JESSICA BAILIFF
Jessica Bailiff
(Kranky, 2002)

Tretji samostojni album Jessice Bailiff ne nosi posebnega naslova – kar običajno izvajalci naredijo s svojim prvencem. No, morda nam Jessica sporoča, da je to šele njen prvi pravi samostojni album, prvi, na katerem se predstavlja točno tako in taka, kot si sama želi. Na prejšnjih dveh 'solo' izdelkih sta ji namreč v veliko pomoč člana skupine Low – Mimi Parker in Alan Sparkhawk, tokrat je njena glasba še za spoznanje bolj intimna, umirjena, njena.
Jessica za dosego svojih teženj ne potrebuje prav veliko – nekaj preprostih akordov na akustični kitari in plavajoč, zasanjan glas, ki jo nese v neznano. Ostalo je le niansiranje zvočne slike. Atmosferični šumi, mestoma oddaljen klavir, eksotični zven sitarja in violinski uke ter psihedelična električna kitara le poudarjajo to, kar Jessica z monotonim petjem pripoveduje. Njene zgodbe se vrtijo v krogu lastnih strahov, ki jih k središču vedno znova usmerja prastrah - izguba ustvarjalne energije – in prav tu, iz nenehno nihajoče negotovosti, Jessica črpa snov za mučne izpovedi. Po drugi strani se zdi, da je ta položaj zanjo povsem 'normalen', da je v tem svojem svetu resda otožna, a nekako zadovoljno pomirjena. Kot da čuti, da kako drugače niti ne more ne bivati ne ustvarjati.
Napovedano sodelovanje z (zadnja leta nedelujočimi) Flying Saucer Attack ni niti najmanj presenetljivo. Njen krhki vokal se bo kar zlil s psihedeličnim valovanjem Davea Piercea. Nestrpno pričakovanje pa krajša tale samostojni plošček…
(Rock Obrobje)

Janez Golič