2021

V celoletni inventuri povzetek tistega, kar je že bilo zapisano v posameznih, mesečnih inventurah ali v rezencijah albumov. Spisek Top 20 za 2021

Ko jezo zamenja žalovanje, so potrebna druga sredstva. Haley Fohr je pod imenom Circuit Des Yeux počasi in zanesljivo prehajala iz klubskega, skoraj „underground" okolja na površje. O tem pričajo že založbe, pri katerih je snemala. Najprej Drag City (vedno na obrobju), za tem Thrill Jockey (ki je obetala, da postane velika, a je ostala solidna srednje neodvisna) in nazadnje neodvisni gigant Matador. Nenavadno le, da se za svež, visokoleteči album -io niso bolj potrudili s promocijo. Naj bi ga poslušalci odkrili kar sami? Je danes to sploh še mogoče? Posebej še, ker na albumu ne boste našli „hit" teme, ki bi preko strimanja in youtube kanala pritegnila širše poslušalstvo...
Navdušila je vsaj kritiko. Prejšnji, „jezni" album Reaching For Indigo, je zabeležil nedeljeno hvalo. Obenem je bil še delo „klasičnega" rockovskega benda, tokrat je snemala z veliko pomočjo orkestra. Odziv je mešan. Haley pač stopa po svoje, ne zadovolji se z doseženim, ampak muziko prilagaja stanju duha. Tragično umrl prijatelj je spremenil njeno čustveno stanje, in kot umetnica ga je morala ozvočiti v velikem slogu. Med pandemijo bi morala na sproščujočo turnejo s svojim alter egom Jackie Lynn, s katerim nabija disko beat, a je vse skupaj odpadlo. V redu, potem se gremo zares.
Kratek vzdih in udar celega orkestra, to so uvodne sekunde albuma -io. Ko se orkestracija ujame s prodornim petjem, podprtim s studijskim procesiranjem, smo priča drami na kvadrat. Od povzdignjene liturgije na način Dead Can Dance se Haley zlahka preobrazi v peklensko zaklinjanje v slogu Diamande Galas. Ko simbioza orkestra in petja popusti, se približa avantgardnim postopkom poznega Scotta Walkerja. Pa vendarle ima svoj glas, ki je več čas izjemno natančen in usklajen sam s sabo. Vedno brez težav izpelje dokaj zapletene oblike pesmi, dviga in spušča, stopnjuje in sprošča. Sklepna Oracle Song priča, da niti ne potrebuje podpore velikega orkestra, zadošča klavir in ta glas, in učinek je zagotovljen. Nikoli nimamo občutka prisile, njen pogon je popolnoma avtorski, in res škoda, da bo prišla do ušes omejenega števila poslušalcev.

S povratniškimi albumi je križ. Malo jih dosega raven najboljših stvaritev nekega glasbenika. Tako so bila pričakovanja ob napovedanem svežem albumu škotskega duo Arab Strap dokaj nizka, še posebej, ko sta Aidan Moffat in Malcolm Middleton sama večkrat priznala, da sta že leta 2005 izčrpala vse, kar sta imela „povedati". Da se je njuna pot iztekla. Da ne bo nobene nove plošče več.
Vseeno sta imela leta 2015 nekaj koncertov, a še vedno brez napovedi novih pesmi. A po razhodu nobenemu ni šlo prav dobro; vsak njun solistični album je bil takoj označen z ex-Arab Strap. Skupni duh je vedno bedel nad njima.
Potem je lani, kot strela z jasnega, prišla napoved novega singla, ki mu je nedavno sledil album As Days Get Dark. Aidan ga ne bi mogel bolje uvesti: "I don't give a fuck about the past, our glory days gone by", ki sicer ne cilja neposredno na položaj Arab Strap, a ga zlahka interpretiramo kot takega. Njegova besedila so večinoma osebna, ali medosebna, tokrat le še bolj sentimentalna, razmišljujoča, na meji patetike. Tudi s ščepcem posutega pepela, glede na vse nesramne komentarje, ki jih je delil na zgodnjih ploščah. Še vedno boleče razgalja bedo življenja na robu, le da je tokrat ne utaplja zgolj v alkoholu in z željo po hitrem seksu. Prvo na dolgi rok ne pomaga, drugo ostaja zgolj želja. Ne, nova razmišljanja so bolj "zrela", letom primerna. Večplastna. Aidan tudi recitira in poje bolje kot kdaj prej, bolj razumljiv je, rešil se je momljanja v brk, kar je ustrezalo stari „vlogi".
Album zagotovo ni narejen na hitro, spontano, kot smo jih vajeni od prej. Ne, pesmi so skoraj analitične, vsaka podrobnost je na svojem mestu. Middleton se je tokrat izkazal za izjemno prilagodljivega glasbenika/skladatelja, vsaka pesem ima svojo nit, najsi jo podkrepi z močnim disco udarcem, nežnim ubiranjem akustične kitare ali simulacijo simfoničnega orkestra. Arab Strap sta še vedno bližje provokativnemu Sergu Gainsbourgu kot liričnemu Leonardu Cohenu, a ohranjata vzorec, ki zagotavlja identiteto. Aidan običajno brezbrižno recitira svoje verze, obenem Malcolmova spremljava počasi gradi napetost, ki se sprosti v spevnem refrenu in grandiozni muziki. Arab Strap sta tokrat presegla samega sebe!

