2020

V celoletni inventuri povzetek tistega, kar je že bilo zapisano v posameznih, mesečnih inventurah ali v rezencijah albumov. Ob koncu še decembrski bonus...

Zgodi se, da se nam „alternativcem“ zahoče tudi nekaj sredinske muzike, ampak še vedno take, ob kateri nas pretirano ne gloda slaba vest. Po osmih letih premora se je z novim albumom oglasila Fiona Apple in takoj zabeležila izjemen kritiški odziv. Praktično vsi poglavitni glasbeni portali in mediji nasploh ji pojejo hvalo, desetke se vrstijo. Oglasi se notranji refleks, sproži se obrambni mehanizem. To ne more biti po našem okusu. Zadevo so zagrabile množice. Vseeno poslušajmo, no, vsaj preverimo kaj je na tem.
S predsodki je hudič. Glasba se ni nič spremenila, če je naenkrat postala izjemno priljubljena (Nirvana so en boljših primerkov). In tudi Fiona Apple se ni namenoma prilagodila širšemu okusu. Na albumu Fetch the Bolt Cutters izpoveduje „le“ vse tisto, kar jo tare. Predvsem slabi partnerski odnosi in nerazumevanje okolice. Take, povsem običajne stvari.
To je še vedno „pop“ glasba, a bolj svobodnih oblik in nekonvencionalnih aranžerskih prijemov. Torej imamo malo, skoraj nič sprogramirane podlage, osnova je tolkalska, dokaj rudimentarna, nekako obredna in petje temu pritiče. Fiona po šamansko kriči, šepeta, drdra in vehementno spušča nerazumljive zvoke. Izven pravil, kaj in kako naj bi se danes počelo. Zna z vokalom, jezik se odziva vsem čustvenim stanjem. Če jo je sprejela „sredina“, toliko bolje za vse.

Matmos - The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form Po številnih tematskih albumih je tudi aktualni The Consuming Flame: Open Exercises in Group Form, kar trourni, pravzaprav tematski. Zadaj so „široka sodelovanja“, Matmos sta namreč povabila k svobodnemu soustvarjanju kar 99 gostujočih glasbenikov karseda različnih izhodišč. Večina je iz kroga eksperimentalne glasbe, a so zraven, na primer, tudi člani Yo La Tengo. Edina omejitev oziroma napotek je bil tempo, natanko 99 udarcev na minuto.
Ob tako številni „zasedbi“ se lahko hitro izgubi avtorski pečat samih Matmos. Ampak ne, praktično v vsakem trenutku je prisoten „zvok“ M.C. Schmidta in Drewa Daniela. Onadva vežeta vse te gostujoče prispevke v prepoznaven kolaž. Nenazadnje sta s svojim obsežnim preteklim delom že utrdila lasten pristop pri kreiranju zvočne slike. In tako se tudi v teh treh urah vsake toliko sliši odmev nečesa znanega, intervencija v neverjetno bogate prispevke podobno mislečih. S tem sta šla tudi Matmos čez znane dimenzije lastnega početja, lahko sta zajela iz globokega bazena zvočnih vzorcev in stkala enormen mozaik.

Kitarist Nels Cline je izkušnje nabiral v številnih formacijah, najbolj znana je bržkone Wilco, ki ji je sam dal novega zagona s prihodom na prelomu stoletja. Ko je pred nekaj leti vodja Jeff Tweedy malce upočasnil delovanje samih Wilco oziroma jih je postavil na stranski tir, je bila to tudi za ostale člane priložnost za samostojne pobege. Nels Cline je večkrat „prebegnil", hitro in učinkovito ustvarjanje muzike je itak njegov moto in mirovanje Wilco ga zagotovo ni kaj dosti prizadelo, še vedno objavlja vsaj po album na leto, ponovno v različnih postavitvah.
Vendar je s svojimi Singers in z albumom Share The Wealth presegel samega sebe. Načrt je bil, da v dveh dneh saksofonist Sherik, klaviaturist Brian Marsella, basist Trevor Dunn, bobnar Scott Amendola in tolkalec Cyro Baptista posnamejo nekaj osnutkov, iz katerih bi kasneje nastal album. A ti improvizirani posnetki že stojijo sami zase, so zaključene celote, nič jim ni bilo treba dodati ali odvzeti ali spreminjati. Povrh vsega so skladbe nadvse raznolike, kar presek marsičesa, kar je Nels Cline že ustvaril. Imamo uvodno priredbo pesmi Caetana Velosa, sledijo izleti v lirične pasaže (kot jih poznamo z albuma Lovers), v hrupno svobodno improvizijo, odmeva „električni" Miles Davis, vmes „zacvili" Nelsova kitara, kot jo poznamo iz Wilco. Vse odigrano suvereno, zveni, kot da je skupina skupaj že dolga leta. A ne, prej niso nastopili skupaj niti enkrat. Če to ni dosežek?!

