2021
V celoletni inventuri povzetek tistega, kar je že bilo zapisano v posameznih, mesečnih inventurah ali v rezencijah albumov. Spisek Top 20 za 2021 Ko jezo zamenja žalovanje, so potrebna druga sredstva. Haley Fohr je pod imenom Circuit Des Yeux počasi in zanesljivo prehajala iz klubskega, skoraj „underground" okolja na površje. O tem pričajo že založbe, pri katerih je snemala. Najprej Drag City (vedno na obrobju), za tem Thrill Jockey (ki je obetala, da postane velika, a je ostala solidna srednje neodvisna) in nazadnje neodvisni gigant Matador. Nenavadno le, da se za svež, visokoleteči album -io niso bolj potrudili s promocijo. Naj bi ga poslušalci odkrili kar sami? Je danes to sploh še mogoče? Posebej še, ker na albumu ne boste našli „hit" teme, ki bi preko strimanja in youtube kanala pritegnila širše poslušalstvo... Navdušila je vsaj kritiko. Prejšnji, „jezni" album Reaching For Indigo, je zabeležil nedeljeno hvalo. Obenem je bil še delo „klasičnega" rockovskega benda, tokrat je snemala z veliko pomočjo orkestra. Odziv je mešan. Haley pač stopa po svoje, ne zadovolji se z doseženim, ampak muziko prilagaja stanju duha. Tragično umrl prijatelj je spremenil njeno čustveno stanje, in kot umetnica ga je morala ozvočiti v velikem slogu. Med pandemijo bi morala na sproščujočo turnejo s svojim alter egom Jackie Lynn, s katerim nabija disko beat, a je vse skupaj odpadlo. V redu, potem se gremo zares. Kratek vzdih in udar celega orkestra, to so uvodne sekunde albuma -io. Ko se orkestracija ujame s prodornim petjem, podprtim s studijskim procesiranjem, smo priča drami na kvadrat. Od povzdignjene liturgije na način Dead Can Dance se Haley zlahka preobrazi v peklensko zaklinjanje v slogu Diamande Galas. Ko simbioza orkestra in petja popusti, se približa avantgardnim postopkom poznega Scotta Walkerja. Pa vendarle ima svoj glas, ki je več čas izjemno natančen in usklajen sam s sabo. Vedno brez težav izpelje dokaj zapletene oblike pesmi, dviga in spušča, stopnjuje in sprošča. Sklepna Oracle Song priča, da niti ne potrebuje podpore velikega orkestra, zadošča klavir in ta glas, in učinek je zagotovljen. Nikoli nimamo občutka prisile, njen pogon je popolnoma avtorski, in res škoda, da bo prišla do ušes omejenega števila poslušalcev.
S povratniškimi albumi je križ. Malo jih dosega raven najboljših stvaritev nekega glasbenika.
Tako so bila pričakovanja ob napovedanem svežem albumu škotskega duo Arab Strap dokaj nizka, še posebej, ko sta Aidan Moffat in Malcolm Middleton sama večkrat priznala, da sta že leta 2005 izčrpala vse, kar sta imela „povedati".
Da se je njuna pot iztekla. Da ne bo nobene nove plošče več.
V pomenljivo naslovljeni pesmi Religion As Leader z albuma House Of Lull.House Of When Marshalla Alexisa (Daughters) s spremljajočimi vokali gosti Kristin Hayter, ki sicer deluje pod imenom Lingua Ignota.
Praktično sočasno je tudi ona objavila svež album Sinner Get Ready.
Še dobro, da nas je že pripravila na šok terapijo s prejšnjima dvema albumoma, predvsem Caligula izpred dveh let je naletel na širšo kritiško hvalo.
Kar pomeni, da so bila pričakovanja pred svežim albumom toliko večja.
Londonska sedmerica Black Country, New Road je opozorila nase že s prvimi singli, kar je sicer dokaj značilno za otoško medijsko iskanje naslednjih rešiteljev „rock'n'rolla".
Razlika je v tem, da Black Country, New Road ne zvenijo kaj prida angleško in da pretirano dolge kompozicije ne predvidevajo komercialne eksploatacije.
Samo šest so jih zabeležili na album For the first time, s tem da je uvodna instrumentalna.
