Po osmih letih trdega dela, po štirih epskih albumih, po neskončnih turnejah, po preizkušanju meja iste zasedbe, je bil čas za spremembo. Michael Gira je razpustil tudi to utrjeno inkarnacijo Swans, zaželel si je svežega pristopa. Kar je počel že tako v prvem obdobju Swans kot tudi v vmesni zasedbi Angels Of Light. Vdor svežih idej je vsekakor dobrodošla poteza, konec koncev Michael sam se prav veliko ni spremenil. Ne po podajanju občutij in ne po vsebini.
Prva razvidna razlika je v umiku tega neskončno brutalnega, nepopustljivega, pulzivnega ritma, ki je (bil) pravzaprav eden od temeljev njihovega zvoka. Michael je šel tokrat v raziskavo drugih razsežnosti, in za to je preprosto potreboval zunanjo spodbudo in pomoč. A brez skrbi, to so še vedno Swans, kot jih poznamo. Nič prelomnega se ni zgodilo na dvojnem albumu leaving meaning. Michael je vedno imel vse pod nadzorom, in tudi tokrat je vedno nekje blizu. Prispevke številnih gostov je uporabil natanko tam in natanko tako, da se je vse sklada z njegovo vizijo. Navkljub zgolj „uglaševanju“ že slišanih formalnih in vsebinskih poudarkov, imajo posamezne pesmi še vedno vsaka svoj karakter, prepoznavnost, puščajo nek težko določljiv vtis tudi, ko se zvočniške membrane že umirijo. Swans zahtevajo predanega poslušalca, zgolj za ozadje ta glasba nima nobenega smisla. In predani poslušalec bi ta album skoraj moral prepoznati za še eno mojstrovino.

Mojstra zvočnih manipulacij Matmos sta v tretje sestavila album iz konkretnih zvokov. Že pred dobrim desetletjem jima je to uspelo z A Chance To Cut Is A Chance To Cure, kjer sta manipulirala z zvoki zdravniških operacij. Predlani sta ozvočila svoj pralni stroj na albumu Ultimate Care II, tokrat so na vrsti plastični odpadki. Tu je bil izbor „glasbil“ najširši, plastike zaenkrat ne manjka. Njun namen je dovolj očiten, prispevati nekaj malega k ozaveščanju. Na sami zvočni ravni albuma Plastic Anniversary tega sporočila ni eksplicitno zaznati. Glasba je vsa zgolj inštrumentalna, izvori so striktno „plastični“ odpadki, presežek je v kasnejši obdelavi posnetkov. Tu se Matmos res izkažeta, saj iz že tako bogate predloge stketa široko paleto zvočnih nians in ritmičnih rešitev. Kombinacij je praktično neskončno, in na enem albumu redko slišimo tolikšen nabor zamisli. Izvedba in sam posnetek je na vrhunski ravni, nekaj malega goljufata le z uporabo trobil in bobna, ampak – vsa so iz plastike. Oziroma, Matmos bosta dosegla namen, ko jima bo zmanjkalo „plastičnih glasbil“. Tega se še dolgo ni bati, pravzaprav upam na nadaljevanje v tej smeri.

Glede na ne najbolj kompatibilna glasbena izhodišča, sta se Les Claypool in Sean Lennon lepo ujela že na prvem skupnem albumu Monolith Of Phobos. Kot The Claypool Lennon Delirium sta v drugo stopila še korak naprej v psihedelične vode ter pogumno družno zaplavala na odprto. Medtem ko je Les Claypool s svojimi Primus pred letom dni ponudil generičen, bled album, se za nazaj zdi, da je svojo ustvarjalno žilico pravzaprav prihranil za tole sodelovanje. Na albumu South Of Reality (ATO) s Seanom zvenita še bolj enotno; Les je nekoliko obrzdal svoje popačeno petje in zmehčal udarce po basovskih strunah, Sean je na polno izkoristil široko glasbeno znanje in se povsem prepustil domišljiji, nenazadnje jo je podedoval po svojem slavnem očetu. Dokončno se nikomur ne dobrikata, po ničemer konkretnem zgledujeta. Imata svoj trip, in če ju zanese v progresivno smer (praktično vsaka pesem se na sredini "prelomi"), vsaj ne pretiravata s tehniškimi bravurami. Če sta zapeljivo melodična, pa je oblika tako samosvoja, izven standardnega obrazca pop pesmi, da ju ne moremo obtožiti populizma. Uživata predvsem zase, tudi s posmehljivimi komentarji na račun družbene stvarnosti.

