December 2021

V decembrski inventuri najprej sodelovanje Billa Callahana in Bonnieja Princa Billyja na dvojnem albumu priredb. Izpostavljamo še francoski duo The Snobs in vrnitev prav tako francoskih ilitch. Potem pa skok do Egipta in naprej do Libanona... Stalno sta aktivna Nick Cave in Warren Ellis, tokrat z glasbo za dokumentarni film. Prav tako s filmsko glasbo se predstavlja Eli Keszler. Sledi še sodelovanje dveh japonskih glasbenic, ki sicer delujeta vsaka na svojem koncu sveta. Proti koncu še dva pianista, kažeta, da t.i. neoklasicizem še ni zamrl.

Varovanci založbe Drag City se radi ustvarjalno povezujejo, funkcionirajo kot ena velika glasbena družina. Pa vendarle je očitno šele pandemija pripomogla, da sta sile združila dva glasbenika, ki sta pod njihovim okriljem že več desetletij in sta takorekoč referenci njihove usmeritve. Bill Callahan in Bonnie 'Prince' Billy sta vedno nekje tu, nikoli pretirano v ospredju, a vedno na vidnem obrobju. Ko sta pripravljala ta veleprojekt, dvojni album priredb pod naslovom Blind Date Party, sta za snemanje prav vsake pesmi povabila zraven koga iz te širše glasbene družine. Ker se vsi prisotni ujemajo vsaj po osnovnih parametrih okusa, sodelovanja absolutno funkcionirajo.
In okus je tisto, kar preveva teh 19 pesmi. Praktično nobena posebej ne izstopa, nenazadnje je tudi izbor poznavalski in se ne lovi na „uspešnice", a obenem še vedno dovolj „domač", vsaj za sladokusce. Ali drugače, tudi če sta Bill & Bonnie posegla po izvirnikih Cata Stevensa, Louja Reeda, Iggyja Popa, Leonarda Cohena, Steely Dan, sta posegla po njihovih manj znanih pesmih. In da nista elitista, po drugi strani dokazuje uvrstitev zgodnje pesmi Billie Eilish.
Doprinos gostujočih glasbenic in glasbenikov ni zanemarljiv, mestoma ponesejo njuno melanholijo povsem v drugo smer. Kajti njun avtorski izraz je ponotranjen in najbolje učinkuje v umirjenih pesmih. Ko je potrebno zaostriti ritem, se njun učinek zmanjša in fokus prenese na druge. Ne manjka pa niti bolj svobodnih, skoraj improviziranih izletov v psihadelijo in free-folk. V vsakem primeru z izvedeno z izbranim okusom polno predanih glasbenikov.

Upam si trditi, če bi The Snobs (ki sta brata; Mad Rabbit je pevec, Duck Feeling operira z vrsto glasbil) prihajala iz kakega središča pop glasbe, in ne iz obrobja Pariza, bi se o njiju slišalo in bralo kaj več. Tako pa po skoraj 20 letih stalnega snemanja in nastopanja, pisanja knjig in še česa, zanju nismo še slišali. Kar je škoda, njuna odprta in nadvse okusna mešanica slogov zlahka pritegne poslušalca odprtega duha in ušes. Na svežem albumu Blend The Horse! sta sploh zakoračila globoko v eklekticizem, bolj enostavno bi bilo našteti, česa ne počneta kot kaj vse ponujata. Po slišanem se vse zdi zelo preprosto, muzika teče gladko kljub stalnim žanrskim preskokom. Posledica dolgoletnega skupnega igranja in iskanja. Duck Feeling je pripravil instrumentalno zasnovo, Mad Rabbit jo je uredil po svoje, da je lahko nasnel svoje petje. Na koncu sta oba še dodatno opremila zvočno podobo, nazadnje vse zveni kot delo večje zasedbe. Na primer kakih King Gizzard & The Wizard Lizard, le da sta The Snobs vse njihove tematske sklope združila v en album. Res bogato.