Po vsemogočih sodelovanjih, logičnih in manj logičnih, ustreznih in manj ustreznih, po številnih “tribute” albumih in pretiravanji z nenormalno dolgimi skladbami (6 in 24 ur sta najbolj skrajna poskusa), se The Flaming Lips vračajo z zbirko dokaj ukalupljenih pop pesmi. Ampak pesmi na albumu American Head še vedno nosijo njihov podpis. Kaže se najprej v zasanjanem petju Wayna Coynea in značilnih psihadeličnih valovanjih. Wayne je tokrat obliko in vsebino dodobra poenostavil, mestoma že kar na raven najstniške izpovedi. Izstopa apologetska Mother I've Taken LSD in še nekaj takih posipanj s pepelom je na albumu. Očitno je Wayne v tistem zrelem življenskem obdobju, ko je že čas za revizijo brez olepšav in vzvišenosti. K “sreči” pa so pesmi same po sebi dovolj zapomljive, všečne, da jim oprostimo patetično liriko. Še posebej, ker The Flaming Lips te pesmi izvedejo dovolj domiselno, jih krasijo s stalnim prepletom kitar, sintetizatorjev, spremljevalnih vokalov, vse pod močnim efektom odmeva. Kdor je bil najbolj navdušen nad njihovim albumom The Soft Bulletin in kasneje obupal nad njimi, bi skoraj moral preveriti American Head.

Ko je po tragičnem dogodku razpadel trio The God Machine, se je Robin Proper-Sheppard preselil iz Kalifornije v Belgijo in naprej v Berlin; začel je na novo. S tem pa se je izgubil žar skupnega igranja, njegova naslednja skupina Sophia se giblje v do obisti poenostavljenem rockovskem okviru. Pesmi so zgrajene na preprostih potegih akustične kitare in prav tako preprostem petju. Ko je Robina zadela še ločitev v zasebnem življenju, so vse pesmi postale ena sama žalostinka in gnev.
Tega je še v obilici tudi na sedmem albumu Holding On / Letting Go, a zaznati je prebujenje, vse več je sveže življenjske sile v izvajanju znanih obrazcev. Nekaj malega je k bolj razpuščeni muziki prispeval Terry Edwards s saksofonom in flavto, v zadnji tretjini albuma pa Sophia oživijo in celo zahrumijo, s močnimi kitarskimi komadomi morda obračajo novo stran. Očitno The God Machine niso še pozabljeni in če bo šlo naprej v tej smeri, od Sophije dobimo še čudovite stvari.

Na širšo prepoznavnost naj ne računa belgijski zvočni čarovnik Bram Bosteels, ki je po šestih letih le obudil „zasedbo“ Kaboom Karavan. Absolutno se mu prilega opis „folk glasba iz druge dimenzije“, tako izven znanih koordinat deluje.
Menda je delo na albumu The Log And The Leeway pravzaprav začel pred dobrimi petimi leti, a je imel težave z realizacijo osnovne zamisli; kako se izogniti že slišanemu, a obenem vzpostaviti „oseben“ stik s poslušalcem? Po tragični osebni izkušnji (smrt očeta) je bilo vse drugače. Bolečina se je izkazala za ustvarjalni impulz, Bram se je vrnil k osnutkom in na hitro skončal album.
Samo na površini se zdi nova glasba bolj komunikativna, bolj prisotna, bližje poslušalcu. Drget strun godal in akustične kitare je pomaknjen naprej, zvok je bolj razločen in skoraj fizičen. A sama glasbena tvarina je daleč od koketiranja s poslušalcem. Uvodna komorna skladba primerno trasira razpoloženje, v katerem se gibljejo naslednji zapisi. Mrakobno petje, atonalno „trganje“ strun, škrebljanje konkretnih zvokov so v stalnem prehajanju med kaosom in redom. A sčasoma, tudi z našim privajanjem, se izvajanje izpostavi kot prepoznaven avtorski podpis. Kaboon Karavan so še vedno izven vsega.

Ghostpoet (s pravim imenom Obaro Ejimiwe) je z aktualnim albumom I Grow Tired But Dare Not Fall Asleep ujel duha časa. Njegova šepetajoča, pritajena pripoved z odmerki melodije je kar srhljiva podoba sedanjega položaja. Še glasba je počasi valeči trip-hop z mnogimi odkloni, obveznimi preskoki, ki njegove pesmi požene v bolj dinamično, post-punkovsko območje. Sicer postane njegova interpretacija hitro enolična, monotona, enodimenzionalna, dokaj pesimistična in mrka. Očitno se tega zaveda sam, saj k sodelovanju rad vabi (predvsem) pevke, da popestrijo njegovo sivo projekcijo. Potem posijejo žarki upanja in veselja. Še evdno premalo, da bi tokrat lahko kandidiral za kakšno glasbeno nagrado.

Noveller - Arrow Sarah Lipstate se je šele v poznih najstniških letih odločila, da klavir zamenja za kitaro. Obenem je za seboj pustila formalno šolsko izobrazbo, pustila je naučene skladateljske pristope in se prepustila možnostim zvočnosti električne kitare. Sedaj pod imenom Noveller s temi zvoki, osvobojenimi strukture, zlaga eterične elegije, s katerimi je že navdušila na primer Iggya Popa, da je tudi z njeno pomočjo sploh posnel album Free.
Album Arrow je še korak naprej v abstraktne zvočne pokrajine, v neskončno prelivanje zvočnih plasti, ki jim je že nemogoče določiti pravi izvor. Glasba je tokrat osvobojena konkretnega glasbila, samo še lebdi, plava...