Odmik od utečenega dela je še enkrat storil David Thomas, utelešenje skupine Pere Ubu. Praviloma so bila vsa besedila njegova, avtorstvo pesmi pa razpršeno med člani skupine. Tokrat je večino glavnega dela opravil kar sam, kot posledico okoliščin. Že na turneji ob promociji prejšnjega albuma 20 Years in a Montana Missile Silo je imel hude zdravstvene težave, komaj je izpeljal nastope. Zdelo se je, da to pomeni konec Pere Ubu, saj je nove pesmi Thomas pisal sam in osnutke snoval s pomočjo klaviatur in drugih elektronskih pripomočkov. Nazadnje je k snemanju le povabil tudi člane Pere Ubu, le da se nekateri niso odzvali. Uganemo lahko, da zaradi narave pesmi. Avant garažnega rocka je na albumu The Long Goodbye namreč komaj za vzorec. Večinoma cenena elektronska podlaga pa ne pomeni, da so Pere Ubu posneli plesno ploščo ali kaj podobnega. Ne, David Thomas še vedno gode po svoje, hrope, sopiha, piska in kriči ob dovolj disonantnih posegih ne-elektronskih glasbil. Pesmi se lomijo na vseh mogočih koncih, petje in glasbena spremljava pa se mestoma povsem razideta. To je še vedno David Thomas kot ga poznamo, neukrotljiv in neulovljiv.

V meditativni sferi delujejo tudi naši Širom. Tudi aktualni album A Universe that Roasts Blossoms for a Horse je izšel v tujini in že žanje pozitivne ocene v prestižnih medijih. A Širom so si to zaslužili ne s prilagajanjem, ampak z vztrajanjem na „starih“ načelih, na akustičnih glasbilih odigranih brez „sodobnih“ postopkov. A njihova glasbe prav zato zveni sodobno in nadčasno, še več, tudi nadregionalno, pogledujejo širom sveta po načelu, vse se lahko uporabi v želji po široki avtorski izpovedi. Vsaj tako pomembno kot kaj Širom igrajo, je, česa se izogibajo. Brez težav bi kanalizirajo svoje početje, ga približali formatu treh minut, izpostavili melodijo in ritem, mu pritaknili speven refren, a ne. Ostajajo zvesti notranjemu čutu za stalno razvijajočo kompozicijo, za prepletajoče se harmonije višjega reda, za prehajanja v različna stanja občutij in glasbenih rešitev. Njihov izmišljena ljudska glasba je še enkrat doživela vrhunsko izvedbo.

Dejansko pri Constellation pa albume objavlja Sam Shalabi s svojim orkestrom Land Of Kush. Glede na to, da mu je tokrat uspelo zbrati kar 25 gostujočih glasbenikov, glasbenic in pevk, ne čudi, da je trajalo šest let od prejšnjega albuma. Zato pa je album Sand Enigma pošten zalogaj, tako po trajanju kot intenzivnosti. Še vedno pod vtisom arabske pomladi je Shalabi s svojim orkestrom ozvočil vse razsežnosti upora, upanja in razočaranj. Ker deluje predvsem na relaciji Egipt-Kanada, je zlahka povzel različne glasbene sloge, jih pošteno premešal in jih izrabil v lastne namene. Tole ni eklektična muzika zaradi raznovrstnosti same. Shalabi uporabi in izpostavi le tisto, kar se sklada z njegovimi „sporočili“, naj si bo kaotični orkestralni jazz, bluesovski ton ali zamaknjena psihadelija s poštenim prepihom bližnjega vzhoda.

Norveška pevka in pianistka Susanna se je tokrat okrepila z žensko zasedbo, ki jo je poimenovala z The Brotherhood of Our Lady. Tako se je namreč imenovala krščanska organizacija, ki je v srednjem veku sponzorirala danskega slikarja Hieronymusa Boscha, in po njegovih slikah so nastale pesmi za album Garden of Earthly Delights (SusannaSonata). Resnici na ljubo jo je že večkrat vleklo v sredino, posebej ko je snemala priredbe pesmi svojih priljubljenih avtorjev. Sedaj je očitno to obdobje za njo, v ospredju je avtonomen avtorski pristop, ki se ne ozira na trenutno stanje na glasbenem prizorišču. Medtem ko ima njena vokalna interpretacija skoraj liturgični prizvok, se glasbena spremljava giblje med igro srednjeveških orgel do sodobnih elektronskih vložkov. Vse je pač samo v funkciji sporočil, ki so univerzalna in relevantna obenem.