Še tri so na novo posnete pesmi s singlov, namreč v vmesnem času so doživele koncertno osvežitev, utrdile so se skozi številne izvedbe in obenem so Black Country, New Road želeli, da vse pesmi na albumu nosijo podobno vznesenost in zvočni odblisk.
Že na albumu Ghosteen se je zvok The Bad Seeds očitno premaknil na stran analogne elektronike, s katero vse raje rokuje Warren Ellis.
Čeprav se je proslavil prav s tisto diabolično igro violine.
Sedaj je podpisan kar kot soustvarjalec albuma Carnage, skupaj z Nickom Caveom in brez ostalih slabih semen.
Prvič z glasbo, ki ni soundtrack. Tako da je na zvočni ravni album logično nadaljevanje Ghosteen, prevladuje skoraj liturgična spremljava z oddaljenim zborom in lebdečimi orglami.
K sreči Nick spet več poje in manj recitira, Warren pa je celo godala prepustil gostujočim glasbenikom. Sam se raje posveča malim sintetizatorjem.
Skozi osemdeseta jo je komaj kdo opazil. Svojo meditativno, z analognimi sintetizatorji ustvarjeno glasbe je Pauline Anna Strom najprej objavila na dveh vinilnih albumih, kasneje še na štirih kasetah, in poniknila.
Vse dotlej, ko so leta 2017 pri založbi RVNL Intl. objavili izbor njenih starejših kompozicij v album Trans-Millenia Music.
Sprožil se je val ponovnega zanimanja in z založbe so Pauline ponudili pogoje snemanja in objave svežih kompozicij. Vse daljši so premori med objavami rednih albumov nemških The Notwist, na aktualnega je bilo potrebno čakati sedem let. Je pa res, da posamezni člani ta čas niso počivali, vse prej. Predvsem jedro skupine, brata Markus in Micha Acher, sta lastnika založbe Alien Transistor, sodelujeta v mnogih projektih, skupinah, snujeta filmsko glasbo. Skozi številna sodelovanja sta prišla tudi na zamisel o povabilu gostujočih glasbenikih, pevk in pevcev na snemanje albuma Vertigo Days. Kar je bilo že skoraj nujno, The Notwist so se po prelomu z začetnim surovim kitarskim rockom znašli v zanki lastne izvirnosti. Melodije ostajajo namreč iste, zapete z istim sladkobnim glasom. Potrebni so torej sveži aranžerski prijemi in tu The Notwist še vedno uspevajo. Ritem nikoli ne zapade v tričetrtinski kliše, prej ga zmanipulirajo z dub postopki in prestrelijo z elektronskim drgetom. Kitare je le še za vzorec, le takrat, ko pesmi potrebujejo dodatni nalet. Za prepotrebno raznolikost torej skrbijo japonska pevka Saya (iz Tenniscoats), argentinska pevka Juana Molina, ameriški multiinstrumentalist in pevec Ben LaMar Gay, pevka in klarinetistka Angel Bat Dawid in drugi. S tem so The Notwist izstopili iz varnega območja v območje tveganja in odprte kreative. Saksofonist Pharoah Sanders se je praktično upokojil, ko je pri svojih 75 letih slišal prvi album Elaenia angleškega pianista Sama Shepherda, in se navdušil do te mere, da je ponudil sodelovanje na enem od prihodnjih projektov. Pretekla so še štiri leta, da je do tega sodelovanja dejansko prišlo in še dve leti do končne objave (seveda, pandemija). Sam, ki najpogosteje deluje pod imenom Floating Points, je zložil nadvse preprosto zasnovo, ki jo se potem variiral skozi devet stavkov. Pomagal si je s klavirjem, sintetizatorjem in čembalom, spisal partituro za Londonski simfonični ansambel in vpoklical še Sandersa, ki je dinamično pognal kompozicijo v nove dimenzije. Torej navkljub ambientalni preproščini albuma Promises, glasba prehaja od meditacije do dihanja s polnimi pljuči, in predvsem, nikoli ne miruje ali stagnira. Mestoma eksplodira Sanders z izbruhi na saksofonu, drugje Sam streže z miriado elektronskih efektov in nenazadnje vse skupaj preplavi godalni orkester. Vmes se vsi skupaj vrnejo v izhodišče, v tistih nekaj tonov, ki sestavljajo temelj skladbe in iščejo nove smeri za naprej. Včasih je res potrebno stopiti nazaj, v samo osnovo, takorekoč do „praznega lista", od koder se poiščejo sveže zamisli. Ta zasedba ima še potencial.
