Portret: JANIS IAN

Janis Ian (7.maj1951, New Jersey) je odraščala v ustvarjalni in politično zavedni družini, ki je vzpodbujala njeno pisanje. Janis je zgodaj sedla za klavir, pri desetih je že pridno brenkala na kitaro. Glasbene vplive je našla pri Edith Piaf, Billie Holiday in Odetti. Pri dvanajstih letih je pisala prve folk pesmi ter jih pošiljala glasbeni reviji Broadside, kjer so tudi objavili skladbo Hair of Spun Gold. Kmalu je začela nastopati po folk klubih v New Yorku, kjer je tudi spoznala producenta Shadowa Mortona. Prav slednji jo je vzpodbudil, da posname svojo skladbo Society's Child, ljubezensko in provokativno najstniško zgodbo o prepovedani medrasni ljubezni, ki je bila za tisti čas in za ameriške razmere le preveč izzivalna. V ospredju namreč ni le mladostniška ljubezen, tu sta še rasna problematika in starševska hipokrizija. Založba Atlantic Records je sicer plačala snemanje, toda zaradi kontroverzne vsebine se ni odločila za objavo singla. K preboju pesmi je največ pripomogel znani Leonard Bernstein, ki je Janis omogočil nastop v televizijskem showu Inside Pop – the Rock Revolution. Radijske postaje so pesem nenadoma začele predvajati, Janis Ian je podpisala za založbo Verve/Forecast in s pesmijo, ki je dodobra razburkala ameriško javnost, prišla na ameriško lestvico US Top 20. Leta 1967 je bil njen debi album Janis Ian že nominiran za nagrade Grammy. V naslednjih letih je posnela še tri albume, in sicer 1967 For All the Seasons of Your Mind, 1968 The Secret Life of J.Eddy Fink in 1969 Who Really Cares. Ves zaslužek je razdala prijateljem in v dobrodelne namene. Sledila so leta uspešne glasbene kariere in izidi treh vrhunskih velikih plošč: Stars, Between the Lines in Aftertones. Na albumu Between the Lines (1975) je uspešnica At Seventeen, klasična slika najstniške osamljenosti, ki je Janis Ian katapultirala med glasbene zvezde. To je bil tudi njen prvi singel, ki se je prodal v milijonski nakladi in ji ponovno prinesel pet nominacij za Grammyje. V začetku osemdesetih letih se je tudi Janis Ian trendovsko obrnila in posnela mednarodni disko hit Fly Too High (producent Giorgio Moroder). Sledilo je obdobje velikih razočaranj, tako v osebnem kot poklicnem življenju, in kar 12 let je minilo do novega glasbenega izziva. Njen dolgoletni zakon je razpadel, po ločitvi se je preselila v Los Angeles, predah v sredini osemdesetih je izkoristila za študij igralstva pri Stelli Adler, in baleta pri Dori Krannig. Oboje ji je na nek način omogočilo, da je bila še vedno povezana s svetom umetnosti, ki ji je bil ljub in se obenem odpočila od glasbenega posla. Grenka je bila izkušnja z njenim dolgoletnim menedžerjem, kar jo je privedlo v bankrot. Davke (ki jih njen menadžer vsa leta ni odvajal), je plačala s prodajo vsega imetja, razen oblek in kitar, in se leta 1989 preselila v Nashville, Tennessee, kjer živi še danes. Tu je doživela velik uspeh pri pisanju pesmi za druge, raje kot da bi spet začela snemati sama. Njene pesmi so izvajali različni umetniki in umetnice kot Bette Midler, Joan Baez, Ute Lemper, Chet Atkins in Hugh Masekela. Izšlo je več kompilacij njenega dela, dokler se leta 1992 ni ponovno vrnila v snemalni studio z Day's Like These, zvočno opremo za film Johna Mellencampa Falling from Grace. Leta 