Intervju: Janja Rakuš


Pri mariborska založbi Litera je izšel tudi drugi roman Janje Rakuš Amsterdam 12.75 Ram (nevrotransmitrski evangelij). Zanimiv, duhovito iskriv in mestoma ironičen zapis avtorice o mestu, ki ji je pri srcu, izrisuje vzporedno tudi nadvse kritičen pogled na družbene razmere v domovini in razpoke v medgenarcijskih odnosih. Kaotičnost in brezosebnost človeških odnosov, ekskapade v iskanju telesnih in vsakršnih užitkov, navidezno lahkotna struktura romana in sveže, drzno iskanje novih poti iz že uhojenih, so le nekateri delci izmed ostalih brezkompromisnih fragmentov romana.

Zdi se, da je (tudi) vas mesto Amsterdam očaralo in navdihnilo tako, da ste vtise in misli strnili v delu, ki kar šprica od mešanice melanhonije, osamljenosti, distancirane ironije in humorja, vtkanega v novodobne fragmentarnosti vsakdanjika. Ali lahko šele v oddaljenosti od domačega okolja in ljudi vzniknejo resnične ideje in navdihi, prave ali neprave podobe stvari?
Mislim, da je bilo leto 1989, ko sem bila prvič v Amsterdamu in takrat je to mesto postalo moja obsesija. Nekateri ljudje so obsedeni z drugimi ljudmi ali stvarmi, mene je pač doletela obsesija mesta, ki je postalo My City. Enostavno obstajajo prostori, kjer si doma. Je pa res, da lahko Amsterdam s svojo podvodno in lunatično spremenljivostjo aktivira pri človeku neprijetne čustvene reakcije. Fragmentarno osamljenost na eni ali pa vulkan ekstravagantnih idej na drugi strani. Navdiha je v Amsterdamu vsekakor več kot v Sloveniji, ker je pač mentalna pokrajina veliko bolj odprta in manj klavstrofobična.

V knjigi na več mestih kritično, včasih celo ironično in brezkompromisno ošvrknete baby boom genereacijo, generacijo starejših (malo sta smešna v svoji baby boom drži, rahlo upognjeni pod breztežnostjo neo-liberalnega-pljuni-istini-u-oči kapitalizma, ki jima je na začetku 80-ih zavrtel prve MTV spote.) Istočasno pa vaši knjižni junaki v marsičem močno spominjajo in vlečejo podobne poteze, kot marsikateri junaki osemdesetih let, in seveda še mnogi pred njimi. Kaj je za vas najdragocenejše in najbolj navdihujoče v trku preteklosti in sedanjosti?
Osebno se mi zdi baby boom generacija smešna, ker imam občutek, da ne verjame v nič in tudi ne ponuja nobene vizije. Seveda niso vsi predstavniki bejbi bumerjev isti, tako kot niso vsi predstavniki Indigo generacije razsvetljeni subjekti. Je pa res, da so razlike vedno bolj opazne. Vzemimo za primer samo osebi iz romana, očeta in sina, kjer lahko vidite bistveno razliko, ki ju loči. Baby boom pravi: »Vem, da je narobe, ampak kaj hočemo«; medtem ko Indigo ve, da je narobe, pri spremembi vztraja in jo na koncu tudi izvede. To je trk dveh generacij, trenutek v katerem se odpre polje vseh možnosti, kar je tudi najbolj vznemirljivo pri preseku sedanjosti in preteklosti. Everywhen.

Vaš prvenec Električna zadrga je odlična pripoved o svetu tehno kulture in mladih, ujetih v vzorce obnašanj, mode, glasbe, in (ne)napisanih družbenih pravil. Nasprotno so vaši knjižni junaki še kako »učlovečeni« in bolj kot je svet neoseben, jih lahko občutimo v vsej njihovi samosti. Podobo razpoloženje lahko ujamemo tudi v vašem novem romanu. Romantičnost vsemu navkljub preživi vsa obdobja, kaj menite? Kako vi dejansko sprejemate in reflektirate vso kaotičnost in eklektičnost urbanega vsakdana?
Mislim, da ste do sedaj prva, ki je opazila romantično dimenzijo romana. V glavnem so bili komentarji v stilu; » Eh, saj ni tako hudo«. V bistvu gre res za povečano dozo fetiš romantike, ki je stopnjevana do ekstrema in v tem trenutku me pač zanimajo ekstremi, ki niso v skladu s slovensko aritmetično sredino. Na eklektiko in kaotičnost se pa danes odzivam zelo elementarno. Gledam v vodo ali pa v ogenj. Dobesedno.

Spretno in domiselno je strukturiran že prvenec, tokrat ste v pisavo dodatno vnesli novost, kako se besedilo lahko »sliši«, kako lahko iz teksta slišimo glasbo iz MP3, ki jo poslušajo prebivaci Amsterdama, npr? Knjiga, ki se bere, vidi in tudi sliši; pa me zanima, kako ste v osnovi zasnovali koncept knjige?
Forma je nastajala spontano in ni bila vnaprej določena. Vzpostavljena je bila atmosfera in iskala sem odgovore na vprašanje, kaj se zgodi med osebo, ki je zasuta z dotiki(prostitutka Sien) in osebo, ki se dotika na nek način boji(Vid). Dramaturško bi lahko roman primerjali z navigacijo skozi mesto, kjer se prebijate skozi zelo različne prostore in pripadajoče atmosfere, ter zgodbe, še posebej v Amsterdamu, kjer imate na razdalji treh metrov na desni strani cerkev in na levi okna s prostitutkami. Sinestetična forma knjige je le posledica vsega zunanjega.

