Glasbenice z obrobja v letu 2018
Na Rock obrobju uvajamo novo rubriko - Inventura.
Naj bi bil mesečni pregled diskografskih novosti, s kratkimi opisi, delno recenzentskega tipa, kar pa ne pomeni, da bodo izostale daljše recenzije bolj izpostavljenih izdaj.
Preprosto bi radi pokrili vse bogatejšo produkcijo, torej naj bo to le dodatek obstoječemu režimu te spletne strani.
Uvodna, premierna inventura bo posebna "izdaja", namreč je kratek pregled diskografskih izdaj ženskih avtoric in izvajalk v iztekajočem letu, omejen na polje, ki ga pokrivamo na teh spletnih straneh.
POBEG V MOŠKI SVET?
Že konec prejšnjega stoletja so mnogi napovedovali, da prihodnost popularne glasbe pripada ženski čutnosti.
Ob tem se takoj postavlja vprašanje, kako, na primer, definirati ženske in moške akorde, žensko in moško liriko, način pisanja pesmi, interpretacijo... Vsekakor obstajajo ženske avtorice in izvajalke, ki po načinu delovanja močno posegajo v „moški“ svet popularne glasbe, in obratno. Primer Anthoyja Hagertyja oziroma Anohni bije v oči in ušesa.
Zato se bom preprosto omejil na ženske izvajalke, ki so večinoma tudi avtorice svojih pesmi, ne glede na njihov pristop, le da je izrazito avtorski. Niso del „popularno-glasbenega stroja“, kjer pojavnost določa tržišče in ekipa menedžerjev.
Razlog tega pregleda ni posebej partikularen, ni ga vzpodbudila objava določenega albuma, ampak objava več teh takorekoč sočasno.
Še posebej v drugi polovici leta, in sicer v taki množini, kakor da bi šlo za usklajen načrt.
Preden preidemo na aktualno glasbo ženskih avtoric v letošnjem letu, naj nam bo za izhodišče nedavni ponatis prvega albuma pevke in kitaristke Liz Phair.
Exile In Guyville je izvirno izšel leta 1993 pri založbi Matador, in to na podlagi demo posnetkov, ki jih je Liz naredila kar na kasetofon in ti posnetki so dobili popularen naslov Girly-Sound.
Letos so končno vsi ti posnetki tudi legalno izšli na razširjeni izdaji albuma pod naslovom Girly-Sound To Guyville.
Ponujajo vpogled v proces nastajanja pesmi, in ponujajo širšo sliko njenega zgodnjega ustvarjanja, saj je kar nekaj pesmi ostalo v tej demo, okrnjeni izvedbi.
Liz Phair je s pogumnim soočenjem z „moškim“ svetom, ki je prevladoval predvsem v manjših ameriških mestih, kjer je živela, vzpodbudila mnoge ženske avtorice, da so same vzele stvari v svoje roke in začele pisati in izvajati lastne pesmi.
AKTUALNA ŽENSKA GODBA
V letu izida albuma Exile In Guyville, leta 1993, je nastope Liz Phair uvajala mlada, sramežljiva pevka in kitaristka Chan Marshall, z umetniškim imenom Cat Power.
Tam jo je opazil Steve Shelley, sicer bobnar pri Sonic Youth in lastnik založbe Smell Like Records, ki je v Cat Power prepoznal potencial in omogočil objavo njenih zgodnjih plošč.
Ostalo je (skoraj) zgodovina.
Prestop k večji Matador in sčasoma vse večja prepoznavnost.
Je primer umetnice, ki počasi in zanesljivo gradi kariero, in se obenem zaveda svojih omejitev in želja.
Z aktualnim albumom Wanderer (Matador) je šla za korak nazaj, med glasbene boeme, popotnike brez pravega cilja...
Medtem ko je njen predhodni album Sun iz leta 2012 nakazoval „moderno“ usmeritev, se je vrnila k bolj intimni spremljavi, večinoma h klavirju ali kitari.
Nekaj medijskega prahu je dvignilo le gostovanje Lane Del Ray na singlu Woman, ki pa kot že mnogokrat, ni pravi pokazatelj albuma kakor celote.
