November 2021

V novembrski inventuri najprej nekaj ženske senzibilnosti v izvedbi Emme Ruth Rundle, Marte Del Grandi in Jessice Moss. Joan As A Policewoman si je našla nekaj moške pomoči, prav tako Danielle De Picciotto že dolgo ustvarja v navezi z Alexom Hackejem. Preverimo še, kaj ponujajo veterani z vseh koncev sveta, zatem še kaj ponujajo mlade sile z vseh koncev sveta. Proti koncu retromanija, ponatisi in izvedbe starih komadov s strani The Pop Group, Pamele Z. in Sunn O))).

Kar težko je verjeti, kakšno glasbeno pot vse je že prehodila Emma Ruth Rundle. Začela je v The Noctures, neke vrste folkgazerskem triu, na kratko skočila v Red Sparrowes, ki so se brez težav sprehajali med stonerskim hrupom in post-rockovskimi elegijami, tu nekje so se gibali tudi Marriages. Vmes je posnela še solistični kitarsko ambientalni album in se končno vrnila k izvorom, k intimni izpovedi ob minimalni spremljavi akustične kitare in klavirja na aktualnem albumu Engine Of Hell.
Emma tokrat nikjer in nikoli ne povzdigne glasu, nikjer in nikoli močneje ne udari po strunah ali tipkah. Vse je podrejeno popolni nirvani, samozagledanosti, pomiritvi. Spremembi je zagotovo botrovala njeno odvajanje od drog in alkohola, morda tudi ta nesrečna pandemija, ko ima umetnik po sili več časa za razmislek kako in kaj naprej. V glasbenem smislu in zasebno.
Tako je vse podrejeno zgolj ustvrajanju določenega razpoloženja, pesmi nimajo izrazitih refrenov, s katerimi bi posebej pritegnila pozornost. Sedaj se zdi, da je sploh ne potrebuje. Album, ki ga je posnela predvsem zaradi sebe.

Resda so se glasbene zamisli rojevale na potovanjih, se po poslušanju albuma Until We Fossilize italijanske pevke Marte Del Grandi le zdi, da se je zazrla predvsem vase. Sicer po izobrazbi jazzovska pevka, se tule spušča v intimno vzdušje bolj s šepetanjem kot pravim petjem. S pazljivimi aranžmaji se Marta približa vzhodnjaškemu misticizmu, pomaga si s podvajanjem vokala, z odmevi godal in elektronskimi podrhtavanji. Potem njena glasba pridobi na dimenziji filmskega nadrealizma tipa David Lynch.

Kontemplacija: poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni, preberemo v spletnem slovarju Fran. In res si Jessica Moss ni mogla zamisliti boljšega naslova za tridelno skladbo, ki prekriva celotno prva stran njenega aktualnega albuma Phosphenes (pojav, ko zagledamo svetlobo, ne da bi ta prišla do našega očesa). Contemplation je počasna variacija štirih tonov, odigranih na električno ojačano violino. Variacije se dogajajo po vseh dimenijah zvoka, po višini in globini, z „živim" nasnemavanjem, z dodajanjem melodičnih odtenkov... Jessica skrbi, da se postopki nikoli ne ponovijo, stalno se spreminjajo, razvijajo, se oplajajo... Ja, dolgo je že od njenih sodelovanj v rockovskih zasedbah.
Če bi obrnili vinilno ploščo, bi na drugi strani naleteli na nadaljevanje ambienta, ki se počasi in vztrajno razvije v nekaj bolj radoživega in raznovrstnega. Jessica uvede celo pravo petje, resda potopljeno v zvočne manipulacije godal in elektronike, a glasba postane odsev stvarnosti tu in zdaj. Še vedno ostaja ujeta v izolaciji, a želja po resnični komunikaciji je izražena tudi eksplicitno.

Jonsi, pevec islandskih Sigur Ros, je nenapovedano objavil tretji samostojni album Obsidian. Po slišanem verjetno res ni bilo potrebe po pretirani promociji, gre za glasbo, ki jo je pripravil za glasbeno spremljavo ob umetniški razstavi v newyorškem muzeju Tanya Bonakder Gallery. Torej glasba tokrat nima velikih „pop" ambicij in k sreči se je Jonsi vrnil vsaj po razpoloženju vrnil k Sigur Ros. Z drugimi sredstvi. Muzika je večinoma elektronska, a praktično brez ritmičnega pogona, kaj šele, da bi se šopirila z ultra modernimi prijemi, s katerimi si je Jonsi obupno trudil ostali „aktualen" na prvih dveh albumih.
Očitno je novo glasbo podredil namenu, saj je skoraj neopazna, tudi petje zgolj lebdi nekje v ozadju kot smo ga že vajeni predvsem z albuma ( ). Brez klimaksov, brez kitarskega vrtičenja, bo tale album pristal le na policah najbolj zagrizenih ljubiteljev, no morda pa koga od mlajših poslušalcev sploh usmeri k zgodnjih Sigur Ros.

