november 2024
V novembrski inventuri najprej nemški duo Tarwater z že njunim 13. albumom. Good Sad Happy Bad so formalno dokaj nova zasedba, a člani imajo že nekaj zgodovine, kar se tudi pozna v glasbi z njihovega albuma All Kinds Of Days. Bolj v smer inovativnega sint-popa se nagibata turška glasbenica Anadol in francoska pevka in klaviaturistka Marie Klock. Same priredbe je objavila avstrijska pianistka in pevka Anja Plaschg, ki deluje pod imenom Soap&Skin. Za preskok v "eksperimentalni" metal poskrbi duo The Body, tokrat ob obilni pomoči gostujočih glasbenikov. V retromaniji dva zgodnja ponatisnjena albuma dua Royal Trux in koncertna izvedba albuma Drinking Songs kitarista in pevca Matta Elliotta, ki beleži 20 let od izdaje izvirnega albuma.
Vznemirljivo in inovativno je zvenela godba nemških pop eksperimentalistov sredi 90. let prejšnjega stoleta. Iz različnih izhodišč so izšli Kreidler, To Rococo Rot, The Notwist in nazadnje še duo Tarwater, in uspeli v eno preliti različne izkušnje in pristope. V pomanjkanju boljše oznake se jih je oprijel izraz „indietronika“, torej naj bi šlo za spoj pop senzibilnosti in zaveze k neobremenjeni rabi elektronskih pomagal. Vsak zase se je vseeno nagibal v svojo smer; Kreidler so v ospredje potisnili bobne, The Notwist so pisali privlačne melodije, Tarwater sta rada eksperimentirala v studiu. Sčasoma so te skupine upočasnile delovanje, in, kot se rado zgodi, tudi mediji so jim namenjali vse manj pozornosti.
Toda večina njih še vztraja, morda bolj na robu širše pozornosti. Tako sta Bernd Jestram in Ronald Lippok po desetih letih potiho objavila že svoj 13. album Nuts Of Ay. V splošnem se nista veliko spremenila, a obenem so bila že njuna izhodišča tako široka, da vedno lahko zgolj s permutacijami že slišanega ustvarita relativno svežo godbo. Torej imamo nekako zamaknjeno, po nemško zadržano petje, spremljano z okusnim spletom analognih glasbil in elektronskih intervencij. Navkljub strogo določeni obliki pesmi, so aranžerski prijemi tisti, ki nasprotujejo uniformiranosti. Stalno so v gibanju, premikih in zamikih, obenem Tarwater rokujeta s širokim asortimanom glasbil, tako da ne prihaja do ponavljanja. Težava je edino v množini v preteklosti producirane glasbe, zato je pravzaprav distanca desetih let od prejšnjega albuma kar dobrodošla.
Resda je All Kinds Of Days šele drugi album kvarteta Good Sad Happy Bad, a je temu potrebno prišteti še prejšnjo inkarnacijo zasedbe, Micachu and the Shapes, ki je nabirala kilometrino že od leta 2008 do 2015. Takrat so se odločili za spremembo imena, čeprav je šlo za relativno majhno spremembo v zasedbi, izvirnemu triu (Mica Levi - kitara, Raisa Khan - klaviature, petje, Marc Pell - bobni) se je pridružil multiinštrumentalist CJ Calderwood. Vmes je kitaristka Mica Levi pisala še filmsko glasbo in objavila samostojni album. Že Micachu and the Shapes so v pop formo uvajali "moteče" elemente, popačenja, razglašenost, nepravilne ritme, in to "prakso" nadaljujejo tudi Good Sad Happy Bad. Oziroma so se odločili še za korak naprej v razgradnji pop vzorcev, pesmi so namreč sestavili iz improvizacij in šele naknadno nasneli petje vseh štirih članov.
Rezultat je nepredvidljiv, prava premetanka slogov stare šole. Sodobnost kot da se jih ne tiče, opirajo se le na lastne glasbene sposobnosti. Te vključujejo tudi občutek za melodijo, saj jim sicer improvizirane podlage ne bi uspelo tako nevsiljivo združiti s petjem. In če ne gre drugače, je dovolj dobra tudi sugestivna recitacija. Prisegel bi, da v pesmi Turbine slišim odmev The Residents, drugje (v Lonely Well) zadržane Swell Maps in sploh novovalovske zasedbe izpod okrilja založbe Rough Trade iz časa, ko je bil neodvisni pop še inovativen in samosvoj. Odprtost duha in želja po tveganju pa veje iz vsake od 12 pesmi na tem albumu.