Obrat k bolj intimni glasbi je naredila tudi Marissa Nadler, ki za svoje vplive večkrat navajala vse od metalske muzike (česar ni zaznati v njeni avtorski glasbi) do temačnejših motivov folka.
Na aktualnem albumu For My Crimes (Bella Union) se je vrnila h akustičnim baladam, brez orkestralnega balasta, ki je prekrival bistvo njenih sporočil na nekaj njenih prejšnjih ploščah.
Sedaj ji zadošča nekaj akordov na akustični kitari in eterično petje, ki zastira temačna sporočila.
Podoben obrat je že pred časom naredila kanadska pevka Julie Doiron, ki je svoj čas igrala v skupini Eric's Trip (po pesmi Sonic Youth).
Julie se je odločila še za en pogumen korak, zadnje tri vinilne single je naslovila Julie Doiron Canta en Espanol, in res, vse pesmi so v španskem jeziku.
Po zgledu nekaterih popularnih izvajalcev iz 60-ih in 70-ih let, ki so v polomljeni španščini širili svoje pesmi na tuje teritorije.
Julie je to najprej naredila z malim singlom leta 2015 in nadaljevala z dvema EP-jeme, nazadnje je svoje starejše pesmi prepesnila v španski jezik letos na plošči Julie Doiron Canta en Espanol Vol.III, ki jo je založila španska založba Aquarelo.
Vseeno glasbeno ostaja trdno v kitarskem indie popu, ki se že zaradi svoje preprostosti loči od večine podobne produkcije.
Julie je namreč glasbeno izvedbo omejila na bistvo, čeprav jo tokrat spremljajo še trije glasbeniki.
SKANDINAVIJA
Tudi s severa Evrope prihaja intrigantna muzika.
Norveška pevka Susanna Wallumrod je v začetku leta objavila album Go Dig My Grave (SusannaSonata) z večinoma priredbami starih blues in folk napevov.
Vmes še ena od Joy Division (Disorder) in Louja Reeda, kar preveč razvpita The Perfect Day.
Susanna se tokrat spremlja le s kalimbo, kar daje njeni interpretaciji starodaven zven in ponotranjeno občutenje.
Pred leti je s Susanno sodelovala še ena norveška pevka, Jessica Sligter.
Njena aktualna glasba sega bolj v „sredino“, iz malodane country pevke se je prelevila v sodobno izvajalko nekaj bolj sofisticiranega popa na način Kate Bush, na primer.
Razlika pa je vseeno očitna.
Albumu Polycrises:yes! (Butler & Butler) je tematski in se neposredno ukvarja z vprašanjem Evropske skupnosti.
Jessica je stalno na poti med Oslom, Berlinom in ostalimi evropskimi mesti in že zato na lastni koži občuti razlike združene Evrope.
Švedska pevka in organistka Anna Von Hausswolff je izbrala za popularno glasbo nenavadno spremljavo, na snemanju albuma Dead Magic (City Slang) je igrala na druge največje cerkvene orgle v Evropi.
Odkrila jih je v „marmornati“ cerkvi v Kopenhagnu, kjer je v devetih dneh tudi posnela dotični album.
Že zato njena glasba zveni pompozno, temačno in „skrivnostno“.
Nekaj tega je dodal še producent Randall Dunn, ki je delal z znanimi post-metalskimi skupinami.
Vse bolj sofisticirano in zaokroženo ustvarja danska „noise“ umetnica Frederikke Hoffmeier.
Prav na svežem, četrtem albumu The Drought (PAN)je pod imenom Puce Mary ponudila najbolj dodelano in zaokroženo glasbo doslej.
Če je prej elektronski hrup deloval neposredno terapevtsko, ga je sedaj znala kanalizirati v smer bolj subtilne zvočne mreže in potiho govorjenih sporočil pod vplivom Charlesa Bukowskega in Jeana Geneta.
Pri kreiranju večplastne zvočne slike je v pomoč studijski mojster „masteringa“ Rashad Becker, garant zvočne usklajenosti, četudi skozi elektronski kaos.
