NOVI TRADICIONALIZEM

Inventuro preteklega meseca odpremo z avtorjem, ki sicer prihaja s Švedske, a je nekaj let preživel v Seattlu in Teksasu in zatorej nima težav z ameriško angleščino. Christian Kjellvander je povzel tudi slogovno obliko pesmi t.i. amerikane oziroma jo je na svojem sedmem albumu Wild Hxmans (Tapete) še nekoliko nadgradil v poetske in aranžerske širjave. Že uvodna Strangers In Nordheim le počasi „postavlja“ sceno za epskih 8 minut, kolikor traja skladba. Christian z dramatičnim baritonom opisuje „vdor“ nečesa tujega in neukrotljivega v majhno, popolno mesto. Nekaj bolj „živa“ je desetminutna Curtain Maker, a vsebinsko je še ena žalostinka o srečanju in razhodu s sirijsko begunko v Veroni. Tudi The Thing Is gre čez 7 minut, tu se Christian s pripovedjo vrača v Teksas, kjer sta mu že v devetdesetih letih umrla oče in mlajši brat, zatorej pesem zagotovo ne more biti posebej vesela.
Podobno serijo razočaranj je nanizal v album Mark Kozelek, alfa in omega „skupine“ Sun Kil Moon. Znan, če ne razvpit, je zaradi pripovednega načina svojih pesmi, ki so v bistvu kar prepis njegovega dnevnika ob nevsiljivi, večinoma akustični glasbeni spremljavi. Na albumu This Is My Dinner (Cardo Verde ) na dolgo in široko in podrobno podaja svoja doživetja ob lanskoletni koncertni turneji. Na tapeti so osebna srečanja po nastopih v Frankfurtu, Kopenhagnu, Lizboni... Proti koncu uro in pol trajajočega albuma še dva „poklona“. Mark Kozelek že od nekdaj kaže naklonjenost klasičnemu rocku 70-ih let in sploh takratni pop kulturi, tokrat je „dan po smrti“ napisal pesem o Davidu Cassidyju in zatem posnel še svojo verzijo zgodnje pesmi AC/DC Rock'n'Roll Singer.
Dolga leta desna roka Nicka Cavea, Mick Harvey, zadnje čase rad sodeluje. Če ni v skupini PJ Harvey ali Ministry Of Wolves, se za solistične izlete nasloni na priredbe pesmi Serga Gainsbourga ali gre v kompanijo z angleškim piscem Christopherjem Richardom Barkerjem. Ta ga je nazadnje pregovoril v uglasbitev vojnih pesmi pozabljenega pesnika Edgarja Bourchierja, ki je umrl leta 1917 v starosti komaj 24 let. Opisi grozot 1.svetovne vojne so sedaj zbrani v album The Fall and Rise of Edgar Bourchier and the Horrors of War (Mute ) in objavljeni točno na 100.obletnico konca vojne. Mick Harvey se dobra zaveda, da ne sodi med najboljše pevce, je vsestranski glasbenik, aranžer in producent. Zato je za večino pesmi prepustil v petje Jade Imagine, Simonu Breedu in Alainu Johannesu. Poskrbel je za ostalo izvedbo, ki se v veliki meri drži tistega, kar že poznamo z njegovih solističnih plošč. Le da so pesmi dovolj raznolike, da lahko pokrivajo vso pestrost in napetost vojne poezije. Vrednosti ne jemlje niti dejstvo, da je tragična zgodba o Edgarju Bourcjierju povsem izmišljena (se še kdo spomni Vaina?)!