Bolj izbirčni glasbeni zanesenjaki že samo ob omembi "pop" vihajo nos. A razlika je hitro lahko očitna. Prepoznamo jo že po "zvoku", produkciji, ki je v sredinskem toku podobna samih izvajalkam in izvajalcem – zglajena, napihnjena in notranje prazna. In zagotovo na taki naslovnici albuma ne boste videli izvajalca stati na kupu smeti.
Turška multiinštrumentalistka Gözen Atila aka Anadol in francoska pevka, piska in klaviaturistka Marie Klock, sta se srečali pred dvema letoma na festivalu v Angliji in takoj ugotovili skupni smisel za humor in izkrivljene pop pesmi. Dogovorili sta se, da ob priliki posnameta kaj skupaj in sta res, lani v Carigradu. Pomaga pa tudi dejstvo, da obe snemata za isto založbo, hamburško Pingipung.
V album La Grande Accumulation sta vtisnili le šest pesmi, saj je že uvodna in naslovna obenem zavzema dobrih osem minut. Ker se pač Anadol in Marie ne ozirata na standarde, ki veljajo v pop svetu. Ker vseh osem minut Marie le recitira svoj bizarno poemo o zajčici, ki zbira vse, kar ji pride izpod nog (ker tako je in drugače ne gre...). Sirop amer je že bližje "običajnemu" sintetizatorskemu popu, a z dobro mero francoskega šarma. V Quand le grenier aura pris feu je igra sintetizatorjev bolj v ospredju, pritegnejo žvižgajoče linije in je recitacija samo dodatek pesmi. Torej se prispevki obeh protagonist nekako izmenjujejo in v celoti so lepo uravnoteženi, z obveznimi skoki med čudaštva popačenega petja in studijskimi efekti. Nikoli pa si ne skačeta "v besedo", vse skupaj zveni odbito harmonično in domiselno. Ko bi le več glasbenic in glasbenikov producirali takšne in podobne albume!
Po svoje jo reže tudi avstrijska pevka Anja Plaschg, ki deluje pod imenom Soap&Skin. Že na prejšnjih albumih je objavila nekaj samosvojih priredb, za nastop na festivalu Donau-Festival leta 2022 pa je takrat pripravila program samih priredb. Te je sedaj posnela v studiu in imamo jih zbrane v album TORSO.
Njen pristop k prirejanju pesmi drugih avtorjev je dokaj poseben, zato so posebne tudi izvedbe. Namreč, priredb se loti po „spominu“, načrtno ne posluša izvirnikov pred samim snemanjem, trdi na primer, da The End od The Doors ni slišala že vsaj sedem let. Tako jih lahko interpretira svobodno, na približno, za povrh doda še kak svoj stih. Še najbolj se približa izvirniku Chan Marshall (Cat Power), blizu sta si po zadržanosti, skoraj šepetu, občutenosti in patini v petju. Tudi druge priredbe na albumu na daleč zvenijo, kot da bi jih posnela Cat Power. Mestoma pomagajo orkestralni aranžmaji, dvignejo dramatičnost izpovedi, predvsem v Girl Loves Me s poslovilnega albuma Davida Bowieja, Blackstar. Soap&Skin ustreza ta napetost, ti komorni prehodi, ki končno zapeljejo v prodoren vokal. Po drugi strani pa se brezsramno spusti tudi v proslule pop vode, že dolgo izvaja, na primer, veliko uspešnico 80. let Voyage, Voyage, pevke Desireless, ali zlajnano What's Up že pozabljenega kvarteta 4 Non Blondes, a ne dopusti, da bi jo zaneslo v karizmatično ponavljanje refrena.
Že pred leti je Soap&Skin nastopila v vlogi pevke Nico v predstavi Nico - Sphinx aus Eis, tudi odpela nekaj njenih pesmi, a tokrat je v njenem slogu posnela Reedovo še iz časa The Velvet Underground Pale Blue Eyes, torej ob spremljavi orgel in orkestra. Samosvoje se je lotila tudi sklepne The End, ki jo je izvajala tudi Nico. Zgolj s klavirjem in petjem, ki mnogokdaj obstane, in čaka, in se izgubi nekje v praznini...
