v spomin Jakiju Liebezeitu (1938-2017) ponatis recenzije njegovega zadnjega albuma:
JAKI LIEBEZEIT / HOLGER MERTIN
Aksak
(Staubgold, 2015)
Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Jaki Liebezeit edini free-jazzovski bobnar v Nemčiji. In še on se je odrekel tej "svobodni formi", ko je pravzaprav spoznal, kako omejujoča zna biti. Več "svobode" in predvsem kreativnega izziva je našel v minimalizmu, skozi načelo "manj je več", ki ga je tako uspešno prakticiral v znameniti skupini CAN.
Od tedaj, torej od konca šestdesetih, se njegov pristop ni bistveno spremenil. Kar pa pomeni, da je Jaki vložil ogromno truda in znanja v to, kar še vedno uspešno počne. Izza variacij navidez preprostega ritmičnega vzorca so desetletja izkušenj in stalnega igranja, raziskovanja in zavzetega študija. Ko so se CAN konec sedemdesetih razšli, je Jaki začel s številnimi sodelovanji, zadnja leta je bilo najbolj izpostavljeno tisto z Burntom Friedmanom v seriji Secret Rhythms. Vmes se je zgodilo še sodelovanje s pol mlajšim bobnarjem oziroma tolkalcem Holgerjem Mertinom, ki je končno zabeleženo na albumu Aksak.
Zakaj končno? Ker sta Liebezeit in Mertin te posnetke naredila že v obdobju med aprilom in oktobrom leta 2012. Torej je minilo skoraj tri leta, da sta našla primernega založnika, očitno status legende tu ne pomaga kaj dosti. Nič za to; ta glasba nima omejenega roka trajanja, ni po sili moderna niti ni zastarela. Resda Liebezeit in Mertin striktno uporabljata 'analogna' tolkala, ampak ta so res raznovrstna in nepregledna vrsta jih je, poleg tega jima je priskočil na pomoč multiinstrumentalist Joseph Suchy, ki bi si zaradi svojega prispevka zaslužil enakovredno mesto oziroma omembo v triu. On v bistvu barva vmesni prostor striktnih ritmičnih vaj, jim poudarja karakter, ne posega pa v osnovni tok posameznih skladb. Te temeljijo na ritmičnih variacijah obeh tolkalcev, na premišljenem gruvu in domiselnih preskokih. Njuna domišljija in posledično izvedba je naravnost fascinantna, vedno znova in znova najdeta sveže rešitve v relativno ozkih okvirih tolkalskega obredja. Ko le nakažeta vzhodnjaške tendence, jih nedvomno izpostavi Joseph Suchy z zavijanjem sintetizatorja ali vsi skupaj gostijo še druge glasbenike, ki skladbe popeljejo v konkretnejšo smer. Verjamem, da so se kompozije razvijale spontano, saj nimajo vnaprej začrtane strukture. Izhajajo iz prvobitnega udarca in se spotoma razvijajo v kompleksnejše oblike. Morda je dovolj le en, komaj zaznaven odklon iz primarnega toka, da sproži svež kreativen impulz in povzroči celostno preobrazbo skladbe. S takim pretanjenim občutkom za skupno igro se odpira vedno nov ustvarjalni prostor in če bo zdravje služilo, bo Jaki Liebezeit še stregel z navdahnjeno tolkalsko godbo.
(Rock Obrobje, april 2015)
Janez Golič
