JOHN CALE
Eat/Kiss
(Rykodisc/NIKA, 1997)

Kdor Calea pozna le kot enakopravnega člana legendarne zasedbe The Velvet Underground, bo ob poslušanju plošče Eat/Kiss verjetno presenečen. Vendarle; John Cale je, še preden se je srečal z Loujem Reedom, soustvarjal klasični minimalizem v skupini Dream Syndicate (ki je nikakor ne smemo zamenjati z rockovskim bendom Stevea Wynna). Žal pa lahko ob vsem dolžnem spoštovanju do njegovega opusa opazimo, da nam je Cale prav na samostojnih ploščah ponudil najmanj. Ne po obsegu - kronisti so našteli kar 22 albumov - temveč se je kot po pravilu gibal v varnem območju že preverjenega. Njegov pravi potencial je eksplodiral šele ob soočenju s še eno avtorsko osebnostjo, ali ob stranskih projektih, kot je tale.
John Cale je že pred tremi leti ob pomoči še dveh velvetovcev, takrat še živega Sterlinga Morrisona in Mo Tucker, pripravljal glasbeno ozadje za dva Warholova filma. Oba datirata v zgodnja šestdeseta leta in sta posneta v strogi maniri minimalizma, ki so ga glasbeno ponazarjali že omenjeni Dream Syndicate. Andy Warhol je film Eat posnel v "real time-u"; glavnemu igralcu je dal v roke gobo in mu zaukazal, naj jo poje. Z eno omejitvijo. Njegova pojedina naj traja celo uro in prav takšne dolžine bo tudi končni filmski izdelek. Drugi film že z naslovom kaže na vsebino. Kiss je niz statičnih posnetkov poljubljajočega para, in tudi ta film si je Warhol zamislil v dolžini celovečerca.
Originalno sta bila oba filma posneta brez zvočnega ozadja. Tega je John Cale dodal (in dejansko posnel) šele predlani ob pomoči Soldier String kvarteta, tolkalke Mo Tucker, kitarista BJ Colea in dveh vokalistov. Glasba je daleč od statičnega vizuelnega ozadja; zlahka živi sama zase in verjemam celo, da je tako tudi mišljena. Za popolno sožitje slike in zvoka bi se pač morali ponovno sestati prav Dream Syndicate. Tehnična raven posnetkov je na zavidljivi višini, prav tako izvedbe vseh sodelujočih. Šele ploskanje obiskovalcev te koncertno-filmske predstave nas zdrami iz povsem izenačenega zvočnega ravnovesja. Ne glede na dokaj neobičajna zlitja komorne klasike in zapeljivih tonov pedal steel kitare.
John Cale se je z glasbo za filma Eat in Kiss le otresel svojega nervoznega značaja, ki v veliki meri določa druga njegova samostojna dela. Pri petju je okoren, trd, njegovo igranje klavirja ali kitare pa poudarjeno ritmično, brez subtilnosti, ki bi zapolnila spekter izraznosti. Ko je presedlal na orgle in violo, in ko je petje prepustil drugim, se je podal v področja, ki jih najbolje obvlada. Je bolj ali manj le v vlogi avtorja in producenta, ki drugim postavlja naloge, ki jih sam ne zmore ali noče izpolniti.
(Muska)

Janez Golič