Portret: JARBOE

Njena zgodba je pač malce drugačna. Mnogi jo še vedno povezujejo zgolj in le z delovanjem v bendu Swans, a sama se nikakor ne prilagaja medijem in njihovemu površinskemu sledenju in primerjanju. Zajeten in pester je spisek njenih sodelovanj z glasbenimi mojstri tipa Michael Gira, Bill Laswell, PanSonic, Mark Spybey, Jim Thirwell, Steve Severin, Bill Rieflin in markantnimi videasti, kot so Beth B, Richard Kern in Wim Van De Hulst.
Njena umetniška pot je polna temačnega, počasnega zorenja pri formiranju lastne kompleksne umetniške forme. Želja po drugačnem življenju in osebni izpopolnitvi je nezadržno tlela v njej. Nedvomno je bil eden ključnih trenutkov v njenem življenju prvi album Swans Filth. Verjetno bi še naprej živela svoje mirno malomeščansko življenje, za dušo igrala v mojih performansih, prirejala umetniške instalacije, pela, če ne bi naletela na ta album. Ko sem ga slišala, sem se odločila, da moram postati del Swansov.
Pisalo se je leto 1984. Dodatno jo je k odločitvi prepričal prvi obisk New Yorka in srečanje s skupino Swans, Lydio Lunch, Jimom Thirwellom, Sonic Youth (Kim Gordon in Thurstonom Moorom). Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo v rojstni Atlanti prekinila z domačimi, se ločila, zaključila obdobje »dvojnega« življenja in začela povsem na novo, iz nič v kreativnem kaosu New Yorka.
Mnogi iskreno verjamejo, da je imela precejšen vpliv predvsem na zgodnje Swanse, sama je ponosna na to obdobje življenja. Tako je albumoma Greed in Holy Money (1986) pridala melodično eterične elemente, ki jih Swansi prej niso posedovali. O nekoč skupnem zasebnem življenju z Michaelom Girajem ne govori veliko, raje poudarja njuno glasbeno delo, ki je tako močno, da govori samo zase. Stroga disciplina in osredotočenost na popolnost in čisto brezkompromisnost so bili prevladujoči ukazovalni toni v Swansih. Jarbojeva prostodušno priznava, da je vse te stvari danes prenesla v lastno samostojno glasbeno ustvarjalnost. O sebi razmišljam kot o umetnici, ali vsaj kot o nekom, ki nenehno razmišlja in se sprašuje o življenju. Vse kar počenjam, je v bistvu ustvarjanje umetnosti, toda tak način govorjenja se ne prevaja dobro v rockovskih krogih. Sredina, v kateri se je znašla in izredno dobro ujela, ji je bila dejansko pisana na kožo. Šlo je za ljudi, ki niso bili zgolj glasbeniki, temveč jih je družil skupen pogled na življenje in kulturo, umetnost. V Swansih ji je Michael Gira namenil vlogo klaviaturistke, eksperimentirala je na semplih in minila so leta, preden je v bendu lahko uporabila tudi svoj glas. Njeni eksperimentalni stranski projekti vključujejo tudi Beautiful People Ltd. in World of Skin, kjer je zraven tudi Michael Gira.
Konec obdobja v Swansih in odnos z Michaelom Girajem sta bili dve tako monumentalni zadevi v njenem življenju, da je kot neko (post)očiščevalno kuro izbrala glasbeno ustvarjanje na albumu Anhedoniac (1998). Z njegovo objavo sem hotela narediti nekaj osebnega za ljudi, ki me že poznajo in jih skrbi zame. Solo album Anhedoniac je čustveno nabit izdelek, prepojen s prekrasnimi zvočnimi pokrajinami, ki še posebej izstopijo za njeno govorjeno besedo. Filmski vzori so tu kot na dlani, od Cliva Barkerja, do Kena Russella, in še posebna inspiracija literatov kot so Breat Easten Ellis ali Cormac McCarthy.