NEOKLASICIZEM

Josef Van Wissem je nizozemski glasbenik, nazadnje nastanjen v Brooklynu. Najprej je opozoril nase s filmsko glasbo za Jarmuschev film Only Lovers Left Alive, za katero je dobil glavno nagrado za soundtrack v Cannesu. Ker se že filmska zgodba vrti kot nasprotovanje sodobni tehnologiji, je Wissem glasbo večinoma izvedel na staroveški lutnji. In tako nadaljuje tudi na aktualnem albumu We Adore You You Have No Name (A Consouling Sounds). Osrednji vpliv predstavljajo staroveški madrigali in slika z naslovom „Lutnjar“ italijanskega slikarja Caravaggia. Te motive Wissem tokrat približa za nekaj stoletij naprej, v sodobnost, saj je njegovo petje in igranje lutnje podloženo z elektronskimi droni, z odmaknjenim udacem basovskega bobna in podprto z močnim efektom odmeva. Praktično celoten album sloni na tej dualnosti, skozi izmenjajoči pristop uvodnih dveh skladb.
Še več studijskega eksperimenta si je privoščil kanadski operni pevec Ian William Craig na aktualnem albumu Tresholder (Fat Cat). Medtem ko so na predhodnem albumu Circles eksperimenti z magneto-tračnimi zankami že dobivali običajno obliko pesmi, se je Craig sedaj vrnil nazaj. Konec koncev je tokrat „le“ predelal nedokončane osnutke iz leta 2014, a jih je preko dodanih elektronskih šumov in zvokov izrabljenih magnetofonskih trakov uspešno povezal v celoto. Obenem je njegovo petje sedaj še bolj potisnjeno v področje „šuma“, da je mnogokdaj že težko ločiti določene teksture. Kar je bil njegov namen. Postati eno z nadležnimi stranskimi učinki analognih trakov.
Eno glavnim imen t.i. neoklacizima je zagotovo nemški pianist oziroma klaviaturist Nils Frahm, tudi znanec naših koncertnih odrov. Že pred leti se je srečal z danskim triom System in izrazil navdušenje nad njihovim prvim albumom, ki ga je objavil nemški eksperimentator in utemeljitelj elektronskega škrtanja (glitch) Pole. Zatorej so se tudi System vrteli v teh vodah, a kasneje zavili v bolj sprejemljiv techno. Ko se jim je Frahm ponudil za sodelovanje, so System prinesli nekaj sveže techno ritmov, na katere je Frahm nasnel 10 ur improvizirane klavirske igre. Ko so System preposlušali Frahmov prispevek, so spoznali, da bi bil mnogo primernejši njihov zgodnji pristop in so s posnetkov pobrisali techno ritme in nasneli bolj abstraktne elektronske vaje. Sedaj so te objavljene na albumu Plus (Morr).
Prav tako improvizirana je klavirska igra veterana Irmina Schmidta. Brez vnaprejšnjega načrta in brez naknadnega nasnemavanja je posnel pet klavirskih meditacij, skozi katere mu „prišepetavajo“ tako Schubert, Cage in CAN, katerih ustanovni član je bil. Pravzaprav se je Irmin vrnil k svoji prvi ljubezni, klasični glasbi, saj jo je v mladih letih študiral in bil na tem, da postane priznan dirigent simfoničnega orkestra, če se mu ne bi zgodil „rock'n'roll“ in ostalo je zgodovina. Po razpadu CAN se je uveljavil kot pisec filmske glasbe, šele pri 81-letih je torej dočakal svoj prvi, pravi klasični klavirski album 5 Klavierstücke (Mute). Če bi na tem albumu čakali na odmev CAN, bi čakali vse do četrte skladbe (od petih), saj se Irmin tu večinoma meditativno ukvarja z zvenom glasbila, vmes so posejani lirični utrinki in šele v zadnji tretjimi dobimo nekaj kot ritmične klavirske vaje. Irmin Schmidt pač ne streže pričakovanjem.