Junaki vaših proznih del so po pravilu senzibilni moški, podobno kot tudi referenčni vplivi, ki so takole, vzporedno omenjeni poleg (protagonist Vid na eni strani in na drugi knez Miškin iz Idiota, ali slike Vincenta vanGogha; občutljivost prignana do vrhunca, do pravega epileptičnega napada, epilepsija kot pozitivna lastnost in ne bolezen). Roman tudi iz tega vidika deluje subverzivno, saj brez patetike ruši praktično vse stereotipe o bolezni, ljubezni, smrti. Kaj menite? Kdo potegne krajši konec?
V bistvu mi je lažje zumirati skozi oči senzibilnega moškega, ker lahko tako vzpostavim določeno distanco. Se pa oba akterja obsesivno vrtita okoli ženske, ki je postavljena kot misterij, zato je njuna občutljivost res stopnjevana do vrhunca in zabriše mejo med ekstra senzitivno percepcijo in epilepsijo, neke vrste nevrotransmitrsko ekstazo, ki je primerljiva z mistično intenzivnostjo. Od tod tudi žanr knjige- nevrotransmitrski evangelij. In ko se enkrat gibljete v tem elektromagnetnem polju postanejo vsi stereotipi nepomembni, saj v bistvu potujete po prostoru, kjer se srečujejo duše iz prihodnosti in preteklosti. Krajši konec pa vsekakor potegne tisti, ki zanika sebe in povrh tega gnjavi še druge. Povedano-po-domače!

Drugi močan moment, na katerega opozarja tudi pisec spremne besede Zdenko Kodrič, je vaša intencija voditi bralca k modrosti, mu na nek način brisati spomin, ki so ga doslej postavljali veleumi tega sveta, ki so bili, če povzamemo Harolda Blooma, profesorji popolnoma ničesar. Pa me zanima, koliko dejansko verjamete v M O Č pisane besede ali glasbe?
Jaz verjamem v ABSOLUTNO moč besede, glasbe in umetnosti nasploh, zato mi gre to postmodernistično kastrirano mrmranje o koncu umetnosti dobesedno na živce. Vsako kreacija, pa ne samo kreacija, že sama misel ima moč, ki lahko spreminja, zato ni vseeno kaj mislimo in kakšne informacije pošiljamo, saj je materija v bistvu le zamrznjena informacija. Ko se odločiš ustvariti določen svet, ne glede na formo, prikličeš oziroma aktiviraš določene sile, ki skupaj s tvojo intenco ustvarijo vzporedno vesolje in včasih se lahko dogajajo čudne stvari. Plus in minus. Zato bi mi bilo ljubše, ko bi začeli govoriti o koncu politike, pa ne govorim ne o desni, ne o levi, ker ko ti enkrat pade na glavo bomba, ni več pomembno s katere strani je priletela. Živimo v zelo intenzivnem obdobju in obstaja zelo tanka meja med katastrofo in Indijo Koromandijo. In na koncu se vsak odloči sam.

Trenutno ste na podiplomskem študiju performativnih in vizualnih umetnosti v Amsterdamu. Katere so po vaše tiste najbolj občutene in bistvene spremembe med življenjem doma in tistim, ki ga doživljate v tujini?
Transgresija in vizionarstvo. To je bistvena sprememba, ki mogoče zveni napihnjeno, ampak je resnična.

Vaši literarni nastopi so obogateni z glasbo in performansom in predstavljajo tudi na predstavitvenem področju neko osvežitev. Kakšno presenečenje nas morebiti čaka v prihodnje?
Kako presenetiti presenečenje? Naj ostane presenečenje. Res pa je, da bo lajtmotiv knjige del kratkega aboveground filma, ki ga pripravljam v sklopu zaključnega študijskega projekta.

Kje se počutite ustvarjalno močnejši, v kreiranju in režiranju gledališke igre, lastnem performansu ali pisanju proznega dela? Koliko »problematične upornice z raznovrstnimi talenti« čutite v sebi?
Delati gledališče zahteva med drugim visoko stopnjo socializacije, ki pri pisanju ni zaželjena, zato se mi zdijo takšni preklopi nujni. Vsak od teh medijev ima svojo dinamiko, pisanje ti omogoči, da lahko prodreš v svetove, ki so gledališču skoraj nedostopni, medtem ko pa magija gledališča vzpostavlja izmenjavo energije in tisti SEDAJ, ki pa ga pisanje ne pozna. Kar se pa upora tiče- Uporniki vseh uporov, uprimo se!

Podobno kot v prvencu se tudi v Amsterdamu prebijamo čez kopico imen, fraz in pojmov iz popularne kulture, predvsem sodobne glasbe, filma, citatov iz knjig, pa me zato zanima, kaj novega ta trenutek bere in posluša Janja Rakuš?
Janja Rakuš de Rebel je trenutno v retrofazi, zato bere Chaos&Cyber culture Timothya Learya, posluša Velvet Underground, Johna Calea ter se ukvarja s fenomenom femme fatale, imenovane NICO.

(Delo, Književni listi, marec 2005)

Varja Velikonja