Album je odkrit Jarbojin komentar o razhodu z bendom in še posebej z Michaelom Girajem. Že ime albuma aplicira stanje, ki ga je hotela vzbuditi. Beseda anhedonia ponazarja stanje nezmožnost izkusiti užitek, celotno vzdušje na albumu je strašljivo in nasilno. Sklepna pesem Baby, I'm a Killer je nazoren posnetek hude depresije, ki jo je pred leti morila in jasno nakazuje, kam te stanje lahko pripelje. Vokali v ozadju oponašajo skupino za nujno pomoč, ki je prihajala v njeno hišo, pesem je v celoti precej avtobiografska. Sama album rada poimenuje kot album »bolezni«. Zato pa je že v naslednjim »ozdravitvenim«, zajadrala v povsem nove vode. Disburden Disciple (2000) jasno artikulira njeno vizijo rockovske glasbe, ko rock trči ob eksperiment in ta v atmosferičnost in se na koncu sreča s performansom. Eklektično, bi zapisali rockovski kritiki.
Jarboe po razhodu s Swansi ne miruje. Zdi se še močnejša umetnica, pesnica, pevka in glasbenica, dasiravno nikakor ne smemo pozabiti, da je tudi v času delovanja v bendu (celih trinajst let) imela samostojne projekte, tako da prehod v solistično kariero nikakor ni presenečenje. Njena umetniška pot je dobila povsem nove razsežnosti v trenutku, ko se je odločila, da bo internetna umetnica, ki bo svoja glasbena dela posredovala zgolj po medmrežju. Dosegljiva je na spletni strani www.thelivingjarboe.com, ki jo aktivno in živo oblikuje. Internet ji omogoča objavo intervjujev z ljudmi, ki jih ceni in s katerimi se želi pogovoriti (Diamanda Galás, Lydia Lunch…), sproti ažurira dnevniške zapiske (Artery je naslov osebnega dnevnika), tu so vsebine, ki so prežete z njenim okusom in življenjskim stilom.
Solistično kariero je začela v začetku leta 1992 z izidom albuma Thirteen Masks. Leta 1995 je sledil Sacrificial Cake, ambientalen, lep in temačen album, z jasnimi namigi samomora, smrti in norosti.
Položaju žensk v glasbi danes se je dotaknila v dveh pesmih, Volcano (na albumu Soundtracks For The Blind, Swansov) in Deflowered. Volcano je v bistvu oster komentar o lastnem desetletnem glasbenem ustvarjanju in dejstvu, da je v medijih še vedno ignorirana in v bistvu nevidna. Pesem je po eni strani slavospev in na drugi svarilo drugim ženskam.
Jarboe je ena izmed intervjuvank slovite knjige Angry Women In Rock avtorice Andree Juno, in dasiravno ne podlega v celoti avtoričinemu pogledu, pa sta obe enotnega mnenja, da obstaja distinktivna zgodovina ženskih umetnic na rockovski sceni. Prav zato je naravnost entuziastično pristopila k sodelovanju, prepričana, da so se glasbeno stvari za ženske sicer zelo razširile, toda vizualno je pogled še vedno osredotočen na to, kar diktira moški svet. Še posebej mi je všeč, ko se ženske ne bojijo pokazati »grdih« obrazov, zato jo na primer še posebej navdihuje Diamanda Galás in ostale glasbenice, ki imajo »kaj povedati«. Ko sem prvič videla na odru PJ Harvey, ni migala z ritko, temveč je stala in igrala kitaro. Njen nastop je izžareval močno žensko podobo. Njen besednjak je nedvoumen. Vsekakor v javnost nikoli ne posreduje mešanih sporočil, kot to nenehno počenja, na primer, Madonna.