Jim Thirlwell je šel tokrat v navezo s švedskim progresivnim multiinštrumentalistom Simonom Steenslandom, ki ga že dolga leta ceni in samo čakal je na priložnost, da kaj naredita skupaj. Orkestralnemu delu Oscillospira so vdihnili dodatno energijo še bobnar Morgan Agren in po potrebi še številni glasbeniki s „klasičnimi„ glasbili. V bistvu je Thirlwell (bolj znan je pod različnimi „foetus“ imeni) v eno združil praktično vse, s čimer se je že izkazal v zadnjih 40 letih, le da je opustil tisto značilno grleno petje oziroma ga je zamenjal z zborovskim petjem. Torej enako prepričljivo in zanosno sklada klasične komorne skladbe, preskoči v industrijsko koračnico, štrkne z elektroniko, tokrat praviloma kar v isti kompoziciji. Steensland je dodal še progresivno noto, ne s tehniškimi ekshibicijami, ampak je znal povezati posamezne dele skladb v dinamično celoto. Pozna pa se tudi njegovo navdušenje nad prvaki Rocka v opoziciji, Univers Zero. Potem je jasno, da tukaj ni mnogo ponavljanja, prostega teka, zgolj polnjenja praznine.
Oba sta mojstra skladanja filmske glasbe, kar se močno pozna. Suspenzi se vrstijo na vseh ravneh, iz tišine nas butneta v epsko širjavo velikega orkestra. Glasba je napeta, stalno gibka in nepredvidljiva. Zahteva zbranost in večkratno poslušanje. In to naglas.

Na sveže posnetke belgijske zasedbe Aksal Maboul je bilo potrebno čakati dolga leta. Zametki skupine segajo že v drugo polovico sedemdesetih, ko sta jedro predstavljala Marc Holander in Vincent Kenis. Skupina se je kmalu pridružila gibanju RIO (Rock In Opposition), po dveh albumih tam v začetku osemdesetih pa prenehala z delovanjem. Marc Hollander je ostal v glasbi, je soustanovitelj založbe Crammed Discs, po 30 letih ustvarjalnega zatišja pa je z mlado pevko Veronique Vincent ponovno zagnal Aksak Maboul. Najprej so na novo posneli stare, še neobjavljene pesmi in jih zbrali v album Ex-Futur, plod novih snovanj pa je zbran v dvojni album Figures.
Petje Veronique Vincent je uglajeno, žarči izbran „francoski“ šarm, medtem ko glasbeni ovoj rad zaide izven standardnih aranžmajev. Oziroma skupina rada prehaja mejo med koktejl ležernostjo in koketira s progresivnimi tendencami in znotraj odmeva RIO, tudi po zaslugi gostujočih Freda Fritha in Stevena Browna. Pomaga, da so v Aksak Maboul vstopili trije mlajši glasbeniki, vnesli so sveže prijeme, nov zagon, medtem ko stari mački bdijo nad celotno izvedbo, skrbijo, da eklekticizem ostaja v okvirih tega, kar Aksak Maboul predstavljajo. Niso posiljeno moderni niti trmasto zasidrani v „starih dobrih“ časih, ampak izkušeno balansirajo. Eden bolj okusno narejenih albumov letos.

Thurston Moore že dolgo ne ponuja posebnih presežkov, vsaj na „rednih" albumih ne, zato pa odlično izvaja že znane zvijače. Alarm bi se lahko oglasil že ob najavi producenta, ki je sam Paul Epworth, znanim po delu z Adele, Coldplay, U2 in drugimi zvezdniki, a po drugi strani je produciral tudi povratniški album alter-funk veteranom The Pop Group, tako da očitno ima uho tudi za alternativo. In po slišanem je opravil odlično delo na albumu By The Fire , prečistil je zvok, postavil glasbila na prava mesta, Thurstonov vokal je bolj odprt, podobno kot je to napravil Ron Saint Germain z albumum Goo še v času Sonic Youth.
Nov je še bobnar, Jem Doulton, ki pa se je hočeš nočeš moral prilagoditi soničnemu zvočnemu toku in ga zlahka zamenjamo z bobnanjem Steva Shelleya, ki tu nastopi le v enem zapisu. „Presežek" dodaja še elektroničar Jon ‘Wobbly’ Leidecker iz Negativland, a njegova vloga je obrobna in v celoti je to povsem prepoznavni album Thurstona Moorea. Vse smo že nekje slišali, tako krajše vokalne pesmi kot te podaljšane kitarske epopeje, ki rasejo iz preprostega disonantnega vzorca naprej v vrtinčasti hrup in nazaj. Očitno je lanskoletni trojni eksperiment Spirit Counsel pustil posledice oziroma vzbudil določene tendence. S tem je Thurston Moore še enkrat zaokrožil svoje samostojno početje, v dobrih 80 minutah je naredil svež avtorski prerez vsega, kar zna.

Berlinski veterani Einstürzende Neubauten so se na svoji spletni strani celo pohvalili, da je Alles In Allem njihov prvi album po 12 letih, torej so na Lament kar malo pozabili (resda je bil narejen po „naročilu“). Res je tudi, da člani vmes niso zgolj počivali; Hacke je nadvse dejaven, Jochen Arbeit je posnel 4 albume z Automat, Blixa dva z Tehom Teardom (in nekaj tega prinesel v Neubautne).
Einstürzende Neubauten večinoma potrebujejo koncept, osrednjo idejo, okoli katere zgradijo album. Po okroglih 40 letih je skoraj logično, da se je Blixa obrnil k - Berlinu. K prostorom, ki izginjajo, k dogodkom, ki se pozabljajo. Poetično in večjezično jih opeva ob nezgrešljih zvočnih ornamentih. Kovinska tolkala in plastične cevi so tokrat v sozvočju s resignirano pripovedjo. So veterani preprosto utrujeni? Prej se potopijo v tišino kot da bi z vso močjo udrihali po železju in bi Blixa spustil tisti predirni krik. Zato je večja pozornost namenjena notranji dinamiki, interakcijam, mikro-odzvenom, orkestraciji. Ne pritegnejo na prvo, ampak zahtevajo pozornost.

