JOANNA NEWSOM
Have One On Me
(Drag City, 2010)
Veličina določenega izvajalca se je nekdaj merila tudi po tem, da si je privoščil objavo dvojnega albuma. Očitno to ni več dovolj. Lani Oneida, pred kratkim Joanna Newsom so postregli s trojno zbirko novih pesmi. Še izrazitejši znak vedno novih promocijskih prijemov je obveščanje zainteresirane javnosti. Vsak se v teh zmedenih časih pač znajde po svoje, kdo rad najavlja daleč vnaprej, kdo daje zastonj ali po izbiri kupca, pri Drag City so se odločili za skrivalnico. Praktično do zadnjega tedna pred izidom trojne plošče so skrivali informacije o albumu, in potem so se na forumih pojavila vsa mogoča ugibanja. Za ugibanja pa je treba prej že doseči nek status.Joanna Newsom je v novi čudaški folk padla po naključju. Že bežna primerjava z ostalimi protagonisti, s katerimi je tudi nastopala, pokaže na pomembne razlike. Devendra Banhart je otrok šestdesetih in sedemdesetih (čeprav se je rodil v osemdesetih) in njegova glasba je poudarjeno retro rockovska. Podobno velja za Bonnieja 'Princea' Billyja, CocoRosie sicer igrata na podobno karto navidezne otroške naivnosti, a se obenem spogledujeta s sodobnimi glasbenimi tokovi (hiphopom). Ostane še Antony, ki podobno kot Joanna ni žanrsko določljiv, a so njegove pesmi vseeno konciznejše. Joanna Newsom je tu svet zase. Če so pesmi na prvem »pravem« albumu The Milk-Eyed Mender še imele obliko pop pesmi, so se na Ys povsem osvobodile vnaprejšnje formule in šle čez vse znane meje popularne glasbe. Vse so bile daljše pripovedi, ki jim nikoli ni zmanjkalo besedila. Ne le to, te pesmi je Joanna dejansko pela, bila je melodična, čeprav brez izrazitih refrenov ali ponavljajočih spevnih verzov, ki bi šli v uho. Potem so bili tu razmigani orkestralni aranžmaji Vana Dykea Parksa in natančna producentska roka Jima O'Rourkea. Ys je bila ena redkih plošč tega desetletja, kot je še ni bilo.
Ena od skopih informacij pred izidom albuma Have One On Me je govorila o tem, da bo glasbeno nekje vmes, kompleksnejši od prvenca, spevnejši od Ys. Mislim, da je vseeno bližji kompleksni strukturi slednjega, skladbe so še vedno relativno dolge, brez vmesnega instrumentalnega predaha ali ponavljanja v tradiciji gospela in bluesa. Čista neto vsebina. Kar je že samo po sebi dosežek vreden pozornosti. Kajpak temu pritiče brezhibna izvedba in produkcija. Ampak bolj kot je Joannina glasba postajala izpiljena, dodelana, bolj je izgubljala na drugih glasbenih vrednotah. In v tem smislu je na novi plošči naredila pomemben premik. Če je bila na Ys še nekako odmaknjena, postavljena v svoj »čudežni« svet, se je na Have One On Me premaknila bližje k »tu in zdaj«. Obsedajo jo sodobne frustracije, resda še vedno zavite v metafore in s prstom ne moremo pokazati na pomen določenega verza, a negotovost in izpraševanje se pojavlja v večini besedil trojne plošče.
Zaradi kompleksne narave teh pesmi obstaja nevarnost hitre zasičenosti. Skoraj da ni oprijemljive fraze, nekaj kar ostane v spominu za prihodnji posluh. Tudi aranžersko je album tokrat bolj oguljen, večkrat se Joanna spremlja le s klavirjem ali harfo. Verjetno je že zato Joanna pesmi razporedila na tri plošče, vsaka je dolžine »klasičnih« 40 minut. Potem se je toliko lažje osredotočiti na posamezni sklop šestih pesmi. Ostaja občutek, da bi zlahka, če bi si je le zahotelo, spisala trominutno pop pesem in s tem naredila most med daljšimi poemami, ampak potem bi se verjetno porušilo ravnovesje zanimanja. Zato je Have One On Me zelo poseben »pop« album, še ena redkih antologijskih plošč za novo stoletje.
(Rock Obrobje, marec 2010)
Janez Golič