Tudi Joan Wasser je potrebovala spremembo. Tudi njo je vleklo v sredino, v omamno pozornost. Tako se je nazadnje naslonila na priredbe bolj ali manj znanih hitov na albumu Cover Two (Prince, Neil Young, The Strokes, Blur...), a ji tudi to ni prineslo neke povečane priljubljenosti.
Med pandemijo se je ob smrti prijatelja Hala Willnerja spomnila na posnetke, ki jih je naredila skupaj z bobnarjem Tonyjem Allenom in Daveom Okumo na festivalu The Circus leta 2019. Ko je začela poslušati posnetke, jo je šokirala še novica o smrti Tonyja Allena. Vsekakor je bilo potrebno razmišljati o objavi koncerta. Nastop je bil bolj ali manj improviziran, za objavo je bilo potrebno posnetke urediti, morda studijsko nadgraditi.
Časa je bilo dovolj, Joan je v Parizu imela svoj snemalni studio in počasi se je oblikoval album The Solution Is Restless.
Na slepo bi težko uganili, da je album nastal iz žive improvizacije. Joan As A Policewoman je očitno močno popravila posnetke, rezala in lepila, nasnemavala, da je nastala dovršena, a še vedno razgibana plošča. Prevladuje ležerni trip s podtonom funka oziroma afro-beata, petje se spogleduje s soulom, vsekakor glasba z dušo in telesom. Škoda le, da je v živo ne bo mogoče več podoživeti, tam, na koncertnem podiju bi šele dobila pravo podobo in namen.

Na dolgih potepanjih, pravih nomadskih pohodih, je nastaja tudi skupna glasba Alexa Hackeja in Danielle De Picciotto. Komaj dohajamo vse njune aktivnosti, ki niso nujno strogo glasbene. Pa tudi teh je že toliko, da se naključni firbec zlahka izgubi.
Zato pride prav njun aktualni album The Silver Threshold, ki sta ga objavila pod imenom hackedepicciotto in ga je objavila založba Mute. Sicer to ni „prava" kompilacija njunega dela, je pa dober pregled razsežnosti, ki se je prejšnjih albumih običajno omejila v koncept. Resda ne gresta čez mejo, Hacke, na primer, ni posegel po železju, ki ga sicer uporablja njegova matična zasedba Einstürzende Neubauten. Ohranjata nek svoj zvok, meditativen, a hkrati močan in bogat.
Tokrat je bogastvo zvočnih rešitev še bolj izpostavljena, boben še bolj obreden, petje še bolj povzdignjeno, grleno in harmonično usklajeno. Mestoma ju povleče na vzhod, spomnimo se lahko že Hackejevega dokumentarnega filma o istanbulskem podtalnem glasbenem vrenju izpred slabih 20 let. To še vedno po vseh dimenzijah odmeva v njegovi in njuni muziki. Skratka, če bi se nekdo končno rad seznanil z njuno glasbo, je ta album najboljša izbira.

Na drugem koncu sveta, v Los Angelesu, so še vedno aktivni Savage Republic. Še eni veterani, ki se ne uklanjajo trendom, ampak rijejo po svoje. Začeli so v zgodnjih 80-ih letih, in v nasprotju s sončno Kalifornijo uprizarjajo dokaj temačne prispodobe sveta. Tudi Savage Republic so se vedno radi spogledovali z „vzhodom", post-punkovsko obrednost so mešali z orientalskimi ornamenti. Aktualni album Meteora, prvi po sedmih letih, nič ne kaže, da bi se Savage Republic umirili. Zveni, kot da je posnet v podzemni votlini, zvok je bobneč in hrumeč, prav nič izčiščen. Sledi glasbenemu sporočilu, ki je predvsem izmikanje utrjenim vzorcem. Mestoma se kitara približa surferskemu valovanju, a se kmalu prelevi v mogočen post-punkovski val, ki pljuskne čez žanrske meje. Petje je omejeno na nekaj direktnih, angažiranih vrstic, skoraj programske so, toliko da se ve, na kateri strani stojijo. Brezkompromisno.