V pomenljivo naslovljeni pesmi Religion As Leader z albuma House Of Lull.House Of When Marshalla Alexisa (Daughters) s spremljajočimi vokali gosti Kristin Hayter, ki sicer deluje pod imenom Lingua Ignota. Praktično sočasno je tudi ona objavila svež album Sinner Get Ready. Še dobro, da nas je že pripravila na šok terapijo s prejšnjima dvema albumoma, predvsem Caligula izpred dveh let je naletel na širšo kritiško hvalo. Kar pomeni, da so bila pričakovanja pred svežim albumom toliko večja.
Liturgični uvod z načrtno razglašenim zborovskim petjem je le taktična vaja za izbruh besa, ki nas doleti sredi zapisa. Še Diamanda Galas bi se zdrznila. Seveda, že disharmonično petje napeljuje na izkrivljen odnos do verskih obredov, ki se samo stopnjuje. Kristin se postavlja v več vlog; trese se pod pretečo pridigo verskih voditeljev, a se jim obenem zoperstavlja z jeznimi kriki ob udarcih s pestmi po klavirskih tipkah. To bi bilo za dobri uro trajajoč album premalo. Kristin se tokrat oprime tudi tradicionalnih glasbil prebivalcev hribovja Apalači, kar takoj daje njeni novi glasbi „ljudski" pečat. Nekako bolj priljudna je, mestoma pomirjajoča, kar pa hitro preseka z novim izbruhom upora proti verskemu nasilju nad ženskami. V vsakem primeru sta njena prodorna interpretacija in čustveni napor nekaj izjemnega. Na albumu Sinner Get Ready je že izpolnila tiste potenciale, ki so ji jih pripisovali že mnogi. Ena avtorsko najmočnejših ta hip!

Londonska sedmerica Black Country, New Road je opozorila nase že s prvimi singli, kar je sicer dokaj značilno za otoško medijsko iskanje naslednjih rešiteljev „rock'n'rolla". Razlika je v tem, da Black Country, New Road ne zvenijo kaj prida angleško in da pretirano dolge kompozicije ne predvidevajo komercialne eksploatacije. Samo šest so jih zabeležili na album For the first time, s tem da je uvodna instrumentalna. Še tri so na novo posnete pesmi s singlov, namreč v vmesnem času so doživele koncertno osvežitev, utrdile so se skozi številne izvedbe in obenem so Black Country, New Road želeli, da vse pesmi na albumu nosijo podobno vznesenost in zvočni odblisk.
To jim je nedvomno uspelo. Fantje in dekleta se gibljejo v pravem ravnotežju zunanjih vplivov, predvsem klezmerja in rocka v opoziciji, a brez težav žgejo po robu hrupa ali milozvočno prepevajo in brezsramno pritegnejo s tričetrtinskim ritmom. Na koncu jim uspe ohraniti celovit vtis, skratka, da vse, kar počnejo, ni posiljeno, ampak prepričljivo njihovo. In pesmi, navkljub nadpovprečnim dolžinam, tečejo, in pritegnejo z angažirano, čeprav posredno vsebino.
Kot je običajno za debi albume, skupina je imela za pripravo teh 40 minut obilo časa in zamisli. Za februar že napovedujejo drugi dolgometražni album, takrat bo že marsikaj bolj jasno, koliko Black Country, New Road na dolgi rok veljajo. Pričakovanja so visoka.