Jarbojina življenjska linija je potekala v vztrajnem izboljševanju vzdržljivostnih kapacitet, bodisi fizičnih, emocionalnih ali spiritualnih. Bila so leta, ko se je z vso vnemo in resnostjo vrgla na študij budizma, težave z alkoholom in kokainom je zdravila z dvigovanjem uteži, kick-boxingom, prostim plezanjem, in ne nazadnje je tu njeno skorajda trinajstletno življenje v eni najbolj brezkompromisnih skupin alter rockovskega sveta, turneje in delo v bendu kot neke vrste izredna življenjska preizkušnja. Danes v polnem zagonu sklepa nove kontakte v glasbeno-umetniškem svetu. Pri svojem delu moram biti zelo fleksibilna in na nek način prilagodljiva, da lahko pridem s svojo glasbo do ljudi in krajev, ki si to želijo. Ker ne razplagam z nikakršnimi finančnimi sredstvi, moram uporabljati vso domišljijo, ki jo premorem, da lahko speljem določene glasbene projekte..
The Living Jarboe Band je njen glasbeni projekt, ki se ga poslužuje na turnejah. Ozadje rockovskega benda se tudi sicer odlično staplja z njenim izrazito teatraličnem in vizualnem delom. Uživa v živem nastopu, ki je ekscentričen in gledališki. V predstavi zaživim v celoti. Vizualni aspekt mojega nastopa je zelo pomemben, ustvarjam ga kot igro, gledališko delo. Ni mi potrebno imeti kostumov ali make upa, da bi to dosegla. Gre bolj za stanje duha.
Oktobra 2003 je izšel skupen album benda Neurosis in Jarbojeve, za katerega je prispevala liriko in vokal. Z njihovo glasbo se je seznanila že leta 1994, ko sta si z Michaelom ogledala nek njihov koncert in ugotovila, da so fantje veliki fani Swansov. Prav sodelovanje benda tipa Neurosis in Jarbojeve me dodatno prepriča v tistem mojem, včasih romantičnem dojemanju umetniškega sodelovanja, ki deluje na območju intuicije, empatije in bližine duha. Neurosis nikakor niso terapevtski bend (ali pač ?), podobno kot glasba Jarbojeve. Njihova glasba te dotolče v popolnosti, brezkompromisna, in kljub navidezni agresivnosti emocionalno ranljiva. Sodelovanje z Jarbojevo je omenjene lastnosti še poglobilo. Tu imamo na primer devetminutni komad Erase, ep skrajne emocionalne meje, kjer Jarboe iz šepeta dobesedno eksplodira v travmatične krike: Določi me, upiraj se mi, zanikaj me, oskruni me, in to kot mantro ponavlja, dokler se ti ne zareže v dušo. Ko poslušaš ta nori glasbeno ritmični preplet, njene vokalne akrobacije, potem ji moraš še dodatno priznati trdno in odločno zmožnost, da ostaja neomajno zvesta sama sebi. Presežek sodelovanja je v naših ušesih, čist, iskren in nepotvorjen.
Že več kot dve leti je v pripravi album Men, ki ga pripravlja s številnimi umetniki (Edward Kaspel, David J, Alan Sparhawk, Chris Connelly, David Torn...).
9.marca 2003 je na Poljskem, v Gdansku v prekrasnem ambientu cerkve Sv. Janeza iz 14.stoletja, uspela posneti koncert, ki ga je izdala tudi na DVD-ju. Izpolnila se ji je dolgoletna želja, da se po dolgih letih sama vrne v Vzhodno Evropo, kjer je nekoč s Swansi že uspešno igrala. Naslov glasbenega projekta je Krzykognia, ob strani pa ji tokrat stojijo Larsen, odlična skupina glasbenikov iz Torina. Koncert je gradila iz kolaža skladb lastnih solo projektov in iz repertoarja Swansov. Jarboe deluje povsem samosvoje, polno, samozavestno in izpolnjeno, poseduje izredno odrsko presenco. 45 minut čiste hipnotične glasbe mine kot tren, vtis je čaroben. Preprosto čaroben.
Zadnjič smo jo na naših koncertnih odrih videli v okviru poslovilne turneje skupine Swans leta 1997. Mogoče pa bi bil že čas, da se nam predstavi še samostojno.
(Muska, marec 2004)

Varja Velikonja