Duo Climax Golden Twins zagotovo ni običajna glasbena formacija. Robert Millis in Jeffery Taylor že 30 let dokazujeta, da ni nujno, da z leti glasbeniki stagnirajo, tako po izvirnosti kot produktivnosti. Do sedaj sta svoje posnetke izdajala karseda razpršeno, celo na ploščah iz šelaka na 78 obratov in za vse mogoče obskurne založbe. Aktualni dvojni album, ki je naslovljen kar po imenu „skupine" (le da vse z malimi črkami), torej climax golden twins, na nek način povzema njuna snovanja. Praktično vsak zapis je zgodba zase, združuje jih edino ravno različnost. V pomoč so jima številni gostujoči glasbeniki iz Seattla in okolice, vsi z namenom, da še dodatno rušijo našo percepcijo, kako naj bi „album" kot celota zvenel.
Tako nas Climax Gilden Twins vodita po zavitih potem glasbenega eksperimenta, mestoma padeta v totalno kakofonijo, a drugje nas božata z lirično akustično poemo. Ne manjka soničih izpadov, vmes imamo celo zabavno variacijo na napovednik njih samih. Sta vse, le moderna ne. Eksperiment stare šole pač.

Nemški grafični oblikovalec Jimmy Draht ima očitno poseben status med nekaterimi glasbeniki. Ne le, da pri njim naročajo oblikovanje ovitkov plošč, vsake toliko vrnejo uslugo in prispevajo kak posnetek za njegovo serijo ročno stiskanih knjig. Večinoma so to komični stripi, ki jim je priložena glasbena kaseta.
Ker je založba Alien Transistor pri Drahtu glavni naročnik za oblikovanje ovitkov, so prav njeni varovanci prispevali večino ekluzivnih posnetkov za novo, osmo knjižno izdajo z naslovom Glitzerbox. Zvočni posnetki so dostopni na priloženi kaseti, ne pa npr na CD plošči ali vinilki. Ker bi v tem primeru pristali le v rokah redkih kupcev knjige, so se nas le usmilili in digitalne datoteke so na voljo vsaj preko bandcampa.
Ker bi bilo res škoda, da ta muzika ne be prišla do širših ušes. Saj nima silnega komercialnega dometa, a je tako domislena in neobremenjena z „uspehom", da je veselje. Izvajalci, večinoma iz razširjene „družine" skupine The Notwist, so lahko ustvarjali brez pritiska nekega pričakovanja, in to se sliši. Še posebej, ker so vsi posnetki izrecno inštrumentalni, odprti, tudi naivni, a se izvrstno ogibajo stereotipom. Koliko zanimivih glasbenih rešitev se skriva v teh 42 minutah! Lahko škripajo po neoklasično, drugje se nagibajo k psihadeliji, če je elektronika, je vedno v navezi s „pravimi" glasbili in prestreljena s studijskimi efekti. Konec zgodovine? Še zdaleč ne.

Stéphane Grégoire bo že vedel. 25 let vodi založbo Ici, d'ailleurs, torej ima stike z mnogimi glasbeniki in drugimi vpletenimi v glasbeni posel. In ne le da sprejema odločitve, kakšno glasbo bo izdajal pod okriljem založbe, nekatere projekte tudi vzpodbuja.
Po vzoru Iva Wattsa iz založbe 4AD je pred leti na noge postavil This Immortal Coil, ki že z imenom napeljuje na dvoje. Wattsov projekt se je imenoval These Mortal Coil, in obenem je Stephanov izbor glasbenikov poklon duu Coil. Njun vpliv se niti po 18 letih po smrti pevca Johna Balancea ni zmanjšal, kvečjemu nasprotno, in tudi zato se je Stephane odločil za nadaljevanju projekta This Immortal Coil in po petih letih usklajevanj in snemanj je tu njihov drugi album The World Ended A Long Time Ago.
Nekaj je takoj jasno, nihče od izvajalcev se ni drznil speljati glasbo Coil pretirano vstran, na svoj teren. Vsi zapisi so nadvse spoštljivi, skoraj prepisi izvirnika. Izvedbe so vse po vrsti na visoki tehnični ravni, težave nastanejo s petjem. John Balance je že z glasom združeval mitično vzvišenost in trpko spoznanje o nepopravljivi osamljenosti. Ta občutja so se zarezala v vsak odtenek njegove interpretacije. Tu se mu še najbolj približa Matt Elliott, medtem ko so Shannon Wright, Kristoffer Rygg in Massimo Pupillo kar preveč „prizemljeni". Ampak nenazadnje, to je le še en prikaz veličine samih Coil.