Že na albumu Ghosteen se je zvok The Bad Seeds očitno premaknil na stran analogne elektronike, s katero vse raje rokuje Warren Ellis. Čeprav se je proslavil prav s tisto diabolično igro violine. Sedaj je podpisan kar kot soustvarjalec albuma Carnage, skupaj z Nickom Caveom in brez ostalih slabih semen. Prvič z glasbo, ki ni soundtrack. Tako da je na zvočni ravni album logično nadaljevanje Ghosteen, prevladuje skoraj liturgična spremljava z oddaljenim zborom in lebdečimi orglami. K sreči Nick spet več poje in manj recitira, Warren pa je celo godala prepustil gostujočim glasbenikom. Sam se raje posveča malim sintetizatorjem.
Zanimivo, da je bil album najprej na voljo le na pretočnih glasbenih servisih in Caveovem youtube kanalu, Nick Cave je album najavil takole mimogrede v pogovoru z ljubiteljem, izšel je takorekoč brez promocije, v fizični obliki je bil na voljo šele konec maja.
S tem je Cave storil še korak naprej v nepredvidljivosti in prav lahko bo njegov naslednji korak vrnitev Grindermana, na primer.
Tematsko se ni premaknil. Uročena reka in božja roka ga ponovno vodita in preizkušata. Očitno sinove smrti še ni prebolel, še vedno je usodni dogodek povod njegovih izpraševanj in moralnih tehtanj. Čutiti pa je, da se počasi "prebuja", oživlja, išče nov zagon.

Skozi osemdeseta jo je komaj kdo opazil. Svojo meditativno, z analognimi sintetizatorji ustvarjeno glasbe je Pauline Anna Strom najprej objavila na dveh vinilnih albumih, kasneje še na štirih kasetah, in poniknila. Vse dotlej, ko so leta 2017 pri založbi RVNL Intl. objavili izbor njenih starejših kompozicij v album Trans-Millenia Music. Sprožil se je val ponovnega zanimanja in z založbe so Pauline ponudili pogoje snemanja in objave svežih kompozicij.
Od rojstva slepa Pauline Anna Strom je ponudba sprejela in nedavno so posnetki našli mesto na albumu Angel Tears in Sunlight. Pri njenih 74 letih ni bilo pričakovati skoka v sodobnost, po slišanem pa je niti ni potrebovala. Z digitalnimi napravami je ustvarila srhljivo-lepo zvočno krajino, ozvočila je „slike" oddaljenih dežel, ki jih nikoli ni obiskala niti videla. Kar nekaj skladb je namreč poimenovala po krajih, o katerih je zgolj slišala in poslušalec ji zlahka verjame. Očitno je na račun slepote izostrila slušna občutja, saj so nove skladbe polne odtenkov, ki se zlivajo vase in vse naokrog. Njena igra je neverjetno živa, organsko gibka in nadvse vizualna. Polna. Lahko ji zavida sam Brian Eno, povzela je mistično dimenzijo početja dua Coil (čeprav ni nujno, da jih je sploh kdaj poslušala), nekje na obzorju odmevajo tudi Tangerine Dream, predvsem z albuma Phaedra in v ritmičnih vajah „prišepetava" Steve Reich. Žal ni dočakala objave novega albuma, lani decembra je zapustila ta svet.

Vse daljši so premori med objavami rednih albumov nemških The Notwist, na aktualnega je bilo potrebno čakati sedem let. Je pa res, da posamezni člani ta čas niso počivali, vse prej. Predvsem jedro skupine, brata Markus in Micha Acher, sta lastnika založbe Alien Transistor, sodelujeta v mnogih projektih, skupinah, snujeta filmsko glasbo. Skozi številna sodelovanja sta prišla tudi na zamisel o povabilu gostujočih glasbenikih, pevk in pevcev na snemanje albuma Vertigo Days. Kar je bilo že skoraj nujno, The Notwist so se po prelomu z začetnim surovim kitarskim rockom znašli v zanki lastne izvirnosti. Melodije ostajajo namreč iste, zapete z istim sladkobnim glasom. Potrebni so torej sveži aranžerski prijemi in tu The Notwist še vedno uspevajo. Ritem nikoli ne zapade v tričetrtinski kliše, prej ga zmanipulirajo z dub postopki in prestrelijo z elektronskim drgetom. Kitare je le še za vzorec, le takrat, ko pesmi potrebujejo dodatni nalet. Za prepotrebno raznolikost torej skrbijo japonska pevka Saya (iz Tenniscoats), argentinska pevka Juana Molina, ameriški multiinstrumentalist in pevec Ben LaMar Gay, pevka in klarinetistka Angel Bat Dawid in drugi. S tem so The Notwist izstopili iz varnega območja v območje tveganja in odprte kreative.