Iz tabora Eyeless In Gaza sta nedavno izšla dva albuma. Njihov kitarist in pevec Martyn Bates se predstavlja pod imenom Kodax Strophes, kajti tokrat se je močno oddaljil ne le od zvoka matične zasedbe, tudi od tistega, bolj folk intimnega početja pod svojim imenom. Sedaj se v drugo spušča v bolj cinematično, atmosferično področje z albumom Post War Baby, torej imamo opraviti z zamegljenimi spomini na otroštvo, ki ga je Martyn doživljal skozi šestdeseta leta, ki jih še vedno smatra za povojni čas.
Kot polovica dua Eyeless In Gaza je v duhu zgodnjih osemdesetih uprizarjal ultra-dramatični post-punk, ki se je hitro ponotranjil, a že sredi osemdesetih sta Eyeless In Gaza na žalost podlegla prevladujočemu toku. Ker se njun status kljub prilagajanju ni spremenil (oziroma izgubila sta več starih fenov kot pridobila nove), sta se Martyn Bates in Pete Becker samoukinila. In se vsake toliko vračala, a sedaj bolj po svojih željah in potrebah. Kar kaže tudi tale aktualni album Martyna Batesa. Niti sledu ni po kakšnem udinjanju. Ti poetični spomini so ujeti v miriado studijskih efektov, večinoma odmevajo po vseh dimenzijah brez ritmične podpore. Martyn deloma poje, skoraj šepeta, mestoma recitira, in tu se ni dosti spremenil. Le strukture so sedaj razpuščene, svobodno se prilagajajo trenutnim vzgibom, pogojenimi s spomini iz povojnega otroštva.

Potem, ko je pogosto sodelovala prav z Eyeless In Gaza, tudi grafično opremljala njihove plošče in snemala videe, se je Elizabeth S le odločila za samostojni glasbeni korak. Album Gather Love kaže delno zaslombo na zapuščino Eyeless In Gaza, nenazadnje jo s klaviaturami in spremljevalnim petjem vzpodbuja prav Martyn Bates, a Elizabeth zavije tudi po svoje. Že uvodna Misborn je podprta z industrijskim zvenom in zadušenim predirnim petjem. Kmalu se Elizabeth navidezno umiri, prevzame oblike angleškega folka z močnim mističnim in skoraj darkerskim podtonom. Očitno so besedila nastala pred glasbo, kajti dokaj svobodno jih interpretira, poje mimo glasbene podlage. Poudarki stalno krožijo, izogibajo se običajni dinamiki in dramaturgiji pesmi. Kar vse kaže na izpostavljeno avtonomno avtorsko držo, samo na daleč ima kaj skupnega z nekaterimi sodobnimi avtoricami, Circuit Des Yeux na primer. Več kot obetavno.

Po sili razmer so se nazaj v rodni Avstraliji znašli kitarist in pevec Gareth Liddiard, pianist Chris Abrahams in bobnar Jim White. Pandemija jih je prikovala na domačo grudo, tako želena koncertna potepanja in mednarodna sodelovanja so za nedoločen čas v mirovanju. Takole, na papirju se zdi ad hoc sožitje blues-rockovskega pevca in jazzovskega pianista nemogoče, a če se priključi vsestranski Jim White, to postane polno učinkovito. Resda Gareth ne more povsem iz kože bendov The Drones in Tropical Fuck Storm, tudi Abrahams se drži variacij minimalizma iz The Necks, a vse gladko poveže nekdanji član Dirty Three. Funkcionira kot kočijaž; dokler vse teče v pravi smeri, komaj intervenira, ko druga dva zavijeta iz smeri, šele močneje poseže v glasbeno tvar in zadevo ali vzpodbode ali umiri.
Trio se imenuje Springtime, njihov prvi album pa je ostal brez naslova. Ambicije so pač na nizki ravni, delalo se je hitro in učinkovito. Uvodna Will To Power še žge, zatem se Springtime prepustijo instinktu, eksperimentu, samovolji. Komunikacija poteka le med njimi, poslušalec je tu v pasivni vlogi. Sam se mora odločiti, ali jih bo spremljal.

