John CALE
Fragments Of A Rainy Season
(Hannibal Records, 1992)

Fragments Of A Rainy Season ponuja koncertni izbor pesmi avtorja Johna Calea, istega, ki je pred 25-imi leti tvorno pripomogel k frenetičnemu zvoku newyorških Velvet Underground. In tako kot v omenjeni skupini je tudi pozneje Cale vedno stal v senci karizmatičnega Louja Reeda. Solo plošče so bile bolj predmet obdelave glasbenih kritikov in ljubiteljev, nikakor pa niso dosegle širše publike niti kakega kultnega statusa, kot se je to dogajalo z marsikatero ploščo Louja Reeda ali pevke Nico. In kljub temu je Cale zorel, če lahko temu tako rečemo, podobno kot njegov večni rival. Vsa različna udejstvovanja, od zvočno najradikalnejših, spomnimo se le na njegov violski prispevek na prvencu Stoogesov, preko trpko melanholičnih sodelovanj z Nico in mestoma srhljivih pripovedi na solo izdelkih, so morala pripeljati do umirjene zrelosti njegovih zadnjih izletov. Tu mislim predvsem na skupni izdelek z Loujem Reedom ob smrti Andyja Warhola - Songs For Drella, ki je spravil oba glasbenika in ju napeljal na to, da se držita stvari, ki jih najbolje obvladata.
Solo nastop Johna Calea z rockovsko frenetičnostjo nima veliko skupnega, precizno odigran in odpet koncert le mestoma ponuja bolj energični izpad. Kot da bi se Cale zavedel, kako ceneno lahko izzvenijo takšni in podobni preskoki, čeprav so po drugi strani nujni za ločevanje stroge akademskosti od popularno glasbene sproščenosti. Cale se preprosto požvižga na pisana in nepisana pravila oz. pričakovanja in se brez slabe vesti loteva nostalgičnih spominov svojega otroštva, religioznih tem, zavrnjenih ljubezni in strahov - skratka vsega, kar ga še obseda. Izziv, ki si ga je zastavil, je v sami interpretaciji, kajti, ali ni mnogo težje vsa ta različna občutja podati le preko glasu in klavirja kot v studiju z možnostjo nasnemavanj vseh vrst. Tu mu je v veliko pomoč znanje igranja klavirja, čeprav mu služi le za spremljavo in se ne spušča v ekstravaganco. Vse to so lastnosti glasbenika, ki ne išče več vedno nekaj novega, posebnega, a ga razpoznavne finese ločujejo od povprečja in postavljajo ob bok ostalim izrazitim avtorskim osebnostim kot so Leonard Cohen, Lou Reed in končno akustični Bob Dylan.
(Katedra)

Janez Golič