Ob najavi novega albuma pionirjev industrijske elektronike Cabaret Voltaire se najprej izpostavi vprašanje, kje je Stephen Mallinder? Oziroma, kako je mogoče, da je Richard H. Kirk v bistvu objavil solistični album pod imenom Cabaret Voltaire? Možnih je več odogovorov; cinik bi rekel, da se ime Cabaret Voltaire pač bolje prodaja, kdo drug, da je Richard pravzaprav ustanovni član in ima vso pravico do uporabe imena, ali morda, da je ugotovil, da ima njegova nova solistična glasba preveč skupnega z „zvokom" Cabaret Voltaire, da bi jo objavil pod svojim imenom. Kakorkoli, na koncu velja tisto, kar je zapisano na albumu Shadow Of Fear.
Revolucije po vseh teh letih ne gre pričakovati. Prejšnji album je bil objavljen leta 1994, zatem se je Stephen Mallinder preselil v Avstralijo in Richard je poslej deloval pod različnimi imeni. Stephen se je pred nekaj leti vrnil v Anglijo, snema v okviru tria Wrangler in tam udejanja svoj slog petja, neprimerljiv s čimer koli drugim. In to pač sedaj manjka v Cabaret Voltaire. Richard H. Kirk sam ne poje, pomaga si s sempli, položenimi v vse mogoče hibride elektronske muzike. V vseh primerih pa znotraj ždi občutek urbane tesnobe, odtujenosti, navkljub tehnoloških možnostim povezovanja. Tole le ni cenen tehno, v katerem se vzorci preprosto ponavljajo v neskončnost, ne, Richard s stalnimi intervencijami skrbi za organsko gibanje tekstur in ritma. Zgodnja dela ostajajo nepresežena, a tole je še vedno bolje od (nizkih) pričakovanj oziroma opravičuje uporabo imena.

Eksperimentalna elektronska glasba lahko nastaja tudi v ruralnem okolju. Ben Chatwin se je iz Londona preselil na obrobje Škotske, tam postavil snemalni studio, vanj navlekel številna eksotična glasbila, predvsem taka, na katera ne zna igrati, in sedaj v miru eksperimentira. Ko je prvič vklopil sintetizator v svojem domovanju iz 19.stoletja, je celotna stavba zavibrirala v nizkih frekvencah, kar je Chatwinu vzbudilo zanimanje za komaj slišne ali celo neslišne zvoke. Začel je izpostavljati točno tiste učinke, ki so skriti, zabrisani, in jih začel uporabljati kot osnovo kompozicij. Ti neslišni zvoki skozi studijsko manipulacijo postanejo slišni ali kar nosilci idej, iz katerih se razvijajo kompleksne skladbe, ki bi jih zlahka uporabil kak filmski režiser suspenza. Toliko različnega plastenja je danes v elektronski glasbi kar težko najti. Chatwin na albumu The Hum skrbi za stalno prelivanje tekstur, ki jim obenem še sproti spreminja „barvo" in intenziteto. Če zdrsne v enoten pulz, se to zgodi skoraj po naključju, in se prav tako razplete nazaj v spoj težko definiranih zvokov in naprej v ambientalni trans.

V trans nas pelje tudi Palo Alto, francoski avant ansambel, ki praznuje dobrih 30 let delovanja. Obletnico je trio počastil z dvojnim albumom Difference and Repetition po vzoru The Soft Machine in njihovega albuma Third. Štiri daljše skladbe na štirih straneh vinilne plošče. Tu pa se vzporenice že končajo. Palo Alto danes večinoma rokujejo z elektronskimi pomagali, počasi gradijo hipnotično podlago, na katero je mogoče naložiti marsikaj. V prvih 18 minutah se z neskončnim kitarskim dronanjem pridružuje Richard Pinhas, nekdaj v Heldon, danes ga slišimo vsepovsod. Ovijanje elektronike in kitarskih bravur bi zlahka teklo proti neskončnosti, če je ne bi omejevalo optimalno trajanje vinilne plošče. V naslednji kompoziciji je zraven še en legendarni glasbenik, vsestranski kitarist Thierry Zaboitzeff, še najbolj znan po članstvu v Art Zoyd, znameniti skupini rocka v opoziciji. Kasneje se je Thierry izkazal z vrsto solističnih plošč in z glasbo za film. S Palo Alto je bolj previden, ne sili se v ospredje, njegov prispevek je komaj opazen znotraj elektronskega toka.
Tretja skladba je trodelni triptih, kjer se v vlogi pripovedovalca pojavlja francoski pisec znanstveno fantastičnih zgodb Alain Domasio. Že prej so se Palo Alto napajali pri piscih tipa JG Ballard in Philip K. Dick, tako da je sodelovanje takorekoč logično. Alain tule stopa v ospredje, njegova pripoved je odločna, in se konča v krvi. Vsaj tako priča sklepni krik iz dna grla. Zadnji del pripada sodelovanju s še enim legendarnim glasbenikom, Rhysom Chathamom, ki dobrih 30 let živi v Franciji. Naslovna stvar je obenem najbolj razgibana in glasbeno vznemirljiva. Povzema filozofsko misel Gillesa Deleuzeja, glasbeno pa se sprehaja od elektronskega transa do jazzovskega razsula. Vmes posega Rhys z rezkimi toni trobente, poganja skladbo v nove dimenzije. Resnici na ljubo, brez gostov bi bil ta album močno osiromašen.