Saksofonist Pharoah Sanders se je praktično upokojil, ko je pri svojih 75 letih slišal prvi album Elaenia angleškega pianista Sama Shepherda, in se navdušil do te mere, da je ponudil sodelovanje na enem od prihodnjih projektov. Pretekla so še štiri leta, da je do tega sodelovanja dejansko prišlo in še dve leti do končne objave (seveda, pandemija). Sam, ki najpogosteje deluje pod imenom Floating Points, je zložil nadvse preprosto zasnovo, ki jo se potem variiral skozi devet stavkov. Pomagal si je s klavirjem, sintetizatorjem in čembalom, spisal partituro za Londonski simfonični ansambel in vpoklical še Sandersa, ki je dinamično pognal kompozicijo v nove dimenzije. Torej navkljub ambientalni preproščini albuma Promises, glasba prehaja od meditacije do dihanja s polnimi pljuči, in predvsem, nikoli ne miruje ali stagnira. Mestoma eksplodira Sanders z izbruhi na saksofonu, drugje Sam streže z miriado elektronskih efektov in nenazadnje vse skupaj preplavi godalni orkester. Vmes se vsi skupaj vrnejo v izhodišče, v tistih nekaj tonov, ki sestavljajo temelj skladbe in iščejo nove smeri za naprej. Včasih je res potrebno stopiti nazaj, v samo osnovo, takorekoč do „praznega lista", od koder se poiščejo sveže zamisli. Ta zasedba ima še potencial.

Kanadski ansambel Bell Orchestre je po dobrih desetih letih le zabeležil svež album House Music. Nastal je v dveh dneh v hiši violinistke Sarah Neufeld, pač po sili razmer. Držali so se pravil o druženju med pandemijo in igrali v različnih prostorih, največ dva v dnevni sobi, kuhinji in eden na stranišču. Po nekaj testnih ogrevanjih so skozi improvizacijo posneli uro in pol trajajoč posnetek, ki so ga kasneje oklestili na polovico, uredili tako, da se deset zapisov preliva eden v drugega, še vedno pa stoji tudi vsak zase. Postopek spomni na lanskoletno psihedelično mojstrovino skupine The Dream Syndicate; glasba izhaja iz improvizacije, a skupina se trudi, da bi zabeležila nekaj zaokroženega, celovitega. S tem ohranjajo spontanost, igrivost, in presenečajo same sebe, ko se iz sprotnega igranja rojeva, raste in oblikuje skladba.
Sarah Neufeld in basist Richard Reed Parry sta obenem člana Arcade Fire, a ta podatek naj ne zavede. „Indie" rocka je na albumu House Music bore malo. Bell Orchestre so le bolj odprti, tudi večinoma instrumentalni. Hkrati so komorni in razposajeni, jazzovsko nabriti in zagledani vase. Tule so si res dali duška, odprli do konca ustvarjalne ventile in uživali, dokler je trajalo. Vprašanje, kdaj bodo spet skupaj.

Pionirji t.i. slow-corea se vračajo že s tretjim albumom, ki ga v veliki meri določajo namerna popačenja zvoka. Prav nič jim ne pritiče. Občuteno harmonično petje je pač v nasprotju z digitalnimi posegi v zvok, ki za povrh občasno popolnoma prevladajo. Audiofili bi si zatiskali ušesa, a po drugi strani sta Alan Sparhawk in Mimi Parker izmojstrila vokalne sposobnosti do popolnosti. Producent BJ Burton, ki je zakrivil zvok na teh zadnjih treh albumih, je tokrat petje vseeno nekoliko potisnil v ospredje.
Tisti, ki smo vajeni starih dobrih Low, se stežka privadimo na nov pristop. Pravzaprav je bil vsaj na začetku kar šokanten, kot da je šlo v procesu snemanja nekaj hudo narobe. Sedaj, ko se počasi privajamo na nasilne izpade, vsaj razumsko spoštujemo ta preskok, ki je bil za njihov status zagotovo tvegan. Naredili so točno tisto, kar je komaj kdo pričakoval. In ustvarili slog, ki ga praktično ne goji nihče drug.
Še vedno nam ostanejo te krasne melodije, tudi po 17 albumih jih kar ne zmanjka. Hey What bo torej zapisan kot še en izzivalen album, ki skriva nekaj edinstvenih pesmi.