Po mnogih letih udinjanja v skupinah ali je bila zgolj gostujoča glasbenica, se je čelistka Alison Chesley (njeno pravo ime) odločila za solistično pot. Atomic je njen 4.album pod imenom Helen Money, in na njem je bore malo tistega, kar bi pričakovali na podlagi njenih predhodnih sodelovanj (Mono, Anthrax, Chris Connelly, Bob Mould...). Ob dronanju in sploh dolgih potegih čela se napetosti vzpostavljajo z distopičnim drgetom elektronike, na drugi strani se vključuje lirični klavir. In potem se počasi in vztrajno približuje zvočni metež, ki eksplodira kot ponazoritev druge skrajnosti človeške čustvenosti. In tako glasba stalno prehaja med dvema poloma, je pomirjujoča, a ne na dolgi rok. Zadaj vedno ždi občutek nemira, ki se kmalu izkaže v nevrotičnem vrvenju strunskega glasbila in obrednega bobna.

Ob najavi novega albuma pionirjev industrijske elektronike Cabaret Voltaire se najprej izpostavi vprašanje, kje je Stephen Mallinder? Oziroma, kako je mogoče, da je Richard H. Kirk v bistvu objavil solistični album pod imenom Cabaret Voltaire? Kakorkoli, na koncu velja tisto, kar je zapisano na albumu Shadow Of Fear.
Prejšnji album je bil objavljen leta 1994, zatem se je pevec Stephen Mallinder preselil v Avstralijo in Richard je poslej deloval večinoma sam pod različnimi imeni. Richard H. Kirk ne poje, pomaga si s sempli, položenimi v vse mogoče hibride elektronske muzike. V vseh primerih pa znotraj ždi občutek urbane tesnobe, odtujenosti, navkljub tehnoloških možnostim povezovanja. Tole le ni cenen tehno, v katerem se vzorci preprosto ponavljajo v neskončnost, ne, Richard s stalnimi intervencijami skrbi za organsko gibanje tekstur in ritma. Zgodnja dela ostajajo nepresežena, a tole je še vedno bolje od (nizkih) pričakovanj oziroma opravičuje uporabo imena.

Dolgo ni bilo slišati za OOIOO, lani so le za japonski trg objavile album Nijimusi, prvi po osmih letih, nedavno ga je za preostali svet objavila čikaška založba Thrill Jockey. Uvodni trenutki kažejo na nasledstvo japonskih legend hrupa Boredoms. Bobnarka in prvi glas OOIOO, Yoshimi P-We je pač dolga leta držala ritem v Boredoms, in nekaj te kričave razigranosti je prenesla tudi v svojo skupino. A kmalu se izkaže, da je Nijimusi nekakšen prerez vsega, kar so OOIOO že počele v svojih 25 letih delovanja. Imele so že različne faze, obdobja, in sedaj je čas za rezime. K sreči je ta povzetek nadvse avtorski in drzen obenem, nobenega prilagajanja trenutnemu dogajanju ni zaznati. Dekleta znajo hitro in učinkovito preskakovati med obredno razposajenostjo in izleti v zvočno kakofonijo, kjer so glasbila le „izvori zvoka“, brez tradicionalne delitve vlog. Vsi ti pristopi so tudi v „pravem“ ravnovesju, oziroma se OOIOO izogibajo določenemu slogu, opredelitvi, raje se prepuščajo trenutnemu nagibu. Z izvedbo teh divjih zamisli nimajo težav, konec koncev so že dolgo mojstrice svojega poklica.

Angleški dvojec Autechre že praktično od začetka devetdesetih velja za vodilno progresivno silo v polju eksperimentalne elektronike. Ko se je zdelo, da jima zmanjkuje naprednih zamisli, sta leta 2018 v mesecu dni v rezidenci spletnega radia NTS napletla za 8 ur svežih posnetkov. Potem je iz njunega tabora spet potihnilo, a sta oktobra letos zapored izšla dva nova albuma, najprej SIGN, po dveh tednih še nenapovedani PLUS. Njuni eksperimenti mi že dolgo odpirajo vrsto vprašanj. Predvsem, v kolikšni meri so manipulacije elektronskih zvokov dejansko v njuni "domeni" in koliko jih je v domeni neke zapletene aplikacije? Kajti, če razčlenimo njun pristop, je v samem bistvi dokaj preprost. Nekatere skladbe slonijo na nekaj akordih, celo tonih, a se z različnimi postopki "razletijo" v nepredstavljive širjave. In potem imamo opraviti z glasbo, ki gre v globino in širino, zavija in vijači v vseh možnih odtenkih. In potem skoraj po naključju najde sozvočje z našimi percepcijami dobrega, lepega, všečnega, privlačnega. Ali pa vzbudi ravno nasprotne učinke. Menim, da bi njuno glasbo skoraj moral podpisati še nek algoritem. Vsekakor dovolj intrigantno, da je vredno posluha in premisleka.

