Intervju: Igor VIDMAR

ROPOTanje na področju alternativne rockovske kulture v Sloveniji

Kar nekaj časa sem razmišljala, preden sem ugotovila, da si pravzaprav želim pogovora z njim. Da se v živo prepričam, kako "stojijo" v Sloveniji stvari na področju organiziranja rockovske koncertne dejavnosti, promotorstva in deloma tudi glasbenega založništva.
O njem sem veliko brala. Veliko slišala. Veliko 'videla'. Je znana medijska osebnost. Ali kot mi je kasneje v pogovoru navrgel: "Zgleda, da sem nekaterim paparazem v Sloveniji 'všeč', pa me 'škljocajo', kjerkoli me že opazijo!"
Vedno so me zanimale zgodbe posameznikov. Individualne. Uspešne in manj uspešne. Predvsem tiste, ki se na neki (ne)posreden način ukvarjajo s popularno glasbo. Z rockovsko še posebej, jasno. In ko sem že na tem meni tako ljubem terenu, ne morem mimo njega. Še posebej zato ne, ker je Novogoričan. Praktično - moj sosed. Siva eminenca na področju alternativne rockovske kulture.
Povodov za pogovor več kot dovolj. Eden nabolj tehtnih je tudi 15. obletnica delovanja Škuc-Ropota, največjega in najpomembnejšega slovenskega organizatorja koncertov popularne glasbe.

Konec šestdesetih let se je danes eminentni rockovski kritik Simon Frith spraševal, ali naj sploh vzame s seboj v študentski dom svojo zbirko plošč ali pa naj pusti poslušanje rockovske glasbe za sabo zgolj kot prehodno mladostno muho, ki ne pritiče študentu na začetku akademske kariere. Kako se je Frith odločil, vemo, kakšna pa je bila tvoja pot iz Nove Gorice v Ljubljano? Študij in glasba? Ključni dejavniki, ki so tako neizbrisno določili tvojo osebnost in vselej razpoznavno držo? Angažma na temni strani ceste...
No, gotovo ni bilo tako kot s Frithom. Vem, da sem plošče začel kupovati šele v prvem letniku faksa. Pred tem pa sem imel neke čudne vinile, ki so bili priloženi Džuboksu. Doma smo imeli gramofon v sklopu radia, pa tudi sicer so bili takrat v Novi Gorici npr. Alan Jakin, Goran Arh in drugi fantje, ki so bili veliko bolj v glasbi. Igrali so na instrumente. Sam sem sledil glasbi v glavnem prek Radia Luksemburg in italijanskih postaj. V bistvu sem se začel prej ukvarjati s stripom, saj sem bil nekakšen asistent mojega spodnjega soseda Kostje Gatnika. On je delal scenarije za stripe in o tem smo veliko debatirali.
Kar se moje 'drže' tiče, nedvomno drži, da sem bil vedno skeptičen do vseh stvari, ki so socialno skupinske, kolektivne. Prepričan pa sem, da me je oblikovalo več stvari, zelo pomembna pri vsem skupaj so bila ta moja očala, resnično. To me je na popolnoma jasen način ločevalo od vseh drugih. Očala sem začel nositi pri treh letih, in v prvih razredih osnovne šole ni bilo nikogar, ki bi jih nosil. To je bil nedvomno prvi element, ki me je izločil in me postavil v vlogo neke vrste žrtve, ki se ji posmehujejo, včasih tudi fizično privoščijo, kopica travmatičnih izkušenj, skratka. Kasneje, pri enajstih, se mi je vid izboljšal tako, da sem lahko bil tudi brez očal. Takrat sem začel igrati nogomet, ki sem ga uspešno nabijal do konca gimnazije. Postal sem celo lokalni nogometni as. Posledica moje športnega angažmaja je bila, da sem dosti manj bral kot prej. Prebral sem v celoti Pionirsko knjižnico, ki je bila v takrat v devetem "ruskem" bloku, nekje na vrhu. V gimnaziji sem si pustil rasti dolge lase, ki mi jih je Štrukelj'ca sicer kmalu sesula, čeprav dandanes slišim, da o tem dogodku krožijo po Gorici drugačne zgodbe. Da sem bil neke vrste 'konformist', da sem takrat celo prestopil na 'stran profesorjev'....Tako mi govorijo...