Dolgo je moral kitarist Tom Dowse prepričevati vokalistko Florence Shaw, da se pridruži zasedbi Dry Cleaning. Ni bila prepričana, kako se bo njena recitacija vklopila v format rockovskega tria, komaj kdaj namreč zares poje. Poudarek je na besedilih, ki jih še angleško govoreči poslušalci ne razumejo najbolje. Polna so nepovezanih refleksij, a nenazadnje, za končni vtis je pomembna moč besede, interpretacija v interakciji z, vsaj v primeru Dry Cleaning, predvsem igro kitare.
Po dveh EP ploščah so si Dry Cleaning že izborili status ene bolj razburljivih zasedb v londonskem undergroundu. Na producentski stolček se je za snemanje albuma New Long Leg vsedel sam John Parish (PJ Harvey, 16 Horsepower, Torres...) in nastavil „ravno pravi" zvok. Torej se je izognil lo-fi logiki, a sočasno pazil, da ni zašel v nabuhlost, ki se že nekaj časa izpostavlja kot novi rockovski zvok.
Dry Cleaning vzpostavljajo svojevrstno dinamiko, ki funkcionira. Ritem sekcija drži svoj tempo, brez posebnih preskokov, zgolj sledi razgibani kitarski igri. In kot kontrast temu se postavlja ta monotona pripoved, potrebne dramske poudarke pa dosega kvečjemu s postanki in komaj zaznavnimi poudarki v besedilih. Glede na dokaj strogo postavljeno formo, bo drugi album še posebej težaven. Pustimo se presenetiti, do tedaj se bo tudi ta album prvenec še nekajkrat odvrtel.

Po štirih letih zatišja je JG Thirlwell brez najave obelodanil svež elektronski album Omniverse, še enkrat pod imenom Xordox. Prvi album, leta 2017 izdan Neospection, je ponujal fascinacijo nad prostranostjo vesolja, še likovna oprema je bila izposojena pri NASA centru. Tokrat se je Thirlwell malenkostno prizemljil, še vedno pa je glasba ustvarjena praktično le z množico sintetizatorjev. Manjkata vsaj dva prepoznavna elementa, ki označujeta praktično vse njegove dosedanje „projekte", ki jih ni malo; simulacija velikega simfoničnega orkestra in udarna bobnarska garnitura. Xordox je druge vrste „izlet", a nič manj zahteven, tako zanj kot za poslušalca. Sedaj mu je sicer nekaj lažje, z računalnikom je pač rokovanje z več stezami bolj preprosto kot prej s trakovi, a še vedno praktično sam upravlja z vsemi izvori sintetičnih zvokov. Po malem se napaja pri „vseh" pionirjih elektronskega „popa", od Tangerine Dream iz osemdesetih, do Kraftwerk in Moroderja. Torej je ritmična podlaga zgrajena na sekvencerjih, ki jih stalno modulira, da se mestoma kar stopijo z ostalimi elektronskimi postopki. Korak naprej od albuma prvenca se pozna predvsem v bogastvu zvočnih rešitev, v prepletu neskončnih odtenkov sintetiziranega zvoka. Nenazadnje je že z naslovom albuma pokazal na pretenzijo; zapustil bo enotno vesolje in se podal v vsa možna vesolja hkrati, glasba z Omniverse pa bo soundtrack medgalaktičnega potovanja. V tem je še vedno stari dobri Foetus, tudi največ mu ni dovolj.