Pianistka Faith Coloccia in kitarist Aaron Turner, skupaj Mamiffer, sta bila leta 2017 povabljena v Krakow, na festival Sacrum Profanov. V ta namen sta pripravila daljšo kompozicijo, ki sta jo izvedla ob pomoči Półdzielnia Muzyczna contemporary ensemble. Samo osnovni motiv kliče v spomin figure, s katerimi sta Mamiffer zasnovala svoje kasnejše „pop" pesmi, kaj kmalu skladba Mettapatterning for Constellation zaide v nepredstavljive širjave. Le kaj ima lirični klavir skupnega z elektronskim škrtanjem in komornim vzdušjem malega godalnega orkestra? Za Mamiffer so ti postopki povsem „naravni", rasejo eden iz drugega, kot namiguje naslov skladbe.
Skladba s svojo dolžino zaseda natanko eno stran velike vinilne plošče, in da stran B ne bi ostala prazna, sta jo Mamiffer zapolnila kar z domačo „demo" verzijo, posneto na kaseto. Brez orkestra skladba povsem stoji, predvsem zaradi navdahnjene klavirske igre, ki vedno ohranja lahkotno melodičnost, navkljub „motečim" zunanjim intervencijam.

Češki ansambel Opening Performance Orchestra je že leta 2014, ob stoti obletnici rojstva Williama S. Burroughsa, v živo izvedel skladbo The Acid Lands. Vanjo so bili vključeni odlomki Burroughsovih del, ki jih na novi studijski izvedbi bere Iggy Pop. Za mešalno mizo in na baskitari je sam Bill Laswell, s tereminom „žvižga" Martina Potuckova in Alfred Sabela zavija s sintetizatorjem Moog. Torej se soočamo s skladbo brez izrazite glasbene teme, ustroja, zvoki zgolj krožijo v psihadeličnem valovanju. Kar je povsem v skladu z besedili Williama S. Buroughsa, ki jih Iggy recitira v svojem počasnem, grlenem slogu. Še večji zvočni kaos nastane, ko se v skladbo vmeša sam Burroughs s traku, saj Laswell poudarja občutek zmede z večkratnim nasnemavanjem istega besedila. Ponovno, stran B vinilne plošče ni ostala prazna, Laswell je naredil inštrumentalni remiks naslovne skladbe in dodal še krajši posnetek v izvedbi Opening Performance Orchestra.

Najprej naravnost, Lambchop so objavili že boljše priredbe, kot jih najdemo na aktualnem albumu priredb TRIP. V nobenem primeru nam pri tem niso priložili „ključa", skupnega imenovalca izvirnikov. Pri Kurtu Wagnerju, alfi in omegi skupine, je to nekaj samoumevnega, rad ima presenečenja, ki meji na navihan humor.
Kar je dobro že samo po sebi, pomeni, da se je Kurt vrnil k neprevidljivosti in pustil kalkuliranje drugim. Zadnja dva redna albuma sta bila obupen poskus skakanja na vlak sodobnosti, ki Lambchopom ne pristoji. In blagodejno je ponovno slišati momljanje Kurta Wagnerja brez efekta auto-tune.
Zdi se, da se Kurt sam zaveda, da je šel predaleč. Sedaj je nazaj v objemu malih čudaštev. Na primer, uvodna pesem je kar 13 minut trajajoča priredba pesmi Wilco, Reservations. Od tega skoraj 10 minut odpade na komaj slišno drhtenje in šumenje. Tega se ne objavlja v uvod v album, kvečjemu na rep. Sledijo zvočno in slogovno lepo raznolike izvedbe pesmi od nashvillskega countryja (Earl „Peanut" Montgomery), zvoka motowna (The Supremes), do proto punka (Mirrors) in pesmi Jamesa McNewja iz Yo La Tengo. Vse si je Kurt Wagner prisvojil do te mere, da zvenijo kot njegove. Sliši se, da so narejene na hitro, brez pretiranega studijskega likanja, skoraj mimogrede. In res, zakaj bi se pretirano trudil, če v nobenem primeru ni komercialnega učinka. Tako pa je vsaj zadovoljil lastno dušo in zveste fene.