V Ljubljani sem spoznal drug krog ljudi, na Radiu Študent sem se srečal z glasbo, ogromno glasbe. Moje prve plošče tistega časa so bili albumi Blood, Sweat and Tears, pa Beatli in Creami.
Kakšna vrsta glasbe te je pritegnila? Bil si sopotnik..
Začelo se je z Buldožerji. Takrat sem začel pisati o rocku. Toda konstituiral me je v bistvu punk, konec sedemdesetih; potem pa so se stvari razvijale. Prišlo je do t.i. dark rocka, pa Laibach in ... Aktivno sem se začel ukvarjati z glasbo v tem smislu, da sem organiziral koncerte in kot DJ na Radiu Študent od leta 1978.
Povod za pogovor je tudi 15. letnica zaščitne znamke Ropot (nastale l.1983). Tuja koncertna dejavnost se je pravzaprav začela z nastopom ikone punk rocka Siouxie & The Banshees (s Pankrti) v športni dvorani na Kodeljevem leta 1981. Od takrat naprej so se zvrstili glasbeni koncerti vseh žanrov in podžanrov sodobne popularne glasbe, kot so npr. Nico, Einsturzende Neubauten l.1985, Sonic Youth, Swans, Nick Cave, Diamanda Galas, Pere Ubuj, Henry Rollins, Fall, Ramones, Jesus and Mary Chain, Iggyj Pop, Gun Club, Nirvana, David Bryn, David Bowie, Lydia Lunch. Gre za najbolj subverzivne, inovatorske, avantgardne predstavnike zvoka na eni strani pa do predstavnikov klasičnega - rocka, reggieja, popa pa vse do mainstream pop kulture. Ob plejadi najeminentnejših imen tuje sodobne glasbene produkcije je Škuc Ropot organiziral tudi koncerte domačih skupin kot so Azra, O'kult, Laibach (l.1983), Tožibabe, (l.1986), EKV, CZD, Pankrti.
Od tedaj se je zgodilo marsikaj. Kako je potekal sistem financiranja v teh 15 letih? Koliko si lahko računal na državno podporo, na razne subvencije? Kako posluješ danes v pogojih neusmiljene tržne ekonomije?

V začetku se je denar, kolikor ga je pač bilo, prelival v okviru Škuca. Tudi koncerti so potekali v organizaciji le - tega. Prvi domači koncert sem organiziral leta 1978, sledili so Pankrti. Potrebno je bilo veliko ekonomičnosti v tem smislu, da so se koncerti 'pokrili'. Prav zaradi tega so bili ti v začetku redki. V obdobju 1986-87 je bilo koncertov več, K4 predstavlja pomembno novo koncertno prizorišče, pa tudi po stari Jugi sem fural določene stvari. V obdobju 1988-89 nastopi znana inflacijska kriza, ko je bilo npr. skoraj nemogoče določiti ceno vstopnice, saj nisi mogel predvideti vrednosti tečaja marke, koncertni aranžmaji pa se sklepajo nekaj mesecev vnaprej. No, nekako sem preživel. Deloma tudi zato, ker sem si med tem časom ustvaril določen ugled pri tujih agentih. Leto 1990 je bilo prelomno zaradi znanega Markovičevega tečaja. Bilo je uspešno leto, ki bi ga lahko bolje izkoristil, kot sem ga. V t.i. novem sistemu sta obdobje krajevnih skupnosti in 'star' sistem financiranja kulture še kar nekaj časa trajala. Tako smo nekje na vrhuncu dobili vsi glasbeni programi pri Škucu okrog 20.000 DEM na leto. In s tem denarjem se je dalo kar nekaj narediti. Od novega projektnega financiranja pa stvari rapidno padajo. To pomeni, da moram bolj paziti na komercialnost, osnova pa je vse tisto, kar sem naredil.To pomeni, uspešni koncerti, ki so prinesli kapital, ki ga lahko uporabljam za bodoče projekte ne glede na državne dotacije. Na neki način sem se osamosvojil.
