Novecento v Neaplju, kjer sta sicer že snemala svoje redne plošče. Obenem sta na snemalno seanso povabila nekaj poslušalcev, tako da imamo na albumu The Best of hackedepicciotto (Live in Napoli) pravzaprav posnetek koncerta narejenega v studiu.
V teh 20 letih sta vsak zase in skupaj kot hackedepicciotto sproducirala obilo materiala. Ker v repertoarju nimata običajnih „pop uspešnic“, je bil izbor prepuščen drugim kriterijem. Po slišanem je bil eden od kriterij skoraj zagotovo zajeti vso širino njunega izraza. In ta zajema res širok spekter pristopov. Takoj uvodoma imamo na primer a capella izvedbo pesmi Evermore iz istoimenskega albuma. V slogu nadaljuje Hacke z grlenim petjem ob dronanju popačenih klaviatur. Sledi večji preskok v amputirani tehno Aichach, ki v „koncertni“ izvedbi pridobi na organski moči. Ne manjka niti „industrijski“ ropot, ki opominja na članstvo Hackeja v Einsturzende neubauten, in na drugi strani se najde filmsko-meditativna skladba Grace, ki bi jo lahko napisal tudi Ennio Morricone, in efektno zaključuje retrospektivo dveh nepoboljšljivih vagabundov.

Inventura oktober 2024

Foto/Photos:
Godspeed You! Black Emperor (bandcamp)
The Hard Quartet (bandcamp)
The Smile (discogs)
The Necks (bandcamp)
So Sner (bandcamp)
Wacław Zimpel (Saagara) (bandcamp)
Kevin Martin (The Bug) (bandcamp)
Steve Von Till (Harvestman) (Dante Torrieri)
Hugo Race & Michaelangelo Russo (bandcamp)
Teho Teardo & Blixa Bargeld (bandcamp)
hackedepicciotto (bandcamp)

(Rock Obrobje, 3. november 2024)

Janez Golič