S Susanno je sodeloval tudi že Will Oldham, ki večinoma deluje pod imenom Bonnie 'Prince' Billy. Sedem let ni objavil novih avtorskih pesmi, a je bil aktiven v objavljanju celih albumov priredb in v navezi z različnimi zasedbami. Tak premor je lahko dobrodošel, avtor preko drugih aktivnosti najde svež pristop, nove ideje. No, ampak tudi Bonnie je že veteran, nekih revolucionarnih obratov ni pričakovati. In jih na albumu I Made A Place tudi ni. Uvodna country poskočnica kvečjemu zavede. Poslušalca že zasrbijo pete, že je pripravljen na ples, ko Bonnie „obrne ploščo“ in dve pesmi naprej je že v svojem izkrivljenem svetu. Čeprav je na videz nekako brezbrižen, skoraj površen, pozoren prisluh pokaže izjemen občutek za pesem, posebej so izdelani prehodi med kiticami in refreni. Tu je blizu Dylanu. Le še bolj trpek je in obenem pronicljiv. Vsekakor se je sedemletno čakanje izplačalo.

Somebody's Knocking je pravzaprav šele peti album Marka Lanegana, ki ga je podpisal s svojo skupino. Kar je rahlo zavajajoče, saj je večina studijskega dela opravljenega s pomočjo ritem mašin in drugih elektronskih pomagal, kar sta večinoma zakrivila njegova stalna sodelavca, Rob Marshall in Alain Johannes. Tadva sta še soavtorja pesmi in kitarista obenem. Resnici na ljubo, njena kitarska igra praktično vse dolguje Robertu Smithu (The Cure) in Johnu McGeachu (The Banshees), kar pa se lepo poda celotni zvočni podobi albuma. Obenem je skozi produkcijo zvoka tokrat njegov vokal nekako ločen od glasbene spremljave, in tudi ta je prej na ravni demo posnetkov kot končnega izdelka. To je še vedno avtorski album, natanko tak, kot ga je želel objaviti Mark Lanegan in se ne ravna po trenutni tržni logiki (vključno z željami starih ljubiteljev). Mark Lanegan počne svojo stvar, počne jo z neverjetnim zanosom in ravno zato jo počne še vedno izjemno dobro. In če mu prisluhnemo z neobremenjenimi ušesi in odprtega duha, bomo vedno našli „istega“ Lanegana, istega najbolj skuliranega tipa v „rock'n'rollu“.

Ghosteen se v splošnem šteje za končni del trilogije, a tako na zvočni kot vsebinski ravni je kvečjemu nadaljevanje prejšnjega albuma Skeleton Tree. Aktualni album Nicka Cavea in njegovih The Bad Seeds je še korak naprej v elektronski ambient, kjer je vloga številnih članov spremljevalne zasedbe vse manjša, in je vloga Warrena Ellisa vse bolj v ospredju, konec koncev sta z Nickom avtorja številnih soundtrackov. Očitno je petje podrejeno vsebini, saj pesmim manjka prave rime in prepoznavnih refrenov. Prej je tole uglasbljena poezija, polna mitov in legend, predvsem takih, ki se ukvarjajo s posmrtnim ali nesmrtnim življenjem. Album si bomo zapomnili še po izvirnem pristopu pojavljanja, najprej na youtube, šele po mesecu dni je bil na voljo tudi na "klasičnih" nosilcih zvoka.

Na aktualnem albumu No Treasure But Hope veteranov melanholičnega rocka Tindersticks, tokrat ni inštrumenalnih skladb, kar je dober znak ustvarjalnega zanosa predvsem Stuarta Staplesa, saj je on avtor večine glasbe in besedil. Še posebej sedaj, ko so člani zasedbe razseljeni po vsej Evropi, Stuart živi v Franciji, a nove pesmi je zasnoval (po vzoru Leonarda Cohena?) v Grčiji (na naslovnici je zemljevid grških otokov). K sreči se jih „sodobnost“ ni dotaknila, Tindersticks počnejo svojo stvar ne glede na trenutne smernice. Kar je danes že hvale vreden dosežek. Na albumu izstopa nadvse spevna Pinky In The Dayligth z rahlim odmerkom grškega melosa, izstopa še eksperiment s petjem v See My Girls, ostalo je močno zasidrano v lastno prepoznavnost. Z leti je opazen vse močnejši sentiment v besedilih Stuarta Staplesa, pa tudi v tempu. Torej so pesmi večinoma počasne, nekatere oguljene do bistva, druge spet nadgrajene z godali in trobili. Bodimo realni, najboljši (zgodnji) trenutki se ne bodo več ponovili, dobivamo pa nadvse solidne albume. Na Tindersticks se človek lahko zanese.

Švicarski trio The Young Gods je z Data Mirage Tangram uspel v nameri stalnega preoblikovanja in hkratnega ohranjanja bistva. Vse pesmi nosijo posebej, prepoznaven pečat, na daleč se sliši, da sodijo na točno ta album. Tokrat skladbe temeljijo na spoju živega bobna Bernarda Trontina in semplanih tolkal, za povrh so ritmične vaje obogatene s številnimi elektronski okruški in podložene s kozmičnimi intervencijami sintetizatorjev. Šele, ko se vzpostavi določeno vzdušje oziroma ko se The Young Gods dodobra zagledajo v nedoločeno prostranstvo, se oglasi Franz Treichler z značilnim morrisonovskim petjem. Ostaja pri besedilih v francoskem in angleškem jeziku, a zdi se, da tokrat njegova sporočila niso povsem v ospredju. Prej integralni del celovitejšega pristopa pri ustvarjanju mogočnega izraza. Zato je njegov glas večinoma pritajen, skoraj šepetajoč. Vse pesmi nosijo posebej, prepoznaven pečat, na daleč se sliši, da sodijo na točno ta album. In vedno se slišijo le kot The Young Gods.

