INTERPOL
Turn On The Bright Lights
(Labels, 2002)
Pred dobrim letom so iz New Yorka udarili The Strokes, sedaj jim ob medijskem pompu sledijo Interpol. Oboji se nam ponujajo kot možni dokaz trditve, da je rock glasba v resni krizi (dodamo pa lahko še vrsto drugih zbranih pod imenom medijskega konstrukta nove rockovske revolucije, le da bi bil to že predmet daljšega zapisa). Hipotetično se pozabavajmo z mislijo, da bi prvenec The Strokes izšel sredi sedemdesetih let, in ga neposredno primerjajmo s prvenci skupin Television, Patti Smith Group, Ramones ali Talking Heads. Danes bi ime The Strokes našli le še kot omembo v kaki detaljnejši rockovski enciklopediji. Podobno velja za Interpol, le da bi njihov album moral izziti nekaj let kasneje v Angliji. Takrat bi se izgubil v senci prvih plošč Joy Division, Siouxsie And The Banshees ali Echo And The Bunnymen, kajti od naštetih prevzemajo le slogovne značilnosti, kar v glasbi pomeni zgolj dotikanje na površini. Skupini Interpol manjka notranje strasti, saj nima sprotne izkušnje časa in prostora, ki sta nedvomno določala zvok in sporočila, tudi namen, če ne kar kulturno držo t.i. post-punka. To so spremljali le posredno, s poslušanjem plošč in podoživljanjem 'zgodovinskih' dogodkov.
No, Interpol so dopadljivi, varni, pesmi tečejo brez bistvenih vzponov in padcev, in če se že na ven nočejo izkričati, jim tudi ne uspe ustvariti tiste notranje naraščajoče napetosti, ki bi se sprostila v zadušenem izbruhu. Obstanejo na pol poti. Brez avtorske note so kvečjemu sleditelji idej, ki so naravnost eksplodirale po punkovski detonaciji. Seveda imajo pravico preigravati glasbo, ki jo imajo radi, ampak v tem primeru še vedno raje posežem po 'izvirniku'. Če ne drugega, so še vedno dober kažipot za vse, ki izvirnih post-punkovskih skupin niso imeli priložnosti spoznati, pa jih preko Interpol morebiti spoznajo za nazaj.
Kajti Interpol so le polepšani približek, daleč, predaleč od dražljivosti neznanih zadovoljstev. (Muska)
Janez Golič