Ali to pomeni, da zaradi tega trpi glasbeni program?
Vprašanja v tem smislu mi gredo na živce. To implicira trditev, da: če bi imel na razpolago več denarja, bi imel tudi več glasbe. Vse v stilu tiste znane Več d'narja, več muske. Samo.., kdo mi ga bo pa dal???
Ampak Igor, v začetku prav gotovo nisi štartal s to predpostavko?
To je dejstvo, seveda nisem. Ampak, ne morem biti naiven, ker imam izkušnje. Naiven si lahko v stvareh, ki se še vedno zdijo kot neke vrste "idealna stanja". Če ne gre, ne gre! Če je cena nastopa Sonic Youth npr. 40.000 $, potem je jasno, da potrebujem državno podporo, da naredim tak koncert.
Toda skrajni čas je, da jo dobiš...da je organiziranje kakovostnih projektov požegna država, ministrstvo za kulturo!
V pripravi na pomemben glasbeni projekt vedno pomislim na to, kako se bo tržno pokril ( z vstopnicami, najemnino in podobno...). Na tej točki sem že dalj časa. Z novo ekipo ljudi v mestu Ljubljana (Vika Potočnik) in na kulturnem ministrstvu (s Školčem na čelu) bom skušal spet zastaviti stvari na novo. Točno vem, kaj bom naredil. V predpisanem roku bom Ministrstvu za kulturo predložil kulturno - glasbeni projekt, potem pa bom začel lobirati.
Tako torej lahko funkcioniraš?
Lahko poslujem tudi brez tega, lahko na primer mirne duše organiziram tri do štiri velike koncerte na leto. Toda to ni to. Hočem nekaj več, ker bo sicer šlo 'vse v maloro' in bo ostala samo komerciala. Ne bo več res zanimivih bendov, zanimive glasbe...
Kako vidiš sprejemanje in tretiranje rockovske kulture v Sloveniji ( v primerjavi s filmom in gledališčem npr.) ? Mislim na prepotrebno infrastrukturo za obstoj rockovske scene, za delo skupin, za koncerte. Kako je z dvorano za srednje velike rockovske koncerte v Ljubljani in s prostori za ta namen nasploh?
Manjka nam ena srednje velika dvorana. Festivalna dvorana v Ljubljani je bila še do nedavnega čisto v redu koncertno prizorišče, ampak kaj, ko je v zadnjem času prostih terminov vedno manj. Cankarjev dom ima Gallusovo dvorano zasedeno že za eno leto in več vnaprej. V takih razmerah pa je nemogoče kaj planirati. Turneje glasbenih skupin se načrtujejo največ pol leta naprej. To so te stvari ! Svet se spreminja - shit what!
Pač pa lahko ugotovimo, da se na mikro nivoju privatna iniciativa kar dogaja. Prostorov, razkropljenih po Slovenji, je kar nekaj, in to je ta lokalna mreža, ki jo nobena centralna direktiva ne more nadomestiti. Slovenija je majhna. Urbana kultura je majhna. To so objektivne, naravne omejitve. Zame bi moral biti večji del rockovske alternativne kulture avtohton, samorasten.
OK, država in mesta naj pomagajo, v obliki prostorov in podobno, naprej pa mora stvar živeti sama iz sebe in iz svoje publike. Ker če živi neko dirigirano kulturo, je to vse skupaj sranje. To ni NIČ.
Disproporc med visoko in nizko kulturo v Sloveniji? Opera s svojimi prostori na eni strani in na drugi npr. rockovska glasba prepuščena inovativnosti organizatorjev?
Ne smeš tega primerjati! Ni govora! Rešitev ni v tej smeri. Res je, v Ljubljani potrebujemo neki decenten rockovski prostor. Tudi sam iščem rešitev v tej smeri. Iščem variante. Spravljam skupaj dokumente, projekte..toda vse skupaj je politika. Realnost pa je tukaj. Neizprosna. Nima je smisla ignorirati, se je izogibati, ker te slej ko prej udari nazaj.
