december 2024 / januar 2025
V dvomesečni inventuri najprej izpostavimo Chrisa Eckmana, večinoma s slovenskimi galsbeniki je posnel samostojni album The Land We Knew the Best.
Še vedno večinoma inštrumentalno muziko prašijo škotski Mogwai, nazadnje objavljeno na albumu The Bad Fire.
Nenavaden spoj elektronike, improvizacije in beat boxa predstavlja poljski trio GMM, vse na temo poročnih viž.
Igranje tradicionalnega glasbila kamancheh in eksperimentiranje z elektroniko ponuja teheranski glasbenik Saba Alizadeh.
Kar v treh delih so objavili svoj koncert Mikołaj Trzaska, Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love.
Prav tako koncertni posnetek so objavili Jeff Parker in njegov EVA IVtet.
V retromaniji radijski sessioni Television Personalities in pregledna zbirka pop posebneža Nicka Greya.
Med koncertom Neila Young in njegovih The Crazy Horse leta 1996 je nekdo iz občinstva zavpil: "They all sound the same!" (vse zveni isto). Neil mu je mirno odgovoril: "It's all one song." (vse to je ena pesem). Morda bi nekaj podobnega veljalo za Chrisa Eckmana, ali vsaj za njegovo samostojno kariero, ko se večinoma spremlja z akustično kitaro ob špartanski spremljavi gostujočih glasbenikov. Za odvod v rock'n'roll mu še vedno ostanejo Dirtmusic.
Album The Land We Knew the Best naj bi pomenil manjši odmik od prejšnjih, dokaj pesimističnih vinjet, nove pesmi naj bi preveval optimističen ton ali vsaj olajšanje po nekaj mučnih življenjskih neprilikah. Velike razlike pa vsaj na daleč ni. Chris je tokrat slišati le bolj „prizemljen“, bolj tukaj in zdaj, že petje je tokrat praktično brez efekta odmeva. Razpored pesmi je zagotovo premišljen, saj se razpoloženje povzpne preko uvodne klavirske balade do vse bolj „živih“ izvedb. Predvsem boben postane prezenten, daje poudarek in v spomin prikliče Eckmanovo staro zasedbo The Walkabouts. Proti koncu se razpoloženje ponovno umiri, Eckman se spusti nazaj v klavirsko melanholijo ob čakanju na „zadnji vlak“.
Vrsta gostujočih glasbenic in glasbenikov, večinoma kar iz domačih logov, ne posega v obliko pesmi, vsi po vrsti se držijo zastavljenih akordov in razpoloženj. Tu znotraj pa še vedno najdejo dovolj prostora za svojo igro, in ko se celotna spremljevalna zasedba razigra, ponese pesmi na višjo raven. Morda je res vse ena pesem, a s skupinsko igro jih Eckman in njegova druščina izvedejo tako, da vedno znova zvenijo sveže in vznemirljivo.
Priznam, da sem relativno zgodaj, že ob njihovem drugem albumu Come On Die Young, nekoliko obupal nad Mogwai. Res da so bila njihova izhodišča široka, sposobnost „rockovskih“ glasbil so razpotegnili do skrajnosti, a so hitro zašli v formalizem. Skladbe so se večinoma razvijale po vnaprej določeni logiki. Obenem sta prva dva albuma ponujala za dobro uro njihovega muziciranja, če temu prištejemo še 3 precej dolge EP-je in kolekcijo singlic Ten Rapid, so Mogwai že v drugi polovici 90. let sproducirali pošteno dozo kitarskega preigravanja med ambientom in hrupom. In vendarle so me z vsakim naslednjim albumom držali v neke vrste pričakovanju, vedno jim je uspelo ponuditi vsaj nekaj glasbene vznemirljivosti, nenazadnje so v okviru rocovske postavitve še vedno predstavljali posebnost in vztrajnost. Zasedbe, ki so sopostavile temelje t.i. post-rocka so medtem močno zastale; Tortoise so verjetno že zgodovina, angleške tovrstne zasedbe so večinoma tudi prenehale z delovanjem. Godspeed You! Black Emperor se vrtijo v lastnem krogu... Mogwai so znali odskočiti po zaslugi številnih soundtrackov, ti predstavljajo že blizu polovico njihovega opusa, na nek način so bili s tem prisiljeni v drugačen pristop. Kulminacija vseh teh izkušenj je prišla s prejšnjim albumom As The Love Continues, ki je presenetljivo pristal celo na vrhu najbolje prodajanih albumov v Angliji. Ker pa je lažje priti na vrh kot tam obstati, so bili Mogwai postavljeni pred izziv, kako naprej?