Kanadski ansambel Bell Orchestre je po dobrih desetih letih le zabeležil svež album House Music.
Nastal je v dveh dneh v hiši violinistke Sarah Neufeld, pač po sili razmer.
Držali so se pravil o druženju med pandemijo in igrali v različnih prostorih, največ dva v dnevni sobi, kuhinji in eden na stranišču.
Po nekaj testnih ogrevanjih so skozi improvizacijo posneli uro in pol trajajoč posnetek, ki so ga kasneje oklestili na polovico, uredili tako, da se deset zapisov preliva eden v drugega, še vedno pa stoji tudi vsak zase.
Postopek spomni na lanskoletno psihedelično mojstrovino skupine The Dream Syndicate; glasba izhaja iz improvizacije, a skupina se trudi, da bi zabeležila nekaj zaokroženega, celovitega.
S tem ohranjajo spontanost, igrivost, in presenečajo same sebe, ko se iz sprotnega igranja rojeva, raste in oblikuje skladba.
Pionirji t.i. slow-corea se vračajo že s tretjim albumom, ki ga v veliki meri določajo namerna popačenja zvoka.
Prav nič jim ne pritiče. Občuteno harmonično petje je pač v nasprotju z digitalnimi posegi v zvok, ki za povrh občasno popolnoma prevladajo.
Audiofili bi si zatiskali ušesa, a po drugi strani sta Alan Sparhawk in Mimi Parker izmojstrila vokalne sposobnosti do popolnosti.
Producent BJ Burton, ki je zakrivil zvok na teh zadnjih treh albumih, je tokrat petje vseeno nekoliko potisnil v ospredje.
Dolgo je moral kitarist Tom Dowse prepričevati vokalistko Florence Shaw, da se pridruži zasedbi Dry Cleaning.
Ni bila prepričana, kako se bo njena recitacija vklopila v format rockovskega tria, komaj kdaj namreč zares poje.
Poudarek je na besedilih, ki jih še angleško govoreči poslušalci ne razumejo najbolje.
Polna so nepovezanih refleksij, a nenazadnje, za končni vtis je pomembna moč besede, interpretacija v interakciji z, vsaj v primeru Dry Cleaning, predvsem igro kitare. Po štirih letih zatišja je JG Thirlwell brez najave obelodanil svež elektronski album Omniverse, še enkrat pod imenom Xordox. Prvi album, leta 2017 izdan Neospection, je ponujal fascinacijo nad prostranostjo vesolja, še likovna oprema je bila izposojena pri NASA centru. Tokrat se je Thirlwell malenkostno prizemljil, še vedno pa je glasba ustvarjena praktično le z množico sintetizatorjev. Manjkata vsaj dva prepoznavna elementa, ki označujeta praktično vse njegove dosedanje „projekte", ki jih ni malo; simulacija velikega simfoničnega orkestra in udarna bobnarska garnitura. Xordox je druge vrste „izlet", a nič manj zahteven, tako zanj kot za poslušalca. Sedaj mu je sicer nekaj lažje, z računalnikom je pač rokovanje z več stezami bolj preprosto kot prej s trakovi, a še vedno praktično sam upravlja z vsemi izvori sintetičnih zvokov. Po malem se napaja pri „vseh" pionirjih elektronskega „popa", od Tangerine Dream iz osemdesetih, do Kraftwerk in Moroderja. Torej je ritmična podlaga zgrajena na sekvencerjih, ki jih stalno modulira, da se mestoma kar stopijo z ostalimi elektronskimi postopki. Korak naprej od albuma prvenca se pozna predvsem v bogastvu zvočnih rešitev, v prepletu neskončnih odtenkov sintetiziranega zvoka. Nenazadnje je že z naslovom albuma pokazal na pretenzijo; zapustil bo enotno vesolje in se podal v vsa možna vesolja hkrati, glasba z Omniverse pa bo soundtrack medgalaktičnega potovanja. V tem je še vedno stari dobri Foetus, tudi največ mu ni dovolj. Kazalo je že, da bo južnoafriški kvartet BLK JKS (Black Jacks) ostal pri enem in edinem albumu, leta 2009 izdanem After Robots. Še za tega so potrebovali skoraj desetletje. Ko je album le izšel, je naletel na odličen sprejem pri poslušalcih in pri nekaterih glasbenih