Kazalo je že, da bo južnoafriški kvartet BLK JKS (Black Jacks) ostal pri enem in edinem albumu, leta 2009 izdanem After Robots. Še za tega so potrebovali skoraj desetletje. Ko je album le izšel, je naletel na odličen sprejem pri poslušalcih in pri nekaterih glasbenih zvezdnikih, ki so skupino zvabili za ogrevanje svojih koncertov ali zastavili vsaj dober glas. Po tem, ko so BLK JKS obredli pol sveta, so se vrnili domov v Johannesburg in se razpršili po samostojnih projektih. Odločilen je bil odhod pevca in kitarista Lindanija Butheleza, saj je v največji meri oblikoval slog skupine. To je še najbolj razvidno ob poslušanju novega albuma Abantu / Before Humans; že z naslovom kaže, da je pravzaprav predhodnik prvenca! In res šele ta album izpostavlja „afro" korenine skupine, ki se je prej kar preveč nagibala k progresivnemu rocku in njegovih odvodih. Ker res nimajo sreče, so jim tatovi pobrali opremo iz improviziranega studia in za povrh še disk s končanimi posnetki. Pol leta dela je šlo v nič. Skoraj; kajti BLK JKS so odločni, da končajo začeto, v vsega treh dneh ponovno posneli vse pesmi. Kar se je izkazalo za izvrstno potezo. Sedaj so stvari bolj preproste; brez zapletanja v tehniška izkazovanja BLK JKS ponujajo en razigran, sproščen gruv, plesno funky vročico z večglasnim obrednim petjem in okusnimi etno okraski, predvsem pa pritegnejo navdahnjeni refreni. Večina glasbe je obenem prežeta s puščavskim bluesom, pesmi preveva melanholija in veselje, kar se morda zdi kontradiktorno, a funkcionira. Prava popotnica v prihajajoče poletje.

Čikaškemu kitaristu in pevcu Ryleyu Walkerju se je v zadnjih letih res dogajalo. Menda se je rešil alkoholizma, preživel je poskus samomora, štartal z lastno glasbeno založbo Husky Pants in zabeležil niz ad hoc sodelovanj in solističnih eksperimentov. Ampak čakali smo na njegov „redni" album; Ryley je namreč eden tistih talentov, ki mu je vedno manjkalo tisto nekaj do velike izpolnitve. Tehnično je izvrsten; je „učenec" čikaške šole Davida Grubbsa in Jima O'Rourkea, tudi njegovo petje in glas imata karakter, spremljevalna zasedba solidno opravlja svoje delo. Tokrat, na albumu Curse in Fable, je za producenta najel še izkušenega Johna McEntirea (Tortoise, The Sea And Cake), ki pomaga še z vibrafonom in klaviaturami.
Zakaj je ob vseh teh atributih Ryley posegel po starih progresivnih in jazzrockovskih obrazcih, ni jasno. Pesmi so dobro zastavljene, a to Ryleyu ni dovolj. Nujno mora izkazati uigranost in domišljavost celotne zasedbe, s stalnimi prehodi, logičnimi in tudi nelogičnimi, ruši za seboj vse, kar uspešno zgradi. Kar pomeni, da lahko uživamo v izvrstnosti muziciranja, manj pa v izpeljavi posameznih pesmi. Tisto, kar bi lahko ostalo vsaj kot vtis, se razprši v miriado tehniških bravur. Zapuščino Yes, King Crimson in Steely Dan je pač težko predelati v nekaj sodobnega in približno inovativnega. Žarek upanja posije skozi sklepno pesem, Shiva With Dustpan je že v osnovi dovolj privlačna, da ne potrebuje zapletov. Napoved za naprej? Do tedaj Ryley Walker ostaja talent, ki mu še vedno manjka tisto „nekaj".

Skupni imenovalec praktično vseh skladb Yanna Tiersena, in ni jih malo, je ravno sveta preproščina. Najsi snema sam ali s številnimi gostujočimi glasbeniki, vedno bo njegova zasnova nek silno preprost motiv. Tega potem modularno širi in stopnuje v kompleksne skladbe, ali pa tudi ne. Njegov solistični klavirski album EUSA je, na primer, ostal očiščen bistvenih dodatkov. Tokrat, na albumu Kerber, je Tiersen poiskal srednjo pot. V ospredju je klavirska igra, za katero se zdi, da skozi vse zapise zgolj variira osnovno temo (končno so si naslovi skladb podobni), a elektronski posegi so tokrat bolj podporni. Polnijo tisti vmesni prostor, ki ga Tiersen sicer tako rad prepušča tišini. In postopoma, gladko prevzamejo razpoloženje in ga popeljejo v nove razsežnosti, kamor klavir ne seže. Obdelava elektronskih tekstur je tule izvedeno z veliko mero okusa in natančnosti. Tekom albuma se to „ozadje" počasi in vztrajno prebija v ospredje, nekje na sredini elektronsko žvižganje in topotanje celo prevlada in napoveduje povsem drugačen veliki finale. No, ampak to se ne zgodi, Tiersen nas ne bo pridobil s cenenimi fintami. Raje se bolj zagnano posveti klavirju, ki očitno postaja njegov priljubljeni inštrument. V izteku ponovno pušča klavirju, da njegovi toni na dolgo odzvanjajo in opozarjajo, da je Yann Tiersen posnel še en odličen album.