Podobno bi lahko zapisali ob svežem projektu kitarista Elliott Sharpa, čeprav ohranja ime Bootstrappers. Torej ohranja stalno raziskovalno žilico ob različnih ritmičnih sekcijah v polju elektrificirane improvizirane godbe. V devetdesetih je snemal celo za SST, potem pa le še širil zmožnosti sicer rockovskega tria daleč navzven teh okvirjev. Tudi na aktualnem albumu Xenolith ne miruje. Ob pomoči bobnarja Dona McKenzieja in basista Melvina Gibbsa divje škreblja, drsi, vleče, obira po kitarskih strunah, ki ječijo, cvilijo, zavijajo, hrumijo, da mu je težko slediti. Pravzaprav igra vse, razen žanrskih oblik, teh se zavestno in načrtno ogiblje. Za bas-bobnarsko navezo bi bilo najlaže, če bi se držala svojega tempa, ampak ne. Tudi Don in Melvin se dinamično odzivata na Sharpovo igranje, včasih sledita, drugič vlečeta na svoje, kot da so povezani z neko navidezno elastično nitjo. Ko tudi to ni dovolj, Sharp preklopi na elektroniko, ki prav tako žvižga in piska brez logične ali vnaprej začrtane smeri. Le v drugi polovici albuma se trio nekoliko umiri, predahne, a načela skupnega muziciranja ostajajo enaka. Pomemben je skupni užitek v poskusu urejenja kaosa, ki vedno znova uhaja izven nadzora. Prispodoba tega časa je namerna.

Medtem ko novodobne pop zvezdnice snemajo vse daljše albume in objavijo po dva na leto, se je Barry Adamson odločil za drugo možnost. Njegove diskografske izdaje so vse krajše. Prejšnji EP Love Sick Dick je prinesel šest novih pesmi, svež Steal Away komaj štiri. Kaj računa le še na uvrstitev na striming playliste?
Naslovna stvar je značilno njegova. Pritlehno šepetajoče petje o legalni kraji, s surferskim driveom za podlago. Preskok se zgodi v naslednji. Broken Moments diši po zahodni obali Združenih Držav, skupaj z brezskrbnimi spremljevalnimi vokali. Lahkotno pohajkovanje se nadaljuje v The Climber, da bi se s sklepno vrnili v tršo blues in boogie maniro z orgličarjem Big Walt Danielsom v glavni vlogi.
EP se konča, ko bi radi še. Le kaj bi bilo, če bi Barry objavil album? Bi naj bil odveč?

S koncentracijo na pesem se izgubi filmska razsežnost, ki večinoma krasi njegove albume. Pomagamo si lahko s preklopom na samostojni album poljskega tolkalca Miłosza Pękale. Na albumu 8 Pieces In Different Tempos po vzoru newyorških minimalistov ponuja repetitivne vzorce tolkal in klavirja oziroma klaviatur. K sreči ne ostaja pri vzorih, ampak jih širi nazaj in naprej. Ponekod se „znane filmske" teme na vibrafonu srečajo s programirano podlago, drugje se oprime primitivnih elektronskih zvokov zgodnjih računalniških igric ali simulira godalni orkester. Vsem postopkom je skupna neka razposajena, humorna nota, ki se kažejo predvsem v primitivni zasnovi posameznih skladb, ki jih Milosz počasi in zanesljivo nadgrajuje v vse bolj kompleksne celote. rez studijskih prijemov mu ne bi uspelo.

Podobno je zastavil belgijski multiinstrumentalist Lennert Jacobs. Sredstva niso več pomembna, vse se lahko uporabi za dosego želenega razpoloženja. In tudi tu Lennert ni usmerjen le v introspektivno sanjarjenje, kamor ga največkrat zapelje glasba sama, ampak se nekajkrat „zbudi" v realno situacijo. Z uporabo sintetizatorjev starejšega datuma se nehote približa pionirjem Tangerine Dream, a se ne ustavlja pri tem. Z orkestracijo, s pravimi glasbili, s studijskimi prijemi nas album Enthusiasm pelje po svoje. Ker je večina glasbe inštrumentalne, bi zlahka našla mesto v filmu ali za spremljavo kake druge scenske umetnosti.