zvezdnikih, ki so skupino zvabili za ogrevanje svojih koncertov ali zastavili vsaj dober glas. Po tem, ko so BLK JKS obredli pol sveta, so se vrnili domov v Johannesburg in se razpršili po samostojnih projektih. Odločilen je bil odhod pevca in kitarista Lindanija Butheleza, saj je v največji meri oblikoval slog skupine. To je še najbolj razvidno ob poslušanju novega albuma Abantu / Before Humans; že z naslovom kaže, da je pravzaprav predhodnik prvenca! In res šele ta album izpostavlja „afro" korenine skupine, ki se je prej kar preveč nagibala k progresivnemu rocku in njegovih odvodih. Ker res nimajo sreče, so jim tatovi pobrali opremo iz improviziranega studia in za povrh še disk s končanimi posnetki. Pol leta dela je šlo v nič. Skoraj; kajti BLK JKS so odločni, da končajo začeto, v vsega treh dneh ponovno posneli vse pesmi. Kar se je izkazalo za izvrstno potezo. Sedaj so stvari bolj preproste; brez zapletanja v tehniška izkazovanja BLK JKS ponujajo en razigran, sproščen gruv, plesno funky vročico z večglasnim obrednim petjem in okusnimi etno okraski, predvsem pa pritegnejo navdahnjeni refreni. Večina glasbe je obenem prežeta s puščavskim bluesom, pesmi preveva melanholija in veselje, kar se morda zdi kontradiktorno, a funkcionira. Prava popotnica v prihajajoče poletje.
Čikaškemu kitaristu in pevcu Ryleyu Walkerju se je v zadnjih letih res dogajalo.
Menda se je rešil alkoholizma, preživel je poskus samomora, štartal z lastno glasbeno založbo Husky Pants in zabeležil niz ad hoc sodelovanj in solističnih eksperimentov.
Ampak čakali smo na njegov „redni" album; Ryley je namreč eden tistih talentov, ki mu je vedno manjkalo tisto nekaj do velike izpolnitve.
Tehnično je izvrsten; je „učenec" čikaške šole Davida Grubbsa in Jima O'Rourkea, tudi njegovo petje in glas imata karakter, spremljevalna zasedba solidno opravlja svoje delo.
Tokrat, na albumu Curse in Fable, je za producenta najel še izkušenega Johna McEntirea (Tortoise, The Sea And Cake), ki pomaga še z vibrafonom in klaviaturami. Skupni imenovalec praktično vseh skladb Yanna Tiersena, in ni jih malo, je ravno sveta preproščina. Najsi snema sam ali s številnimi gostujočimi glasbeniki, vedno bo njegova zasnova nek silno preprost motiv. Tega potem modularno širi in stopnuje v kompleksne skladbe, ali pa tudi ne. Njegov solistični klavirski album EUSA je, na primer, ostal očiščen bistvenih dodatkov. Tokrat, na albumu Kerber, je Tiersen poiskal srednjo pot. V ospredju je klavirska igra, za katero se zdi, da skozi vse zapise zgolj variira osnovno temo (končno so si naslovi skladb podobni), a elektronski posegi so tokrat bolj podporni. Polnijo tisti vmesni prostor, ki ga Tiersen sicer tako rad prepušča tišini. In postopoma, gladko prevzamejo razpoloženje in ga popeljejo v nove razsežnosti, kamor klavir ne seže. Obdelava elektronskih tekstur je tule izvedeno z veliko mero okusa in natančnosti. Tekom albuma se to „ozadje" počasi in vztrajno prebija v ospredje, nekje na sredini elektronsko žvižganje in topotanje celo prevlada in napoveduje povsem drugačen veliki finale. No, ampak to se ne zgodi, Tiersen nas ne bo pridobil s cenenimi fintami. Raje se bolj zagnano posveti klavirju, ki očitno postaja njegov priljubljeni inštrument. V izteku ponovno pušča klavirju, da njegovi toni na dolgo odzvanjajo in opozarjajo, da je Yann Tiersen posnel še en odličen album.
Že njihovi škotski „sorodniki" Mogwai so ugotovili, da lahko viške ustvarjalnih impulzov porabijo za filmsko glasbo.
In tako so se tudi Explosions In The Sky po seriji „rednih" albumov lotili skladanju in snemanju sondtrackov.
