Naslada
Elfride Jelinek
Didakta, Radovljica, 2005

Roman Naslada Elfriede Jelinek je njeno tretje književno delo, ki ga lahko beremo v slovenskem jeziku.
Prvi knjižni prevod v slovenščino smo dobili leta 1993, ko je pri Cankarjevi založbi izšel roman Ljubimki (prevod Slavo Šerc), leta 2003 je Študentska založba izdala knjigo Učiteljica klavirja (v prevodu Martine Cajnkar). Kot dramatičarko smo jo lahko pobliže spoznali l.2005, ko so na slovenskih gledaliških odrih uprizorili njeno igro Dramo princes (v Prešernovem gledališču v Kranju) in Kaj se je zgodilo potem, ko je Nora zapustila svojega moža ali stebri družbe ( v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča iz Celja).
Njen izjemno drugačen in avtentično bravurozen prispevek v literaturi je leta 2004 kronala kot dobitnica Nobelove nagrade za književnost. Njen komentar ob nagradi je spričo njene rezervirane drže po svoje pričakovan: »Kadar nagradijo žensko, jo ta prejme kot umetnica in kot ženska, tako da se je ne more veseliti brez zadržkov. Ko bi jo prejel Peter Handke, ki si jo veliko bolj zasluži kot jaz, bi jo prejel samo kot Peter Handke.«
Roman Naslada je E. Jelinek napisala že leta 1989. V njem je zagrizla v zmuzljivo temo »ženskega spolnega poželenja«. Kritiška javnost je hitro poprijela za privlačno tematiko in delo predstavljala kot neke vrste pornografski roman, čeprav se knjiga, podobno kot njena ostala dela, bere večplastno, širše in predvsem izredno družbeno kritično. V njih lahko izluščimo ostro in radikalno kritiko avstrijske sedanjosti in bližnje preteklosti, zaradi brezčasnosti vsebin medčloveških odnosov in še posebej odnosov med spoloma, pa roman zaseda najvišja mesta svetovne literature.
Roman Naslada naj bi bil odgovor na delo Georgesa Battaillea Zgodovina očesa (1928); avtorica je namreč želela raziskati in tematizirati področje ženske spolne naslade. In ko knjigo prebereš, lahko ugotoviš, da ji je uspelo, čeprav je sama prepričana v nasprotno, da gre za spodleteli projekt, da ji nikakor ni uspelo zaobiti moškega pornografskega jezika, da se temu enostavno ni mogla izogniti in posledica je t.i. antipornografski roman (termin, ki ga je v medijih rada ponavljala sama avtorica).
No, če nekoliko bolje poznamo preteklost E. Jelinek (1946) in predvsem njena predhodna literarna dela, potem bi se lahko tudi tem njenim tezam postavili po robu. Tematika, ki neusmiljeno prežema dobesedno vsak stavek v knjigi, je namreč tako polna nanosov njene psihe, opažanj, odbleskov literature, zgodovine in umetnosti, njene kritike družbe in osebne radikalnosti, da ti dobesedno zapre sapo. Roman je težko berljiv, prepričana sem, da bi tudi po večkratnem branju odkrili in razkrili nove razsežnosti določenih detajlov, besednih zvez, pri E. Jelinek gre zadeva celo tako daleč, da so celo posamezne besede ključnega in izjemnega pomena. V romanu namreč mrgoli satirično spremenjenih citatov iz literarnih in filozofskih del, med drugimi lahko razberemo avtorje kot so Göethe, Schiller, Heidegger, Rilke, Jünger, Bloch, Hölderlin in številni drugi. Odgovore na slasti in pasti prevajanja sem poiskala pri znanem poznavalce nemške književnosti in dvakratnemu prevajalcu E. Jelinek, gospodu Slavu Šercu.
Pisavi v romanu Ljubimki in v Nasladi sta podobni, vendar gre tudi za bistvene razlike;.zdi se mi, da je jezik v Nasladi še bolj radikaliziran, gre za veliko več besednih iger. Knjigi sta v javnosti sprožili precej polemik, od velikega odobravanja do skrajnega zavračanja. Med drugim so avtorici očitali,, da "lomi in ruši zakonsko skupnost", spet druge ženske so roman Ljubimki brale kot biblijo, saj so v njem zaznale veliko resnice. Roman Naslada je močna refleksija na osemdeseta leta prejšnjega stoletja, na obdobje aidsa in pornofilmov na kasetah VHS in videu 2000. Spominjam se zgodnjega komentarja v »Literarnem kvartetu«, to je bila oddaja o knjigah z Marcelom Reichom Ranickim. Seveda se je vse vrtelo okrog vprašanja, ali pisateljica opisuje »normalen« spolni odnos med zakoncema ali pa gre za perverznost; Ranicki je pogrešal nekoliko več občutja ob neusmiljenih opisih koitusa, česar pa avtorica ni želela komentirati. V nekem intervjuju je Jelinekova izjavila, da je Naslada verjetno neprevedljiva knjiga; besedne igre se kar vrstijo, prevajanje je seveda težko, saj manjka kontekst oz. idiomatika je povsem drugačna. Prevajanje je precej osamljena zadeva, pri tem ne moreš računati na kakšno pomoč, čeprav je bila avtorica preko založbe pripravljena odgovarjati na vprašanja. Tako sem npr. želel vedeti ali so "hitlerzimmer" zadnje sobe (hinterzimmer), v katerih se družijo nacisti, in podobno. V originalu se zdi, da včasih piše v verzih in ko trčiš na ovire, se potrudiš tudi sam z besedno igro, če ne gre na istem mestu, potem pa kje drugje. Prevzeti moraš njena pravila igre in se začeti igrati z jezikom, če mi je to uspelo, pa ne morem soditi.