Že njihovi škotski „sorodniki" Mogwai so ugotovili, da lahko viške ustvarjalnih impulzov porabijo za filmsko glasbo. In tako so se tudi Explosions In The Sky po seriji „rednih" albumov lotili skladanju in snemanju sondtrackov. Verjetno je bolj enostavno. Vsaj v njihovem primeru ostaja filmska glasba na ravni osnutkov, ki se slišijo, kot da so nastajali sproti, spontano, ob gledanju filmskih prizorov. Ni jih bilo potrebno dodelovati, zaokroževati v celovite skladbe.
Plačilo je bilo vnaprej, ni bilo potrebe po koncertni promociji... Pa vendarle, tudi Explosions In The Sky so že zaradi sebe želeli posneti spet nekaj trajnejšega, album, ki bi stal sam zase. In posneli so ga kar na osnovi soundtracka. Le da so „osnutke" iz dokumentarnega filma o teksaških nacionalnih parkih nadgradili v samostoječi album Big Bend.
Za začetek, tokrat ima vsaj bobnar nekaj več dela, a v ospredju so lirične, prostrane in žive zvočne slike. Tokrat so Explosions In The Sky razširili arzenal glasbil, navite kitare so se umaknile orkestraciji godal, klavirja, zvončkov in tako naprej. Pomirjajoča narava očitno v nobenem trenutku ni ponujala navdiha po vrtinčastem hrupu, ki so ga tako radi zganjali na zgodnjih albumih.

V pomanjkanju bolj natančne terminologije se je početja ansambla Karkhana oprijel naziv „svobodna bližnjevzhodna glasba". Vse kaj bolje definiranega bi zgrešilo bistvo. Sedemčlanski kolektiv se ne ozira na pričakovanja kogarkoli, reže po svoje. To pa najbolj uspešno uprizori v živo, na koncertnem podiju. Ker so živi nastopi med pandemijo še posebej redki, nam ostane poslušanje koncertnega posnetka, ki je nastal junija 2019 v amsterdamskem klubu Bimhaus, objavljen pri založbi Karl pod naslovom Al Azraqayn.
Kot izkušeni mački Karkhana vedo, kako se stopnjuje koncert. Uvede Sam Shalabi (iz Land Of Kush) na strunskem glasbilu oud, le počasi gradi in razvija improvizirano temo, ki se gladko prelevi v poliritmično obredje Michaela Zeranga (iz Peter Brötzmann Chicago Tentet). Potem se šele začne „ples". Na vročo tolkalski podlago prilivajo olje še ostali člani septeta, da mešanica zavre v pravo psihadelično eksplozijo. Pihala in električne kitare, elektronika in flavta, vse se preliva in podžiga. Med uro in pol trajajočem nastopu Karkhana še zastanejo, umirijo tempo, prepustijo mesto samostojnim izletom, saj le tako vrtinci skupne improvizacije pridejo do pravega vtisa. Zanje velja, najprej manj postane več, ampak tudi več postane več.

Londonski black midi so promocijo postavili na glavo. Namesto, da bi oglaševali na vseh mogočih „družbenih" platformah, so se povsem umaknili s spleta in praktično našli pot do poslušalstva na način „od ust do ust". In dokazali, da gre tudi tako, da morda ravno zato še bolj vzbudiš pozornost. A najprej so pozornost vzbudili z muziko, najprej s singli in odmevnim albumom Schlagenheim. Že ta je bil izjemno kompleksen, zapleten, pregneten z mnogimi progresivnimi rešitvami. Ne samo, da fantje znajo igrati, poznajo tudi širok spekter glasb, črpajo od vsepovsod in to avtorsko predelajo v bliskovito spreminjajočo rockovsko godbo.
Že v štartu so se zavezali, da bodo nadaljevali le, če se bodo vedno znova „izumljali". Tu se zaplete. Nenazadnje sta inovativnost in izvirnost relativni. V polju rockovske godbe pa sploh ograjene že z instrumentarijem. Izstop drugega kitarista Matta Kwasniewski-Kelvina je v tem primeru celo blagoslov (obvestili so nas preko socialnih omrežij!), s saksofonistom Kaidijem Akinnibijem in klaviaturistko Seth Evans so black midi razširili polje delovanja in album Cavalcade zato predstavlja sveže nadaljevanje prvenca. Snemanje je potekalo dlje časa, pesmi so konciznejše, bolj dodelane, a še vedno polne prevratov in pravih tehniških vragolij, ki jim komaj sledimo. Tu povzemajo duha časa, ko strežejo z obilico „informacij". Ne moreš pa imeti vsega, ko se posvetiš vsaki podrobnosti, izgubiš nekaj spontanosti. Morda del težave tiči v dejstvu, da preveč znajo?