PROTI SREDINI
Na metalsko pompoznost se naslanja Yianna Bekris iz Olympije v ameriški zvezni državi Washington.
Še več, kar sama je odigrala vse inštrumente na prvem albumu „svoje“ skupine Vouna.
In tole ni zgolj okrnjena verzija nečesa, kar bi kasneje dejanska skupina predstavila v živo, ampak vse skupaj zveni polno in raznovrstno.
Yianna lahko sama ustvari močan, valeč zvočni zid, a po drugi strani se spusti tudi v bolj intimne izpovedi na akustično podlago ljudske zapuščine.
Nekje tu išče svoj glasbeni izraz še Emma Ruth Rundle.
Članica večih rockovskih skupin (Red Sparrowes, The Marriages) se je leta 2011 odločila za solistično kariero.
Svež album On Dark Horses (Sargent House) je njen četrti po vrsti in na njem nadaljuje krik iz temačnih globin človeške duše.
Nad njenim petjem stalno visi hrup kitar in valeč boben.
Barve ženskega pop-rocka na otoku brani Anna Calvi, ki se je letos po petih letih vrnila z albumom Hunter (Domino).
Tokrat odkrito in neposredno zamenjuje spolne vloge, in nenazadnje se spogleduje z Bowiejem tudi z vokalno interpretacijo.
Zna tudi s kitaro, le da solistični vložek izstreli v okviru nekajminutne pop pesmi.
In nekaj zelo dobrih je zabeleženih na tem ploščku.
Že po nekaj EP ploščah je nase opozorila avstralska pevka in kitaristka Courtney Barnett. Uspešno je združila aktualen kitarski indie zvok in ga naslonila na izročilo „klasičnega“ rocka, kar jo je nenazadnje pripeljalo do sodelovanja s Kurtom Vileom.
Letos je objavila drugi solistični album Tell Me How You Really Feel (Milk! Records), kjer nadaljuje s svojo hudomušno, iskrivo, in tudi trpko pripovedjo, ki jo zna oviti v všečne melodije.
Nič revolucionarnega, a nadvse okusno in pošteno.
Ko je kazalo, da bo Julia Holter po komercialnem preboju z albumom Have You In My Wilderness definitivno prestopila iz studijskih eksperimentov v utrjeno pop formo, nas je prijetno presenetila z letošnjim, kar celovečernim (90 minut) albumom Avairy (Domino).
Je pa res, da je rekonstrukcija vokalnih linij in glasbenih aranžmajev sedaj bolj dodelana kot na zgodnjih ploščah, a še vedno se stalno izmika običajnemu pojmovanju pop pesmi.
Poslušalec se ne more izogniti občutku, da bi iz te zasnove kdo drug uredil bolj všečno glasbo, a Julia namenoma sočasno vzbuja in spodmika naša pričakovanja.
Zato je potrebnega kar nekaj truda, da bi zares znali ceniti in uživati v njenem dosežku.
Med studijskimi eksperimenti in pop melodičnostjo se sprehaja tudi Soap & Skin, ki je psevdonim avstrijske pevke in multiinštrumentalistke Anje Plascgh.
Na aktualnem albumu From Gas To Solid / You Are My Friend (PIAS), prvem po šestih letih, se zgleduje in povzema vsepovsod, še petje je “podvojeno” ali večglasno, da poudarja razcepljenost in iskanje svojega izraza.
Po vseh glasbenih turbulencah se album logično izteče v Armstrongovo What A Wonderfull World, izvedeno ob minimalistični glasbeni spremljavi.
EKSPERIMENT
Studijski in sploh zvočni eksperimenti v polju popularne glasbe že od Beatles in Pink Floyd naprej ne pomenijo komercialnega samomora.
Iz avantgardnih krogov prihaja japonska umetnica Ishibashi Eiko, ki se je prav tako odločila za odklon v smer pop forme.
Po sodelovanjih z Jimom O'Rourkom in elektronsko eksperimentatorko Phew je za čikaško založbo Drag City objavila album The Dream My Bones Dream, ki se giblje v polju elektro popa in kot pravi sama Ishibashi, so nove pesmi nastajale pod vplivom Joni Mitchell in Scotta Walkerja.