IZVEN VSEGA

Eden bolj zaposlenih in cenjenih producentov danes, Randall Dunn, je še našel čas za snovanje lastnega albuma Beloved (Figureight Records). Obenem je član psihedelične rock zasedbe Master Musicians Of Bukkake, a niti ta podatek, še manj vrsta njegovih producentskih zaslug, nas ne more pripraviti na njegov solistični podvig. Prej je tole ekskurzija v temačne filmske teksture, s komaj zaznavno ritmično podlago. Kakor da bi Randall šel na skrajno mejo svojih predhodnih producentskih izkušenj, ko je večinoma delal s post-metalskimi in gotskimi zasedbami in je od tega ostal le srhljiv elektronski drone.
Premik v industrijski zvok je storil še kvartet Daughters, ki se je zaradi notranjih razprtij razšel pred osmimi leti in nedavno zagrizel v zarečeni kruh. Mnogokrat se ponovna združevanja slabo nadaljujejo, oziroma so le bleda senca „starih dobrih“ časov, pri Daughters je vse drugače. Če so prej veljali na hardcorovski bend, so vsaj uvodni komadi v album pomenljivega naslova You Won't Get What You Want (Ipecac) zgrajeni na težkih industrijskih elektronskih zvokih, ubijalskih bobnih in hropkem vokalu. Kitare so pomaknjene v ozadje oziroma skozi efekte izgubljajo svoj značaj. Tekom albuma so komadi vse bolj nabriti, hitrejši in nasilnejši, in dobro oporekajo omledni rockovski muziki danes. Če kdo pogreša na primer zgodnje Cop Shoot Cop, posebej tiste momente, ki jih je odkričal basist Natz, je tole odličen nadomestek, če ne presežek. Urbana tesnoba naravnost v srce.
Public Memory je ideja producenta Roberta Toherja, ki je na svežem albumu Demolition (Felte) odigral oziroma sprogramiral vsa glasbila in še odpel nekaj besedil z ustreznim tenorjem. Triphopovska elektronika podprta s „pravimi“ bobni napeljuje na primerjavo z bristolčani Beak>, le da je Toherjev pristop še za spoznanje hladnejši, skoraj analitičen, odtujen.
Portugalski glasbenik Oscar Silva skuša na vsakem albumu ponuditi drugačen koncept, zasnovo in za uresničitev te vabi k sodelovanju različne glasbenike. Pod imenom Jibaio si je na 4.albumu OOOO (Discrepant) izbral za idejno zasnovo Pitagorov koncept „univerzalne glasbe“, ki je pogojena z gibanjem planetov oziroma z njihovo harmonično interakcijo. Zato je tudi glasba Jibaio močno ritmično poudarjena, tudi razgibana, kar sočasno vsem vpletenim omogoča dokaj svoboden pretok doprinosov. Medplanetarno potovanja kvarteta Jibaio niti približno ni umirjeno in skladno... je kvečjemu dinamično in interaktivno, s stalnimi razhajanji in zbliževanji vpletenih glasbenikov.
Navkljub zemljepisni oddaljenosti Oren Ambarchi in Jim O'Rourke ne popuščata. Na tretjem skupnem albumu Hence (Mego Editions) je vskočil na pomoč tolkalec oziroma mojster indijske table U-zhaan, kar daje dvem daljšim skladbam istega naslova močan podton. Veže namreč skoraj naključne tone klavirja in kitare obeh glavnih protagonistov, jih zapelje naprej v področja rage in sploh v meditativne sfere. Ker so vsi trije dosedanji albumi objavljeni le na vinilu, so posamezni deli skladb omejeni na približno 20 minut. Zdi se dokaj restriktivno, glede na to, da se glasba spogleduje z minimalizmom La Monte Younga (njegova najbolj znana skladba Well-Tunes Piano običajno traja 6 ur), ampak tudi v omejitvah je kreativa.
Podobno meditativna je glasbena podlaga norveškega kitarista Kima Myhra za brano poezijo francosko-norveške pesnice Caroline Bergvall. Myhr je imel zasnovo pripravljeno še preden je prišlo do tega sodelovanja, vse skupaj pa se je prekrilo ob povabilu na festival FIMAV leta 2016 v Kanadi, kjer se je srečal z godalnim kvartetom Quatour Bozzini in vskočil je še tolkalec Ingar Zach. Nastal je poetski-glasbeni dogodek pressing clouds, passing crowds, ki je nedavno izšel tudi na albumu za agilno založbo Hubro. Šestdelna suita je popoln preplet akustično-godalne predloge s hipnotično interpretacijo besedila na temo minevanja časa, počasnim spreminjanjem narave in nenazadnje premikanjem ljudskih množic.

DALJNI VZHOD

Še na daljni vzhod. V Seulu so se na prelomu stoletja zbrali ljubitelji poezije in umetnosti sploh, in pod imenom Byul.org začeli z multimedijskimi projekti, od glasbe do oblikovanja. Njihov glas ne bi prišel do naših ušes, če jih ne bi „odkrili“ nemški indietroniki The Notwist in jih pri svoji založbi Alien Transistor omogočili objavo treh albumov. Aktualni Nobody's Gold je neobičajna zbirka pristopov in namenov. Prevladujejo sintetizirani zvoki, a že uvodni zvočni eksperiment kaže, da ni vse tako preprosto. Lamb With A Wolf Mask je lahko zvok melotrona, saksofona ali čela. Vse je podvrženo zvočni manipulaciji, in za povrh Byul.org manipulirajo z našimi pričakovanji. Posamezni posnetki namreč preskakujejo od miniatur do razkošnih pop simfonij stadionskih razsežnosti. Vmes so posejani hladni sintetizatorski pop komadi in skoraj newagerske vinjete. Nekako kaže na filmsko glasbo dokaj napete akcijske drame.
Brez Japoncev ne gre. Založba Noble si je že zagotovila kultni status, ki ga bo zadržala tudi z aktualno objavo albuma Shoheia Amimorija PataMusic. Izkušnje je Shohei nabiral v mnogih glasbenih poljih, pisal je simfonične skladbe, pripravljal zvočne inštalacije in prispeval glasbo za televizijski program. Sedaj se je zavestno odločil za vstop v „pop“ svet, ki ga je oblikoval po svoji meri. Odrezavi zvočni utrinki in pospešujoči sempli kličejo v spomin manipulacije studijskega čarovnika Corneliusa. Mestoma je Shohei še drznejši, njegovi rezi in preskoki so hitrejši, komaj ga dohajamo, kaj šele da bi razumeli „logiko“ njegovih posegov. PataMusic je odsev časa in prostora; hitrih in večinoma nadležnih sprememb, ki neustavljivo vdirajo v naš „prostor“. Le poredko se Shohei ustavi, postreže z všečno sint-pop pesmijo, in ponovno zareže z elektronskimi prebliski...

Foto/Photos:
Christian Kjellvander: Simon Fessler
Irmin Schmidt: Diane Zillmer
Daughters: Reid Haithcock

(Rock Obrobje, 1.december 2018)

Janez Golič