Italijanska elektroničarka Simona Zamboli je logična izbira za priključitev k nemški založbi Mille Plateaux. Njihova osnovna ideja je izdaja „napredne" elektronike, kar je spolzek teren, na katerem jim je enkrat že spodrsnilo. Po bankrotu leta 2004 jo je nazaj na noge postavil prvi lastnik Achim Szepanski let 2018, pod okrilje so se vrnili nekateri stari protagonisti in prišle so sveže sile, med temi izvrstna Simona Zamboli.
A Laugh will Bury You je njen drugi albuma za Mille Plateaux in po vseh postavkah opravičuje mesto v njihovem katalogu. Rokuje s praktično neskončno banko zvokov, ki jih vešče meša, pači in usmerja dol v temačna področja. Črpa iz bogate zakladnice elektronskega eksperimentalizma, znotraj desetih zapisov odmevajo tako Cabaret Voltaire iz zgodnjega obdobja, ko zaide v mistične vode, prikliče v spomin Coil, in tako naprej do IDM in nazaj do nemških kozmikov. Tudi v navidez brezmejnih možnostih sintetiziranih zvokov so omejitve oziroma so permutacije že tisočkrat izvedene. Temu se tudi Zamboli more izogniti, lahko operira le v znanih okvirih, a znotraj vedno najde svež pristop, svežo kombinacijo, ki jo vodi do želenega rezultata. Tokrat ta odlično povzema eno splošno situacijo, ob še tako apokaliptičnih projekcijah skozi le prebija žarek upanja.

Ni ves tehno le nabijanje sekvenc, imamo tudi izvajalce, ki v elektronski repeticiji najdejo dodatni izziv. Če je pristop k repeticiji še posebej analitičen, potem to najbolj pritiče Nemcem. In gremo lahko nazaj do pionirjev elektro popa ali se ustavimo pri sodobnikih dub tehna Driftmachine, Automat in končno berlinskih Cloud Management. Kot vsi omenjeni tudi trio Cloud Management ni novinec na „sceni". Že leta so Ulf Schütte, Thomas Korf in Sebastian Kokus dejavni v različnih formacijah, da so sedaj skupaj lahko te izkušnje prelili v tehnični perfekcionizem istoimenskega albuma.
Perfekcionizem se kaže na več ravneh. Po pravilu noben ritmični obrat ne stane "enak", Cloud Management stalno posegajo v zvočno maso. Morda zgolj z efektom odmeva, a večinoma z uvajanjem dodatnih tekstur težko definiranih izvorov. A zdi se, da je vse pod nadzorom, da ni nič prepuščeno naključju. Muzika je prej chill out kot plesna, torej pelje v nižjih obratih, brez agresivnih pospeškov ali pojemkov. Ravno zaradi stalnih intervencij znotraj zvočnega toka funkcionira vsaj na dveh ravneh; ob njej lahko zgolj meditiramo ali se scela posvetimo in "aktivno" spremljamo domislice mojstrov poklica.