Dokaj minimalistično se predstavlja Heather Leigh na albumu Throne (Editions Mego).
Glede na vzporedno sodelovanje s Petrom Brotzmannom preseneča z eterično, občutljivo glasbo.
Na solističnem albumu jo spremljata še basist David Keenan in violinist John Hannon, le da je večji del v ospredju odmev kitare in zamaknjeno, visoko petje same Heather.
Še globje vase se je šla kanadska violinistka Jessica Moss.
Dolga leta se je udinjala v okviru razno raznih zasedb, igrala je vse od t.i. post-rocka do balkanskih godb.
Prelomno je bilo povabilo na umetniški bienale v Montrealu, kjer je pripravila samostojno glasbo kot zvočno spremljavo za razstavo.
Od takrat je posnela dva solistična albuma, z aktualnim Entanglement (Constellation)se spušča v ponotranjen drone, ki ga preseka z dolgimi potegi po violini.
Podobno svoje igranje harfe podlaga z elektroniko Mary Lattimore. Njeni eksperimenti so vsakič bolje strukturirani, z vnaprejšnjo zamislijo o končni izvedbi.
Letos je najprej objavila solistični album Hundreds Of Days, nedavno pa je našla zaveznico v kitaristki in pevki Meg Baird
Tako da njeni eksperimenti, ki so že prej nakazovali težnjo po obliki, v tem smislu lažje uresničujejo.
Na skupnem albumu Ghost Forests (Three Lobed Recordings) sta se pravzaprav našli nekje na pol poti, oblike pesmi so še vedno precej svobodne in nepredvidljive.
En sam trenutek razsvetljenja je spremenil pristop k skladanju pianistke Kelly Moran.
Medtem ko je prej po „šolsko“ svoje skladbe zapisovala z notami, ji je sprehod po naravo vdahnil nov namig, naj igra spontano, brez načrta.
Njene nove skladbe z albuma Ultraviolet (Warp) so postavljene kot ciklični vzorci na klavirju, po vzoru Philipa Glassa, sedaj že z obveznimi intervencijami elektronskih pomagal.
Pod njenimi rokami je prepariran klavir postal tolkalsko glasbilo, na hitro bi ga lahko zamenjali za pritrkavanje po tibetanskih pojočih posodah.
VETERANKE
Niti najmanj ni nujno, da bi z leti usahnil ustvarjalni naboj ali da bi se izgubila ostrina misli in sporočil.
Neneh Cherry, ki je v najstniških letih pela pri alt-funk odpadnikih Rip, Rip + Panic, je kasneje zabeležila velik solistični uspeh s pesmijo Buffalo Stance in kasneje še 7 Seconds v duetu z Youssoum N'Dourom.
Ta uspeh je ni pokvaril, po desetletju premora se je najprej vrnila v sodelovanju s švedskim jazzovskim triom The Thing in nazadnje je objavila dva albuma v navezi s producentom Kieranom Hebdnom (Four Tet).
Aktualni Broken Politics (Smalltown Supersound) nadaljuje njeno angažirano, skoraj borbeno linijo.
Vsaj v besedilih, kjer opozarja na imigrantsko krizo (Kong) in strelske obračune (Shot Gun Shack), pa tudi na lažne novice, ki se širijo hitreje od resnice (Faster Than The Truth).
Petje je posebej izpostavljeno, čeprav Neneh poredko povzdigne glas, raje se posveča natančni interpretaciji oziroma poudarkom.
Temu primerno je glasbena podlaga večinoma v drugem planu, a vredna pozornosti.
Kieran Hebden s sodelavci skrbi za stalno gibanje tekstur oziroma išče sveže ritmične rešitve v okviru trip-hopa.
Znotraj širokega polja elektronske glasbe se giblje tudi berlinska veteranka Gudrun Gut.
Bila je zgodnja članica samih Einsturzende Neubauten, kasneje še Malaria! in drugih.
