Intervju: Irena POVŠE (Buba PR)
Z Ireno sva se vsa ta leta srečevali v glavnem na koncertih v Ljubljani, pa ne samo tistih, ki jih je sama organizirala. Je namreč ena redkih aktivih organizatork rockovskih koncertov v Sloveniji, ki jo redno videvaš na vseh pomembnejših rockovskih dogodkih.Pogovoru za intervju pa se je dolga leta izmikala, spočetka predvsem zaradi tega, ker ni nič posebnega, ker njeno početje ni nič posebnega, ker…
No, avgusta 2002 pa nama je, po mojem daljšem in upornem prigovarjanju, le uspelo zabeležiti pogovor.
Na slovenskem glasbenem prizorišču si s svojo agencijo Buba prisotna že nekaj časa. Pokrivaš točno določena glasbena področja zato za začetek morda banalno, ampak nujno vprašanje: Kdaj in kako je Buba startala? Kako je nastal zaščitni znak agencije?
Leta 1986 je bil HardCore Kolektiv v fazi, ko smo ne samo poslušali in snemali kasete, ampak smo aktivneje pričeli organizirati koncerte, delali fanzine, se ukvarjali z video produkcijo... To leto je bilo zame pomembno zaradi obiska v ZDA in vzpostavitve številnih stikov z akterji tamkajšnje subkulturne scene. V hiši najbž najbolj znanega glasbenega fanzina Maximum Rock&Roll v San Franciscu sem spoznala tudi Dolfa Hermannstadterja iz Nemčije, ki je bil in je še danes urednik fanzina Trust, ter organizator mnogih evropskih turnej skupin, ki smo jih videli tudi pri nas, npr. Fugazi, NoMeansNo, Scream (z bobnarjem Dave Grohlom – Nirvana, Foo Fighters, QOTSA), S.N.F.U., Gov't Issue, All, Victims Family, Soul Side, Alice Donut, Skin Yard, Girls Against Boys, At the Drive-In in drugih. Zanimal me je način dela pri Maximum R&R, hotela sem spoznati ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi zadevami, skratka, padla sem v samo bistvo takratnega dogajanja na hardcore sceni.
Zabava s HC Kolektivom se je kmalu zame in za mojega prijatelja Davida Kržišnika ( tudi avtor fanzina Vrnitev odpisanih) začela razvijati v bolj resno smer. Proti koncu osemdesetih smo se zaradi različnega pristopa in interesov ločili na StripCore in Bubo. O izvoru imena ne bi razlagala, lahko pa povem, da sva si logotip sposodila iz pisma obiskovalke Bubinih koncertov, ki nama je dovolila, da njeno skico uporabiva za logotip. Me zanima, če ta oseba še prihaja na koncerte?
Ne morem se strinjati, da danes pokrivam glasbeno točno določena področje, čeprav gre res večinoma še vedno za koncerte, ki temeljijo na rockovskem izrazu. Sredi osemdesetih smo bili osredotočeni na hardcore sceno, ki pa se je tudi sama razvijala v različne smeri. Pozorneje smo pričeli spremljati izdaje posameznih založb kot npr. Dischord, SST, Touch and Go, proti koncu 80-tih pa seveda seattleski SUB POP in tamkajšnjo sceno v obdobju Nirvaninega »Sliver«, pa »Ultramega OK« Soundgarden, Screaming Trees,…
Vedno se trudim poiskati bende, ki ponujajo nekaj novega, vznemirljivejšega, žanr me nikakor ne omejuje, saj sem organizirala tudi koncerte npr. etno glasbe (Lajko Felix, Music of Benares,..). Z izkušnjami, ki sem si jih pridobila, sem precej bolj odprta, danes je moj glasbeni horizont mnogo širši.
Kako si vzpostavila kontakte s skupinami, kako pridobivala nove? A nam lahko izdaš način tvojega dela? Koliko si sledila svojemu glasbenemu okusu in koliko so ti pri tem pomagali prijatelji?
Srečanje z Dolfom je bilo pravzaprav srečno naključje. Prek njega sem dobila prve kontakte s skupinami, ki sem jih potem širila naprej. Z nekaterimi agenti oz. predstavniki skupin sodelujem že precej let, nekatere skupine me pokličejo kar same, druge poiščem jaz, tretji me najdejo v glasbenih publikacijah. Način organizacije koncerta je ustaljen: z agentom se dogovorimo za datum nastopa, glede na pričakovano število obiskovalcev in stroškovnik izberem prizorišče, koncert promoviram v medijih, poskrbim za dobro počutje benda na dan koncerta, v redkih primerih celo uspem pridobiti sponzorja... Prijatelje pokličem na pomoč takrat, ko je koncert na tak ali drugačen način prezahteven, da bi ga lahko izpeljala sama.