Najprej so izbrali novega producenta, John Congleton je delal že z množico izvajalcev, od sredinskih do alternativnih, on je nastavil nekoliko bolj jasen, definiran zvok, tudi ob zmazanih kitarah je v ozadju še vedno slišen ksilofon. Obenem je poskrbel za bogato zvočno sliko, le redko je zvok na albumu The Bad Fire surov ali minimalističen. Kot da poskušajo vsi skupaj zabrisati ne preveč jasno definirano vsebino. Ali poskušajo zabrisati preveč ceneno vsebino? Skratka, večji poudarek je tokrat na samo obdelavi posnetkov, na posegih v sam zvok, ne pa toliko na očitne glasbene draži. Le mestoma Mogwai nekoliko odskočijo s kakšnim nenavadnim ritmičnim vložkom, ki pritegne pozornost. Petje, ki je še vedno v manjšini, pač ni njihova poglavitna vrlina in v tistih treh pesmih ostaja v ozadju.
The Bad Fire je še vedno soliden izdelek, na žalost vedno bolj le „izdelek“ in ne kreativni izziv. Imajo pač to srečo, da v tem kar počnejo, še vedno nimajo prave „konkurence“.
Poljski trio GMM (Michał Górczyński, Michał Marecki in Patryk "TikTak" Matela) se je odločil za drzno predelavo starih ljudskih motivov iz osrednje poljske regije Mozavije, ki jih je dodobra raziskal in zabeležil že etnograf Oskar Kolberg sredi 19. stoletja. Po njegovih zapisih so GMM črpali predvsem iz viž in plesov, ki so spremljali poročna slavja. Te „vesele“ melodije so dokaj specifične prav za to pokrajino, a GMM so jih speljali na svoj teren. Na albumu Wesele so se jih lotili s sodobnimi sredstvi in pristopi, z basklarinetom, beatboxom, elektronskimi pomagali... Vsi so že dolga leta aktivni na različnih področjih, od pisanja scenske glasbe, igranja v simfoničnih orkestrih in sodobnih komornih zasedbah do poučevanja beatboxinga. Ob vseh teh izhodiščih so očitno našli skupno točko v ljudskih vižah, in izvedbe prav nič ne trpijo za na silo speljanimi rešitvami. Zgledno si podajajo in vodilne vloge, včasih prevladuje mala improvizacija na basklarinetu, drugič se v ospredje prebijejo sintetični zvoki, tretjič podlago predstavljajo „ustna tolkala“. Zato se „izvirni“ motiv večkrat povsem izgubi v vrtincu sodobnih, tudi tehnoidnih udarcev. In potem se postavi vprašanje namena tovrstnega prisvajanja motivov? Zagotovo ni namenjeno poročnim slavjem. Tudi na plesnih podijih jim ne bi uspelo in dvomim, da je to namen. Je to zgolj eksperiment zaradi eksperimenta, poskus, kako daleč gre lahko spajanje „žanrov“ oziroma kako to poslušalec še sprejme kot zadovoljivo simbiozo? Nenazadnje je to še vedno rezultat izkušenih glasbenikov, ki razumejo pristop drug drugega in se primerno odzivajo. Umetna inteligenca bi tule (vsaj zaenkrat?) še pogrnila na izpitu.