Še skok v newyorško podtalje. Tam se kali novovalovska zasedba Geese, ki se predstavlja z albumom prvencem Projector. Nič pretresljivega, razburljivega ne ponujajo, a pobirajo pri najboljših. Znotraj odzvanjajo zgodnji Talking Heads, tudi Televisoon in The Strokes. Le da so Geese bolj uglajeni, prečiščeni, previdni. Komaj kdaj napnejo glasilke in privijejo kitare. Ampak znajo narediti spodobno pesem, s kar nekaj prevrati v okviru treh, štirih minut. Tudi pevcu ni kaj očitati, artikulacija je natančna, skozi produkcijo je njegovo petje tudi potisnjeno v ospredje. Kaže na željo po izpostavitvi melodičnosti pred ekspresivnostjo. Potencial je tu, prihodnost nepredvidljiva.

Narobe svet, medtem ko newyorška zasedba previdno tipa, Angleži udarjajo na polno. Skoraj se mi je zapisalo, da so Idles zastavonoše novega angleškega punka, a me je ustavil sam pevec Joe Talbot, večkrat je namreč zatrdil, da niso ne punk ne post-punk bend.
Že na prejšnjih treh albumih so se res znašle pesmi, ki v zasnovi niso imele dosti skupnega s punkom, vsaj izvornem ne, ampak na Crawler so šli Idles najdlje v razsežnosti novorockovske muzike. Skoraj sentimentalen je Talbot v uvodni MTT 420 RR, a brez skrbi, fantje se počasi ogrejejo in začne se hudičev ples. Na koncertih se bo na nekatere teh pesmi še skakalo, kričalo in držalo pesti v zrak. Še vedno jih krasi sveta preproščina, kjer lahko izstopi bobnar Jon Beavis, pravi motor skupine, ne s kakšnimi ekstravagantnimi rešitvami, ampak brez zmanjšane udarnosti vnaša dinamiko v novorockovske himne. Seveda so Idles hitro ugotovili, da v začrtanem okviru, ki ga je najbolje opredeljeval hropeč glas in dna grla, na dolgi rok ne bodo „preživeli". Že na drugem albumu Joy As An Act Of Resistance so uvedli druge prvine, tudi take, ki so dišele po gotski obrednosti in baladnih izpovedih. Na Crawler so šli v tem še korak naprej, saj vedo, da predah služi tudi kot efekten preskok v ponoven frontalen napad na čutila.

RETROMANIJA

Že prvi album The Pop Group, Y iz leta 1979, je bil za tisti čas prevratniški hibrid post-punka, preskokov v belski funk in nenazadnje studijskih intervencij reggaejaškega producenta Dennisa Bovella. Angažirano petje Marka Stewarta je bilo stalno na preizkušnji, prebodeno z ostrimi izpadi odrezavih ritmov in kaotičnih studijskih manipulacij. Forma je bila nemalokrat na meji populnega razsula, a mestoma so znali The Pop Group vžgati tudi po punkovsko.
Njihova izvirna epopeja je trajalo zgolj tri leta. Skupina se je razcepila na različne projekte (Stewart solo, Rip, Pig+Panic, Pigbag...) in nič ni kazalo na oživitev. Nasprotno, Mark Stewart dolgo ni želel slišati niti o ponatisu plošč, kaj šele o ponovni združitvi. A vendale se je ta zgodila, najprej na koncertnih podijih, kasneje so posneli in objavili dva studijska albuma, začela se je tudi vrsta ponatisov in objava še neobjavljenih posnetkov.
Zadnja v vrsti obujanja njihove dediščine je dubovska intervencija celotnega albuma Y še enkrat v režiji Dennisa Bovella. Skratka dub na kvadrat, saj že izvorni posnetki zvenijo kot studijski eksperiment. Seveda se Bovell novih dekonstrukcij ni lotil kar po dolgem in počez, zelo je pazil, da je ohranil določene sklope praktično nedotaknjene, posebej vokalne izlete in tiste kompaktne, udarne valove bobna, basa in kitare. A že izvorni posnetki so ponujali mnoge dubovske iztočnice, preskoke, med katere je Bovell posegel z vsem studijskih arzenalov efektov, najraje še z odmevom, a tudi z rezi utišanja oziroma nenadnih sprememb glasnosti posameznih instrumentov. Pomaga, če dobro poznamo originale, manj tuje in čudaške nam bodo zvenele nove verzije.