1993 posname pri založbi Morgan Creek zelo opažen folk album Breaking Silence. Album zaznamuje povsem nov osebni in poklicni začetek, ljubezenska lirika se tesno prepleta s poudarjeno socialno noto. Janis Ian piše vedno bolj osebne pesmi; v His Hands opisuje nasilje v zakonu, naslovna Breaking Silence izpostavlja problematiko zlorabljenih otrok. Naslov albuma so mnogi napačno interpretirali kot odločitev avtorice, da se tudi javno deklarira za lezbijko. Mediji so se o njeni domnevni biseksualnosti na široko razpisali že sredi sedemdesetih let, toda sama se je za ta korak javno odločila šele leta 1989. Spregovorila sem, ker sem menila, da je o tem zdravo govoriti medijem in da je dobro, da o tem berejo otroci. Imela sem stabilno razmerje, imela sem pastorko, vse to so bila dejstva. Nisem hotela, da o tem šušljajo drugi, da se kakorkoli sramujem lastne ali partnerkine spolne preference. Iz strahu pred naraščajočo izgubo umetniške kontrole s strani velike založbe, je album financirala tako, da je že drugič zastavila lasten dom. V letih od 1995 do leta 2000 je z veliko mero navdahnjenosti izdala še albume Revenge (1995), Hunger (1997) in God And The FBI (2000). V letu 2003 je na pobudo piscev Mikea Resnicka in Anne McCaffrey izšla knjiga, antologija z naslovom: Stars: Stories Based on the Lyrics of Janis Ian. Gre za zbirko znanstveno fantastičnih novel raznih piscev, ki so jih navdihnile pesmi Janis Ian. Poleti 2003 je izšel tudi dvojni CD Working Without A Net, v bistvu zbirka posnetkov z nastopov, ki jih je snemala vse od leta 1990.
Sama sem na ime Janis Ian prvič naletela v knjigi Karen O'Brien Hymn to Her: Women Musicians Talk, kjer se umetnica razpiše o svojem življenju, o zvezdništvu v otroških letih. Pri osemnajstih sem doživela popoln živčni zlom. Preveč je bilo vsega, počutila sem se nemočno in nisem obvladovala stvari. Bila sem mladoletna, kot ženski mi veliko stvari ni bilo dovoljenih (1966), sodu pa je izbilo dno, ko so mi na koncu tretjega albuma odvzeli vse studijske posnetke. Sedaj se počutim odlično. Razčistila sem sama s seboj in se odločila, katere stvari imajo v mojem življenju prednost. Toda pri šestnajstih ti ni nič jasno. V sebi sedaj lahko uspešno dopolnjujem vlogo avtorice, tekstopiske, skladateljice, performerke in ljubice. Ne združujem jih več vse skupaj kot nekoč. Janis samokritično ocenjuje svojo vlogo v svetu popularne glasbe, več kot kritična je do lastnega glasbenega prispevka. Zelo me je prevzelo, ko sem prvič ugotovila, da poslušalci jemljejo moje pesmi resno. Čutila sem veliko odgovornost do vseh, ki so me sprejemali. Najhujše pri vsem skupaj pa je bilo dejstvo, da se sama nisem počutila dovolj dobra tekstopiska. In tudi nisem bila. Večkrat pove, da ni imela ne kot umetnica in ne kot pevka, v takratnem svetu nobenih vzorčnih ženskih modelov, razen izjem v jazzu. Nina Simone je bila odlična, pela in pisala je komade in je predstavljala Janis v vsakem pogledu izjemen vzor. Šele v zadnjih letih, ko so k meni prišle punce iz skupine Indigo Girls in se mi zahvalile, sem spoznala, da sem na nek način prebijala led tudi na tem področju. To je čudovita stvar. Gre za spoštovanje tuje preteklosti, podobno kot sem jaz svoje priznanje naklonila Joan Baez, Nini Simone ali Billie Holiday.