Že več let čutim potrebo po organiziranju festivala, kjer bi v enem večeru nastopilo več bendov. Toda ne gre spregledati zahtevne ekonomije festivala. Kot vidiš, celo v Evropi veliki festivali propadajo (Phoenix festival so letos odpovedali, v predprodaji je bilo prodanih 'le' 20.000 vstopnic). V festival investiraš dve do tri leta, da se sploh uveljavi in da je v končni fazi rentabilen. Potrebni so poslovni načrt, bančni krediti, sponzorji. Za tak projekt nimam dovolj denarja. Sorry! Letos mi je npr. uspelo prepričati Ljubljansko banko, da mi je po treh, štirih letih povišala cifro sponzorskih sredstev, ki me je sram povedati. Na več kot 30 firm sem poslal prošnje za sponzoriranje glasbenih prireditev... To so realnosti, tudi v Ljubljani.
Na Drugem programu Radia Slovenija imaš že od leta 1981 svojo oddajo Drugi val, ki je pravzaprav edina možnost, da zainteresirana javnost v Sloveniji sliši drugačno rockovsko glasbo. Kakšen je tvoj koncept oddaje, ki v zadnjem času izgublja na ostrini v tem smislu, da glasbo le predvajaš, ne odzivaš pa se kritično nanjo? Pogrešam tvoje refleksije (najbolj sočne in opazne v času punka in Laibachov). Radio in mediji v Sloveniji torej?
No, to že dalj časa ni edina oddaja, ki pokriva to zvrst glasbe. Tu so še drugi glasbeni uredniki, Jane Weber, Jolanda Fele...Je pa res, da v svoji oddaji nisem nikoli dosti govoril. To ni rockovska fronta ali Radio Študent. Odločil sem se, da v glavnem organiziram koncerte, zato je za kritične glasbene refleksije vedno manj časa. Sam jemljem stvari dokaj resno.Če gre za recenzijo plošče npr., potem si moram vzeti čas, glasbo temeljito preposlušati, poiskati reference in napisati kritiko. Tako sem vsaj stvari počel, ko sem delal še za Radio Študent. Trenutno za to nimam časa, v živo, pred radijskim mikrofonim pa mi improvizacija preprosto ne znese.
Kar se pisari v medijih o rocku, razni Zlati petelini...Groteskno. Po drugi strani pa sem toliko demokrat, da si pač mislim, če ljudem paše delati neumnosti, naj jih pač delajo. Jaz jih že ne bom popravljal. Tudi v našem, glasbenem krogu ljudi je ignorance vedno več. Mladih v glavnem ne zanima več, kako se kaj imenuje, važno je le to, ali jim je npr. glasba všeč ali ne.
Več kot deset let se tedensko javljaš v televizijski oddaji Studio City. Igor Vidmar vedno bolj politik?
Bolj ali manj sem bil vedno politik. Cela osemdeseta sem imel na Radiu Študent v sami osnovi glasbeno - politično oodajo. Nič novega torej, če natančno pogledaš. Studio City tudi živi že več kot deset let.
Znan si po svojem strogem, razpoznavnem imidžu. Rajko Muršič se v svoji knjigi Center za dehumanizacijo sprašuje, 'koliko (je) pomeni(l) način oblačenja za karizmo kakšnega Igorja Vidmarja na t.i. ljubljanski alternativni sceni. Kaj rečeš?
Oblačenje? Sam nisem zadovoljen, lahko bi bilo boljše. Stil je mogoče le v tem, da se oblačim v glavem v črno, na žalost. Absolutno bi moral več pozornosti posvečati tudi temu področju...
Kaj te danes še glasbeno vznemirja? Si razpoznavna medijska osebnost, vidimo te povsod, tudi na raveih, kdo pozna pravega Igorja Vidmarja?
Ne vem, kdo pozna pravega Igorja. Morda je že kdo, morda še ni nikogar... Sicer sem pa radoveden in glasbeno odprt človek.
(Primorska srečanja)

Varja Velikonja