Podobno se rutini izogiba škotski bard James Yorkston. Kot po nekem pravilu menja spremljevalno zasedbo, najprej so to bili The Athletes, na kratko The Big Eyes Family Players, najbolj drzno se je spustil v sodelovanje v triu Yorkston / Thorne / Khan, nazadnje je ad hoc posnel pesmi s švedsko skupino The Second Hand Orchestra. Kar pomeni, da je Yorkston na snemanje albuma The Wide, Wide River prinesel pesmi, ki jih ostali sploh še niso slišali. Zaigral jim jih je šele v snemalnem studiu: enkrat, dvakrat in gremo. S tem je ohranil živost igranja, slišijo se vsa mala razhajanje med udeleženci, male disharmonije in ritmični zamiki. Spomnijo na nekatera izvajanja Willa Oldhama, ki prav tako rad snema brez vaje.
Obenem Yorkstonu ni zmanjkalo ne pesmi ne besedil. Ponovno črpa iz bogate zakladnice škotske ljudske pesmi in jo nadgrajuje z lastnimi opažanji. Zna z melodijo in besedo, še iz tako preproste zasnove izpelje zgledno pesem. Mojster.

Medtem ko je na prejšnjem, dvojnem albumu States Of Mind saksofonist Kjetil Moster še vsaj poskušal krotiti in usmerjati igranje ostalih treh članov zasedbe Moster!, je počasi moral priznati, da že zaradi njihovih izdelanih glasbenih karakterjev to postaja vse bolj nemogoča in nesmiselna naloga. Ampak zato skladbe na aktualnem, petem albumu Dust Breathing niso samo bolj odprte, ampak mestoma tudi bolj osredotočene. Skupina sama se vse bolj zaveda lastnega poslanstva, kvartet sedaj natanko ve, kdaj se spusti iz vajeti in kdaj se usmerijo proti istemu cilju. Že v uvodni, skoraj 14 minutni skladbi The Bonfire, The Sun izkažejo vse, kar zmorejo in znajo. Počasi tipajo, gradijo vse bolj koherenten zvočni udar, kjer se zvočni izvori stalno mešajo in na primer zvoka saksofona in sintetizatorja zlahka zamenjata mesti in ritem sekcija melje brez milosti. Stvari gredo naprej v drugem zapisu, ko se vsi skupaj že bližajo metalski vaji. Kar je ponovno zavajajoče, saj je tretji zapis meditativen, četrti pa jazzovsko kompleksen s stalnimi prehodi ritma in podivjanega saksofona. Najlaže bi bilo zapisati, da so tokrat Moster! „zgolj" povzeli vse, kar so že izkazali na prejšnjih štirih ploščah. In naredili korak naprej; z albumom Dust Breathing so prišli do optimalne točke „preloma" med uigranostjo in razigranostjo. Prihodnost bo še vznemirljiva.

Inventura 2021

Foto/Photos:
Circuit Des Yeux (Haley Fohr) (bandcamp)
Arab Strap (https://www.arabstrap.scot/)
Lingua Ignota (Kristin Hayter) (bandcamp)
Black Country, New Road (bandcamp)
Nick Cave & Warren Ellis (discogs)
Pauline Anna Strom (bandcamp)
The Notwist (bandcamp)
Floating Points (Sam Shepherd) (bandcamp)
Bell Orchestre (bandcamp)
Low (bandcamp)
Dry Cleaning (bandcamp)
Xordox (JG Thirlwell) (bandcamp)
BLK JKS (bandcamp)
Ryley Walker (Evan Jenkins)
Yann Tiersen (bandcamp)
Explosions In The Sky (bandcamp)
Karkhana (bandcamp)
black midi (bandcamp)
James Yorkston (bandcamp)
Moster! (bandcamp)

(Rock Obrobje, 10.december 2021)

Janez Golič