Čudaško in tuje je zvenela Pamela Z tam sredi osemdesetih let, ko je na dokaj preprosto podlago izvajala vokalne eksperimente. Zanimanja za njeno početje skoraj ni bilo, kaj ji je ostalo drugega, kot da prve resne posnetke naredi doma, na štiri kanalni magnetofon, in objavi na kaseti. Morda, kot radi rečemo, je prehitela čas, ali raje, bila je v času, le poslušalci so zaostali... A vztrajnost se je izplačala, Pamela je z leti le pridobila na prepoznavnosti. Iz strogih umetniških krogov v San Franciscu se je prebila v mednarodno areno, nastopala praktično po vsem svetu.
Šlo je počasi, šele leta 2004 je dočakala izid albuma A Delay Is Better, ki ga na wikipediji razglašajo za njenega prvega, a prvi je zagotovo Echolocation iz leta 1988, le da je prvotno izšel samo na kaseti. Poravnava se je zgodila nedavno, posnetki s kasete so končno na voljo širše, digitalno preko bandcampa in na vinilni plošči.
Za domače posnetke tole zveni nenavadno čisto in natančno. Drugačnost se kaže drugje, v vokalni izvedbi napol govorjene napol pete besede. Glasbena podlaga je v drugem planu in je močno zasidrana v osemdesetih. Tu je ostala v času. Zato pa so manipulacije s petjem tisti presežek, ki njeno ustvarjanje sredi osemdesetih še vedno potiska nad zgolj „zanimivo". Prvi približek bi lahko bila Laurie Anderson, le da je Pamela spremljavo še zminimalizirala na preprosta tolkala, ponekod na ritem mašino in bas ali nekaj akordov na klaviaturah. Raje se je poigravala z vokalom, sicer v njeni sami interpretaciji ni nič ekstravagantnega, skrajnega, ampak z rezanjem in lepljenjem, zankami, nasnemavanji je iznašla izvirni pristop k vokalizaciji. Prav je, da so ti zgodnji posnetki širše dostopni, vsaj za dokaz njene drznosti.

Sunn O))) še vedno štejemo med metalske zasedbe, a že sami se malce posmehujejo tej opredelitvi. Studijski album iz leta 2019 so, na primer, naslovili z Life Metal, kot nasprotje death metalu. A „živosti" je v njihovi muziki malo, skoraj nič. Že dejstvo, da vsaj v osnovni zasedbi ni bobnarja, napeljuje na drugačen metal. Predpone zato dežujejo, vse od experimental, doom, drone in black naprej. Celo ambient. Vse od tega je lahko res, še toliko bolj na posnetkih, ki so jih naredili po končani turneji v Londonu leta 2019, v znameniten studiu Maida Vale v zavetju BBC in na povabilo radijske didžejke Mary Anne Hobbs.
Tistega leta so objavili kar dva albuma (ob Life Metal še Pyroclasts), oba posneta sočasno pri Albiniju. Zaloge za koncertno izkušnjo je bilo dovolj, prav tako želje po stalni „uglasitvi" studijske predloge. Da, Sunn O))) že studijske posnetke naredijo na hitro, zgolj kot zasnovo za koncertno nadgradnjo. Po dolgotrajni turneji so se te zasnove zagotovo dodobra zasidrale, dobile so trdno obliko, a Sunn O))) vedno puščajo dovolj prostora za dodatne vibracije.
In posnetki narejeni v živo v studiu zagotovo vibrirajo. Kitara in bas brnita na najnižjih registrih, s počasnim valovanjem povzročata harmonije in disharmonije, interference in druge zvočne ukane. Na turneji je njihove koncerte ogrevala organistka in pevka Anna von Housswolff, ki se jim je pridružila v studiu Maida Vale. Dodatna tekstura „cerkvenih" orgel in povzdignjenega, liturgičnega petja ponese oba zapisa Pyroclasts v težko predvidljive širjave. In seveda, komadi kar trajajo in trajajo, dokler izvajalci niso prepričani, da so tudi poslušalci dosegli očiščenje. Album Metta, Benevolence, BBC 6Music : Live on the invitation of Mary Anne Hobbs je nujno poslušati naglas.

Inventura november 2021

Foto/Photos:
Emma Ruth Rundle (Cintamani Calise)
Jessica Moss (bandcamp)
Jonsi (bandcamp)
Joan As A Policewoman (Joan Wasser) (bandcamp)
hackedepicciotto (bandcamp)
Martyn Bates (discogs)
Springtime (bandcamp)
Barry Adamson (bandcamp)
Lennert Jacobs (les ateliers claus)
Idles (bandcamp)
The Pop Group (Mark Stewart, Dennis Bovell, Gareth Sager (Chiara Meattelli)
Pamela Z. (bandcamp)
Sunn O))) (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.december 2021)

Janez Golič