Na novo motivirani Test Dept. so našli navdih kar v svojih začetkih. V svoj izraz so vrnili kovinski zven tolkal, ga spojili s hladno repeticijo elektronskih pomagal in vse skupaj dinamično pognali še s semplano orkestracijo. Pomenljiv je že uvodno zapis – Speak Truth To Power, kjer že izkazujejo vse svoje poglavitne kvalitete, predvsem se predstavijo kot nadvse živ, stalno gibek organizem. Sestavine skladbe se namreč stalno razhajajo in iščejo ravnovesje, noben ritmičen obrat se ne zgolj ponovi. Kakopak je razpored skladb taktično in načrtno odmerjen; meditativni ton nas uspava, in zato naslednji preskok toliko bolje učinkuje. Ko njihov stroj pridobi prave obrate in še pospešuje, posesa vase vse okoli sebe. Ampak, ali je album Disturbance zgolj nostalgični pogled na pionirske čase, ki se v svoji čisti obliki hrupa in upora ne more ponoviti? Ne glede na okoliščine Test Dept. ropotajo in kričijo naprej in ropotajo in ropotajo vsaj tako dobro, kot so že, če ne bolje.

Jeff Tweedy se je lotil že marsičesa. Glasbeno je deloval v mnogih zasedbah, pomagal drugim, na koncu je spisal še knjižno biografijo in vmes, takole mimogrede, objavil dva solistična albuma. Vseeno je njegov fokus na skupini Wilco, z njimi je postal širše znan, z njimi je posnel svoje ključne albume. Nekateri so naravnost epsko razsežni, tudi eksperimentalni v tem širokem polju folk-rocka, kjer se Wilco največkrat gibljejo. Aktualni album Ode To Joy nima velikih ambicij. Wilco so prišli do točke, ko se jim ni potrebno več dokazovati, ko lahko v svojem delu zgolj uživajo. Zato pesmi še zdaleč niso veseljaške (kamor bi napeljal naslov), prej razmišljujoče in otožne. Tweedy še enkrat dokazuje, kako zlahka piše pesmi, ki kar vrejo iz njega. Seveda ima ob sebi mojstre poklica, ki te zasnove razvijejo v končno obliko, in da ta ni zgolj formalno-spremljevalna. Fin album.

Kot se radi zgodi je tudi Bradford Cox po sedmih albumih svojih Deerhunter potreboval spremembo. V njegovem primeru je bil to umik v mirno okolje Teksasa, kjer je praktično šest mesecev snoval in snemal album Why Hasn't Everything Already Disappeared? (4AD). No, ni pa se zadovoljil s pesnitvami o lepotah in razsežnostih okoliških prostranstev, njegov pogled je segel še mnogo dlje in globje. Tematiko bi stežka spravili na skupni imenovalec, saj ga tare tako globalno segrevanje, umor angleškega politika, ruska revolucija in James Dean. Sprememba je tudi v širši uporabi glasbil. Kitara igra obrobno vlogo, v ospredje stopajo širše aranžerske rešitve, celo čembalo v uvodni Death In Midsummer, kjer gostuje Cate Le Bon. Še vedno pa pesem, in ne edina, zveni bolj „angleško“ od vse prejšnje glasbe Deerhunter. Glavno draž le predstavljajo same pesmi kot take, ki so domiselno in navdahnjeno strukturirane, preproste v osnovi in še vedno dovolj izvirne v izvedbi, da ne podležejo sivemu povprečju današnje večine „indie“ produkcije.

S prejšnjim albumom še pri ECM, sedaj pri domači, torej norveški Hubro. Trio Lumen Drones pa bi z aktualni albumom Umbra slogovno še najbolj ustrezal politiki založbe Constellation. Blizu so na primer Godspeedom, čeprav v pomanjšani zasedbi, a s podobno zvočno zasnovo. Skladbe se razvijajo počasi, osnovo običajno gradi Nils Okland z violino oziroma z norveškimi goslimi hardanger. To jim daje pridih ljudske glasbe, ki jo bobnar Orjan Haaland in kitarist Per Steinar Lie kmalu speljeta na drug, bolj abstrakten teren. Po namenu niso tako zelo daleč od naših Širom, zelo delikatni so, občuteni (četudi striktno inštrumentalni), in odprti obenem. Skladbe so premišljene, čeprav je končni vtis tak, kot da gre za improvizacijo. Tako razvejane in razgibane so te kompozicije.