Elektronska pomagala pa so ji omogočila, da glasbo producira sama, brez kompromisov oziroma usklajevanj.
Še toliko bolj, ker je tudi lastnica glasbene založbe Monika Enterprise, kjer skrbi še za objavo glasbe predvsem ženskih izvajalk širom sveta.
Za december najavlja svež album Moment (Monika), kjer nadaljuje z razgradnjo uveljavljenih žanrskih oblik od sint-popa do bolj abstraktnih krajin, v angleškem in nemškem jeziku razdeljenih na pol.
Izstopa priredba Bowiejeve Boys Keep Swinging in še ena, ki meri na Bitle, Baby, I Can Drive My Car.
Zabavno, a tudi pomenljivo.
Še dve sta, ki sta se odločili rešiti okov skupine in sta šli na svoje. A ostajata zvesti kitarskemu zvoku.
Kristin Hersh je že v začetku osemdesetih let (prejšnjega stoletja, seveda) vodila skupino Throwing Muses, ki bi jo lahko imeli celo za neke vrste predhodnico Pixies, na primer.
Ko se je skupina (prvič) razšla leta 1997, je Kristin takoj nadaljevala solistično, kasneje ponovno postavila skupino na noge, a po letu 2014 Throwing Muses mirujejo, sama Kristin pač ne.
Possible Dust Clouds (Fire Records) je njen nedavno objavljen album, ki priča, da njen ustvarjalni zanos niti najmanj ne usiha.
Resda se vrti v dokaj omejenem izraznem polju, njena oblika pesmi se ni bistveno spremenila v teh skoraj 40 letih, a Kristin vse rešuje z gorečo izvedbo, ki razblinja vse dvome o iskrenosti njenih sporočil.
Tudi Thalia Zedek je začela kot članica rockovskih skupin v New Yorku in Bostonu, a se je na prelomu stoletja opogumila in sestavila lastno zasedbo.
Ohranja kitarski zven in zavzeto petje, ki vleče korenine vse nazaj do protestnh pevcev folk glasbe z Woodiejem Guthrijem na čelu.
Sodobno se je ne dotakne, ostaja zvesta slogu, ki ga je sooblikovala že s skupino Come skozi devetdeseta leta.
Aktualni album Fighting Season (Thrill Jockey) že z naslovom kaže na njeno glasbeno držo, še toliko bolj po spremembi v političnem vrhu Združenih Držav Amerike.
Marianne Faithfull se ne predaja.
Hiter in nenaden uspeh že s prvo pesmijo, ki sta jo napisala Mick Jagger in Keith Richards, je leta 1964 njeno ime ponesla v vrhove lestvic popularnih.
Zvezdniško življenje pa je terjalo svoj davek, Marianne je skozi sedemdeseta nekaj let preživela praktično na ulici.
Zares pobrala se je šele konec sedemdesetih in objavila vrsto odličnih albumov.
Večino teh pesmi so drugih avtorjev, njena so besedila in predvsem interpretacija.
Skozi to se zrcalijo vse njene življenjske neprilike, ki se očitno le še stopnjujejo.
Nazadnje je te izkušnje zbrala v album Negative Capability (Panta Rei), kjer so ji v veliko pomoč sami mojstri „poklica“, od Nicka Cavea, Warrena Ellisa in Marka Lanegana.
Izbor pesmi kaže tudi na to, da je Marianne nekako povzela dosedanje delo, saj se zraven znajde tudi tista prva uspešnica v novi preobleki, As Tears Go By...
Pri 85-ih letih je še vedno trmasto angažirana Yoko Ono. Tudi ona je povzela svoje dosedanje delo, predvsem tisto, ki je kritično naravnano do svetovnih grozot.
Pod naslovom Warzone (Chimera Music) je zbrala nove izvedbe lastnih pesmi, predvsem tiste, ki ostajajo aktualne in predvsem, skozi vedno pronica njen večni optimizem.
Temu se prilega sklepna nerodna, a neomajna priredba pesmi Imagine.

Koncerti:
SOAP&SKIN - Kino Šiška (4.6.2019)
(Rock Obrobje, november 2018)
Janez Golič


|