Po lanskoletnem solističnem izletu je norveški kitarist Stein Urheim tokrat sestavil širšo zasedbo prekaljenih glasbenikov, le tako mu lahko sledijo skozi številne glasbene domislice. Album Downhill Uplift uvede umirjena, razrahljana filmska tema, z razpotegnjenim kitarskim zvenom v središču, kar odpira številne možnosti nadaljevanja. In te Urheim tudi izkorišča. Tri pesmi tudi poje, in to povsem suvereno v slogu čikaške šole z Jimom O'Rourkom ali Ryleyem Walkerjem na čelu, skupaj z njunima poskusoma sredinskega pop-rocka z jazzovskim odmerkom za ozadje. Podlaga se gibko preliva od country žvenketa do razpotegnjenih kitarskih vinjet, ki vizualizirajo ameriška prostranstva. Kvartet seže do navidezne improvizacije, spusti se z vajeti in zdrvi po neraziskanemu terenu, posebej v inštrumentalnem podaljšku pesmi Free To Go. Zato pa v celoti kvartet vzdržuje solidno ravnovesje med vsemi temu pristopi, nič posebej ne izstopa, ne prevladuje, ne določa. Podobno velja za vsako pesem posebej; z bogatimi in vseskozi živimi aranžerskimi posegi Urheim Stein s svojo zasedbo poskrbi za poslušalčevo pozornost, navkljub navidezni ležernosti muziciranja.

Ko je lani Hugo Race s projektom Gimini 4 poletel daleč v vesolje, sem zapisal, da bi si želel, da bi se naslednjič Hugo nekoliko prizemljil. In se je res, no, vsaj približal se je zemeljskemu površju z aktualnim albumom Star Birth. Tudi zato, ker ga tokrat spremlja zvesta zasedba The True Spirit, ki v kozmični blues vnaša širok spekter zvočnih rešitev. Še vedno ostaja vseprisotna atmosferika, praktično vsa glasbila in petje lebdijo v zraku, zato pa so zraven znani kitarski prijemi, gruvaški boben in vse več je orkestracije, ki poudarja dramatičnost petja in besedil. Tu se Hugo ni veliko spremenil, na tapeti so velike teme, upanja in strahovi, izgubljene in nove ljubezni, vse napihnjene do razsežnosti vesolja. Nekaj tega je doprinesla eksplozija zvezde, ki se je zgodila pred očmi Huga Racea ravno v času nastajanja albuma.
V posebni ponudbi je dvojni album, rednemu Star Birth je dodan remiksana, dub inačica Star Death. S še več atmosferike, še več izvenzemeljskega občutja.

Na drugem koncu, v Los Angelesu so nadvse aktivni veterani The Dream Syndicate. Ko so se po 23 letih ponovno aktivirali, so nadvse produktivni. Ne mine leto dni brez novega albuma. In da ne gre zgolj za štancanje podobne, rutinsko narejene glasbe, je dokaz svež album Universe Inside. Narejen je resda na hitro, a močno izstopa iz njihove diskografije. Steve Wynn, Chris Cacavas in prijatelji so namreč v enem zamahu posneli 80 minutni jam session in ga kasneje preuredili v pet zaključenih zapisov na albumu The Universe Inside. Še vedno ostane za dobro uro psihadeličnega tripanja po vseh podžanrskih poljih. Kitare so se umaknile pihalom in trobilom, petje je omejeno na bistvo, klaviature dodajajo stalen groove, ki kar traja in traja. En sam trenutek nerazsodnosti je odločil o izvedbi tega eksperimenta in nastal je album, ki ga že najdemo na lestvicah najboljših psihadeličnih albumov sploh.

Tudi nekateri veterani še niso povedali vsega. Wire, angleška post-punk skupina, stopa v 45.leto delovanja (resda so si vzeli vmes dva premora) in to z eno navdahnjeno zbirko nadvse preprostih pesmi. Na albumu Mind Hive še enkrat izkazujejo prefinjen občutek za melodijo na eni strani, a še vedno presenetijo z izvirnim aranžerskim pristopom. Razlika se skriva v podrobnostih; v malih zamikih med petjem, igro dveh kitar, globokim basom in metronomično odrejenim bobnom. Če je pesem zgrajena na vsega dveh akordih, jo znajo Wire nadgraditi v malo pop mojstrovino. Še vedno velja manj je več. Seveda to niso več tisti Wire, ki so na album zabeležili 21 pesmi, nekatere tudi krajših od minute. A to tudi niso tisti Wire, ki so se skozi osemdeseta prilagodili duhu časa. Ne, sedaj izstopajo od vsega zunaj njih, imajo svojo pot in ta vodi samo naprej.

Italijanska violinistka Silvia Tarozzi je dolga leta delovala v polju nove glasbe in svobodne improvizacije. Prav tako je že dolgo razmišljala, da bi svoja snovanja oblikovala v pesmi, najprej je uglasbljala tiste, ki jih je napisala znana pesnica Alda Merini, a se na koncu odločila za avtorske stihe. Obenem se je za album Mi specchio e rifletto oprijela številnih glasbil, ne le violine, in zraven povabila številne gostujoče glasbenike različnih preferenc. Vse v smislu čim bolj natančne izvedbe vnaprej določene zamisli, saj na albumu slišimo vrsto pristopov, ki na eni strani mejijo na sredinsko orkestralno glasbo in se na drugi še vedno spogledujejo z „avantgardo“. Skratka, uvodne lagodne skladbe naj ne zavedejo, kaj kmalu se poetični svet Silvije Tarozzi spreobrne v kruto, hladno realnost. Večina skladb je skoraj matematično natančnih, tako v strukturi kot vokalni izvedbi Valentine Malanot, ki s šolanim petjem poudarja to odrejenost. Še Philip Glass bi bil zadovoljen, če bi spisal tovrstne skladbe. A Silvia le ne more povsem iz svoje kože, vmes so posejane tudi skladbe, ki vsebujejo bolj svoboden pristop, skupaj z disonantnimi potegi na akustični kitari... in sklepni zapis že vodi v kaos.