Še nekaj dlje ustvarja prav tako Francoz Thierry Müller, njegovi glasbeni začetki namreč segajo v sredino sedemdesetih let, ko je na noge postavil projekt ilitch. Sicer je Thierry bolj znan kot fotograf in grafični oblikovalec, a vseskozi je aktiven še v glasbenih vodah. Če ne drugače, skozi številna sodelovanja in sedaj, ko je ponovno štartal z ilitch, je zraven povabil točno tiste, katerim je pomagal v preteklosti, večinoma so to veterani francoske avantgarde – trobentač Jac Berrocal, tolkalec Aaron Moore, saksofonist Quentin Rollet.
Na prvem albumu po več kot desetletju, White Light, se ilitch uspešno izmikajo formulacijam. Torej imajo svoje predstave o „plesni" glasbi, na drugi strani le napol improvizirajo oziroma se vedno držijo neke ohlapne strukture. Slišni vplivi se dotikajo tako kozmičnih sedemdesetih, a se zlahka odlepijo in pristanejo v sodobnosti. Vseskozi pa je prisoten mrakoben podton, kot posledica zdravstvenih težav, s katerimi se ubada Thierry zadnja leta. Še tistih nekaj stihov, ki jih vpleta v večinoma inštrumentalno muziko, so razmišljujoči in dokaj osebni. Zdi se, da je album White Light posnel predvsem zase in zaradi sebe, kot terapijo, ki jo je „moral" dati skozi.

Egiptovski multiinštrumentalist Maurice Louca je na pobudo organizacije Mophradat, ki vzpodbuja ustvarjalnost arabskih glasbenikov in jih tudi povezuje, združil moči z libanononskim triom A. K snemanju skladbe v šestih delih so pristopili še nekateri glasbeniki, ki delujejo predvsem v Evropi, saj je snemanje potekalo v Bruslju. Nastal je album Saet El-Hazz (Vesela urica), ki ga odlikuje predvsem raba glasbil, na katera je možno odigrati mikrotonalno, se pravi, tudi četrtine tonov in manj. Vsled tega je Louca na potepanju po Aziji poiskal taka tradicionalna glasbila in jih še dodatno predelal. Tudi člani tria A so vsi igrali predelane trobento, kitaro in bas.
Ne le na zvočni ravni, tudi glasbeno Maurice Louca rad premeša žanre, vpleta tradicionalno glasbo vzhoda s psihadeličnimi prvinami in zaide v improvizacijo. Zaradi „soočenja" strunskih glasbil v „nepravilnih" tonskih višinah, se pojavljajo disonance in dronanja, ki jih ni moč predvideti. Glasbeniki se morajo znajti v neznanem, v daljših kompozicijah se temu kar prepustijo, uživajo v kaotični zvočnosti, drugje se oprimejo bolj „domačih" motivov, ki jih hitro avtorsko nadgradijo in speljejo na svoj teren. Še marsikaj je mogoče.

Nick Cave in Warren Ellis ne poznata počitka. Komaj smo predelali njun Carnage, že je tu glasba za dokumentarni film La Panthere Des Neiges. Najprej naj bi glasbo delal le Warren, namreč, ko je videl film o divjem življenju živali v Tibetu, se je kar sam ponudil za opremljevalca. Takole, le mimogrede je omenil Caveu, če bi še on kaj dodal, pa je prišel v studio za štiri dni in večino soundtracka sta posnela v dvoje (menda sta Carnage zasnovala v dveh dnevih in pol).
Če sem prav štel, je to že njun 12. soundtrack (in prvi, ki (zaenkrat?) ni na voljo na nosilcu zvoka). Večina ni našla širšega odmeva, ostaja v funkciji zgolj spremljave. Tule pa znata pritegniti mimo vizualne komponente, čeprav že samo glasbeno sporočilo odslikava tematiko dokumentarca. Glasba je večinoma elegantna, skoraj podrejena, predvsem z dolgimi potegi violine in čela, temu se pridružuje lirični klavir. A kot je lahko narava lirična, je tudi brezobzirna in kruta. Takrat violina doda srhljivo dimenzijo, Caveov šepet stopnjuje napetost lova... Ja, tokrat Cave tudi poje, sicer je glasba večinoma inštrumentalna, a prav vokalne pesmi bodo tiste, ki bodo pritegnile nekaj več poslušalcev. Kaj šele, ko bomo videli film.

Z zvoki rad eksperimentira ameriški scenski umetnik Eli Keszler. Za seboj ima že številna sodelovanja, snema in nastopa tudi samostojno in še pri pitchfork so bili nedavno navdušeni nad albumom Icons. Takoj za tem je Eli objavil še soundtrack za srhljivko The Scary of Sixty-First, prvega v založniški seriji Deeper Into Movies pod okriljem Fire Records. Film bi lahko režiral tudi Roman Polanski, dejansko ga je Dasha Nekrasova, in soundtrack bi lahko posnel John Carpenter, a je Eli enako prepričljivo opravil nalogo. Večinoma se igra s suspenzom, s pritlehnimi namigi, ki redko eksplodirajo v končnem obračunu. Sredstva niso pomembna, vse se lahko uporabi, le da je v funkciji napetosti in strahu. So studijski efekti, obredni bobni, oddaljena tolkala, tudi krajši monologi iz filma. Ki pa zgolj opozarjajo, da gre dejansko za filmsko glasbo, ki sicer zlahka funkcionira samostojno, na albumu. Žal zaradi znanih zapletov s tiskanjem vinila, bo ta na voljo šele aprila.

