INVISIBLE JUKEBOX
Uredil Tony Herrington
(WIRE Quartet Books, 1998)

Angleška mesečna, neodvisna, glasbena revija The Wire pokriva širok spekter glasbe, ki se dviga nad čisti mainstream, vse od eksperimentalne do elektronske, avant-rockovske pa do breakbeat kulture in jazza, od moderne klasike do tako imenovane World music.
Junija 1991 so v reviji premierno objavili intervju s pianistom Markom Springerjem (ex Rip Rig + Panic ) v novi rubriki imenovani Invisible Jukebox. Ideja je bila preprosta in izvirna. Vsak mesec naj bi v rubriki gostili glasbenika, mu predvajali serijo glasbenih posnetkov (jasno, brez predpriprave), ki naj bi jih le ta prepoznal (ali pa tudi ne ) in komentiral. Štos je torej v nekakšnem glasbenem testiranju, preverjanju glasbene zgodovine, preverjanju širine in odprtosti posameznih gostujočih intervjuvancev. Nekateri so test odlično prestali. Obvladajo takorekoč vse in vsakega, so mojstri svojega poklica.
Smisel in čar pogovora je v izmenjavi mnenj o posamezni skladbi. Vključen je tudi glasbeni kritik, ki je sicer v prednosti, ker komade pozna, ni pa pripravljen na morebitna povratne reakcije s strani intervjuvanca. Pogovor nam tako na nek način razgali tudi samega kritika. Govor je o občutkih, spominih, duhu časa, o prijateljih glasbenikih, ki so delovali v določenem času na glasbeni sceni in so pustili določene sledi. Iz začetne, čisto novinarske radovednosti, je rubrika v sedmih letih tako prerasla v eno najbolj odmevnih, popularnih in provokativnih.
Prav zaradi izredne popularnosti rubrike se je Tony Herrington odločil, da 32 najboljših intervjujev objavi še v knjižni izdaji z istoimenskim naslovom Wire Invisible. Sam koncept pogovora gre preko slepega testiranja glasbenikovega znanja, temveč razgrinja pred bralci tudi njegove preference, sodobnike, glasbene vzore, ozadje, vire.
250 strani zanimivega, originalnega, intrigantnega, zabavnega in tu pa tam celo provokativnega branja. Intervjuji, v katerih s svojim znanjem in briljantnim, iskrivo hudomušnim pogledom na glasbo svoje misli pletejo in prednjačijo tipi kot Barry Adamson, Steve Albini, John Cale, Henry Rollinsa, vražji Thurston Moore in Lee Ranaldo, pa Lydia Lunch in mnogi drugi.
Presenečenj kolikor hočete. Prijetnih in neprijetnih. Izredno svež, duhovit, prijeten novinarski pristop, ki omogoča pošteno in postopno razgaljanje glasbenika. In to na njegovem teritoriju.
Ob prebiranju knjige se mi je utrnila misel, kako bi zgledalo, če bi Wire-ov koncept intervjuja in spuščanja komadov preverili pri naših glasbenih kritikih. Nič ne bom napletala naprej. Saj vem, ideja resda ni izvirna, mogoče pa bi bili rezultati, ki bi jih dobili nadvse poučni. Kako, da se tega pri nas še nihče ni spomnil?
(Muska)

Varja Velikonja