Že na prejšnjem albumu A Raw Youth je bilo nekaj namigov, da se bo Teri Gender Bender s svojimi Le Butcherettes pokazala v sprejemljivejši podobi. Garažni punk rock se je namreč umikal spodobnim pop melodijam, le da so bile te še prekrite z gostim prepletom klaviatur, kitar in bobna v produkciji Omarja RodrĂ­guez-LĂłpeza. Tokrat je na producentskem stolčku sedel Jerry Harrison (ex Talking Heads) in razlika je očitna. Jerry je na albumu bi/MENTAL (Rise Records) poudaril Terijeno petje, ki je medtem pridobila na teatraličnosti, na dramski razsežnosti, obenem pa je napredovala tudi celotna zasedba v smer kompleksnosti pesmi. Aranžmaji so bolj razmigani, domiselni, a povsem v službi izpovedi same Teri Gender Bender. Žal tam od polovice albuma naprej zanos uplahne, skupini zmanjka prepoznavnih pesmi, ali pa so se le ušteli pri razporedu, če jim je že zmanjkalo enakovrednega gradiva. So že dosegli svoj zenit in se bliža spust v populizem? Pustimo se presenetiti.

Polovica kabarejskega dua The Dresden Dolls, pevka in pianistka Amanda Palmer, je daljši diskografski premor kronala z epskim solistični albumom There Will Be No Intermission. Od „smeha skozi solze“ so ostale predvsem solze, oziroma trpka in boleče osebna spoznanja. Amanda jih je prelila v gostobesedno liriko, v njih skozi deset pesmi na albumu skoraj ni predaha. Ženske teme spontanega splava, posilstev, bolezni in žalovanja (vse osebne izkušnje), nikakor niso razlogi za veselje. Kar večina avtorjev daljših poem naredi z inštrumentalnim podaljškom skladb, je Amanda posejala med same pesmi. Torej imamo vsakič vmes kratek inštrumentalni vložek, predah za razmislek o pravkar slišani izpovedi. Nobena ni krajša od petih minut, dve sta daljši od desetih. Sugestivna pripoved in dramska razsežnost je že na višini največjih avtorjev in interpretov v okviru popularne glasbe.

Vmesni diskografski premor je švedski trio Death & Vanilla premoščal z ustvarjanjem scenske glasbe, na vinilu in CD je bil na primer zabeležena njihova glasbena spremljava k filmu The Tenant Romana Polanskega. Nekaj te cinematičnosti se je prelilo tudi na svež studijski album Are You A Dreamer? Če je vaš odgovor pritrdilen, je ta glasba za vas, res je namenjena predvsem sanjačem. Nič sodobnega ni v njihovem izrazu, nič hitre in vsiljive tvarine za hitro konzumacijo. Ne, Death & Vanilla le počasi in eterično vibrirajo na način baročnega popa šestdesetih ali kvečjemu v njihovi glasbi „odmevajo“ Cocteau Twins. Sodobnost se jih ne dotakne, a iz bogate zapuščine prevzemajo zgolj tisto, kar jim ustreza.

Če bi moral izbrati album meseca, bi verjetno izbral prvi album kvarteta Exoterm, Exits Into A Corridor. Tokrat so se pri Hubro odločili za objavo albuma mednarodne zasedbe, ob dveh domačih (norveških) glasbenikov, sta zraven še kitarist Nels Cline (ki je izkoristil premor v delovanju Wilco) in bobnar Jim Black. Vse skladbe je napisal basist Rune Nergaard, ki v spremen besedilu pravi, da „jih druži ljubezen do jazza, rocka in improvizacije. V tej zasedbi so vse meje porušene, prekršena vsa pravila, in mi združujemo vse vplive v en velik lonec zvoka.“ Še drugi norveški glasbenik je saksofonist Kristoffer Berre Alberts, in dejansko so tule vsi vključeni dokaj enakovredno, ne glede na to, ali se poigravajo na meji tišine ali zdrvijo v rockovski galop ali se spustijo v kaotični vrtinec hrupa.

Večinoma pomirjen je Bill Callahan na dvojnem albumu Shepherd In A Sheepskin Vest. Nekaj več je bilo potrebno čakati na njegove nove pesmi - vmesni premor je premostil s koncertnim albumom in zbirko remiksov - razlog pa se najde kar v svežih besedilih. Znašel se je v novi vlogi moža in očeta in te družinske obveze pronicajo skozi vse bolj osebne izpovedi. Torej imamo besedila večinoma v prvi osebi in ne več posplošena opažanja. Obenem je glasba postala bolj zadržana, večinoma špartansko akustična in celo petje je skozi produkcijo nekoliko bolj potisnjeno v ozadje. Kot da je nove pesmi pisal zase, kot dnevniški zapis določenega obdobja. Nobena pravzaprav zares ne izstopa, vse se zlivajo v en sam vtis, ki ostane še dolgo potem, ko se izteče sklepna pesem.