Medtem, ko je Mark Lanegan pisal knjižno biografijo Sing Backwards and Weep: A Memoir, je prišla ponudba še za glasbeni ekvivalent – naj posname še „biografski“ album. Časa ni bilo na pretek. Datum izida knjige je bil določen, a Mark je v zadnjih letih že dokazal, da ustvarja hitro in učinkovito. V treh tednih je spisal 15 pesmi, njegov zvesti pomočnik Alain Johannes jim je dal obliko, mala četa gostujočih glasbenikov (Warren Ellis, Jack Bates (sin Petra Hooka), Ed Harcourt, John Paul Jones, Simon Bonney...) pa dokončen sijaj. Album Straight Songs Of Sorrow ni biografski le po vsebinski plati, tudi po glasbeni plati je pregleden. Nekajkrat seže nazaj v zgodnje, solistično akustično obdobje, še raje se naslanja na elektronsko/programirano podlago. A glas ostaja isti; raskav, rahlo naveličan, ranjen. To je iskrena izpoved nekoga, ki je dal marsikaj skozi. In nima več razlogov za blef. Ostaja pa tudi občutek, da bi lahko petje položil v naročje katerekoli glasbene oblike. Le t.i. „grungeu“ se je odrekel, navsezadnje se tudi v knjigi tistih časov (predvsem odnosov) spominja z grenkim priokusom.

Vsaka zgodba ima obliko, in vsaka oblika se med seboj razlikuje"; nas narator uvede v novo zbirko zvočnih zgodb naveze Geins’t Nait / L.Petitgand. Album Like This Maybe Or This je že njun tretji v seriji „Mind Travels", ki skrbi za glasbo za umišljen film. Morda teoretično spoj temačnih, industrijskih zvokov in liričnih vinjet ne gre skupaj, a z dolgoletnim sodelovanjem sta Thierry Merigout (pravo ime Geins't Naita) in Laurent Petitgand povsem uspela. Vsi postopki se lepo zlijejo v „filmsko" ozadje, skupaj z oddaljenimi sempli dejanskih govorov in dialogov. Ne samo, da ima vsaka „zgodba" svojo obliko, tudi pristop pri kreiranju oblike in vsebine je odprt, torej nima vnaprej začrtanega načina dela. Lahko izhaja iz preprostega vzorca in počasi preide v mogočno orkestralno skladbo podprto s pritlehnim industrijskim maršem. Ali iz trdne strukture razpade v komaj slišno podrhtavanje klavirja in elektronike. Kombinacij ne bo zmanjkalo, in ko jih Geins't Nait in L. Petitgand izkušeno zakrmarita v pravo smer, naša misel kar poleti...

Že nekaj mesecev pred izidom albuma Kitchen Sink nas je Nadine Shah pripravljala nanj, t.i. singli so se namreč nizali v preračunanih razmakih. Je tokrat upravičila visoka pričakovanja?
Deloma. Kot se radi zgodi, je tudi Nadine postala previdna, igra na vse bolj zanesljivo karto. Prevzela je nekaj poliritmike kasnejših Talking Heads, ki jim priznava vpliv, in nasploh je produkcija albuma za korak bližje sredini. Bolj poln, zaobljen, prijazen. Obenem ji počasi zmanjkuje izrazitih pesmi, na prejšnjem albumu Holiday Destination imajo praktično vse pesmi prepoznavno noto, kavelj, motiv. Tokrat je izstrelila vse naboje že z vnaprej objavljenimi „singli“, predvsem Ladies For Babies (pre)močno izstopa. Po drugi strani ni izgubila ostrine besede, ki sega od hudomušne do bridke kritike spolnih razlik, čemur je dodala še komentar o starizmu (Trad) in rasizmu. Že zato je spogledovanje s širšim poslušalstvom opravičljivo, morda njeni komentarji le pridejo do ušes neprepričanih.

Irska pevka Brigid Mae Power je na aktualnem, tretjem albumu Head Above The Water izmojstrila svoje pevske sposobnosti in se strumno postavila v vrsto cenjenih folk in country pevk kot so Sandy Denny, Jacqui McShee (Pentangle), Paula Frazer in druge. Poje z lahkoto, in sočasno je njen zvonki glas dovolj prodoren in izstopajoč, da pokriva širok čustven razpon. V osnovi so pesmi preproste, hitro bi zapadle v ponavljanje, a jih rešujejo gibki aranžmaji. Petje je torej vpeto v karseda različne slogovne prijeme; lahko ga spremlja akustična kitara ob lirični violini, drugje ga jokajoč klavir potisne v baladno razpoloženje, spodaj skoraj obvezno brnijo orgle, ne manjkajo niti flavta, majhni produkcijski triki pa vse skupaj začinijo s psihadeličnih prizvokom. V pomoč je še vsestranski Alasdair Roberts, tokrat v vlogi producenta, skupaj z Brigid in njenim možem Peterom Broderickom. Sodobnost se jih skoraj ne dotakne, posnetki so namreč nastali v analognem studiu in potemtakem kličejo po poslušanju z vinila.