Če zapišemo, da duo The Body deluje v polju "eksperimentalnega metala", še nismo zaobjeli široke dejavnost kitarista in pevca Chipa Kinga in elektroničarja in bobnarja Leeja Buforda. Njun osmi album The Crying Out Of Things pomeni dokončni obrat, ki sta ga nakazovala praktično od začetka. Po 20 letih je prišel čas za spremembo, ki bi jo morebiti najbolj zagrizeni ljubitelji doom metala označili za predajo, a to zagotovo ni, le "orožje" in taktika se spreminjajo. S pomočjo producenta Setha Manchesterja, vrsto gostujočih pevcev in (na vso grozo fenov) godal, klavirja in pihal, sta The Body dokončno vstopila v prostor zvočnih eksperimentov, ki pa so še vedno podrejeni njuni sporočilnosti.
Izhodišča še ostajajo, The Body se nista povsem odrekla "stari" šoli hrupa oziroma skrajni zvočni sliki, kjer je vse podrejeno popolni destrukciji. Glasbila so še vedno obdelana do najvišje stopnje popačenja, grleni kriki absolutno neprepoznavni, a poslušalec natanko sluti, o čem gre beseda. Posladkane ljubezenske pesmi to zagotovo niso. Še tistih nekaj predahov, ki ga ponujata, so le nov zalet za nov frontalni napad na naša slušna čutila. Dlje ne gre.
Zato se je bilo potrebno oprijeti novih taktik. Morda te niso tako neposredne in natančne, a dubovski postopki, elektronska obdelava zvoka, sempli in dinamično valovanje udarnih valov na koncu učinkujejo enako pretresljivo, mračnjaško, depresivno in jezno, kot dosledno metalsko mletje.
RETROMANIJA
Založba Fire nadaljuje s ponatisi zgodnjih albumov dua Royal Trux. Ta amaterski, skrajno diletantski pristop do pisanja rock'n'roll viž in same izvedbe, takrat, koncem 80. in v začetku 90. let še ni pritegnil pozornosti velikih založb. Šele po meteorskem uspehu Nirvane so se agenti začeli ozirati v podzemlje in vohljati za naslednjim velikim upom. Royal Trux sta bila tam, na voljo, a po dveh albumih so pri Virgin le spoznali svojo zmoto. Royal Trux nista bila nikoli niti potencialno naslednja Nirvana. Kaj šele v zgodnjih letih.
Album, ki sta ga Jennifer Herrema in Neil Hagerty snemala več let, od sredine in nekje do konca 80. let, je kronski dokaz njune vehemence. Kolaž vsega mogočega je bil urejen in že pripravljen za natis na vinilno plošč, zgolj dva zapisa po skoraj natanko 20 minut, a iz neznanih razlogov (legenda pravi, da sta na posnetke enostavno pozabila, dejstvo pa je, da sta bila tedaj tudi v precej "slabem" stanju) je album Hand Of Glory dejansko izšel šele leta 2002 pri Drag City. Pri Fat Possum so ga ponatisnili še leta 2018 in sedaj v remasterizirani inačici je na voljo prek založbe Fire.
Nobena obdelava posnetkov ne more prikriti ali ublažiti postopkov, ki sta jih uporabila Jennifer in Neil. Večina zvokov, ki jih slišimo v "skladbi" Domo Des Borros (Two Sticks), je nametana naključno. Tisto nujno okostje je zgolj primitivna ritem mašina in naključnih tolkal, vse kar je "naloženo" na to zasnovo pa je kaotično in brezciljno trganje kitarskih strun, razglašeno petje, disonance klaviatur in še množica nedefiniranih zvočnih efektov. Iz te zvočne kaše je sicer zaznati utrinke nečesa, kar bi se lahko razvilo v spodobno rock'n'roll pesem. A to nas ne more pripraviti na tisto, kar nas čaka na hrbtni strani (če bi poslušali vinilno ploščo). The Boxing Story je 20 minutna ekskurzija v kakofonijo, prav mogoče jo je vzpodbudil zvočni kolaž Revolution #9 samih The Beatles. Nenazadnje je Neil Haggerty že s Pussy Galore v celoti predelal dvojni album Exile On The Main Street The Rolling Stones, zakaj ne bi poskusil še z Bitli? In tako sta Royal Trux pogumno zajadrala po razburkanem morju, kjer njun čoln premetava sem in tja brez prave smeri. A očitno je, da sta v tem premetavanju nadvse uživala.