Vsekakor pa se zanašam na svoj glasbeni izbor.
Kdaj si se sploh začela ukvarjati z glasbo? Kakšno glasbo si poslušala?
V otroštvu je bil moj prvi vzornik vsekakor brat, glasbenik. Preigraval je Sinatro, Beatle, Gershwina. Vso to glasbo sem kot otrok nezavedno sprejemala vase. Brat je bil glasbeni učitelj in tudi sama sem dve leti vztrajala pri učenju harmonike. Zaradi njegovega resnega pristopa do dela in predvsem previsokih zahtev, ki jih je gojil do sestre, sem na določeni točki spoznala, da so vaje zame prehude. Enostavno nisem več prenašala konfliktov na osebni ravni. Moja druga obsesija takrat je bil šport. Namesto inštrumenta sem se odločila, da nadaljujem s treningom rokometa, kratek čas tudi smučanja. Spomini na osnovno šolo so spomini »upornice«, ki je na zvezke pisala Dead Kennedys, v garaži lovila valove Radia Študent...
Kdaj si spoznala, da želiš glasbo, ki ti je zanimiva, lansirati tudi na naše koncertne odre?
V HardCore Kolektivu je vsak prispeval svoj delež in sama sem šla v Ameriko. Tam je moje glasbeno navdušenje Dolf izkoristil tako, da me je naravnost vprašal, če bi bila pripravljena pripeljati kakšen bend v Slovenijo. In sem rekla, JA.
Koliko časa si gradila podobo agencije Buba in ali si jo lastiš v celoti?
Začetko segajo v okvir Hard Core Kolektiva, v nadaljevanju sodelovanje z Davidom Kržišnikom, zdaj pa urejam agencijo sama. Kar se tiče pravnega zastopstva je tu ves čas ŠKUC.
Kako ocenjuješ koncertno ponudbo pri nas, v primerjavi s tujino. Kako bi Buba delovala v tujini in kako ji uspeva doma?
Vsako okolje ima svoje zakonitosti in zdi se mi, da je prav naša majhnost pravzaprav vrednost. V smislu, da poznaš praktično vse ljudi, s katerimi sodeluješ. V Ameriki je na primer izredno težko uspeti kot individualni promotor. Klubi namreč najemajo bende določenega žanra, v Evropi pa imamo individualno izbiro. Mislim, da smo bili s koncertno ponudbo povsem primerljivi s tujino do poznih 90-tih, zdaj korak vsako leto težje lovimo, tako z večjimi koncerti, kot tudi na klubskem nivoju.
Kako »sodeluješ« z ostalimi slovenskimi glasbenimi promotorji tipa Vidmarjev Ropot ali FV? Povezovanja je veliko premalo.Težko se je namreč ujeti, vsak ima že izdelan način dela, stike, razlikujemo se tudi po glasbenem okusu. Ta trenutek poteka medsebojno sodelovanje tako, da se pokličemo, usklajujemo datume, morebitne probleme pri prehodu meje bendov z instrumenti, neurejenost na področju avtorskih pravic izvajalcev… Le izjemoma združimo sile in koncert priredimo skupaj. Če bi bili vsi skupaj bolj odprti, bi zadeve lahko dosti bolje delovale, še posebej, ker imamo pri nas opraviti z izredno majhnim tržiščem.
Klubska scena v Sloveniji se je v zadnjih letih zelo razmahnila. Kje so tvoji najzvestejši klubi? Kje so tvoji bendi najbolje sprejeti?
Klubska povezava zadnja leta funkcionira veliko bolje kot prej. Tu bi izpostavila Leona Roliha iz ilirskobistriškega kluba MKNŽ, s katerim sva v navezi od hardcore začetkov, pa Jureta Goslerja iz Idrije, zadnje čase lepo deluje MC Velenje, kjer je Sinisa Hranjec. Odkar je koncertni program v KUD-u prevzela Andreja Bolčina, redno sodelujem z njo. V Ljubljani je tu še, za nas organizatorje, nepogrešljivi Orto klub, kjer je vzdušje na koncertih vedno zelo dobro. Pred leti smo zgledno sodelovali tudi s K4, Galo halo.