Na skupnem albumu Little Annie in Paula Walfischa, A Bar Too Far so zraven "vsi" njuni, Kristof Hahn (veza iz sicer kratke, a intenzivne epizode v Swans), Kid Congo Powers (ex The Cramps, The Gun Club, The Bad Seeds etc), Oren Bloedlow (Elysian Fields), še en kitarist, nedavno preminuli Ronny Drayton, in za povrh še Jim White, ki ga je Polly Jean Harvey ljubkovalno označila za baletnika na bobnih.
Že zaradi prispevka treh kitaristov, se tokrat glasba odmika od kabareja, ki ga tako rada poje Little Annie, in se spušča v blues. V vsakem primeru vse preveva poznonočno klubsko razpoloženje. Pesmi so vseeno dovolj raznovrstne in okusno aranžerane, tako kot zahteva narava pesmi. Nekatere so oskubljene na bistvo, na klavir in petje, druge so spremljane s pihali in zadržanimi kitarskimi bravurami. Med avtorskimi pesmimi so tri priredbe; zlajnana The Shadow Of Your Smile, Shipbuilding, ki jo je napisal Elvis Costello kot odziv na Falklandsko vojno, v izvirniki odpel pa Robert Wyatt, in manj znana Dead Man Singing, a se vse lepo prilegajo celovitemu vtisu albuma. O obrobnem položaju glavnih protagonistov priča še objava posnetkov, zaenkrat brez nosilca zvoka, le digitalno preko bandcampa.

Poljska veterana Pawel Krzaczkowski in Piort Lyszkiewicz, skupaj kot Psychogeografia, sta združila moči lani aprila in takoj začela z delom na albumu Random Roots. Uporabljena glasbila nakazujejo glasbo izven utečenih kolesnic; prepariran pianino, pihala in trobila, sintetizatorji in doma izdelana tolkala, kaj šele ko jih Psychogeografia izkoriščata v širokem spektru možnosti. Po ohlapnem pravilu se improvizirani vzorci pianina skupaj s tolkali ujamejo v enovit tok, takrat nas glasba zapelje blizu transa, a se vedno spretno izmakne pričakovanjem. Zdi se, da sta Psychogeografia dobro seznanjena s pastmi zvočnih učinkov, saj je v njunem izvajanju enako pomembno tudi, kaj NE ponujata oziroma čemu se izogibata. Vedno, ko ju „ujamemo“, ko že sprejmemo njun „kod“, se spremeni ritmična podlaga, in gremo v drug film.

Zadržan, v lastne stihe zatopljen je še vedno Bill Callahan. Komaj leto je minilo od njegovega prejšnjega albuma, Shepherd in a Sheepskin Vest, na katerega je uvrstil kar 20 pesmi, že je tu sveža zbirka Gold Record. Čisto vse, kar Callahan odpoje s svojim baritonom, le ne smemo vzeti preveč zares. Zdi se nadvse resen, a med vrsticami mnogokrat spusti kak humoren preblisk. Tokrat ga je kar v uvodu, ko smrtno resno napove "Hello, I'm Johnny Cash”. Morda se je ta primerjava prijela med ljubitelji, pa jo je samoironično povzel še sam. Ker Johnny Cash je le eden, in kakorkoli cenimo Billa Callahana, do veličine country legende mu še manjka.
Pravzaprav se način skladanja pesmi in interpretacija nista pretirano spremenila. Pesmi so preproste, skoraj zagotovo najprej nastanejo besedila, ki jih Bill zlahka zapoje, uglasbi. "Presežek” se tokrat kaže vsaj v odtenkih, v ozadju, v odmevu akustičnih kitar, v oddaljenih pihalih, v skrbni pevski izvedbi. Tole ni posneto, da bi se poslušalo na mobilnem telefonu.

Menda je moral Sufjan Stevens po sili razmer na hitro zapustiti domovanje v Brooklynu, kjer je živel in delal zadnjih 20 let, najlažje mu je bilo naložiti računalnik in sintetizator in se preseliti v hribovje Catskillsa. Zatorej je v dobrih 80-ih minutah albuma The Ascension slišati večinoma elektronske zvoke. Še petje skupaj z nasnetimi spremljevalnimi vokali je stalno preparirano, elektronsko obdelano. Ostaja način petja oziroma nalezljive melodije. Temu se še ni odrekel. Bistveno razliko torej dodaja studijsko delo, manipulacija širokega nabora elektronskih zvokov, še najraje retro analognih. Ti so najbolj slišni v „hit" temi Video Games, ki edina vleče na osemdeseta, ostalo je le bolj kompleksno, zasičeno, obdelano. Zato je moral Sufjan pesmi na tem epskem albumu skrbno razvrstiti, sicer bi poslušalčeva pozornost hitro padla. Privlačne melodije se v pravilnih razmakih umikajo studijskih eksperimentom, zagotovo pa je sklepna America namerno na koncu, kot nekakšen seštevek razočaranj: „Samo ne naredite tega še meni, kar ste naredili Ameriki", poje, ko pesem počasi ugaša....