Iranski mojster na tradicionalnem strunskem glasbilu kamancheh in obenem studijski eksperimentator Saba Alizadeh je navdih za svoj tretji album Temple Of Hope našel v svoji neposredni bližini oziroma so neredi ob gibanju Ženska, življenje, svoboda našli njega. V snemanje v svojem teheranskem studiu je takoj vključil zvoke tega dogajanje; konkretne zvoke, petje, krike in izjave, ter jih „soočil“ z dvema glasbenima pristopoma. Lirični, optimistični ton prispeva igra kamancheha, medtem ko manipulacija, predvsem z elektronskimi izvori zvoka, poudarja brutalnost režimskega odziva na klic po svobodi.
Bolj ali manj album Temple Of Hope zveni kot scenska glasba, saj nima oprijemnih „točk“, izrazitih melodij ali ritmičnih poudarkov, na katere bi se lepil poslušalčev fokus. Uvodni zapisi so skoraj militantni skozi strašljive elektronske efekte in oddaljeno obredno bobnanje. Še ko se elektronika umiri v skoraj ambientalnem vzdušju, spodaj ostaja napetost, pričakovanje nereda in izbruha jeze, do česar pa ne pride. Kar je posebej neprijetno, moteče in nelagodno. Ko bi se to nakopičeno pričakovanje po spremembi vsaj dogodilo! Vse „upanje“ iz naslova albuma izvira iz otožnega potega po strunah, medtem ko se iz ozadja zasliši bližajoči ulični protest.
Saba Alizadeh se praktično vsakega zapisa posebej loti z drugega konca, rokuje s široko paleto zvokov in glasbenih rešitev. Tokrat se je osredotočil na studijsko manipulacijo, praktično vse, kar se sliši na albumu, je sprocesirano, tudi konkretni zvoki so spremenjeni, mestoma do nerazpoznavnosti. Ta glasba torej ni poskus avtentičnega angažmaja, prej abstraktni umetniški odziv na dano situacijo. Ki še vedno sili k razmisleku.
Ne spomnim se, da bi kdo kdaj zabeležil posnetek enega koncerta v treh delih in to vsak del na drugem „formatu“. Točno na tako zamisel so prišli pri poljski založbi Gusstaff. Daljši posnetek koncerta tria, ki ga sestavlja norveška ritem sekcija - basist Ingebrigt Haker Flaten in bobnar Paal Nilssen-Love ter domači, torej poljski saksofonist Mikołaj Trzaska, je nastal lani marca v Krakowu. In če želimo poslušati celoten posnetek koncerta pod naslovom The Last Temple, ni na voljo na nobenem pretočnem servisu niti na bandcampu, potrebno je nabaviti devet palčno vinilno ploščo za prvi del, drugi, najdaljši del se razteza na CD plošči in zaključni del je vrezan v običajno veliko vinilko. Zato bo ta zapis okrnjen, nanaša se zgolj na osrednji del „koncerta“.
Veteran poljske impro scene, Mikolaj Trzaska, je tule upravičeno napisan kot prvi v zasedbi tria. On večinoma vodi igro, jo nepredvidljivo usmerja, dviga in spušča intenzivnost, tempo... Njegova igra je strastna, napeta, divja. Pajdašema ne ostane drugega, kot da se prilagodita in to delata z lahkoto. Leta igranja s številnimi naprednimi igralci napol improvizirane muzike (Mats Gusstaffson, Ken Vandermark...) so ju utrdila; Mikolaja ne spremljata v vsaki njegovi „gesti“, ne trudita se mu ustreči za ceno lastne pasivnosti, ampak se elegantno naslanjata ravno na lastne sposobnosti, vzpostavljata dokaj natančno določeno distanco med prilaganjem in odmikom na svoje. To je začutil tudi Mikolaj sam, saj se mestoma umakne, prepusti prostor celo solističnim „izpadom“ ostale dvojice, zajame zrak... Na CD sta zabeležena le dva daljša zapisa. Medtem ko se na prvem trio kaže v energičnem razpoloženju, se v drugi polovici le umiri in izkaže pozornost do delikatnih zvenov glasbil. Le počasi, korak za korakom, se ponovno prebudijo, tudi vzpodbujajo k vedno bolj intenzivni godbi. Očitno tu tiči del razloga za razparcelirano izdajo koncerta; na CD se njihova igra že nekako zaokroži, sklene v svoj naravni krog.