Nova atrakcija z Otoka sliši na ime Black Midi. Fantje so ubrali malce nenavadno promocijsko pot, praktično ne uporabljajo družabnih omrežij, nastopajo nenajavljeni, zgodnji singli so natisnjeni v omejenih nakladah. Kar seveda sproža dodatno zanimanje... Kakorkoli, na koncu odloča to, kar Black Midi znajo oziroma ponujajo na albumu prvencu Schlagenheim. Že po prvih taktih je jasno, da je kvartet uigran do zadnje podrobnosti, in to izkoriščajo za vse mogoče slogovne akrobacije. Časovna distanca oziroma mladost omogoča, da enakovredno prevzemajo vse od t.i. no wavea, buttholovske zbezljanosti, industrijske repeticije This Heat in virrtuoznosti King Crimson. Vse so zmetali v talilni lonec in mešajo in preskakujejo z osupljivo hitrostjo in natančnostjo. Pravijo, da delo v snemalnem studiu ločujejo od koncertnega nastopa, da sta to dva pristopa.

Po seriji treh na tolkalih slonečih albumih se je Oren Ambarchi ponovno posvetil kitari. Čeprav je potrebno takoj pripomniti, da je njen zvok na albumu Simian Angels dobro prikrit oziroma mestoma preoblikovan do komaj prepoznavnega.
Obenem je Oren tolkalski del prepustil Cyru Baptisti, brazilskemu tolkalcu, ki pa se je kalil predvsem v newyorškem podtalju. Podobno kot na prejšnjih solističnih albumih je Oren zabeležil le dve skladbi, prilagojeni dolžini vinilne plošče. Na površju se zdi, da je glasba večji del kar improvizirana; teče skozi preplet klavirja, kitare in nežnih tolkal, sproti vse skupaj oblikujejo tudi studijske intervencije in oddaljeni sintetizatorji, tako da glasbila izgubljajo svoj naravni zven. A strukturno je glasba premišljena, obe skladbi se nekako naravno vrneta v izhodišče. Še ena mojstrovina v obširnem opusu Orena Ambarchija!

Sodelovanje Mikea Pattona in Jean-Clauda Vannierja ima zametke v letu 2011, ko sta bila oba vabljena na velik koncert posvečen Sergeu Gainsbourgu. Menda sta se takoj ujela, izmenjala stike in obljube, da v prihodnje naredita kaj skupaj. Ob številnih obveznostih, ki jih ima Mike Patton, je vse skupaj trajalo približno osem let, da je njuno čezatlantsko sodelovanje obrodilo sad v obliki albuma Corpse Flower. Jean-Claude je pisal glasbo, Mike je prispeval besedila (nekaj izposojenih pri Oscarju Wildu) in na hitro sestavil glasbeno zasedbo, ki je te osnutke počasi oblikovala v smiselno celoto. Seveda „smiselno“ po Pattonovih merilih, in tudi Jean-Claude, kot bližnji aranžer samega Sergea, ima posebne predstave o obliki „pop“ pesmi. Tako da Corpse Flower ni nadaljevanje uglajenih priredb kancon na albumu Mondo Cane niti ni divje vijugast kot Mr Bungle. Patton poje s stalnim izmikanjem pričakovani intonaciji, aranžerske rešitve podobno bežijo pred vsem, kar bi uporabila večina „pop“ ustvarjalcev. Mike Patton pač.

Še nekaj albumov nazaj se je glas Shannon Wright boril z bobni in električnimi kitarami, sedaj se je odločila, da bo njeno petje bolj razpoznavno, in spremljava zgolj klavir. Preprosta in prefinjena igra mestoma spomni na elude samega Erika Satieja, le da prirejenega za petje triminutnih pesmi. Očitno je Shannon prišla do točke spoznanja, da karkoli že počne, neke širše prepoznavnosti ne bo. In zakaj bi se potemtakem prilagajala komurkoli. Z albumom Providence pa bo zagotovo utrdila svojo ljubiteljsko bazo, ki je predvsem v Evropi, zadnja leta sploh snema v Franciji in objavlja posnetke pri tamkajšnji založbi Vicious Circle. Že zaradi narave njenega glasu, poje skoraj v šepetu, je pretanjena klavirska igra nekako naravna izbira. Poudarja krhko izpoved, tokrat brez kančka agresije. Po 20 letih glasbenega udejstvovanja je našla svoj pravi izraz in album Providence je zlahka njena najboljša zbirka pesmi doslej.