Po treh albumih so širšo medijsko pozornost le dočakali Bambara. Prihajajo iz ameriške zvezne države Georgia, kalijo se v newyorškem podzemlju, a v njihovem glasbenem izrazu je še največ zapuščine avstralskega blues-rocka
Na albumu Stray Bambara žal ostajajo na pol poti. Svoj nebrzdani blues-rock mehčajo z ženskim spremljevalnim petjem, kar samo po sebi ne bi bilo slabo, če bi to spremljevalno petje prinašalo dodatno čustveno dimenzijo. A je tam zgolj za okras. Morda se Bambara preprosto preveč trudijo, sedem mesecev so porabili za pripravo albuma, kar za „rock'n'roll“ ni dober znak. Izvedbam ni kaj očitati, vse je na mestu, a kaj ko pesmi preprosto niso dovolj dobre oziroma zadaj ni pravega pogona. Glede na celotno stanje v polju avtorskega rocka pa so Bambara še vedno dobrodošli, skoraj potrebni. Morda bo kak mlajši poslušalec preko njih prišel do Crime + The City Solution, These Immortal Souls, The Cramps in The Gun Club.

DECEMBRSKI BONUS

Konec leta oziroma v decembru svežih izdaj albumov običajno ni v obilici, še zbirke "največjih hitov" so se preselile na striming servise. Vseeno, izpostavljamo nekaj izdaj, ki so vredne pozornosti in posluha.

Ime glasbenika in pisca Davida Shepparda vsake toliko pride na "površje", vmes pa kar izgine v svoj kreativni svet. Najprej sem slišal zanj, ko je bil član napol akustičnega post-rockovskega tria State River Widening. Tisti prvi album je bil dovolj zanimiv, da sem si ga zapomnil, ni pa ponudil dovolj izhodišč, da bi skupina lahko trajala. Podobno velja za njegov naslednji "projekt" Ellis Island Sound, ki je sicer še za spoznanje bolj konvencionalen, a kljub temu ni trajal. Ponovno mi je padel v oči kot avtor obsežne knjižne biogafije On Some Faraway Beach: The Life and Times of Brian Eno, kar je že bližje njegovemu aktualnemu glasbenem eksperimentiranju pod imenom Snow Palms. Po dveh "solističnih" albumih je priskočil še en raziskujoči skladatelj, Matt Gooderson, in skupaj spajata na videz nasprotujoča pristopa. David naklonjen akustičnim glasbilom in zvonkim tolkalom, Matt orkestrira s sintetizatorji in jim poskuša vdahniti analogno dušo. Zato je bilo potrebno skoraj nujno nazaj v samo izhodišče. Njuna glasba na albumu Land Waves izhaja iz osnovnega ritmičnega vzorca, ki v slogu minimalistov iz 60-ih let (Philip Glass, Steve Reich) zlagoma nadgrajujeta in spreminjata. Njuno niansiranje je komaj opazno, a sčasoma nas hipnotična repeticija potegne vase in zapelje v nepredstavljive širjave.

Najprej Erland Dahlen, sedaj še Strings & Timpani. Skupen jim je občuten produkcijski preskok iz podtalnega, klubskega zvoka v širši plan. Tega prej v obširnem katalogu norveške založbe Hubro nismo našli. Morda glasbeniki, ki se že dobro desetletje kalijo v klubskem okolju čutijo, da je čas za širšo prepoznavnost. Zakaj bi si jo lastili le tisti, ki se znajo zgolj tržiti?
Kakorkoli, Strings & Timpani sta v osnovi duo - Stephen Mendell je kitarist (strings) in bobnar je Oyvind Hegg-Lunde (timpani). Oba sta že blizu 20 let dejavna na glasbeni sceni v Bergnu, kot večina pod okriljem založbe Hubro rada sodelujeta oziroma prehajata iz ene zasedbe v drugo. Za drugi skupni album sta okrepila zasedbo, predvsem je očiten doprinos dveh pevk in že zato naslov albuma Voice & Strings & Timpani. Morda njune kompozicije res nastajajo iz skupne improvizacije bobna in kitare, a z leti je ta komunikacija vse bolj usmerjena v skupni cilj. Ponuditi bolj polno, bogato zvočno podobo, začinjeno z zborovskim petjem v francoskem in angleškem jeziku. S tem se kreativa umika lagodnemu in mestoma nabuhlemu muziciranju, ki vse bolj pomirja in vse manj vznemirja.

Albumov, namenjenih božičnemu času, vsaj na straneh Rock obrobja ne omenjamo prav pogosto. Sufjan Stevens je pred leti objavil kar 100 božičnih pesmi, sedaj se praznovanju konca leta pridružujejo še Calexico. Torej če smo natančni, se Joey Burns in John Convertino ne osredotočata konkretno na božične praznike, na albumu Seasonal Shift prej izražata upanje na boljše čase, ne da bi se posebej dotaknila pandemije ali konkretne politike. Album Seasonal Shift je zbirka priredb in avtorskih skladb, ki v slogu Calexico prečkajo žanrske in jezikovne meje. Poleg alt-country napevov imamo še vsaj portugalski fado in stari dobri mariači. Vseeno je občutek, da so tokrat Calexico album spravili skupaj še posebej hitro in ga posneli v ležernem vzdušju. Brez obvez, brez bremena pričakovanj. Kar je za tak "sprotni" album povsem v redu. Nič pa ne bi imel proti, če bi se tudi pri Calexico vnaprej zgodil kak večji "premik".

Inventura 2020

(Rock Obrobje, 10.december 2020)

Janez Golič