Pri izbiri kluba se odločaš glede na tip benda, na pričakovan obisk koncerta. Zaenkrat nimam namena širiti svoje dejavnosti preko naših meja, razen npr. v Zagreb, kjer v klubu Močvara in KSET razmere poznam in tam večkrat nastopijo tuji bendi, ki jih posredujem. A ker se z menedžmentom posameznih skupin večinoma ne ukvarjam, sem bolj osredotočena na slovenski prostor. Seveda se tega ne bom branila, če se ukaže priložnost. Dobro moraš namreč poznati teritorij, kamor vodiš bende, pa klub, medije in nenazadnje publiko.
Kako kot ženska uspevaš v tem, resnici na ljubo, še vedno pretežno moško prevladujočem glasbenem poslu? Kakšne slabe izkušnje? Dogodivščine? Kje so dobre in kje slabe strani tega, da si ženska v tem kaotičnem svetu rock'n'rolla?
S tem vprašanjem se v bistvu sploh ne ukvarjam. Kar se organizacije koncertov tiče imam z ženskami izredno dobre izkušnje. Veliko jih deluje prav na področju organizacije koncertov, v promocijskih aktivnostih pri založniških hišah ali kot menedžerke. Vzrokov za to je več, od emocionalnega pristopa, ki je pri ženskah bolj prisoten, do organizacijske žilice. Dogodivščin je toliko kot koncertov, slabih izkušenj se ne spomnim. Od tega, da je bend poimenoval naslednjo ploščo po šali z žura, do tega, da tvoj najljubši bend povpraša: »Se lahko vrnemo naslednje leto in igramo tukaj?«. Spoznala sem veliko krasnih ljudi, nove glasbe, prijatelje imam vsepovsod po svetu. To delo me navdihuje.
Kam so po tvoje izginile vse slovenske rockovske aktivistke iz preteklosti?
No to vprašanje ti težko odgovorim, ker o starejših ne vem veliko, jih ne poznam, z vrstnicami je pa tako kot v življenju vsakogar, pravi ostanejo, drugi odidejo. Nekaterim je rockovsko udejstvovanje predstavljalo le fazo v odraščanju.
Koliko časa lahko rock vzdrži kot način življenja in mišljenja?
Ko si zraven zares, čas ni nikoli vprašanje. To velja za katerokoli stvar.
»Music, oh music, such a funky thing
The closer you get, the deeper it means.« Groove Machine, King's X
Katere bende bi si še posebej želela pripeljati na naše odre?
Skupine, ki so mi veliko pomenile v določenem obdobju so Die Kreuzen, King's X - moj najljubši bend za vse čase in razpoloženja, ki sem jih dvakrat pripeljala k nam. Prav tako Nebulo, Masters of Reality, ki smo jih tudi videli v Velenju. Pravzaprav je kar nekaj meni ljubih bendov nastopilo na naših odrih. Želela bi si pripeljati Queens of the Stone Edge, ki jih spremljam že od leta 1999 in nastopa v Avianu, Gov't Mule, Bena Harperja, Natas, Tool, pa recimo Medeski, Martin & Wood, Pat Methenyja, Belo Flecka… skupine, ob katerih začutim energijo in vibracije, pristnost in iskrenost, ki ti jo glasba daje.
Kateri je po tvojem izboru najuspešnješi koncert v tvoji organizaciji?Kriterijev za uspešen koncert je več, glede na število blizu tritisoč prodanih vstopnic bi bili to NOFX, kar nekaj koncertov bi sodilo v izbor najuspešnjejšega koncerta po aktualnosti, odrskem nastopu, vzdušju kot npr. Fugazi, GVSB, NMN, …a bi med njimi brez dvoma izbrala prvi nastop King's X, 27. 3. '99 v K4. To je bil magičen večer. Ker sem vedela, da bo zelo težko finančno pokriti stroškovnik in obenem verjela, da se nas bo vseeno zbralo zadosti navdušencev, da izpeljem koncert, sem se odločila za malce skrivnosten pristop. Vstopnice si je bilo mogoče zagotoviti le z vnaprejšnjo rezervacijo. Ob relativno visoki ceni je vsak obiskovalec dobil kupon za dva napitka, v dvorani smo pripravili prigrizke, sončnice za dekoracijo…Bend je kar precej zamujal, zato sem jih šla iskati na cestninsko postajo, da bi čim hitreje prispeli do kluba. Napetost je rasla in potem so prišli na oder, odprli ojačevalce in začeli z Groove Machine, zvok je bil enkraten, publika je v določenem trenutku zahtevala komad Cigarettes in ga sama odpela od začetka do konca. Bil je nepozaben večer.