Namesto tega albuma sta takrat Royal Trux izdala za spoznanje bolj sprejemljiv, dvojni album Twin Infinitives, ki ga je založba Fire ponatisnila junija letos. Dve leti kasneje, leta 1992, je izšel še njun tretji album. Ta ni nosil posebnega naslova, oprijel se ga je kar naslov Untitled ali zgolj Royal Trux. Za razliko od predhodnika traja zgolj dobre pol ure, torej je glasba za spoznanje bolj koncentrirana, a še daleč od "običajnega" pojmovanja večine rock'n'rolla. Kitarski rifi so že prepoznavni, pesmi imajo nekakšno obliko, malo presenečenje je akustična, povsem spodobna folk balada Junkie Nurse (dokaz, da znata, če je hočeta), a Royal Trux hitro zaideta v zaporedje napačnih akordov in izgubo občutka za ritem. Tudi petje slavi svobodno interpretacijo vsebin iz bogate zakladnice mitologije iz druge strani popularne glasbe. Kako drugače od današnje studijsko spolirane produkcije!
Glasbena industrija rada praznuje obletnice. Nenazadnje so to priložnosti za ponovne natise „pomembnih“ albumov iz bogate zgodovine popularne glasbe. Obenem izumlja vedno nove „formate“ oziroma obdelave starih posnetkov, ki na novo mamijo ljubitelje. Vrstijo se razširjene izdaje na več CD ploščah, na bluray ploščkih, v atmos prostorskem načinu, na novo remasterizirani posnetki se režejo v nove vinilne plošče, po novem pomaga še umetna inteligenca...
Matt Elliott se je odločil za drugačno obeležitev 20. obletnice svojega menda najbolj znanega albuma, Drinking Songs. Lahko bi izvirnemu albumu dodal še neobjavljene demo posnetke, remikse, tudi kaseta še ni pozabljena. A ne, odločil se je za izdajo „koncertne“ različice albuma, z nekaj razlike. Pesmi, ki jih je izvirno posnel praktično sam, je v živo predstavil v triu z Anne-Elisabeth DeCologne na kontrabasu in Barbaro Dang na klavirju oziroma klaviaturah. Sam se je poleg kitare oprijel še saksofona, semplerja in bobnov, kar vse nakazuje, da bodo izvedbe znanih pesmi dobile nove oblike. In so jih res.
Že prvotne studijske izvedbe so bile dokaj „odprte“ folk vinjete. Sedaj jih je Matt, posebej v inštrumentalnih pasusih, še razpotegnil v komorno in napol improvizirano smer. Uvodna C. F. Bundy se kar prelije v Trying To Explain, iz komornega vzdušja pademo še globje v mrmrajoč stok in jok, v mračno jamo brez dna. Ta je tako globoka, da iz nje ne pride niti glas poslušalstva, oziroma je ta v postopku končne realizacije povsem izbrisan iz posnetka. Verjetno bi bil preveč moteč, tu gre namreč za intimno in pretresljivo poslušalsko izkušnjo. Obenem pa imam na sumu, da je Matt naknadno še kaj nasnel v studiu, naredil poravnavo, kako naj bi ta album zvenel danes. Kajti, v nekaterih pesmih sočasno slišimo kitaro in saksofon, kar bi bilo za koncertno izvedbo precej težavno opravilo.
Tisti, ki smo vajeni vrstnega reda pesmi na izvirnem albumu, smo soočeni še z enim pretresom, pesmi so namreč v živi izvedbi razporejene nekoliko drugače. Guilty Party se je preselila proti koncu, pesem Kursk (za vse mrtev v potopljeni podmornici) se je pomaknila za mesto navzgor in s tem skrbela za hitrejšo dinamiko celotnega posnetka. Je morda najbolj „značilna“ pesem Matta Elliotta, po eni strani otožna, a obenem himnično vznesena.
Zato pa kot sklepna ostaja The Maid We Messed, ki ga že prvotno Matt ni smatral za del albuma, ampak bolj kot dodatek v koncertnih izvedbah. Namreč, zvočno se vrača nazaj, v obdobje njegovega prvega projekta The Third Eye Foundation, ki ga „krasi“ predvsem elektronsko drhtenje na poti v klimaks vrtinčastega hrupa. Na ravni učinka pa velike razlike ni.

Foto/Photos:
Tarwater (bandcamp)
Good Sad Happy Bad (bandcamp)
Anadol & Marie Klock (naslovnica / album cover)
Soap&Skin (Katarina Šoškić)
The Body (Zachary Harrell Jones)
Royal Trux (bandcamp)
Matt Elliott (bandcamp)
(Rock Obrobje, 1. december 2024)
Janez Golič


|