Zavita in dolga je bila pot do realizacije skupnega albuma projektnega dua Elephant Dials. Že leta 2011 sta se John Donatowicz in Mateusz Rosiński srečala za mešalnim pultom kluba, kjer sta didžejala, že takrat sta se našla in si obljubila prihodnje sodelovanje. Dejansko sta skupne posnetke naredila šele poleti 2020, med pandemijo, in trajalo je še dve leti, da je album Binary Blues dobil končno obliko.
Enoznačna opredelitev albuma je nemogoča naloga. John in Mateusz že izhajata iz različnih glasbenih svetov, in blues zagotovo ni njun primarni poriv. Morda v najširšem smislu „otožnosti", in album tudi uvede pripovedna priredba stare kavbojske balade Bury Me Not on the Lone Prairie (verjetno najbolj znane v izvedbi Johnnyja Casha). Zatem se vez s „tradicijo" konča in začne žanrska zmešnjava s pomočjo studijske manipulacije. John večinoma smrtno resno recitira, Mateust zraven lomi ritme in vpeljuje semple vseh vrst. Ježa je divja, z mnogimi preskoki in rezi, brez težav nas zapeljeta v prerijo ali nekam v daljni kozmos. Že zato se zdi, da album traja mnogo dlje od dejanske pol ure.

Prav tako pri Gusstaff so album priredb objavili Tuleje. Trio si je vzel na piko poljske narodne napeve, in ti vsaj v zasnovi ostajajo v izvirni obliki. Torej jih pevka Gosia Zagajewska interpretira spoštljivo, natančno, skoraj „dobesedno", medtem ko jih basist Ksawery Wójciński in bobnar Wojtek Kurek vlečeta na svoje. Njuna igra na albumu Ciche miejsca (Mirni kraji) je samosvoja, mestoma povsem displasirana, kot da igrata mimo začrtane zasnove. Njun udarec je kovinsko hladen, pospešujeta in pojemata kot po trenutnih prebliskih, naj se pevka znajde, kakor ve in zna. Vendar je prav ta tenzija glavna privlačnost albuma, če bi igrali po „pravilih", v tem verjetno ne bi uživali. Preizkus, do kam še lahko speljejo spremljavo, da se še drži okostja pesmi, to je izziv, ki se ga izplača izvesti.
Tekom albuma ritmične vragolije postajajo vse bolj nagajive, bas zavija po svoje, medtem ko se Gosia ne pusti motiti in še kar naprej poje spoštljivo, natančni in skoraj dobesedno. Skoraj zato, ker je dejansko besedila napisala na novo, kar pa je z naše distance (beri nerazumevanja jezika), takorekoč nepomemben podatek. Prav sklepna pesem Len predstavlja vrhunec razhajanja; ko bi lahko v zglednem aranžmaju postala potencialni folk hit, je v kakofoničnem drenjanju basa in bobnov vse prej kot to.

RETROMANIJA:
Ko so pri založbi Morr pod streho spravili oba ponatisa skupnih albumov švedskega trio Tape in japonskega dua Tenniscoats, je na vrsti za natis na vinil (sploh prvič) še tretji album samih Tape. Album Rideau iz leta 2005 so Andreas Berthling, Johan Berthling in Tomas Hallonsten posneli v Nemčiji pod nadzorom producenta Marcusa Schmicklerja. T a se je posvetil vsaki podrobnosti, vsakemu zvočnemu odtenku, ki jih na petih daljših skladbah vse polno. Tu so se Tape oddaljili od preproste kombinacije akustičnega folka in elektronike, zvok je bolj ponotranjen, morda celo na sledi poznih Talk Talk. Le namesto jazzovskih izletov so si Tape raje izbrali zgodnji minimalizem za eno od opornih točk. Pravzaprav je privlačnost te glasbe razpršena na več ravneh; nekje se skriva v pritlehnih melodijah drugega reda, drugje nas pritegne pulziranje sintetizatorja, v ozadju stalno nekaj šumi in brni... Petje bi tako občutljivo muziciranje zgolj pokvarilo, morda bi se prilegel zgolj šepet, a niti tega ni. Ena sama meditacija.

Foto/Photos:
Climax Golden Twins (bandcamp)
Rayon (Markus Acher) (bandcamp)
This Immortal Coil (bandcamp)
Simona Zamboli (facebook)
Cloud Management (bandcamp)
Elephant Dials (naslovnica/cover)
Tuleje (naslovnica/cover)
Tape (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. januar 2023)

Janez Golič