December 2018

Proti koncu leta se tradicionalno zmanjša število aktualnih izdaj s svežo vsebino in se kopičijo raznorazne zbirke. Najraje take tipa „best of“ ali v zadnjem času razširjene izdaje „klasičnih“ albumov iz zakladnice popularne glasbe. Zatorej bo tudi decembrska inventura nekaj krajša, komaj kaj sveže glasbe se je znašlo v naših predvajalnikih. Oziroma z razlogom začnemo z zbirko....

Tangerine Dream - Pink Years STARI IN NOVI KRAUTROCK

Po daljših napovedih je pri Cherry Red le izšla kolekcija prvih štirih albumov nemških pionirjev elektronske glasbe Tangerine Dream. Seveda gre za ponatis, saj posnetki datirajo v zgodnja sedemdeseta leta, ko so Tangerine Dream orali ledino eksperimentalne elektronske glasbe v ohlapnem okviru popularne glasbe. Za to zgodnje obdobje se je oprijel naziv rožnata leta (vse te albume je objavila založba nemška Ohr, ki je imela za simbol rožnato uho!), in dolgo so albumi Electronic Meditation, Alpha Centauri, Zeit in Atem in veljali za „neposlušljive“, preveč hermetične, saj je v glasbi komaj kaj ritmičnih vzorcev, kaj šele izrazitih melodij. Bolj ali manj so se Tangerine Dream poigravali z zvočnimi možnostmi zgodnjih sintetizatorjev speljanih skozi zvočne efekte. Kompozicije, če jim lahko tako rečemo, so nemalokrat trajale po 20 minut, kar je nekje povprečna dolžina ene strani velike vinilne plošče. Na dvojnem albumu Zeit so, na primer, zabeležene le štiri skladbe. Da so Tangerine Dream postali pojem, so se najprej morali spremeniti sami. Prvi album, ki ga je objavila angleška založba Virgin, je bil Phaedra iz leta 1974, ki je postal celo relativno komercialno uspešen in uspešen niz se je le še nadaljeval. Zgodnje plošče so bile pozabljene vse do sredine devetdesetih let ob povečanem zanimanju za celotno nemško eksperimentalno glasbo s konca 60-ih in začetka 70-ih let. Počasi so se zgodnji albumi nekako „rehabilitirali“, na novo ovrednotili, postavili v kontekst stanja v popularni glasbi tistega časa, ko je prevladoval t.i. progresivni rock. Tangerine Dream in njihovi somišljeniki so takrat predstavljali resno „alternativo“ dovršeni in vase zagledani rockovski srenji. Štiri CD plošče so smiselno zbrane pod naslovom The Pink Years Albums, 1970 – 73. Kasneje so Tangerine Dream začeli uporabljati sekvencerje in sploh so postali precej bolj sprejemljivi. Obenem so ti posnetki kvalitetno remasterizirani, a obenem ostajajo pošteno surovi, da odsevajo duha tistega časa.
Čas nastanka Tangerine Dream sovpada s pojavom še ene eksperimentalne nemške zasedbe, Kluster. V obeh je na kratko deloval Conrad Schnitzler, in ko je šel na svoje, so Kluster postali Cluster oziroma je bil to duo Roedelius-Moebius. V vsakem primeru še en pojem nemške t.i. kozmične elektronske glasbe. Ko je Dieter Moebius leta 2010 napovedal odhod iz Cluster, je Hans-Joachim Roedelius še enkrat spremenil ime svoje zasedbe, tokrat v Qluster. Qluster, photo: Ewa Brudziewska S še dvema mlajšima glasbenikoma (sam ima 84 let) je nedavno objavil svež album Elemente (Bureau-B). Tudi Qluster se nazadnje izogibajo digitalnim izvorom in se vračajo k analognim glasbilom, tudi sekvencerjem. Že zato na trenutke njihova nova glasba lahko spomni na Tangerine Dream iz poznih 70-ih let, zlahka pa se tudi potopi v analogni ambient, v samo lebdečo zvočnost.
Za solidne naslednike nemškega eksperimentalnega rocka in kozmične elektronike veljajo berlinski Camera. Njihov „drive“ zagotovo mnogo dolguje t.i. „motoričnemu“ ritmu dua Neu!, le nadgradnja je sodobnejša, prej se najde v zvoku osemdesetih kakor sedemdesetih let. Na aktualnem albumu Emotional Detox (Bureau-B) udarno igro pravih bobnov spremlja cela plejada sintetizatorskih linij, ki se prelivajo in dopolnjujejo in občutek je, da bi skladbe pravzaprav lahko še kar trajale in trajale. Ali pa so studijski posnetki le zasnova, ki jo v „živi“ izvedbi trio šele razvije v polnem sijaju.