Po nekaj albumih kreativnih tolkalskih vaj se je Erland Dahlen očitno odločil za preskok. Že sam zvok oziroma produkcijski prijemi na albumu Bones merijo na višje ambicije. Erland se je obenem „oborožil" z množico zvočil, to so večinoma še vedno tolkala, a je šel naprej v fuzijo z elektronskimi pripomočki. Tako je glasba tokrat nadvse bogata, kar zasičena s številnimi pristopi, ki poslušalcu komaj pustijo dihati. Tokrat se je Erland zares potrudil, na veliko je nasnemaval, eksperimentiral z zvokom, nanašal plast za plastjo v gosto zvočno krajino. Zdi se, da noben izvor ni ostal nedotaknjen, vse je studijsko obdelal, obarval, domislil. Ko mu tudi to ni bilo dovolj, je počez nasnel še eterično zborovsko petje, kronski dokaz višjih ciljev. Skoraj moralo bi ga odkriti neko drugo občinstvo, tisto, ki išče predvsem površinsko zadovoljstvo prinešeno na pladnju. Stara, prvinska draž igranja pa se je žal izgubila. Vsega pač ne moreš imeti.

„Vsaka zgodba ima obliko, in vsaka oblika se med seboj razlikuje"; nas narator uvede v novo zbirko zvočnih zgodb naveze Geins’t Nait / L.Petitgand. Album Like This Maybe Or This je že njun tretji v seriji „Mind Travels", ki skrbi za glasbo za umišljen film. Morda teoretično spoj temačnih, industrijskih zvokov in liričnih melodij ne gre skupaj, a z dolgoletnim sodelovanjem sta Thierry Merigout (pravo ime Geins't Naita) in Laurent Petitgand povsem uspela. Vsi postopki se lepo zlijejo v „filmsko" ozadje, skupaj z oddaljenimi sempli dejanskih govorov in dialogov. Ne samo, da ima vsaka „zgodba" svojo obliko, tudi pristop pri kreiranju oblike in vsebine je odprt, torej nima vnaprej začrtanega načina dela. Lahko izhaja iz preprostega vzorca in počasi preide v mogočno orkestralno skladbo podprto s pritlehnim industrijskim maršem. Ali iz trdne strukture razpade v komaj slišno podrhtavanje klavirja in elektronike. Kombinacij ne bo zmanjkalo, in ko jih Geins't Nait in L. Petitgand izkušeno zakrmarita v pravo smer, naša misel kar poleti...

Zamisli letijo neizmerno tudi iz tabora Half Japanese. Od njihovega (trojnega!) prvenca je minilo 40 let, a Jad Fair s prijatelji se očitno ne misli še ustaviti ali upokojiti. Še vedno ustvarjajo s hitrostjo albuma na leto, vmes Jad sam streže še s solističnimi pesmimi. A najbolj fascinantno pri tem je, kako jim uspe vsakič domiselno izpeljati to karseda preprosto zasnovo v nekaj privlačnega in svežega. Ko že mejijo na ceneno izpeljavo rock'n'roll obrazca, se hipoma obrnejo v svojo smer in pesem dinamično zapeljejo v vznemirljive širjave. Poleg tega, da je Jad Fair eden tistih pevcev, ki mu je malo mar za pevska pravila. Celo več, če bi začel peti po pravilih, naučeno, bo izgubil velik del svojega šarma in neposredne izpovedne moči. Raje vsi skupaj hitro in učinkovito sestavljajo iskrive pesmi, novih 12 na albumu Crazy Hearts zveni kot bi jih posnela skupina, ki šele začenja. Entuziazem in sporočilnost je še vedno daleč pred preračunljivo iskanje tržnih niš in kaj se danes posluša.

