GO TELL THE MOUNTAIN
Jeffrey Lee Pierce
(2.13.61, 1998)

Posthumne biografije so običajno polne nepreverjenih 'resnic'. Gradijo kult na prigodah, ki sodijo v domeno resničnega življenja in jih obešene na veliki zvon povezujejo z umetniškim ustvarjanjem dotičnih avtorjev. Vse z namenom razburljivega branja, ki nas iz domačega fotelja prestavi v razburkani rockovski svet. Go Tell The Mountain je avtorska biografija. Dnevnik z literarnimi ambicijami. Točno taka, kot jo je na lastni koži okusil in z lastnimi razmišljani razkril Jeffrey sam. Tedaj ni vedel, da bodo spomini izšli posthumno. Za posledicami krvnega strdka v možganih je umrl le dan preden bi moral oddati rokopis.
Tisoč let bi bilo premalo, da bi povprečni ljubitelj rockovske glasbe doživel vse, kar je v svojem prekratkem življenju izkusil Jeffrey Lee Pierce. Nekaj po spletu okoliščin, nekaj zaradi lastnega nemirnega duha, ki ga je gnal po svetu. Mirno lahko zapišemo, da je življenje zajemal z veliko žlico, čeprav ga je izziv mnogokrat pripeljal na sam rob preživetja. Ljubezen do vse glasbe, ki se ga je kakorkoli dotaknila, je bila močnejša od neprilik. Že prva zasedba The Gun Club je bila skrpana skupaj z ljudmi z vseh vetrov. Tudi kasneje so redki ostali z njim dlje časa. Jeffrey ni sklepal kompromisov; ne glasbeno ne poslovno. Redko sta dve plošči The Gun Club izšli za isto založbo, in če se je kakšna dobro prodajala, je Jeffrey večino dobička kmalu pognal po grlu ali v žile. Ostalo je nesebično podelil s svojimi vzhodnjaškimi prijateljicami, ki so ga s svojo posebno lepoto navdale s strastjo in navdihom. V zadnjih letih življenja je Japonska postala njegov prvi dom, naučil se je jezika, čeprav ga v deželi vzhajajočega sonca nikoli niso zares vzeli za svojega. Sploh so bile različne kulture tisto, kar je Jeffreya stalno potiskalo naprej, ne le geografsko, tudi izrazno je stalno iskal nova sredstva in načine. Nekaj tega je vpletel tudi v svoj dnevnik, kratke dramske enodejanke, ki so neločljiv del njegovega dojemanja. Druženje z ostalimi somišljeniki, ki so svoj izraz našli v različnim umetniških formah, predvsem v nastopih govorjene besede, ga je le utrjevalo v prepričanju, da je na pravi poti. To so bili tisti trenutki neizmernega zadovoljstva, zaradi katerih se je izplačalo vztrajati na robu. Skupni nastop z Williamom Burroughsom, skladanje pesmi z Nickom Caveom (ki žal nikoli niso našle mesta na plošči) in seveda koncerti samih The Gun Club.
Go Tell The Mountain je obenem izčrpen vir podatkov o vplivih, s katerimi so The Gun Club in predvsem Jeffrey stkali svojstven in med milijonimi ostalih rockovskih skupin razpoznaven slog. Ko sta konec sedemdesetih let s Kidom Congom, ki je bil prav tako napol mehiške krvi, padla v punk rockovsko dogajanje v Los Angelesu, sta se tudi sama navdušeno oprijela kitar. Le da sta na samem začetku 'morala' pred drugimi skrivati navdušenje nad starim bluesom, vse dokler niso The Germs posneli z bluesom prepojen komad Shutdown. Z leti pa je Jeffrey le še širil lastna obzorja, tudi preko druženj z glasbeniki, ki so prav tako črpali iz lastnih izkušenj in razmišljanj; naj si bodo to newyorški rapparji, od katerih se je učil kovanja rim iz glave, ali angleški 'gotiki', s katerimi je prebil večino časa v svojem najetem domovanju v londonskem Camdenu.
Go Tell The Mountain je več kot biografija, nabita s suhoparnimi podatki. Niti ni zgolj literarni poskus, saj ji gre v prvi vrsti za verodostojen prikaz razvoja prigod in občutkov človeka, kateremu je bila glasba ne le del, ampak način življenja. In nenazadnje, dodana besedila vseh objavljenih in nekaj neobjavljenih pesmi so še en kamenček v mozaiku celovite predstavitve delovanja Jeffreyja Leeja Pierca.
(Muska)

Janez Golič