Delno na daljavo, delno skupaj sta končno snemali berlinska multiinstrumetalistka Midori Hirano in japonska violinistka Atsuko Hatano. Pred pandemijo sta večkrat delili oder, tudi gostovali sta si na ploščah, ampak skupaj, enakopravno jima je to uspelo šele sedaj, na albumu Water Ladder. Vsaj zdi se, da je večji del glasbe improviziran, oziroma si obe protagonistki podajata osnovne zamisli. Enkrat se skladba začne s klavirsko igro in jo prevzame in spelje na svoj teren violina, ali obratno. Vse njune zamisli se ovijajo kar ena v drugo, bolj fragmentarno, celo abstraktno. Še posebej, ko Midori poseže z elektronskimi efekti in zabriše mejo med melodijo in zgolj zvočnostjo. Ker glasbeni tok nikoli zares ne doseže vrhunca, se lahko zgodi, da bo ostala le v funkciji muzike za ozadje. Nemoteča, a še vedno tudi vredna posluha.

Neoklasicizem je še v polnem zamahu. Glede na sočasno pojavitev množice pianistov, ki so svoje igranje nadgrajevali z elektronskimi posegi, se je zdelo, da bo to le modna muha, ki bo minila v nekaj letih. A ni. Traja že blizu dve desetletji in nič ne kaže na skorajšnji zaton.
V tej množici deluje tudi norveški pianist Christian Wallumrod, ki si je ime naredil predvsem s spremljevalno zasedbo Ensemble, saj je nekaj albumov objavila znamenita založba ECM. Za njegove solistične izlete skrbi „domača" Hubro, primernejša je za njegove bolj drzne stvaritve, med katere sodi tudi aktualni album Speaksome. Christian ga smatra za nadaljevanje prav tako klavirsko solističnega Pianokammer iz leta 2015. Počasna klavirska igra, praktično brez prepoznavnih hakeljcev in z dolgimi predahi med pasusi, ima manjši komercialni potencial od širše zasedbe. Ampak Christian je tu v osrednji vlogi, sam kroji svojo vizijo, le da se mestoma zdi, kot da je vajen skupinske igre in kar čaka, kdaj bo v igro posegel kdo od preostale peterice Ensembla. Tisti vmesni prostor sedaj polni s tišino ali elektronskimi odmevi. Poslušati pozorno.

Podobno bi lahko trdili za 23 skladb, ki jih je nemški pianist Nils Frahm izbrskal iz „dna predala", iz svojih arhivov. Takorekoč pozabil je že nanje, a je pandemija ponudila več priložnosti za pregled preteklega dela in očitno je Nils mnenja, da si te doslej neobjavljene skladbe zaslužijo javno objavo. Nič prelomnega, nobenih presežkov ni slišati na teh minimalističnih klavirskih vinjetah, pazljivo oplemenitenih z elektronskim ozadjem. Nils se komaj dotika klavirskih tipk, ostaja v satiejevskem razpoloženju preprostih linij, očitno ne potrebuje posebne pozornosti. Igra zase. No, morda pa je le izbor skladb tak, in so v arhivih ostale še bolj energične skladbe, ki čakajo na primerno objavo. Še naslov dvojnega albuma, Old Friends New Friends, kaže na to, da stare skladbe lahko postanejo „nove", saj se njegov pristop h skladanju skozi leta ni bistveno spremenil. Oziroma, kdo razen njega bi vedel, da so to pravzaprav „stare" skladbe?

Inventura december 2021

Foto/Photos:
Bill Callahan & Bonnie Prince Billy (bandcamp)
The Snobs (bandcamp)
Thierry Müller (discogs)
Maurice Louca) (bandcamp)
Nick Cave & Warren Ellis (discogs)
Eli Keszler (bandcamp)
Midori Hirano (bandcamp)
Christian Wallumrod (bandcamp)
Nils Frahm (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.januar 2022)

Janez Golič