Jelinekova je v primerjavi z drugimi avtorji, ki sem jih prevajal, skoraj neprimerljiva... morda ji je (od mojih prevodov) blizu Peter Sloterdijk v Evrotaoizmu, ko govori o katastrofičnosti današnjega sveta, seveda na drugačen, filozofski način in z drugimi temami.
Intertekstualnost, ki daje romanu posebno privlačnost, drznost in enigmatičnost, je ena izmed značilnosti pisave kontroverzne avtorice E. Jelinek. Gotovo najpomembnejša, saj skozi dešifriranje literarnih in vsakršnih zank, pravzaprav odkriješ in spoznavaš pisateljičin svet.
In če je v Učiteljici klavirja avtorica vendarle na svoj način dovolila glavni junakinji, da izživi svoje spolne sle in užitke (skozi voajeristično oko v sex trgovinicah, v strastnem in krutem odnosu do svojega učenca), pa je Gerti, junakinja knjige Naslada, oropana vsakršnega odločanja, razmisleka o lastnih dejanjih, spolnih in vsakršnih, saj so vodeni in proizvedeni vedno in zgolj skozi moška dejanja, moško moč in prevlado. Namesto, da raziskujemo žensko optiko užitka, ženske želje in spolnost, odmike od ustaljenih vzorcev v družbi, je taista optika v kali, brezpogojno in molče prepuščena na milost in nemilost moški volji po mesu, užitku in brezpogojni predaji. Zakonska žena je torej vedno na razpolago možu, v času nevarnosti okužbe z Aidsom je spolnost še toliko bolj zaprta in ujeta za domačimi zidovi (Moškemu ena sama ženska ne zadostuje, vendar ga grozeča bolezen zavira, da bi iztegnil želo in sesal med.). V težnji spraviti na površje zasebnost seksualnosti in hkrati detabuizirati ponudbo porno industrije, je E. Jelinek razgradila pojem naslade. Njen pogled je tudi na tem področju izrazito temačen in trezno artikuliran, stališče pa jasno in ostro kot britev; v življenjskem in delovnem okolju seksualnost ni drugega kot zrcalna slika razmerij moči: kdor razpolaga z lastnino, si prisvoji delo drugega (v romanu mož, tovarnar, na drugi strani žena in delavci). Jelinekova razpreda še naprej, saj to razmerje še posebej uvršča v zaostale dežele (kakršna je Avstrija, pa še kakšna bi se našla…), manj pa v okolja, kjer obstaja iskren partnerski odnos med moškim in žensko. Avtorica dovoli junakinji okusiti naslado, vendar vedno in povsod le, kadar ima od tega koristi mož; na ta način postane celo sokrivka moškega, tudi v njeni želji in strasti po mlajšem in zapeljivem študentu, na primer. Gerti je skratka za oba moška »igračka«, v domačem gnezdu pa vzgaja še tretjega moškega, sina, ki ga na koncu umori. In vrnili smo se na izhodišče (Vedno se želimo vrniti na požgana tla in raztrgati naš darilni papir, pod katerim smo staro preoblekli in zakamuflirali v novo. In naše padajoče nebesno telo nas ničesar ne izuči.). Skratka, razmerja moči in s seksualnostjo nabito okolje je dandanes naša stvarnost; vloga in položaj žensk pa, kot nam jo oriše pisateljica, je vse prej kot obetajoča. V knjigi mrgoli razmerij in odnosov med junaki, na eni strani sta v zakonski zvezi povezana mož in žena, potem je tu dodatna poklicna odvisnost, kjer se direktor tovarne poroči s svojo nekdanjo tajnico (tudi v tem pogledu je Jelinekov zelo naša pisateljica, kajne…). Moč namreč erotično elektrizira moške, žensk pa ne, le te moč »de erotizira«; je prepričana avtorica in svoje misli podkrepi z lastnim primerom: «To občutim na svoji koži - moški me pogosto dojemajo kot pošast, medtem ko je slavna pisateljica v ženskih očeh zelo pomemben in zaželen subjekt.«
Pisateljica E.Jelinek zaključi knjigo z mislijo »Ampak zdaj si malo odpočijte!. Branje Naslade je namreč vse prej kot radostno in lahkotno, brez trohice popuščanja ali prilagajanja širšemu okusu. Jedko, inteligentno, grenko in na momente ironično humorno pisanje, ki te trešči v realnost tako, kot je. Nasladi navkljub.

(Ampak, 2005)

Varja Velikonja