Janis Ian je danes vse bolj znana publicistka in esejistka. Odmevna so njena prodorna razmišljanja o glasbeni industriji nekoč in danes, aktivno se je vključila v vsesplošno debato o presnemavanju nosilcev zvoka, njena razprava The Internet Debacle je doživela izreden odziv med bralci po svetu. Janis piše iz svojih izkušenj, prepričuje z močjo zdravega razuma in predvsem nepotvorjenega veselja do glasbe in spoznavanja le te. Pisala je o presnemavanju glasbe, o glasbenih založbah, o glasbenih konzumentih, da bi se na koncu našla v večnem vprašanju, kdo si pravzaprav lasti to kulturo, kdo jo poseduje (glej: www.janisian.com). Vsa njena angažiranost, življenske izkušnje, modrost na eni strani in nesporen glasbeni talent na drugi, se odražajo tudi na zadnjem albumu Janis Ian. Njen komentar je naslednji: Tvoj talent se skriva v tvojih izbirah in mislim, da je to najbolj resnična stvar okrog talenta. Ti dejansko izbiraš, kaj boš pel, kaj boš napisal, kaj boš predstavlja.
Zadnji dosežek Janis Ian je album, ki je posvečen Billie Holiday, njeni veliki vzornici. Skoraj vse pesmi so nastajale v prvih mesecih leta 2003. Billie's Bones (Cooking Vinyl) označuje avtorica za folk album, ki je nastajal v umetniško izrazito mirnem miljeju, take mirnosti in zbranosti nisem čutila vse od izzida albuma Stars in Between The Lines. Rezulat tega občutja in nespornega talenta se sliši in občuti na posnetkih. Njen glasbeni izraz se z lahkoto preliva med folkom, jazzom in bluesom, ki jih povezuje nepretenciozni pevkin glas. Stil petja je prefinjena mešanica Billie Holiday, ali kasneje Joni Mitchell, odpeto zelo nežno, nenasilno, z lahkoto in gracioznostjo, čeprav sama zatrjuje, da ima precej omejen vokalni razpon. Suče se okoli oktave in pol, če malce posilim, lahko pridem do dveh. Tehnično gledano moj glas ni kakšen velik instrument. Precej dela sem vložila v to, da moj glas zveni tako, da lahko pri tem uživam. Ure in ure sem prevadila v različnih studijih skupaj s tonskim tehnikom in preizkušala opremo, mikrofon, glas, želela sem dobiti točno tisto barvo glasu, ki sem jo slišala v glavi. Skladbo My Tennessee Hills odpoje Janis skupaj s še eno izmed svojih izbrank, z Dolly Parton. Pristaši country stila bodo zagotovo zastrigli z ušesi, sama pa veliko raje poslušam prekrasne melodije in liriko v komadu Matthew (ko se sprašuje, what makes a man a man, pravi: It's not who you love, but whether you can/ That makes a man a man), pa glasbeni utrinek Amsterdam, spominsko refleksijo na otroštvo v avtorski predelavi komada Woodyja Guthrija I Hear You Sing Again (podobne nepocukrane skoke v otroškost sem zasledila tudi pri »zreli« Patti Smith, pa Nicku Caveu). Album zaključuje izredna osebnoizpovedna predelava pesmi When I Lay Down (Skip Ewing/Janis Ian), kjer skozi prste spolzi življenje Janis Ian tako, kot ga ta trenutek najbolj občuti.
Konec letošnjega leta in v začetku leta 2005 bo Janis Ian preživela na turnejah po Severni Ameriki in Evropi, Japonski in Avstraliji. Glede na popolni glasbeni mrk s strani naših medijev, tako tiskanih, kot radijskih in televizijskih, težko verjamem, da jo bomo videli tudi na naših koncertnih prizoriščih.
Z leti prihajam vse bolj do spoznanja, da v življenju šteje le to, da nenehno vztrajamo, delamo, vztrajamo. V tem je ves štos. Nikoli popustiti.
(Muska, november/december 2004)

Varja Velikonja