Pred dobrima dvema letoma je kitarist Jeff Parker s svojo zasedbo objavil šele prvi koncertni album. Pred tem si je utrdil ime transžanrskega kitarista predvsem v Chicagu v zgodnjih Tortoise, Isotope 217 in Chicago Underground Orchestra ter v številnih, bolj ali manj začasnih postavah. Vmes je narahlo koketiral s hiphopom, tudi semplarija mu ni tuja. Skratka, odprtega duha je.
V zadnjih letih se je ujel z glasbeniki iz Los Angelesa, zbranih pod okriljem založbe Eremite. S tremi teh je v razponu nekaj let vsak ponedeljek igral v klubu ETA; bili so to spontani nastopi, večinoma so ga sestavljale daljše napol improvizirane skladbe. Nekaj teh nastopov je posnel snemalni tehnik Bryce Gonzalez, kasneje je v studiu uredil/okrajšal posnetke tako, da so posamezni zapisi ustrezali objavi na dvojni vinilni plošči. Prva tovrstna izdaja je bila Mondays at The Enfield Tennis Academy, očitno dovolj uspešna, da je nedavno dobila nadaljevanje ponovno v obliki dvojnega albuma The Way Out of Easy.
Zasedba je ista, le da je tokrat dobila posebno ime, EVA IVtet. Po slišanem bi pravzaprav moral biti tudi Jeff Parker sam enakovreden član zasedbe, tako pa je omenjen posebej, očitno je že ime, ki pritegne. Uvodna skladba, Freakadelic, je sicer avtorstvo prav Jeffa Parkerja (skladbo je objavil že leta 2012 na albumu Bright Light In Winter), je njegova vloga je obrobna. Temelje sta položila basistka Anna Butterss in bobnar Jay Bellerose, skladbo nese njun motorični pogon, in najprej se pridruži saksofonist Josh Johnson s povsem skladno igro. Šele po nekaj minutah se vključi Jeff z nevsiljivim strunjanjem. Ampak to ni vzorec, po katerem bi se EVA IVtet zgledoval na vsej črti. Že naslednji zapis je bolj ponotranjen, skoraj spiritualen, meditativen, saj se bobnar le pretanjeno dotika tolkal, ostali iščejo „priključek“ s počasnim tipanjem in iskanjem skupne igre. Običajno so EVI IVtet te nastope sklenili s kakšno znano temo, s popevčico Burta Bacharacha ali reggae štiklom. Na zabeleženem koncertu so raje odigrali „svojo“ različico reggaeja, kot dokaz,da s ene udinjajo žanrom.
Na spletu se najde informacija, da so izvorno posamezni zapisi trajali tja do 45 minut, le da jih je Bryce kasneje pazljivo okrajšal, da se prilegajo izdaji na dvojni vinilni plošči. Pazljiv posluh dejansko razkrije, da so izbrisani začetki in konci teh epopej skupaj z glasom občinstva, tako da je končni vtis prej poslušanje studijskega kot živega albuma. Obenem je Bryce pri snemanju uporabil bližnje postavitev mikrofonov, tik ob glasbilih, in s tem ustvaril vtis, da zasedba igra v poslušalčevi sobi in ne na oddaljenem koncu kluba.