Po „starem" neomajno muzicira tudi japonski psihadelični kvartet The Silence. Pevec Masaki Batoh je že starosta, že sredi 80-ih let je začel s skupino Ghost, jih 2007 razpustil in nekaj kasneje sestavil The Silence. A vse te dolgoletne izkušnje ga niso „izučile". Tudi na aktualnem, 5. albumu Electric Meditations ohranja stare draži; zvok je neobrušen, celo grob, izvedbe namenoma nerodne, naj se skupina preizkuša v baladnem slogu, psihadeličnem bluesu ali v nesramni hipijadi, najbolj očitno poudarjeni z vložki flavte. Ravnotežje držijo z zdrsom v nebrzdan napad saksofona ali v 10 minutni improvizaciji, postavljeni kar na sredino albuma. The Silence v slabih 50 minutah ponujajo celoten spekter psihadeličnih norosti, na slepo bi mu prisodili letnico nastanka nekje med 1966 in 1975. Sodobnost se jih ne dotakne, in to ni nujno slabo.

Most med staro psihadelijo in sodobnimi triki predstavljajo King Gizzard And The Lizard Wizard, avstralski ansambel, ki si je še največ pozornosti prislužil z mega aktivnim objavljanjem plošč v letu 2018. V manj kot 365 dneh so fantje objavili 5 albumov povsem pravih pesmi, zamejenih le z ohlapnim konceptom. Temu so sledili tudi v letu 2019 z izletom v hard rock in se nazadnje ustalili z aktualno zbirko vsestranskih psihadeličnih komadov na albumu K.G.. Šest članov je album sestavljalo na daljavo, med karanteno, in že to niso bile prave razmere za vsebinski eksperiment. Držijo se tega, kar najbolje znajo, v bistvu so naredili prerez tega, kar že poznamo s prejšnjih 15 albumov. Znajo biti funkovsko plesni, drsijo po strunah akustične kitare ali se spustijo v bolj kaotično psihadelijo. A vse je tu dovolj preračunano, (tudi dejansko) sprogramirano, da zveni „sodobno", všečno, privlačno, in ker ne moreš imeti vsega naenkrat, tudi predvidljivo, brez drznosti, ki so si jo privoščili ne tako daleč nazaj.

Vsestranski je tudi kitarist Nels Cline s svojimi Singers, ki to niso. Namreč nihče v ansamblu ne poje, so pa člani-veterani zbrani z vseh vetrov in so zatorej na dobri poti, da bo vsak vlekel v svojo smer.
Nels zadnjih 30 let nepretrgoma igra, snema in nastopa.
Izkušnje je nabiral v številnih formacijah, najbolj znana je seveda Wilco, ki ji je sam dal novega zagona s prihodom na prelomu stoletja. Ko je pred nekaj leti vodja Jeff Tweedy malce upočasnil delovanje samih Wilco oziroma jih je postavil na stranski tir, je bila to tudi za ostale člane priložnost za samostojne pobege. Nels Cline je večkrat „prebegnil", hitro in učinkovito ustvarjanje muzike je itak njegov moto in mirovanje Wilco ga zagotovo ni kaj dosti prizadelo, še vedno objavlja vsaj po album na leto, ponovno v različnih postavitvah.
Vendar je s svojimi Singers in z albumom Share The Wealth presegel samega sebe. Načrt je bil, da v dveh dneh saksofonist Sherik, klaviaturist Brian Marsella, basist Trevor Dunn, bobnar Scott Amendola in tolkalec Cyro Baptista posnamejo nekaj osnutkov, iz katerih bi kasneje nastal album. A ti improvizirani posnetki že stojijo sami zase, so zaključene celote, nič jim ni bilo treba dodati ali odvzeti ali spreminjati. Povrh vsega so skladbe nadvse raznolike, kar presek marsičesa, kar je Nels Cline že ustvaril. Imamo uvodno priredbo pesmi Caetana Velosa, sledijo izleti v lirične pasaže (kot jih poznamo z albuma Lovers), v hrupno svobodno improvizijo, odmeva „električni" Miles Davis, vmes „zacvili" Nelsova kitara, kot jo poznamo iz Wilco. Vse odigrano suvereno, zveni, kot da je skupina skupaj že dolga leta. A ne, prej niso nastopili skupaj niti enkrat. Če to ni dosežek?!

Foto/Photos:
Cabaret Voltaire (Richard H. Kirk) (bandcamp)
Ben Chatwin (bandcamp)
Palo Alto (naslovnica/cover)
Mamiffer (bandcamp)
Opening Performance Orchestra (bandcamp)
Lambchop (Kurt Wagner) (bandcamp)
Erland Dahlen (bandcamp)
Half Japanese (Fire Records)
The Silence (bandcamp)
Nels Cline (Nathan West)

(Rock Obrobje, 1.december 2020)

Janez Golič