JINHO JINZA
TODAY cause the devil told me so
(God Bless This Mess, 2018)
Preveč enostavno bi bilo triu Jinho Jinza pripisati zapoznel skok na prebujeno bluz-rock sceno pri nas. Fantje le orjejo dovolj po svoje, da bi ob njihovem albumu le zamahnili z roko in porekli, glej, še ena kopija „veste-že-koga". Konec koncev so sami že veterani glasbenega dogajanja v Prekmurju, vsaj bobnar Matej Šavel je držal ritem že v Psycho-path, in tega je že dobro desetletje. Ob njem sta še kitarist Samo Ismajlovič (Automassage, Proiekt Massage…) in basist in pevec Janis Salnajs (ex Manul) Že po prvih taktih je jasno, da imamo opraviti s skupino, ki suvereno praši trde in močne na bluzu sloneče rife na meji na stoner oziroma kar hardrocka. To je spolzek teren, hitro zdrsneš v klišeje, zavzameš tisto prevzetno, mačo držo starega kova. Temu se Jinho Jinza izognejo s prehodi v malodane kaotične zvočne sfere in zavezo do mitologije bluzovskega izročila. Z zavidljivo tehnično ravnijo obvladovanja inštrumentov in primerno produkcijo že presegajo klubsko okolje in pogledujejo na večje odre. Jinho Jinza že z glasbo s studijskega albuma jasno kažejo, da so predvsem koncertna skupina. Da se šele na odru zares razvnamejo, razpustijo in prepustijo hudičevim zapovedim.
Uvodna, skoraj manifestna Blues, že postavlja temelje njihovega početja. Sloni na „nekje že slišanem" vzorcu, a vendarle je ta dovolj razločen oziroma izstopajoč, da avtorstvo ni vprašljivo. Iz omejenega formata rockovskega tria znajo iztisniti kar največ, če ne drugače, z gorečo izvedbo in besedilom, ki meji na fanatizem. Zato pa naslednja, Mountain Top, z drvečim basom in melodičnim, skoraj himničnem petju že sprošča uvodno napetost. Devil je še ena krčevita izpoved, kjer se pokaže manjši razkorak med željo in zmožnostjo skupine. Predvsem zmanjka moči na vokalu, pa tudi angleška izgovorjava šepa. Če bo trio razvijal zmožnosti še v tej smeri, potem bo to ne le odlično, ampak že vrhunsko. Kajti mimo teh opazk, Jinho Jinza izpeljejo pesem v izjemnem tempu in dinamiki.
Pravzaprav je celoten album lepo domišljen, z natančnim razporedom udarnih komadov in vmesnimi spusti v vrtinčene kitarske eskapade in pomiritvenimi predahi. Še najhitrejša je Slow Control (?), kjer pesem kar grozi, da jim bo ušla izpod nadzora. Ampak ne, vse pesmi imajo nit, skupno idejo, ki so ji vsi podvrženi. Jinho Jinza so pač glasbeniki novejšega kova, o tem priča skupinska igra brez pretiranega odstopanja v smer solističnih ekshibicij. Tole bo šlo samo še naprej.
(Rock Obrobje, februar 2018)
Janez Golič