RETROMANIJA
Trajalo je, da so Television Personalities prišli do zbirke radijskih sessionov, nenazadnje so ravno po zaslugi Johna Peela, enega najslavnejših radijskih didžejev, prišli do ušes širšega poslušalstva. Peel je zastrigel z ušesi takoj, ko mu je Dan Treacy, glavni avtor pesmi, kitarist in pevec poslal v samozaložbi izdan EP Where's The Bill Grundy, na katerem je bila pesem Part Time Punks. Že naslov EP-ja in pesem, ki je postala mali hit, sta kazala na posmehljivega duha avtorja Dana Treacyja. Bill Grundy je bil tisti novinar, ki je na TV povabil člane Sex Pistols in jih izzval v psovanju, kar je povzročilo nacionalni pogrom. Part Time Punks pa je komentar na „nedeljske“ punkerje, ki so se našemili v punk uniforme le za posebne priložnosti. Television Personalities so prvič snemali na BBC-ju avgusta 1980, predstavili so štiri pesmi, ki so šele naslednje leto izšle na njihovem albumu prvencu ...And Don't the Kids Just Love It. Glede na to, da skupina ni vadila, ne pred snemanji ne pred koncertnimi nastopi, ti posnetki niti ne odstopajo od končnih izvedb, ki jih najdemo na albumu. Tako neresno kot so „obravnavali“ popkulturne fenomene, so postopali sami s sabo. Člani zasedbe so se stalno menjali, običajno pa je bil vzrok prav Dan Treacy s svojimi muhami, tudi odvisnostjo in duševnimi težavami, kar nekaj časa je preždel tudi v zaporu... Vseeno so Television Personalities s premori uspeli objaviti kar nekaj plošč, predvsem pa so bili izjemno aktivni na koncertnih podijih. Zbirka Tune In, Turn On, Drop Out - Radio Sessions 1980-1993 lepo kaže na njihov „razvoj“, ko se nikakor niso prilagodili, tudi kasnejši obiski radijskih studijev niso prinesli uigranih izvedb, raje so se prepuščali trenutnemu navdihu in razpoloženju v stilu „prvi poskus je večinoma najboljši“. Tudi slogovno so ostajali v okviru kitarskega psihedeličnega novega vala, nekateri so celo mnenja, da so začetniki t.i. indie popa. Kljub relativno majhni priljubljenosti so le pustili pečat, mnogi precej bolj razvpiti glasbeniki jih navajajo kot vzor zasedbe, ki se ni „prodala“, ampak ohranila mladostno iskro navihanosti in spontano razigranost.
Po 20 letih delovanja tako samostojno kot v številnih, dokaj raznolikih zasedbah, se je Nick Grey odločil za retrospektivo. V bistvu je pregledni dvojni digitalni album Sleepwalking Through A Day (2004-2024) uvod v serijo ponatisov oziroma bo Grey prek pretočnih servisom ponudil remasterizirane vse svoje dosedanje albume. Nič pa ne omenja izdaje na fizičnih nosilcih. Nova doba.
Pregledna kompilacija je razdeljena na „pop“ in „eksperimentalni“ del, ki pa se vsaj delno prekrivata. Torej so nekatere pesmi iz pop razdelka tudi ponašajo z nepričakovanimi obrati in aranžerskimi vpadi, ki niso povsem običajni v sredinski produkciji. Zato ne čudi, da je Nick Grey navkljub dolgoletnemu ustvarjanju daleč od oči in ušes večinskega poslušalstva. Vse prevečkrat svoje „popevke“ opremi s komornimi pasusi, celo z operetnim petjem, sestavlja jih iz elementov, ki teoretično ne gredo skupaj. Njegov pristop k skladanju in izvedbi nima skupnega imenovalca, zdi se, da se pesmi lahko loti kjerkoli in kakorkoli, z neizmerno domišljijo, pronicljivostjo in nekaj tehničnega znanja bo že izpeljal spodobno skladbo. In če ga že „ujamemo“ kot baladnega pevca nas hitro preseneti s kakšno sintetizirano, navidez ceneno popevčico. Zaradi te širine zlahka sodeluje v drugih zasedbah, tudi z, na primer, Charlemagnom Palestinom in nazadnje v pop duu L’Eglise du Mouvement Péristaltique Inversé.
Svoj zadnji samostojni album je Nick Grey objavil že leta 2015, zato je bil že čas za nove stvaritve. Štiri od teh so že zabeležene na dotični zbirki, še več jih bo na prihajajočem albumu. Po do sedaj slišanem je nemogoče predvideti, kako bo zvenel.

Foto/Photos:
Chris Eckman (bandcamp)
Mogwai (bandcamp)
GMM (fb)
Saba Alizadeh (bandcamp)
Mikolaj Trzaska (fb)
Jeff Parker IVtet (naslovnica/cover)
Television Personalities (bandcamp)
Nick Grey (bandcamp)
(Rock Obrobje, 1. februar 2024)
Janez Golič


|