Turški power-jazzovski ansambel Konstrukt je na svoj fascinantni spisek sodelovanj pripisal še Kena Vandermarka. Na albumu Kozmik Bazaar brez ogrevanja ustrelijo iz vseh orožij v uvodni Diggin' That Harmolody, seveda pod oddaljenim mecenstvom Ornetta Colemana. Sami Konstrukt so pravzaprav bližje psihedeličnemu rocku z odtenki funka, na to kaže že sam zvok, ki je napihnjen, poln, skoraj bombastičen. Že zato se mora Vandermark s saksofonom dobesedno boriti za svoj prostor v tej zvočni masi. Verjetno je prav on avtor naslova skladbe, žuga z njim ostalim, da naj vendarle upoštevajo enotnost harmonije in ritma. Konstrukt se hitro umirijo, vsaj na površini ublažijo agresijo in sestopijo v psihadelični eksperiment. Kmalu izkažejo glasbeno širino in svežino, saj se vseh šest skladb močno razlikuje med seboj. Lahko so pritlehno umaknejo in strežejo le s psihedelično mešanico jazzovskega basa in piščali, ki nedvomno vleče na Vzhod. Dobro je, da česarkoli se že lotijo, Konstrukt ohranjajo karakter.

Številni prejšnji koraki projekta Mamiffer so šli mnogokrat v nepredvidljive smeri, a še brez prave vizije, bila je le pot. Klavirske igre so bile sicer dopadljive, a niso peljale nikamor. Dronanje s popačenimi orglami je bilo na zunaj efektno, a notranje brez vsebine. Tudi postrockovski boben je ustvarjal dinamiko brez logike, bil je le okras na brezpotju.
Tokrat je drugače. Faith Coloccia se je bolj oprijela mikrofona, njeno petje je postalo ohlapno središče skladb. Posebej uvodna All That Is Beautifull ponuja izhodišče, iz katerega se razvija celotni vtis albuma The Brilliant Tabernacle. Dopadljiva klavirska igra je tokrat predloga za zapeljivo in nežno petje, povsem v pop maniri. Ampak zadaj še vedno tiči nemirni raziskovalni duh Mamiffer, tole pač ne bo običajna zbirka triminutnih pop vinjet. Temu pritiče okusna inštrumentalizacija številnih gostujočih glasbenikov, s folk sestavinami na eni strani in še vedno šumenji na drugi. Mamiffer oziroma Faith Coloccia je preprosto združila vse, kar je do sedaj že izkazala in obenem kanalizirala svoje dosedanje početje.

Ideja o v celoti prirejenem albumu pevke Bobbie Gentry se zdi kot rešilna bilka, ko zmanjkuje avtorskega zanosa. A Bobbie Gentry ni splošno znana in priznana pevka, še manj je bil njen album The Delta Sweete prodajna uspešnica. Velja skoraj za kultno, a širše pozabljeno, saj je svojo snemalno kariero praktično končala že leta 1971, od javnih nastopanj (predvsem na TV) pa je dokončno odstopila konec sedemdesetih in se povsem umaknila iz sveta popularne glasbe. Mercury Rev so se odločili, da pevec Jonathan Donahue prepusti mikrofon dolgi vrsti pevk, vsaka je odpela po eno pesem na albumu Bobbie Gentry's The Delta Sweete Revisited. Spisek gostujočih pevk je dokaj impresiven in priča o statusu same Bobbie Gentry. Mercury Rev nam s priredbami sporočajo, da je to konec koncev njihov album, njihov koncept, njihovo videnje pesmi Bobbie Gentry. Z dokaj izvirnim pristopom, z obilno pomočjo gostujočih pevk in nenazadnje z izvedbo so rešili svojo kariero in nenazadnje kar nekaj ušes preusmerili na pevko Bobbie Gentry. Obenem tudi malo goljufajo. Z izvirnega albuma manjka pesem Luisiana Man, zato pa so dodali prav uspešnico Ode To Bille Joe.

Po Kaliforniji se s svojim kombijem potepata Jeannie Colleene in Gavin Neves, skupaj kot HXXS. Njun album je začel nastajati kmalu po izvolitvi novega ameriškega predsednika, zatorej je vsebinsko poln političnega razočaranja in besa. Potem se jima je zgodila še kraja trdega diska, na katerem sta imela skončane posnetke in ves postopek snemanja sta morala ponoviti. Na album Year Of The Witch se je vsekakor izplačalo počakati. Na njem ne manjka frenetičnosti a la Xiu Xiu, a vsaj iz besedil veje pozitivna naravnanost, pogled naprej. HXXS svoj čustveni svet odslikavata skozi kaotično zmes nedoločljive inštrumentalizacije in večglasnega petja. Navkljub različnim pristopom k skladanju in široke uporabe zvokov, vedno uspeta izpostaviti določen vzorec, idejo, okoli katere je postavljena pesem. Morda je to prepoznaven refren, ritmična bravura, oddaljena klaviatura... nekaj, kar pritegne in ostane. A v prvi vrsti pritegneta z neomajnim angažmajem, uporniškim zanosom, neuklonljivo voljo navkljub ne najbolj rožnatim okoliščinam.