Kaj agencija Buba nudi skupinam, ki jih promovira?
Do vsakega benda je pristop enak, prijazen in neposreden, poskušam ugoditi željam, ki jih skupine navedejo že pred prihodom in jim omogočiti, da se tukaj dobro počutijo in odnesejo lepo izkušnjo.
Kako finančno shajaš? Kako pokrivaš svoje koncerte? Kolikšni so kompromisi (če so) in ali gredo ti lahko tudi na račun tvojega koncertnega izbora? Se da s tako dejavnostjo pri nas preživeti?
Tu ne gre za nikakršne profitne apetite. Preživiš lahko le z veliko entuziazma. Dolgo časa sem bila proti kakršnimkoli subvencijam, saj sem se držala načela, če si dober, ti bo uspelo tudi brez njih. Proti pa sem bila zato, ker sem videla, kako in komu vse so se le te podeljevale. Marsikdo, ki bi lahko bil zraven (precej let tudi Buba) in obratno, je izpadel. Mogoče nisem bila dovolj vztrajna na določenih pristojnih mestih. Prepričana sem, da mi kvalitete ne more nihče očitati. Danes gledam na celo zadevo precej drugače. Brez subvencij, ki sem jih dobila v zadnjem času, očitno sem končno nekatere prepričala, namreč ne bi mogla preživeti. V tem trenutku je v Slovenijo nemogoče pripeljati Queens of the Stone Age, pa ne gre za »stadionski bend«. Na eni strani so torej želje, na drugi pa realnost. Na srečo sem bila in sem dovolj uporna, da sem večino želja le realizirala.
Ali te mogoče mikajo dejavnosti povezane z založništvom?
Nekje v podzavesti je ta želja vedno prisotna. V to bi šla, če bi se v mojem krogu pojavili izvajalci, ki bi jim povsem zaupala.
Kako mediji pokrivajo področje tvojega glasbenega delovanja? Vloga medijev v našem prostoru?
V medijih je stanje porazno. Malo je ljudi iz novinarskih vrst, ki glasbo spremljajo ne le v mainstreamu, ampak tudi pod površjem, tam, kjer se vedno znova porajajo ideje. Izredno malo je kompetentnih ljudi, ki predstavljajo glasbo. Zaradi tega smo seveda prikrajšani vsi. Eno je novica, ki jo lansiraš, o datumu, kraju in bendu, ki nastopa, drugo pa je refleksija o glasbi, ki jo bend ponuja. In o tej oceni govorim in ta ocena manjka.
Kako spremljaš aktualno glasbeno dogajanje? Kje črpaš informacije? Kaj bereš? Kaj poslušaš?
Glasbo poslušam non-stop, večinoma gre za promocijsko gradivo, ki ga dobivam pred koncerti in zadeve, ki so mi všeč. Poleg močnejših kitarskih zvokov, tudi trip-hop, elektroniko, jazz,.. kot so Zero 7, Notwist, Lamb, Kruder Dorfmeister, Thievery Corporation, Plaid, MMW... Velikokrat bi v cd predvajalnik raje spustila kakšen cd po moji želji, a ne pride na vrsto. Informacije so z internetom dosegljive kjerkoli, kadarkoli. Kadar potujem, poberem goro glasbenih časopisov in jih potem počasi prebiram. V devetdesetih letih, ko sva z Davidom obiskala velike založbe v ZDA kot so Geffen, Warner, RCA, sva dobivala na kupe CD-jev, od katerih je bilo takih, ki sem jih obdržala, le malo. Danes bi jih bilo še precej manj, takšno je pač stanje v mainstreamu oz. v »sredinskih vodah«. Na srečo vedno lahko najdeš sebi podobne navdušence, ki jim je mar le do glasbe in ne le tržnega učinka.
Kako gledaš na domačo rockovsko sceno? Obstaja v Sloveniji bend ali glasbenica, ki je v zadnjem času še posebej pritegnil tvojo pozornost?
Domačo koncertno ponudbo spremljam že zato, ker želim na koncertih, ki jih prirejam, ponuditi možnost nastopa tudi našim skupinam.
Kakšni so tvoji osebni načrti, Irena?
Osebni plani so v bistvu tudi službeni. Želim si, da bi imela možnost delati koncerte še naprej in na nek način profesionalno ostati z glasbo do konca in naprej....
(Knjiga 'Ko se mrtve prebudimo', november 2003)
Varja Velikonja