Verjetno je bolj enostavno.
Vsaj v njihovem primeru ostaja filmska glasba na ravni osnutkov, ki se slišijo, kot da so nastajali sproti, spontano, ob gledanju filmskih prizorov.
Ni jih bilo potrebno dodelovati, zaokroževati v celovite skladbe.
V pomanjkanju bolj natančne terminologije se je početja ansambla Karkhana oprijel naziv „svobodna bližnjevzhodna glasba".
Vse kaj bolje definiranega bi zgrešilo bistvo. Sedemčlanski kolektiv se ne ozira na pričakovanja kogarkoli, reže po svoje.
To pa najbolj uspešno uprizori v živo, na koncertnem podiju.
Ker so živi nastopi med pandemijo še posebej redki, nam ostane poslušanje koncertnega posnetka, ki je nastal junija 2019 v amsterdamskem klubu Bimhaus, objavljen pri založbi Karl pod naslovom Al Azraqayn.
Londonski black midi so promocijo postavili na glavo.
Namesto, da bi oglaševali na vseh mogočih „družbenih" platformah, so se povsem umaknili s spleta in praktično našli pot do poslušalstva na način „od ust do ust".
In dokazali, da gre tudi tako, da morda ravno zato še bolj vzbudiš pozornost.
A najprej so pozornost vzbudili z muziko, najprej s singli in odmevnim albumom Schlagenheim.
Že ta je bil izjemno kompleksen, zapleten, pregneten z mnogimi progresivnimi rešitvami.
Ne samo, da fantje znajo igrati, poznajo tudi širok spekter glasb, črpajo od vsepovsod in to avtorsko predelajo v bliskovito spreminjajočo rockovsko godbo.
Podobno se rutini izogiba škotski bard James Yorkston. Kot po nekem pravilu menja spremljevalno zasedbo, najprej so to bili The Athletes, na kratko The Big Eyes Family Players, najbolj drzno se je spustil v sodelovanje v triu Yorkston / Thorne / Khan, nazadnje je ad hoc posnel pesmi s švedsko skupino The Second Hand Orchestra.
Kar pomeni, da je Yorkston na snemanje albuma The Wide, Wide River prinesel pesmi, ki jih ostali sploh še niso slišali.
Zaigral jim jih je šele v snemalnem studiu: enkrat, dvakrat in gremo.
S tem je ohranil živost igranja, slišijo se vsa mala razhajanje med udeleženci, male disharmonije in ritmični zamiki.
Spomnijo na nekatera izvajanja Willa Oldhama, ki prav tako rad snema brez vaje. Medtem ko je na prejšnjem, dvojnem albumu States Of Mind saksofonist Kjetil Moster še vsaj poskušal krotiti in usmerjati igranje ostalih treh članov zasedbe Moster!, je počasi moral priznati, da že zaradi njihovih izdelanih glasbenih karakterjev to postaja vse bolj nemogoča in nesmiselna naloga. Ampak zato skladbe na aktualnem, petem albumu Dust Breathing niso samo bolj odprte, ampak mestoma tudi bolj osredotočene. Skupina sama se vse bolj zaveda lastnega poslanstva, kvartet sedaj natanko ve, kdaj se spusti iz vajeti in kdaj se usmerijo proti istemu cilju. Že v uvodni, skoraj 14 minutni skladbi The Bonfire, The Sun izkažejo vse, kar zmorejo in znajo. Počasi tipajo, gradijo vse bolj koherenten zvočni udar, kjer se zvočni izvori stalno mešajo in na primer zvoka saksofona in sintetizatorja zlahka zamenjata mesti in ritem sekcija melje brez milosti. Stvari gredo naprej v drugem zapisu, ko se vsi skupaj že bližajo metalski vaji. Kar je ponovno zavajajoče, saj je tretji zapis meditativen, četrti pa jazzovsko kompleksen s stalnimi prehodi ritma in podivjanega saksofona. Najlaže bi bilo zapisati, da so tokrat Moster! „zgolj" povzeli vse, kar so že izkazali na prejšnjih štirih ploščah. In naredili korak naprej; z albumom Dust Breathing so prišli do optimalne točke „preloma" med uigranostjo in razigranostjo. Prihodnost bo še vznemirljiva.
Foto/Photos: (Rock Obrobje, 10.december 2021) Janez Golič |