Vanishing Twin so v osnovi še vedno pop skupina. Njihove pesmi tečejo, in praktično vsaka ima nek prepoznaven moment, intrigantno je morda le to, da najbolj izstopajoče pesmi spomnijo na „že nekje slišano“. Še vedno pa je njihovo polje dovolj široko, da se vplivi razpršijo in na koncu ostane občutek konsistentnosti, česar koli se že Vanishing Twin lotijo. Po robovih se dotikajo mnogih žanrskih oblik, od psihadelije, funka in lahkotnega jazza, tudi krautrocka in filmske glasbe, a ostane dober občutek nekega zavedanja o lastnem početju, ki se ne priklanja sodobnim produkcijskim tokovom, kjer na koncu vse „velike“ indie zasedbe zvenijo sumljivo podobno. Vanishing Twin ne igrajo na karto agresivnega, glasnega zvoka, njihova glasbila zvenijo čisto in naravno, poslušalec lahko diha s to glasbo. Znotraj enotnega razpoloženja so stalno v gibanju, prispevki posameznih glasbil se prelivajo, dopolnjujejo, križajo. Pomagajo še drobni produkcijski prijemi, da njihov zvočni tok nikoli ne zaide v mrtvi rokav. Album The Age Of Immunology je dokaz, da je še marsikaj mogoče.

DECEMBRSKI BONUS

Konec leta oziroma v decembru svežih izdaj albumov običajno ni, še zbirke "največjih hitov" so se preselile na striming servise. Vseeno, izpostavljamo dve kompilaciji, ki se ločita od običajnih zbirk uspešnic.
Yann Tiersen se je odločil, da bo dosedanje 25 letno delo zaokrožil z izborom 22 starejših skladb (dodal je še tri nove), ki pa jih je ponovno posnel v svojem studiu na otoku Ushant. Snemal je po starem, še analogno, in k snemanju povabil številne glasbenike/prijatelje, tako za dobro vzdušje kot vprid izvedbam. Izbor sega vse nazaj do prvega albuma The Waltz Of The Monsters iz leta 1995 do letošnjega ALL in z obvezno filmsko glasbo iz filma Amelie. S tem je zadovoljiv "vse"; tisti, ki že imamo praktično vse njegove albume smo dobili nove izvedbe, tisti, ki bi se zadovoljili s pregledno zbirko "uspešnic", jo prav tako imajo. Izvedbam ni kaj dosti očitati, so vrhunske, morda celo preveč pazljive, mestoma manjka nekaj živosti "izvirnikov". Gosti so zbrani iz vseh vetrov, kar le pomeni, kako na široko zajema Yann Tiersen. Na trojnem vinilu ali dvojnem cedeju Portrait ponuja solistične klavirske skladbe, balade so melanholične (gost John Grant in Blonde Redhead), nekateri inštrumentali pa dokaj eksperimentalni na poti v drone (tu nastopi Stephen O'Malley). Vsekakor izvrsten, vseobsegajoč, tudi intriganten prerez dosedanjega ustvarjanja, ki samo še podpira pričakovanja, kam naprej?

Morda William Bevan še vedno kuha zamero časniku The Independent, ko je ta leta 2008 razkril njegovo identiteto. Od takrat kot Burial ni objavil albuma, je pa aktiven pri objavljanju maxi singlov oz. EP plošč. Kar za elektroničarja pravzaprav ni nič nenavadnega, kvečjemu so 12 palčne plošče na 45 obratov običajno "orodje" didžejev. Za širšo potrošnjo tak format vseeno ni najbolj primeren in Burial se je skupaj z založbo Hyperdub omehčal in praktično vse posnetke z zadnjih EP-jev zajel v zbirko Tunes 2011 To 2109. Oziroma, primernejši bi bil naslov Tunes 2019 To 2011. Posnetki si namreč sledijo od novejših proti starejšim, pa še to ne povsem striktno. Sestavljeni so preprosto tako, da logično tečejo. Če ne drugače, se stapljajo preko močnega prasketanja vinila, kar odslikava hladno velemestno atmosfero, skupaj z oddaljenimi elektronskimi valovanji, impulzi in sempli. Sedaj so meje med posameznimi posnetki praktično zabrisane, vse je usmerjeno v ozvočevanje distopičnega sveta polnega odtujenih posameznikov.

(Rock Obrobje, 15.december 2019)

Janez Golič