KITARISTA IN PEVCA

Očitno je bobnar Glen Kotsche eden ključnih v članov skupine Wilco. Ko je zaradi osebnih razlogov „zamrznil“ svoje članstvo, se je vodja, pevec in kitarist Jeff Tweedy odločil, da ne poišče zamenjavo zanj, ampak postavilo delovanje skupine na stranski tir. Jeff Tweedy - WARM In izkoristi priložnost za samostojni izlet. Pisanje pesmi mu je vedno šlo hitro od rok (kakor tudi pisana beseda, saj je sočasno z albumom izšla še knjižna biografija). Že pred nekaj leti sta s sinom na noge postavila zasebni projekt z imenom Tweedy in objavila dvojni album. Vendar pa je aktualni WARM (dBpm) pravzaprav šele prvi samostojni album Jeffa Tweedya z novimi pesmimi. Malce temačen je v tonu in besedilih, tudi zaradi osebnih neprilik in splošne družbene klime v Združenih Državah. Vedno znova dokazuje, kako izvrsten je njegov občutek za pesem, posebej sedaj, ko se večinoma spremlja z akustično kitaro in so ostali prispevki omejeni na bistvo. Iz vsakega, še tako preprostega zaporedja akordov zna iztisniti vsaj solidno, če ne odlično pesem. In koliko jih je do sedaj že napisal! Se pa človek težko izogne občutku, da bi bil ta album še boljši, če bi ga posnela celotna zasedba Wilco.
Tudi čikaški kitarist Ryley Walker ne pozna počitka. Letos spomladi je objavil avtorski album Deafman Glance, nedavno pa še v celoti prirejen in nikoli uradno objavljen album skupine Dave Matthews Band The Lillywhite Sessions (Dead Oceans). Dave Matthews je bil v času snemanja, leta 2000, v precej slabem in takratne pesmi so bile polne žalostnega pomilovanja in stresa. Ostali člani zasedbe teh pesmi niso čutili, predstavniki založbe prav tako niso bili zadovoljni in posnetki so se znašli v arhivu. Vsaj dokler jih ni nekdo po pomoti poslal v medmrežje. Tako so te pesmi prišle tudi do Ryleya Walkerja. Njihov ton mu ustreza, še poudaril ga je in mestoma pesmi razpotegnil v jazzovske širjave. S tehničnim znanjem se je že dokazal, tudi širine mu ne manjka, saj se dobro znajde tako v akustičnih, skoraj folk vodah, jazz-rockovskih preigravanjih in post-rockovskih eksperimentih. Sedaj znanje in izkušnje izkorišča za avtorsko nadgradnjo sredinske pop-rockovske glasbe, našel je zaslombo v pesmi kot taki in jo popeljal na svoj teren. Če so se ljubiteljem Davea Matthewsa te pesmi v njegovi izvedbi zdele čudaške, že na robu poslušljivosti, jih je Ryley porinil čez rob. Pristopi so tako različni, kakor da so se s temi pesmimi svobodno poigravale različne zasedbe. Tudi Dave Matthews jih je devet njih kasneje posnel še enkrat za svoj album Busted Stuff, kakopak jih je približal sredinskemu poslušalstvu. Razlika je očitna.

IZVEN VSEGA

Še korak dlje v obskurnost je stopil španski glasbenik in producent Raul Refree, v domovini znan po udejstvovanju v gibanju „novi flamenko“, čez mejo ga poznamo zaradi sodelovanja s kitaristom Leejem Ranaldom. Refree Leta 2017 je objavil dva EP-ja; prvi Jai Alai vol.01 je eksperiment za akustično in električno kitaro, drugi Jai Alai vol.02 je zapolnjen s filmsko glasbo. Kasneje je Refree razmišljal, da bi vso to glasbo združil v album, le vrstni red skladb je prepletel v novo smiselno celoto. Tako imamo na albumu La Otra Mitad (tak::til) mešanico solističnih kitarskih iger in nenavadne kolaže inštrumentalne glasbe, ki jim je Refree dosnel terenske posnetke, tudi s petjem, iztrganim iz drugega konteksta. Kar ni absolutna novost, spomnimo se le podobnega eksperimenta Briana Enoa in Davida Byrnea na albumu My Life In A Bush Of Ghosts, a še vedno deluje intrigantno in tuje. Če ne drugega je Raul Refree s tem pokazal na ustvarjalno širino in drznost, ki je v današnji popularni glasbi tako manjka.
Norveška založba Hubro ne počiva. Redno nas razvaja z izvirnimi izdajami domačih skupin in me te sodi trio Building Instrument. Njihova prvotna zamisel je bila raziskava elektronskih glasbil v navezi z jazzovsko navdahnjenim petjem. To so kmalu zavrgli in šli v dokaj drugačno smer, izvajali so nekakšno eksperimentalno folk glasbo večinoma ustvarjeno s pravimi „glasbili“. Že zaradi visokega petja Mari Kvien Brunvoll, ki je angleščino zamenjala za lokalno narečju, je njihova glasba zvenela dokaj eksotično, izvenzemeljsko, kaj šele ko sta ostala dva člana, bobnar Oyvind Hegg-Lunde in klaviaturist Asmund Weltzien, najraje improvizirala. Na svežem albumu Mangelen Min (na norveškem je izšel novembra, za ostale trge bo januarja) so Building Instrument naredili pravzaprav obrat nazaj k osnovni zamisli. Podlaga je vse bolj elektronska, mestoma kar plesna, in tudi petje je postalo sprejemljivejše. Kar še ne pomeni, da jih boste slišali na komercialnih radijskih postajah. Njihov pristop je še vedno avtorski, sledijo svoji viziji in ne trenutnemu trendu. Le osnovni motiv posameznih pesmi je bolj izrazit, fokusiran, in znotraj ustroja dovolj razgiban in živ, da pritegne tudi sluh, ne le telo.

Inventura november 2018

Foto/Photo:
Qluster: Ewa Brudziewska

(Rock Obrobje, januar 2019)

Janez Golič